Z otroki na romanje

Enkrat romar, za vedno romar

  • Share/Bookmark

Camino Ingles – Angleški Camino

Beri več »

  • Share/Bookmark

Camino Fisterra 2010

Dne 27. 10. 2010 (sreda) – odhod

  »Jst grem s tabo do konca sveta!« je rekla Irena, ko sem zbirala ekipo za Camino Fisterro ali Finisterro, rt na koncu sveta. Rt Fisterra – Cabo Fisterra (v galicijščini) oziroma Cabo Finisterre (v španščini) leži v pokrajini Galiciji na skrajnem severozahodu evropske celine, na najbolj zahodnem delu Španije in ga največkrat omenjajo kot najbolj zahodno kopensko točko Evrope. Več stoletij nazaj so naši predniki mislili, da je zemlja dolga ravna ploskev, ki se nekje konča. Čez ta rob ni mogoče priti. Konec zemlje, latinsko finis terrae – Finisterra,  se imenuje ta košček zemlje, ki so ga še v srednjem veku šteli za najbolj zahodni konec znanega sveta, za točko, preko katere si poprej ni drznil nihče. Vse do leta 1492, ko je pogumni in neustrašni pomorščak Krištof Kolumb odkril Ameriko in se je šele več let kasneje potrdila nora ideja, da je zemlja morebiti okrogla, da nima konca in da ni nikoli mogoče priti do njenega roba.

Leto 2010 je sveto Jakobovo leto. To je leto, v katerem god apostola Jakoba 25. julij (dan apostolove smrti) pade na nedeljo. Zadnje sveto leto je bilo 2004, ko je h grobu sv. Jakoba v Santiago priromalo peš ali s kolesi 145.800 romarjev. V letošnjem letu je do konca oktobra priromalo že 253.400 romarjev (v celem letu 2010 skupaj 272.703 romarjev).  Romarjem, ki romajo v svetem letu, so baje odpuščeni vsi grehi.

Santiago de Compostela je že od 12. stoletja proglašeno za sveto mesto in je poleg Rima in Jeruzalema najpomembnejši romarski cilj kristjanov. Camino Frances je od l. 1987 prva evropska kulturna pot, od l. 1993 pa spada pod svetovno kulturno dediščino UNESCA.

Tokratno ekipo sestavljamo: Irena z Dola pri Hrastniku, Nika in Marijana iz Železnikov in Staša iz Zagorja ob Savi.  Marijana je Nikina teta in šteje 69 let. To bo njeno prvo romanje, a je zelo vitalna in verjame, da bo zmogla. Tudi Irena gre prvič tako daleč od doma – brez otrok in moža. Nika je preizkušena romarka, ki je že prehodila Camino Frances in bila februarja z menoj na romanju po Sveti deželi. Za menoj pa so prehojeni Camino Frances, Camino Portugues, Camino Primitivo, od Goričkega do Pirana, Camino de Assisi in Jesus Trail v Izraelu. Nika je že prehodila pol Camina Finisterre, jaz pa sem se dvakrat peljala z avtobusom od Santiaga do tja in si vedno želela, da bi tudi ta delček poti nekoč prehodila. Zakaj na Camino Fisterro in zakaj v tem čudnem letnem času? Ker sem si strašno želela spet iti v Santiago, ker je letos sveto leto in se moram nekako simbolično posloviti od tega leta, ki je tudi zame “okroglo”, saj sem srečala Abrahama. Prijatelj Vinko mi je pred odhodom očital, da nisem ravno stanovitna in da letos precej lahkotno menjam svoje “moške” – Jezusa (Jesus Trail), Franceljna (romanje k Frančišku Asiškemu v Assisi) in Jakoba (romanje v Santiago), a da sem Jakobu nekako še najbolj zvesta, saj romam k njemu že četrtič. Pa brat Samo mi je naročil, da moram dobiti nekje kipec sv. Jakoba. Le od kod drugje kot iz Santiaga, ne? Zaradi novemberskih praznikov smo nekaj dni prosti in se vse izide in je prav.

Letalske karte za Španijo uspem dobiti za 207 EUR na osebo (Treviso – Barcelona – Santiago in nazaj, za naju z Ireno pa pri Društvu prijateljev poti sv. Jakoba v Ljubljani dobim  tudi credenciale – romarske potne liste. Gorenjki sta rekli, da jih bosta raje kupili v Santiagu, kar se je kasneje izkazalo za ne-modro potezo.

Nika bo imela prvi dan našega romanja rojstni dan in v mojem rukzaku je kuverta z žigom Beltincev in  najnovejšim CD-jem Vlada Kreslina Drevored ter njegovim osebnim posvetilom za Niko. Ker sem se zadnji trenutek spomnila, da bi bil CD za Niko res odlično darilo, je bila pot do njega precej zapletena in je terjala tudi od Vlada precej akcije, da je darilo pravočasno prišlo v moje roke.  

Menda se nam vse naslednje dni obeta zeloooooo slabo vreme. Ah ne,  vremenoslovci so se sigurno zmotili.

Dne 28. 10. 2010 (četrtek) – Santiago – Negreira (22,4 km)

Okrog pol dveh ponoči pristanemo v Barceloni. Čakalnica v letališki zgradbi v Barceloni je že poznana. Kovinski sedeži so trdi za spanje. Namestimo se nanje. Niki čestitamo za rojstni dan. Izročim ji Vladov Drevored. Osupla je in vesela. Naj ostane taka fletna punca še naprej, boljša kot je, sploh ne more biti.

Prileti sms dragega prijatelja: “Upam, da je napetost že popustila in da se počasi zavedaš, da si na dopustu. Želim ti varno vožnjo, udobno klopco na letališču v Barceloni in prijeten začetek romanja. Pazi nase! Uživaj, sprosti se in naredi kakšno reč prvič.” Hvala. Nekaj reči se nam bo zgodilo na tem romanju prvič, a tega še ne vemo….

Niki se zgodi prvič že kar takoj. Na moj nasvet in po moji lanski izkušnji si razgrne na letaliških tleh spalno vrečo, se zavije vanjo in zaspi kot polh. Nikoli še ni spala na tleh na letališču, sploh pa ne v Barceloni, saj je bila do nekaj ur nazaj prepričana, da letimo preko Madrida in še zdaj ne more prav verjeti, da smo res v katalonski in ne v kastiljski prestolnici. Tudi jaz si pogrnem “posteljo” zraven nje in zaspim. Vinko ima prav. Res nisem preveč stanovitna – lani sva spala tukaj s Stanetom, letos pa z Niko, haha.

Irena in Marijana še nista povsem padli not, da sta odslej romarki, da je vsaka postelja dobra in prava, čeprav je na golih tleh, zato se mučita, da bi zaspali na neudobnih stolih. Del noči jima popestri klošar v bližini, ki ima neznansko veliko dela z veliko malho, iz katere vleče čudo stvari, si pazljivo in z vso skrbnostjo zašije hlače in počne še vse mogoče zabavno reči. A tudi njima uspe zaspati za nekaj uric.

Ob šestih zjutraj vzletimo dalje, ponovno z Ryanairom, proti Santiagu de Composteli in na tamkajšnjem letališču zelo trdo pristanemo ob pol osmih. Ker večina potnikov na letalu med poletom spi, nas trd pristanek dobesedno vrže iz sna in močno prestraši. Še nekaj časa mi od nenadnega šoka razbija srce.

Santiago! Sveto mesto! Mesto sv.Jakoba! Moje mesto! Spet sem tukaj. Četrtič. Najbrž ne zadnjič.

Pred letališko zgradbo že čaka avtobus do mesta. Kupimo vozovnice do katedrale in voznik prikima. Malo čudno se mi vendarle zdi, da bi avtobus vozil čisto do katedrale, a je pač vse mogoče. Po dobre četrt ure vožnje avtobus ustavi. In stoji. In še kar stoji. Potniki sedimo in čakamo. Nakar se končno voznik spomni in nam pove, da je to končna postaja, da dalje pač ne pelje. Z Niko imava malo zmedeno orientacijo in morava vprašati, v katero smer je katedrala, čeprav sva obe že hodili po teh ulicah. Nimam še pravih občutkov, da sem res v Santiagu.  Najprej se napotimo v urad za romarje, da bi dobili credenciale za Niko in Marijano. Nimajo jih! Nekako je logično, saj je urad za romarje končna postaja, kamor pridejo romarji z že izpolnjenimi in požigosanimi credenciali. Santiago je cilj in ne začetek poti. Redko kdo hodi obratno smer. Ne preveč prijazno nam v uradu povedo, da dobimo credenciale v prvem albergu v Negreiri.

Ura je 9.00 in šele začne se daniti. Čeprav je v Španiji isti čas kot pri nas, je tukaj ob osmih zjutraj še trda tema. Dan bo kratek za hojo. Odločimo se, da kar takoj začnemo  in preskočimo obisk katedrale.  Ogledale si jo bomo nazaj grede. Le na hitro ošinemo kip sv. Jakoba na pročelju katedrale, prečkamo trg Obradorio in naredimo prve romarske korake. Pot se začne na stopnišču takoj pod katedralo, vendar ne najdemo puščic in moramo vprašati za smer policista. Ja, kavo bi še spile nekje, preden gremo na pot. V mestu je nekaj barov že odprtih, a ura je za Špance še zelo zgodnja. Vstopimo v nek bar, a se obrnemo, ker je zrak tako zakajen od cigaretnega dima, da se ne da dihati. Izberemo svež zrak in to dobesedno, kajti to je bil zadnji odprti bar  in do naslednjega bo treba brez kave prehoditi skoraj pol današnje poti. Dobimo prvo romarsko lekcijo – vstopi v prvo gostilno, ki jo vidiš, kajti naslednje morda tisti dan ne bo več ali pa je še zelo daleč.

Mesto zapustimo skozi park sv. Suzane – Parc Santa Sussanna,  v katerem občudujemo nenavadno izoblikovana in ukrivljena drevesa, ki so prave umetniške skulpture narave. Na koncu parka je spomenik pesnici Rosalii de Castro (1837 – 1885), rojeni v Santiagu, ki je pisala v galicijščini.  V parku je kamen, ki označuje Camino in ima oznako 88,022 km. Toliko naj bi bilo do Finisterre, do nultega kamna, ki stoji na samem rtu na koncu sveta.

Takoj za mestom se začne podeželje, starodavne vasi s kamnito večstoletno arhitekturo, kamnitimi zidovi in kaščami za žito – horreosi, lesenimi plotovi,  ogromnimi grmi hortenzij, trto in figami ob njih,  kokošmi in petelini na vrtu, ovcami, kravami in konji na pašnikih. V predmestju Santiaga prečkamo tudi naselja v “Beverly Hills” stilu, z razkošnimi vilami, do nule urejenimi vrtovi in parki, ograjenimi z visokimi  ograjami in hudimi psi za njimi, ki preprečujejo približevanje in  radovedne poglede. Jutro je megleno, z vrha neke vzpetine vidimo na nasprotni strani Santiago in v megli katedralo. Nato zavije pot v gozd, med evkaliptuse in bore. Pot je izjemno lepa in položna. Preden smo šle na Finisterro, nam je bilo doma rečeno, naj se prvi dan do Negreire rajši prepeljemo z avtobusom, ker  gre pot ves čas po asfaltu in ob prometni cesti, da se nima smisla mučiti in naj rajši hodimo en dan dlje ob morju. Druga informacija pa je govorila, da je ta dan pot zelo lepa in da vodi skozi vasi in ne ob cesti. Oba podatka sta točna. Nekateri romarji se odločijo za pot ob glavni cesti in seveda tolčejo asfalt. Starodavna pot pa je ta, po kateri hodimo me, v tišini in miru in po samotnih vaseh.

Jakobove školjke so vsepovsod. Ne samo na kamnih, ki označujejo našo pot, tudi na hišah, hlevih. Fasada ene od hiš ob poti je v celoti pokrita s stotinami jakobovih školj, pred neko hišo so školjke vzidane v kamnito ograjo, že kar običajno pa je, da so školjke motiv železnih in kovanih ograj. Jablane in hruške so tukaj redke. Nika narabuta z drevesa nekaj fig, ki so užitne in osvežujoče, a trpkega okusa.

Nekje ob cesti je na brajdi še  grozdje. Preskočiti je treba ozek jarek in se visoko povzpeti, da utrgamo grozde. Od bližnje hiše zaslišimo glas in stara gospa nam nekaj govori. Ojoj, slišale jih bomo zaradi rabutanja, si mislimo. Ko se z nedolžnimi pogledi približamo, nam gospa ponudi lavor že nabranega grozdja. Da se ne bomo matrale, jo razumemo. Veselo nam nekaj pripoveduje, čeprav je nič ne razumemo, a iz mimike obraza vemo, da nam želi srečno pot in nas blagoslavlja. Grozdje je sladko in nam da moči za še vedno manjkajočo jutranjo kavo. 

Po treh urah zmerne hoje zagledamo odrešujoč napis – bar. Končno kava! Prejšnja noč, prebita na letališču in letalih, pač ni bila bogve kaj, utrujene smo. Vas ni označena z imenom in natakarici pokažemo zemljevid, da nam pokaže, kje smo. Nekje čez prvo tretjino. Kar dobro nam gre. Uživamo na sončku in počivamo. Ustanovimo skupno blagajno, iz katere naslednje dni plačujemo skupne stroške.  Nika zmasira Marijanino nogo, ker je nerodno stopila in težko hodi. Masaža je boleča, a pravi, da pomaga in da ji je malce odleglo. Spijemo grande cafe con leche, Nika pa nas časti z rojstnodnevno torto. Pravzaprav tarto de Santiago, mandljevo torto sv. Jakoba, tukajšnjo galicijsko specialiteto, ki jo strežejo v vsaki gostilni.

Po daljšem počitku se odpravimo dalje. Pot se za prvi dan kar vleče, saj naša telesa še niso vajena teže nahrbtnikov, utrujene smo od neprespane noči in vožnje. V  Puente Maceiri občudujemo čudovit srednjeveški most, ki se s svojimi oboki v dolžini 100 m pne preko reke Tambre. V mestecu je več dobro ohranjenih dvorcev in srednjeveških hiš,  ki so okrašene s kamnitimi grbi. Eden od dvorcev, zavit in zaraščen z bršljanom, se kot speča Trnuljčica kaže v vsej svoji lepoti neposredno pod mostom. Ob mostu je sedaj kafič, ki je bil dolgo zaprt, saj je rekla Tambre poplavljala in se je nivo vode dvignil in poplavil gostišče in vso okolico. Z mostu opazujemo reko pod njim in štorkljo, ki se pripravlja na vzlet. Irena ima občutek, da bi tukaj lahko živela. Zadnji kilometri so težki in naporni. Marijana malo obupuje,  noga spet zelo boli. A že vemo, da na romanju ne more nihče narediti nobenega koraka namesto drugega, lahko le vzpodbujamo druga drugo.  

Okrog 18.00 ure prispemo v Negreiro, prvo malo večje mesto. Na začetku mesta stoji turistična tabla z označenimi prenočišči, na kateri piše, da je javni alberg v tem mestu “complete” – zaseden torej. Alberg se nahaja kak kilometer ven iz mesta in da bi romarjem prihranili vračanje nazaj, jih že takoj obvestijo o zasedenosti. Nika ne verjame obvestilu in predlaga, da gremo vseeno pogledat, če je v albergu kaj prostora. Ko je bila nazadnje tu, je lahko spala na žimnici na tleh. Da ne bi vse po nepotrebnem trošile moči, se z Niko odločiva, da greva v izvidnico, Marijana in Irena pa bosta počakali v mestu. Alberg je na vrhu hriba in še preden prideva do njega, nam pride nasproti skupina romarjev, ki povedo, da res ni več prostora. Nika še vedno ne verjame in gre preverit informacijo. Čez čas se razočarano vrne. Prostora res ni. Kam zdaj? Začenja se mračiti. Povprašamo v hotelu  Mezquito. Stara gospa zna le špansko, a prikliče v recepcijo svojo hčerko, s katero se uspemo zmeniti za najem dveh dvoposteljnih sob (25 EUR za eno sobo). Naše sobe so čisto na vrhu zgradbe, v najvišjem nadstropju. Kot da ne bi imele že dovolj hoje za danes! A postelje so udobne, čiste in imajo tople radiatorje. Nika vodi večerne aerobične in raztezalne vaje za razgibanje utrujenih mišic. Poleg nas najde svojo posteljo v hotelu tudi šarmantni belgijski romar Giuseppe, s katerim se bomo srečevale vse naslednje dni.

Večerjamo kar v hotelu, romarski menu je okusen in po zmerni ceni. Večerna poročila na TV kažejo dežnike po vsej SZ Španiji. Mogoče pa vremenska napoved ne bo držala, se tolažimo. Po večerji popadamo v postelje. Niti na kraj pameti nam ne pade, da bi si šle ogledat mesto.

Danes smo prehodile 22,4 km, z višinskimi razlikami vred pa 25,6 km.

Dne 29. 10. 2010 (petek) – Negreira – Olveiroa (33,1 km)

Kako prijetno bi bilo še poležavati v mehkih posteljah, a je treba vstati. Danes nas čaka dolga pot, čez 30 km hoje. Zajtrk v hotelu je obilen in dober, velika kava z mlekom nas dokončno prebudi. Vremenska napoved na TV spet kaže dežne kaplje in dežnike. Hotelirka pove, da je za vogalom avtobus in naj se peljemo, ker bo ves dan deževalo in zmajuje z glavo, ko odklonimo. Giuseppe šepa in se bo del poti peljal.

Zunaj res začne rahlo pršiti. Pripravimo si pelerine. Z Niko imava odlični pelerini, Irena in Marijana pa nek polivinil, ki se med hojo razpira in le za silo zaščiti pred dežjem. Nahrbtnike še dodatno zaščitimo s prevlekami. Malo pred osmo, še vedno v temi, smo nared za odhod. Škropljenje preide v močan naliv. Pred vrati hotela se spogledamo in prasnemo v smeh. Danes ne bomo pelegrinke, temveč pelerinke. Pogumno zakorakamo v dež.

V Negreiri je pustil svoje sledi Ernest Hemingway, saj je mestece opisano v njegovem romanu Komu zvoni. Na koncu mesta je presunljiv spomenik neznanemu emigrantu  – mati z dojenčkom v naročju in malo večjim otrokom, ki vleče za hlačnice očeta, naj ne odhaja od doma. Galicija je bila v preteklosti zelo revna. Predpisi o dedovanju so omogočali drobljenje že tako majhnih in negospodarnih posestev, zato so se ljudje množično odseljevali v svet. Največ izseljencev se je vkrcalo na parnike v pristaniščih Vigo in A Coruna. V Argentini so Špance imenovali kar Gallego (Galicijani, ljudje iz Galicije).   

Današnja pot je zelo samotna. Spet vodi med evkaliptusovimi gozdovi in še bolj redkimi hišami, ki jih najeda zob časa. Vedno več horreosov je častitljive starosti in prelepih oblik, ki se jim vidi, da so stari sto in več let.   Dež neusmiljeno pada. Čofotamo po lužah in blatu. Občutek imamo, da nas vsi prehitevajo, da hodimo izredno počasi. Ne ustavljamo se, saj nimamo kam sesti, ni strehe nad glavo, le dež, ki vztrajno lije izpod neba. In sredi tiste samote, ovite v plahutajoče pelerine, se vsake toliko časa ustavimo, se spogledamo in se krohotamo, češ, kaj počenjamo nore babnice sredi te moče, prebičane od dežja, namesto da bi bile doma na toplem in pri svojih družinah.  K sreči kljub dežju ni mrzlo in pelerine še kar zadržujejo mokroto, tako da nismo preveč mokre.

Na prvi bar naletimo šele po desetih kilometrih hoje, a je pred nami še več kot tretjina poti. Ustavimo se, da se vsaj malce odpočijemo in da spijemo kavo.  V neki manjši vasi, ko spet hodimo dalje, priteče iz hiše gospa, krili z rokami, kaže v nebo in  na nasprotno hišo in nam skuša nekaj dopovedati. Razumemo besedo alberg in verjetno je hiša nasproti prenočišče za romarje. A ura je šele malo čez poldne, kaj čemo početi cel dan v albergu v osamljeni vasi. Gremo dalje. Pot vodi zdaj deloma po asfaltu in nam nabija podplate. Vdane v usodo utrujene stopamo. Na trenutke morala rahlo upade, a se kmalu spet smejimo in nam je “prav fletno” (Nikin priljubljen izraz).

Ob neki hiši nam pride nasproti bel husky, povsem moker kajpada. Prijazno nas ovoha in gre nekaj časa z nami. Nenadoma kuža zavije z glavne asfaltirane ceste levo v gozd in čaka, da pridemo do njega. Nato res zavije v gozd. Prišel nam je nasproti in nas vodil do odcepa, ki bi ga brez njega zanesljivo zgrešile, saj je smerokaz skrit med grmovjem in ga zaradi pelerin in dežja nismo videle. Ko nas pes usmeri  na pravo pot, se vrne  na cesto in bo najbrž počakal naslednje romarje, da jim pokaže smer.

Malo čez 15.00  uro pridemo zelo utrujene do krajev Santa Marina in Maronas. Za čudo se vmes malce zjasni in dež preneha. Na začetku vasi je bar, ki se ga Nika dobro spomni po karikaturi prečrtanih bosih nog na steni – prepovedano je hoditi bos. Ne razumemo, kaj naj bi to pomenilo. Birtinja govori spet le špansko, a nam uspe dopovedati,  da avtobusa od tukaj naprej ni. Sto metrov dalje je alberg in tuhtamo, da bi prespale kar tukaj, saj je do današnjega cilja Olveiroe še več kot 12 km. .Po kratkem bojnem posvetu smo si enotne – Marijana in Irena se bosta peljali s taksijem in naložili vanj vse štiri rukzake, midve z Niko pa greva razbremenjeni peš do Olveiroe. Rečeno – storjeno.

Z Niko jo mahneva dalje. Pokažeta se sonček in mavrica, hip zatem pa se ulije kot iz škafa. V daljavi se na vrhu hriba vrtijo vetrnice. Pokrajina je čudovita, sami travniki in pašniki v nežnih pastelnih barvah,  s kravami in ovcami. Pot vodi mimo velikega jezera Embalse de Ferrenza.  Brez nahrbtnikov res uživava in hodiva bistveno hitreje in lažje.  Tako klepetava, da pozabiva gledati smerokaze. Na neki točki se Nika ustavi, da bi fotografirala jezero in na ekrančku fotoaparata slučajno opazi puščico, ki kaže, da morava zaviti s poti. Če Nika ne bi fotografirala, bi šli kar mimo, v napačno smer in bi morale tolči korake nazaj!

Teh 12 km hoje se nama razvleče na dobre tri ure intenzivne hoje. Zadnji del poti poteka “čez Pohorje”, kot navadno imenujem pokrajino, pokrito z nizkimi grmički in travo, med katerimi so zanimive kamnite skulputure.  Ko ne dežuje, se podijo po nebu nenavadni beli oblaki, eden v podobi resnega moškega obraza, prava nebeška prikazen. Doživiva veličasten sončni zahod za hribi, vrh katerih se sučejo vetrnice.

Na dvorišču neke kmetije se smejiva drznemu cvetličnem lončku – polkipu človeškega telesa z golo ritko, iz katere živahno poganja bršljan. Radovednost naju premaga, da si kip ogledava tudi z druge strani, a ne ugotoviva, katerega spola je.

Z Niko se strinjava, da je Camino Fisterra težji od Camina Francesa, saj so med posameznimi kraji dolge razdalje, vmes skoraj ni gostiln in prenočišč, pa tudi vodnjakov s pitno vodo ni videti, sence je malo. V tem letnem času nas  sicer pesti dež, poleti pa zanesljivo neznanska pripeka in manjko vode.

V Olveiro prispeva, ko je že noč. Olveira je stara vas z nešteto horreosi. V samem središču vasi je nekakšen trikotnik večih horreosov.  Alberg je preurejen iz nekdanjega hleva, del njega so še danes štale za konje. Preden so zgradili ta alberg, so domačini nudili romarjem prenočišče na skednjih in gospodarskih poslopjih in še danes se ta tradicija nadaljuje, kadar je alberg zaseden.

Naši dve romarki sta že vsaka na svoji postelji in počivata. V sobi je še nekaj drugih romarjev. Marijana mi velikodušno prepusti spodnji pograd in splaninari na zgornjo posteljo. Na večerjo se odpravimo v bližnjo gostilno in imamo spet težave s sporazumevanjem. Pomagamo si z risanjem na namizni prt in mahanjem z rokami. Naročimo špagete po bolonjsko, solato in piščanca. Marijana in Irena dobita ogromno porcijo špagetov, jaz pa krožnik solate. Nato dolgo ni nič in skoraj se že sprijaznim, da bo solata vsa moja večerja, ko prinese natakarica vsaki še en ogromen krožnik piščanca s krompirjem. Špageti so le predjed! Le naša vegetarijanka Nika se mora zadovoljiti z veliko skledo solate. V gostilni naprosimo star časopisni papir, ki ga zatlačimo v mokre gojzarje. Papir čez noč popije vlago in so gojzarji naslednji dan za silo suhi.  Mlado natakarico vprašamo, kdaj naslednji dan odprejo in presenetljivo hitro odgovori po angleško (glede na to, da je rekla, da čisto nič ne razume) “at  the eight”. Super, pred odhodom bo torej jutranja kava.

Ko se vrnemo v alberg, je v sobi že tema, nekaj romarjev že spi. Kolikor mogoče tiho brskamo po nahrbtnikih in iščemo opremo za spanje. Romarski začetnici dobita novo romarsko lekcijo: že doma se je treba pri pakiranju izogniti šuštečim plastičnim vrečkam. V sobi s skupinskimi posteljami povzroča takšna vrečka neznosen hrup, zlasti za romarja s sosednje postelje, ki mu je pravkar uspelo zaspati.

Vso noč poslušamo vztrajno škrebljanje dežja. Z Niko sva danes prehodili spoštljivih 33,10 km, z višinskimi razlikami pa 35,8 km, Marijana in Irena pa 12 km manj.   

Dne 30. 10. 2010 (sobota) – Olveiroa – Cee (20 km)

Zjutraj je v gostilni , ki naj bi bila odprta od osmih dalje, popolna tema, naša mlada kelnarca pa še sladko spi. Na srečo je v bližini še en bar, ki je odprt in že poln romarjev. Na nekaj metrih razdalje od alberga do bara nas dodobra premoči dež. Privoščimo si obilen zajtrk z za Niko najboljšo kavo doslej, ki jo postrežejo v steklenih kozarcih. Pozdravljamo se z romarji, s katerimi smo se seznanili prejšnje dni. Marijana, ki je več let živela v Nemčiji, naveže stik z Nemko Regino, ki ji je ime enako kot Marijanini hčerki.  Nemke prosijo, če smejo danes hoditi z nami, da ne bodo same. Zakaj pa ne?

Po zajtrku nam ne preostane drugega, kot da damo pot pod noge. Spet smo temeljito zavite v svoje pelerine. Nekaj metrov od gostilne se odprejo vse nebeške zapornice. Ne dežuje, temveč zliva sv.Jakob na nas z neba  škafe vode. Za povrh še neznansko piha. Sunki vetra nas kljub naši neskromni kilaži in težkim rukzakom nekajkrat skoraj podrejo na tla. Jaz to izkušnjo že imam, ostale romarke pa so se lahko prepričale, da dež v Španiji res pada vodoravno in ne navpično!  Pelegrinke – pelerinke smo prebičane od dežja in prepihane od vetra.

Kljub dežju je pot prelepa. Vzpnemo se tik do vetrnic, ki nežno šumljajo v vetru. Včasih moramo zaiti v gosto grmovje, da obhodimo globoke luže na stezi. Spodaj pod nami se svetlika široka reka. Pokrajina je odprta, brez drevja, posuta le z grmički in resjem. Čez čas se pokrajina spremeni in hodimo med nizkimi borovci in evaliptusi.

Po slabih 8 km hoje, ki se nam zdijo bistveno daljši, pridemo do bara, na katerem piše, da je to zadnji bar naslednjih 15 km. Počitka še nismo potrebne, vendar se zaradi “grožnje”, da je do naslednjega bara daleč, rajši odločimo za postanek. Enako se odločita romarja Giuseppe in Francoz Pierre, ki si privoščita ogromna bocadillosa s pršutom.

Z Niko sediva na barskih stolčkih za šankom in si ogledujeva ponudbo CD-jev na stojalu. “Slabo izbiro imajo, sama latino glasba in nič Kreslina,” komentirava. Nakar se spogledava in obema pade menda istočasno na pamet ista ideja. Nika pobrska po svojem nahrbtniku, izvleče ven Vladov CD Drevored, pomigneva domači punčki za šankom, naj pride bliže in jo vprašava, če da na cd-player Nikin CD. Punčka razume. Pokažem ji še, naj zavrti četrto pesem po vrsti – Eno pesem. Po zakotnem španskem baru, nekje na koncu sveta, med romarji zadoni glas Vlada Kreslina: “Nekaj pa je še takih ljudi, ki se jih človek razveseli, nekaj pa je še takih ljudi…”  Kako noro lepo je slišati priljubljeni glas tukaj, na Caminu, med samimi tujci! Z Niko sva čisto evforični. Vsi tamkaj prisotni romarji so seveda deležni lekcije osveščanja, da je to naj-naj slovenski pevec. Pri Podmoskovskih večerih se vname debata, ali je ta pesem po izvoru ruska ali francoska, ali jo je pel Charles Aznavour ali Gilbert Becaud.  Romarji pritegnejo refrenu in zabrundajo zraven. Nepozabno! Ko se kasneje s temi romarji še srečujemo, dvignejo kazalec in odobravajoče pokimajo: ”Slovenian music – good! Very good!”

Ko odhajamo, opazim na šanku termovko za vodo. Očitno jo je pozabil romar. Vodo zlijem ven, da ne bi nosila nepotrebne teže in vzamem termovko s seboj. Čez čas dohitimo skupino, ki je odšla iz bara že pred nami in takoj se najde lastnica pozabljenega predmeta. Termovko je pozabila Avstralka. Močno se je razveseli, saj pravi, da jo spremlja že dolga leta in bi ji bilo žal, če bi jo izgubila.   

Nekoliko nad barom nas vodi pot mimo tovarne za predelavo kovin in karbidov, iz njenih dimnikov se kadi gost dim. Ta industrijski kompleks prav nič ne paše v neokrnjeno naravo. V tem kraju je križišče. Ena pot vodi proti mestu Cee, druga pa proti Muxii.  Odločimo se za Cee, saj želimo hoditi ob morju. Že tako in tako sem malo razočarana, ker sem pričakovala, da bo pot ves čas vodila tik ob morju, pa ga tretji dan še nismo videle niti od daleč.

Ta del poti je zelo lep, hodimo po makadamski cesti, obdani z nizkimi zidovi iz kamenja, med borovci in evkaliptusi. Vsake toliko časa se ulije in spet zjasni. Pri srednjeveški  kapeli Marije Snežne (Ermita Nosa Senora Das Neves) se malo ustavimo in počivamo. Po legendi naj bi pitje kristalno čiste vode iz tukajšnjega studenca v pomladnem času prinašalo plodnost.  

Štiri kilometre naprej je kapela sv. Petra s kamnitim križem pred vhodom. Kapela je zaprta. Na križu sta znamenji sv. Jakoba (školjka) ter sv. Petra (ključ nebeških vrat). Sv. Peter ozdravlja telesne bolečine in revmo. Z bolnim delom telesa se je treba dotakniti križa, nato ta del očistiti v vodi in bolečine izginejo.  Objamem kamniti kip sv. Petra, pa Irena pripomni, da če revme doslej ravno nisem imela, jo bom dobila pa zdaj, ko objemam ta mrzli in mokri kamen.  Ves čas nas spremlja Giuseppe, hodimo skupaj in se pogovarjamo z univerzalno govorico rok in z nasmeški. Pozno popoldne zagledamo pod seboj morje in pristanišče. Jeeeee!  A spust do ničelne točke nadomorske višine je še hudo strm in moker. Čisto proti koncu nas še pošteno premoči. Nekdo tam zgoraj je danes očitno pozabil zapreti ventile za dež!

Cee  je ribiško in industrijsko mesto s pristaniščem, ki je bilo tako kot mnoga mesta in vasi v tem delu Galicije popolnoma uničeno in porušeno v času Napoleonovih vojn v začetku l. 1800. Soglasno se odločimo, da je 20 km hoje po dežju in vetru za danes dovolj in da se ne bomo matrale še 10 km, kolikor je do vasi Finisterre. S prenočiščem naj ne bi bilo težav. Japajade! Sledimo oznakam za alberg, ki nas pripeljejo v stari del mesta, nato pa oznak zmanjka. Sprašujemo ljudi na ulicah, v trafiki, v trgovini…. Nihče ne ve, kjer je alberg. Vrtimo se v krogu in se vsakič znajdemo na istem mestu. Giuseppe,  ki nas je spremljal ves dan, izgine. Ko smo ga nazadnje videle, je tudi on spraševal mimoidoče na ulici za smer. Ko nam je vsega dovolj, pozvonimo pri vratih hiše, na kateri je zadnja oznaka za alberg. Starejši gospod reče,  naj počakamo, da se iz copat preobuje v natikače in nas prijazno pospremi dve ulici ter nato pokaže nekam v hrib, češ da je naše prenočišče tam.  Pot  se konča za zidom in pred vrati civilne zaščite. Oznak do tja ni, nič čudnega, da nismo našle. Mož v uniformi nam brez besed pobere credenciale, jih požigosa, nas vpiše v knjigo in pokaže, kam moramo iti. Prenočišče je brezplačno in se nahaja v kletnih prostorih osnovne šole. Same smo v sobi, ki je skromno opremljena, a čista. Očitno je v mestu še en drug alberg, kamor so šli ostali romarji.

Irena potoži, da je ožuljena. Žulji so nastali predvsem zaradi mokrote v čevljih. Nika jo “operira”. Žulji se namreč najhitreje zazdravijo tako, da se jih prebode s šivanko in čez noč pusti sukanec v žulju, da voda izteče. Videti je grdo, a resnično pomaga. Med operacijo se hahljamo, Irena pa si zakriva obraz, ko jo fotografiram in grozi, da me bo tožila, če bodo fotke njenih ranjenih podplatov zaokrožile po spletu.

Po tuširanju se odpravimo na večerjo. Irena ostane v albergu, ker je utrujena in potrebna malo zasebnosti. Brala bo, poslala nekaj sms-jev in počivala.  Punce se ne morejo načuditi, ko iz nahrbtnika potegnem šop slovenskih revij in knjigo Romanje v Kompostelo nekoč in danes, ki jih že ves čas nosim s seboj.  “Staša, tebi ni pomoči”, komentira Nika mojo bralno strast.

Nika, Marijana in jaz se torej odpravimo v mesto na večerjo. Ob odhodu iz alberga celo za nekaj trenutkov posije sonček. Zaidemo v veliko blagovnico s številnimi trgovinami in lokalčki, najdemo tržnico, sprehodimo se do obale, Nika potipa morje, ki je, brrrrr, zelo mrzlo in zelo umazano. V trgovini kupimo nekaj hrane in sadja za naslednji dan. Mimoidoče sprašujemo, kje je kakšna gostilna, pa nam ne znajo povedati. V lokalih strežejo bocadillose in tapase, dobiti se da tudi pizza in fast food, prava topla večerja pa ne. Končno najdemo hotel, v katerem so tudi že naši stari romarski znanci, vendar pa začno večerjo streči šele čez dobro uro in pol. Razočarano nameravamo oditi, a nas natakarica zaustavi in pove, da nam bo vseeno postregla. Naročimo romarski menu za 9 EUR. Tokrat pride na svoj račun tudi Nika, saj dobi brezmesno pizzo in ji ni treba jesti le solate.

Jutri pa težav z iskanjem gostilne ne bomo imele, saj poznam v vasi Finisterra staro gostilno, v kateri strežejo čudovito hrano in pečejo najboljše ribe na svetu. “Ta gostilna je moj motiv, da lažje hodim,” pravi Nika. Prav veselim se že okusnih ocvrtih lignjev in sardel, ki jih pripravljajo domala brez začimb, samo posolijo jih in ocvrejo.  Le pri sardelah je majhna težava – drobovine namreč ne čistijo, pečejo jih kar cele, z vso vsebino vred, tako veleva tukajšnja kulinarika!

Po večerji se poslovimo od romarskih znancev in se počasi odpravimo v hrib in proti albergu.  Ker že kakšni dve uri ni deževalo, se pošteno ulije.  Pelerine,  dežniki in baterijske svetilke so ostali v albergu. Nika ima na sebi edine suhe cunje. Nekaj časa že hodimo, potem se začnemo spraševati, da je nekam daleč do alberga in da prej ni bilo takšnega klanca. Kje sploh smo? Popolna tema je, dežuje, me pa ne vemo, kje smo doma. Fanta, ki nam pride nasproti, vprašamo, če ve, kje je alberg in pokaže v smer  tistega drugega, ki je v centru mesta. Za našega ne ve, kje bi bil. Pokažem mu žig v credencialu, a na žigu ni naslova.  Povemo, da je alberg zraven šole in pri gasilcih, a zmajuje z glavo. Gasilci so na drugem hribu in edina šola tudi. Nika obupuje, kako bo naslednji dan hodila v mokrih oblačilih. Tavamo v temi  in ne vemo, kje smo. Odločimo se, da se vrnemo v center mesta in se bomo nemara  spomnile, od kod smo prišle. V centru res prepoznamo trgovino, v kateri smo kupovale hrano in nekaj izložb. Nasproti nam pride fant, ki smo ga že prej spraševale za pot in se po telefonu z nekom pogovarja. Potem nam pove, da je poklical prijatelja in da sta skupaj ugotovila, da naš alberg ni pri gasilcih, temveč pri civilni zaščiti, ki je zraven osnovne šole. Fant nam je skušal na vsak način pomagati, zato je poklical prijatelja, da je ugotovil, kam moramo iti in nas v temi iskal po vsem mestu, da nam je pokazal pot! Takrat smo sicer že vedele, kam moramo iti, a smo mu bile vseeno globoko hvaležne za pomoč in prijaznost.  

Spimo slabo. Niko boli noga in ponoči se premetava sem in tja, da pograd ječi pod njo. Marijano sredi noči prebudi znani zvok, ki oznanja, da je nekdo aktiviral centralno ogrevanje. Potipa radiatorje in ugotovi, da so topli. Po vsej sobi pobere  mokre cunje vseh romark in jih razprostre po radiatorjih, da se bodo sušile.

Danes smo prehodile 20 km. Ni bogvekaj, a smo vseeno zmagovalke, ker smo hodile v takem dežju in vetru.

Dne 31. 10. 2010 (nedelja) – Cee – rt Finisterre (12 + 9,5 km)

Še na nobenem romanju nisem spala do osmih zjutraj! Vedno smo vstajali kmalu, najkasneje ob šestih in šli hitro na pot, da bi se izognili vročini. Sedaj pa nima smisla vstajati prej, saj je do osmih tema. Če smo ponoči slabo spale, pa je jutranje dremuckanje v postelji seveda sladko.

Zajtrkujemo v kavarni v središču mesta. Zajtrk je skromen – en kos toasta z marmelado in majhna kava, ki komajda poživi krvni obtok.  Ob odhodu seveda – dežuje, kaj pa drugega. Bežno si ogledamo mestno tržnico. Stare prodajalke zelenjave sramežljivo skrivajo svoje obraze pred fotoaparati.  Dan je siv in meglen. Po Ceeju, predvsem pa ob obali, je dosti nenavadno oblikovanih spomenikov in skulptur.  Jakobove školjke in puščice jasno označujejo smer hoje. Od Ceeja do rta Finisterre (do kamna 0,00 km)  je 16,5 km.

Od obale zavijemo med hiše in v predmestje, nato skozi evakliptusov gozd in spet po samotnih krajih.  Morje se le vsake toliko časa prikaže v daljavi. Čez čas dokončno zapustimo gozd in pridemo na glavno asfaltirano cesto, ki povezuje Santiago in Finisterro. V daljavi zagledamo rt Finisterre s svetilnikom.  Preplavi me veselje ob pogledu na znano silhueto. A vpadnica do samega cilja je še dolga in se vleče.

Na asfaltirani cesti je nekdo z velikimi črkami napisal: “Mariana, Je t’aime muchou!!!” Marjana, ljubim te zelo!!! Oj, Marijana, tako daleč si morala priti, da ti nekdo sporoča, da te ima rad! Srečnica. Nič ne piše, da ima kdo rad tudi Niko, Ireno in Stašo, le Marijano, smrk, smrk.

Nekaj časa hodimo ob obali. Visoki valovi se razblinjajo ob peščenem robu. Razpenjeno morje divje buči. Čudovito. Tako sem si predstavljala, da bo izgledal ves Camino Fisterra.    

Pot pa spet zavije v gozd in med evkalipte,  vsake toliko časa se odpre razgled na Costa del Morte. Zadnjih nekaj kilometrov, ko že prepoznamo obrise vasi Finisterre, se pot spusti čisto do morja. Nika steče po peščeni obali, odvrže gojzarje in bosa zakoraka v morje. Razposajeno vriska in vzklika. Tudi jaz odvržem nahrbtnik  in čevlje, si zaviham hlačnice in zakoračim za Niko v božjastno mrzel Atlantski ocean.  Objameva se in smejiva, valovi naju škropijo in močijo.  Vsaj pol ure bosi tacava po peščeni obali in morju in vzklikava od veselja. Ostali dve romarki sta bolj previdni in zadržani. Mrzlota vode Niko dokončno prepriča, da ni ravno primeren čas za kopanje. Še včeraj je namreč trdila, da bo zaplavala v oceanu in zvenela je silno prepričljivo. V tem morju se še poleti ne da kopati, tako je mrzel, kar vem iz lastne izkušnje.  Nabiramo školjke, a ne najdemo niti ene jakobinke. Spomnim se fotografije naše prijateljice Vanje in njenih bosih nog v morju tisočerih školjk ravno na tej plaži. Verjetno ni pravi čas za školjke, najbrž imajo svojo sezono, tako kot npr. gobe. Ob morju strašansko piha. Sunki vetra so tako močni, da se z vso silo upiramo ob tla, pa nas kar zanaša. Preplašimo stotine galebov, ki počivajo ob obali, z ogorčenim kričanjem se dvignejo v nebo in odletijo na mirnejši del plaže. Irenina pelerina je razcefrana in je videti, kot bi jo popadel besen trop divjih zveri. Marijanina je za malenkost boljša. Z Niko si spet obujeva čevlje. Nogavice obujeva kar na mokre, mrzle in z mivko obložene noge. Te 3 km do cilja bova že zdržali, čeprav nama škripa v gojzarjih in mivka drgne ob žulje.

Alberg je tik ob avtobusni postaji in ob spomeniku emigrantu sredi vasi Finisterre. Hospitalerka se ne more načuditi, da je Marijana res stara 70 let, saj jih kaže precej manj. Vpiše nas v knjigo gostov in nam napiše potrdilo, da smo prehodile Camino Fisterro.  Živahen fant nam zdiktira hišni red in nas povede do sob. “Sobe so zgoraj, tuši tudi, tule so električne stopnice (pokaže na navadne štenge), če slučajno ne delajo, boste morale žal peš…”   Pred kopalnico se drenja skupina italijanskih kolesarjev, ki so blatni do ušes in čez. Prosijo, če jim damo prednost pri tuširanju. Ni problema. Povsem nesramežljivo odvržejo cunje in nagi skačejo po hodniku in pred kopalnicami, prepevajo in zganjajo neznanski trušč. Ko hospitalerka zardela in hihitajoča pribeži v našo sobo, grem preverit dogajanje. To  sceno se res splača videti. Goli italijanski dedci so vredni natančnega pogleda.

Za silo se namestimo v sobi z več ležišči, nato se odpravimo ven. Danes moramo še do svetilnika na rtu. Sproti si ogledujemo vas in ugotovimo, da je “naša” gostilna zaprta. Na vratih piše, da bo jutri, na praznični dan, vendarle odprta od 9.30 ure dalje. Kje bomo pa sedaj večerjale? Nikin motiv za hojo se razblini v nič.

Z asfaltirane ceste zavijemo na pešpot San Guilermo, ki je nekoliko daljša, kot če bi šle po cesti, predvsem pa je bolj razgledna in slikovita. Bi bila, če ne bi skoraj ves čas neusmiljeno deževalo. Vsake toliko časa lije kot iz škafa, vmes rahlo škropi, brez kapljic pa ne gre.  Pri orjaških skalah, ki se imenujejo puščavnikovo bivališče (San Guilermo)  tako piha, da nas skoraj prekucne.  S teh skal je čudovit razgled na vas Finisterro, saj se za hip celo pokaže sonce in se razkadijo megle.  Dež nam pobere kar nekaj volje in energije. Želela sem, da novopečeni romarki doživita in vidita rt v vsej njegovi lepoti in bleščavi, pa se v megli komaj sluti njegove obrise. Ob vztrajnih plohah in bičanju vetra povsem oprane končno prispemo do svetilnika in do nultega kamna 0,00 km.

Z Niko sva povsem razneženi ter kamen z vso gorečnostjo in velikim cmokom v grlu ter solzami v očeh objameva in se dušiva od ganjenosti. Kar stojiva tam na koncu sveta, globoko dihava in se topiva od čustvovanj in hrepenenj. Irena in Marijana se obnašata  bolj “normalno”, saj nimata za seboj izkušnje 800 km samoočiščevanja in se ju, razumljivo, en navaden kamen pač ne more tako globoko dotakniti kot naju z Niko.

Na tem rtu, na koncu sveta, so romarji doslej obredno sežigali svoja oblačila in se simbolično poslovili od Camina. Na skalah stoji kamniti gojzar, ob njem je bilo največ kurišč. Lani pa je ves ta predel ravno zaradi sežiganja zgorel.  Posebne škode sicer ni videti, saj tukaj raste le nizko grmičevje in suha trava, vendar je romarjem odslej prepovedano sežiganje cunj.  Še zdaj so vidne ožganine in posledice požara. Romarji lahko sedaj svoje kose oblačil, ki so jih sicer nameravali zažgati,  obesijo na visok steber na obali. Na eni od fotografij sem videla, da je ta steber dobesedno oblečen v zdelane majčke, hlače, šale, rutke, kape… in druge predmete, ki jih tam simbolično odlagajo romarji. Danes ni na stebru niti ene stvari, saj je vse  odpihnil močan veter. Z Niko še nekaj časa sediva na skalah pod svetilnikom in ugotavljava, kako neznansko srečni se počutiva na tem kraju in da se bova najbrž še kdaj vrnili. Preplavlja naju neka čudna blaženost in s solzami v očeh ob odhodu pobožava nulti kamen.

Od rta se vračamo v Finisterro že v temi. Baterijske svetilke so seveda spet v rukzakih v albergu. Srečamo Nemko Regino, ki je sicer že bila na rtu, vendar je slišala, da se tam nahaja barka sv.Jakoba, ki jo je treba trikrat obkrožiti in ti prežene glavobole. Ker jo že več let neznansko boli glava, mora najti čudežno barko. Z Niko ji nisva znali pojasniti, kje naj bi bila Jakobova barka.  Pojasnilo najdemo kasneje v vodniku – barka sv. Jakoba so dejansko skale, po obliki podobne nasedli ladji. Te skale ležijo v morju ob Muxii in ne na rtu Finisterre. Tik pred vasjo se zgodi veliki finale  s tako hudo ploho, da smo v trenutku premočene do kosti. Dež spet pada vodoravno! Takšnega naliva nam pa res ni bilo nujno doživeti, z lahkoto bi še naprej shajale brez te preizkušnje! 

Večerjamo v vaški gostilni. Hrana je okusna, gostilničarka pa neznansko prijazna. Trudi se, da bi nas razumela.  Od doma pride zloben sms, če smo danes res hodile, ali se nismo morebiti vozile na metlah, ker je naš praznik – noč čarovnic.

Novoletna voščilnica Tomaža Praunseisa

Prijatelj, ki se je pred nekaj tedni vrnil s Camina Frances, mi piše: “Draga romarka! Daj si duška. Telo prenese vse, tudi dež in veter, važno je, da ti duša poje. Jutri ne zamudi niti najmanjše podrobnosti. Santiago je eden in neponovljiv. Srh gre po meni ob misli, je si. Zdaj si resnično želim biti na tvojem mestu. Uživaj! Toplo noč ti želim. Ultreya.”  

Ponoči seveda spet dežuje.

 Dne 1. 11. 2010 (ponedeljek) – Finisterra – Santiago

Danes  smo spet deležne redkega razkošja, ki romarjem navadno ne pritiče – spanja v postelji do pol devetih! Do odhoda v Santiago nimamo obveznosti, razen kosila v moji priljubljeni gostilni. Ob 9.00  smo zadnje romarke, ki zapuščamo alberg. Vsi ostali so odšli že pred nami.

Že sinoči smo se po ogledu voznega reda odločile, da ne gremo v 30 km oddaljeno Muxio, čeprav smo si tja zelo želele, najprej celo peš, potem pa z avtobusom.  Zaradi praznika vozijo avtobusi na redko. Iz Finisterre tudi ni direktne avtobusne zveze, zapeljati se je treba do Ceeja in tam prestopiti na drug avtobus do Muxie, ki pa se vrača v Santiago šele pozno zvečer. Zmanjkalo bi nam časa.

Na grande kavo gremo v isto gostilno kot smo sinoči večerjale. Gostilničar nam dovoli, da pustimo nahrbtnike v gostilni, da nam jih ni treba tovoriti s seboj. Še zadnjič se sprehodimo ob obali, nabiramo kamenčke in školjke in zremo v nebo, po katerem se podijo črni oblaki. Spet bo lilo! Kapljice kar škrebljajo. Tu in tam se oblaki raztrgajo in se za hip pokaže sonce.  Lepo bi bilo, če bi doživele Finisterro v lepem vremenu, a tudi v dežju je lepa.

Ob 10.30 uri se Nika strumno postavi pred vrata gostilne, ki bi jo morali odpreti od tej uri. Tako piše na vratih. Ko smo šle prej mimo, je na kljuki vrat visela vrečka z eno francosko štruco kruha. “Slabo kaže, slabo,” smo rekle, “tale štruca še nas ne bo nahranila”. Ni videti, da bi se za zaprtimi vrati gostilne karkoli dogajalo, a Nika še kar vztrajno čaka. Čez četrt ure se vrata vendarle odpro. Gospa se Niki opraviči, češ da gostilno prenavljajo, da je trenutno zaprta. Da bi jo prepričala, jo povede v notranjost, kjer res vlada kaos in prenovitvena dela. “Pridite kdaj drugič,” nas še povabi. Ja, pa bomo. Res bo treba priti še enkrat.    

Z opoldanskim avtobusom se odpeljemo proti Santiagu. Občudujemo naravo in prelepe kraje, ki bežijo mimo. Avtobus prevozi razdaljo 90 km do Santiaga v skoraj treh urah, saj obide vsak zaliv in ustavi v vsaki ribiški vasici. Vožnja poteka ves čas ob morju. Neka romarka ves čas vožnje navdušeno vzklika svoji sopotnici: ”I was there, I was there, beutiful, nice… I was there…” Njeno navdušenje je nalezljivo.

V Santiagu se nastanimo v Seminariu Menor, ki so ga od lanskega leta spet prenovili. Jedilnico so spremenili v spalnico in namestili dodatne postelje. Nekaj sob je zasebnih, za dva ali tri osebe, ostalo so skupinske spalnice s po 30 – 40 ležišči in zelo urejenimi in čistimi sanitarijami.

V Santiagu si najprej ogledamo katedralo sv. Jakoba. Glavni vhod s stopnišča na trgu Obradoriu je zaprt. Na trgu postavljajo ogromne odre, ozvočenja, kulise,  po mestnih ulicah pa ekrane. Povsod so policaji. Dne 6. 11. 2010  bo obiskal Santiago papež in bo maševal na glavnem trgu.  V cerkev ni več dovoljeno vstopiti z nahrbtniki in večjimi torbami. V cerkev se vstopa s stranskega desnega vhoda, vendar pa se iz notranjosti cerkve ne da priti do kipa sv. Jakoba, ki stoji v glavnem oltarju. Treba je iti ven in se postaviti v novo (zelooooo dolgo) vrsto, ki vodi najprej do kripte, nato pa do sv. Jakoba. Obvezno dejanje vsakega romarja, ki pride v katedralo, predvsem tistega, ki je pot prehodil, je, da potrka s čelom na steber učenosti (tega že tri leta prenavljajo in se ga vidi le od daleč), da obišče zadnje počivališče apostola Jakoba pod glavnimi oltarjem, kjer leži kripta z njegovo relikvijo in da objame kip sv. Jakoba na glavnem oltarju, poljubi njegovo školjko na rami ter se mu zahvali za srečno romanje. Seveda so občutki pravih romarjev čisto drugačnih ob občutkov turista, ki se pripelje do katedrale z avtobusom. In bistveno bolj intenzivni so občutki, ko preromaš res dolgo pot, kot pa, če se samo “sprehodiš” slabih 100 km do rta Finisterre. A vendarle ta kraj vedno znova navdaja s spoštovanjem, hvaležnostjo za opravljeno pot in  hrepenjenjem, da bi spet šel, spet zmogel to pot – v fizičnem smislu, z romanjem telesa in s premagovanjem naporov in razdalj in v duhovnem smislu, z romanjem duše. Po objemu sv. Jakoba  je treba spet ven iz cerkve in noter  pri drugem vhodu, kajpada spet s čakanjem v dolgi vrsti. Razočarana sem. Ta novi režim me prikrajša za določene občutke.   Rada bi še sedela v katedrali  in v miru premišljevala, pa me človeška vrsta “izpljune” ven. Nimam-o energije za ponovno prerivanje, zato se razpršimo po trgovinah in ulicah in se predamo komercialnemu utripu Santiaga. Nakupimo darila in razglednice in se poslikamo na trgu Obradorio.  Položimo roko v kamnito školjko na sredi trga. Čeprav sem že četrto leto tukaj, prvič vidim na tleh vklesano školjko!

Zvečer se romarke udeležimo maše v katedrali sv. Jakoba. Na tihem upam, da bom morda videla “v akciji” veliko kadilnico – batalfumiero, ki jo ob posebni priložnosti poganja osem menihov z enega konca cerkvene ladje do drugega…  Kadilnica visi trdno privezana nepremično tam pod stropom. Še bo treba priti v Santiago…

Po maši še malo obsedimo v cerkvi. Preberemo Vinkovo Spoved v Santiagu in ga razumemo. Spomnimo se na vse, s katerimi smo že kdaj romale in bi lahko bili z nami, pa bodo morda kdaj drugič. V mislih smo z njimi.  Od Vinka prejmem malo kasneje sms v njegovem značilnem slogu: “Objemite Jakoba! Na Polju zvez, na Trgu Polja zvezd, poglejte navzgor proti nebu, proti zvezdam, proti Bogu. Zate, zame, za vaju, za naju, za vas, za nas, zanje, za vse!”  Smo ga že objele, Vinko, sv. Jakoba, za nas in tudi zate in za vse, ki niso z nami.

Dne 2. 11. 2010 (torek) – Santiago adijo

Jutra ne ostane kaj dosti. Spakiramo  in se počasi odpravimo iz alberga v središče Santiaga. Brat mi je pred odhodom naročil, da kupim kipec sv. Jakoba, ki ga bomo postavili v našo kapelico (o tem kasneje).  Iščem torej  kipec in se ne morem odločiti med sivim in preprostim kamnitim kipcem, ki pa od daleč ni izrazit in razpoznaven in lesenim kipcem. Za vsak slučaj kupim kar oba.  Blizu opoldneva se poslovimo od Santiaga in se peš odpravimo proti avtobusni postaji. Potem pa čakanje in prekladanje po letališčih. Nazaj grede so varnostni ukrepi ob letaliških kontrolah blažji. Ni nam več treba sezuvati gojzarjev. Najbrž  nas uslužbenci že vnaprej zavohajo in naša prepotena oblačila. … Še nemški ovčar, ki je na beneškem letališču vedno dežuren za odkrivanje drog, napravi okrog nas velik ovinek in nejevoljno zaviha smrček. V Benetkah nas pričaka z avtom Samo in malo pred polnočjo smo doma.

Še vtisi z romanja in slovo od svetega Jakobovega leta

Z romanjem po Caminu Fisterra  smo se simbolično poslovile od svetega Jakobovega leta. Dobile smo odpustke za svoje grehe.

In še o naši že prej omenjeni kapelici sv. Jakoba.  Letos poleti smo pred našo hišo v Zagorju podirali drevje, ki je grozilo, da pade na hišo. Od enega drevesa je ostal velik štor. Samo je vanj izdolbel luknjo. Ob poletnih večerih je v štoru prižgal svečko.  Potem se je Samo spomnil, da bi lahko v štor dali kak kip, križ ali kaj takega. Mami je prispevala križ, ki sem ji ga že enkrat prej prinesla s Finisterre. Obljubila sem, da priskrbim  kipec sv. Jakoba, da bom zanj prosila nekoga, ki bo šel na Camino. Takrat še nisem vedela, da bom ponovno šla tja kar sama. No, iz Santiaga sem sedaj res prinesla kipec sv. Jakoba oziroma kar dva, ker se nisem mogla odločiti, kateri bo bolj pasal. Samo je votlino še bolj izdolbel, naredil zraven napis in – nastala je  kapelica sv. Jakoba, kot jo je poimenoval. Simbolično, ker je sv. Jakob res zaznamoval vso našo družino, me »zastrupil« in »okužil« še ostale, zlasti pa smo preko njega spoznali čudovite ljudi. Pa tudi moj ded po očetovi strani je bil Jakob.  

A zgodbe še ni konec. Nekaj dni po vrnitvi z letošnjega Camina Fisterra smo bili ravno vsi zbrani doma in Samo se je zapeljal  do cerkve in pripeljal domov zagorskega župnika, ki je našo »kapelico« uradno požegnal. Zbrala se je cela razširjena družina in še nekaj sosedov. Župnik je z nadvse resnim glasom pomolil in med drugim rekel: »Blagoslavljam to, to, eeeehhh, to…. Kapelico… eeeeeee…. v štoru…«  Komaj smo zadrževali hehetanje! Župnik je rekel, da kaj podobnega res ni nikoli blagoslovil, a da je namen dober, zlasti pa dober razlog,  da se zbere na kupu vsa družina… Presenetil nas je z vprašanjem, naj kdo kaj pove na to temo.  Edina, ki se je znašla in rešila družinsko čast, je bila mami, ki je odločno povedala, »naj nas, njene otroke,  sv. Jakob čuva, da se bomo vedno zdravi in srečni vrnili z naših potepanj po svetu«.

No, pa imamo svojo lastno kapelico.  Samo je ob njej posadil ogromen grm jasmina. Nika je kapelico nagajivo komentirala takole: »Kapelica v štoru je fantastična in sv. Jakob v njej prav mogočen. Vse pohvale Samotu. Njega je pa mama res veeeeliiiikooo stvari naučila :-) !!!«Manja pa: »Vaša kapelica  je prelepa in prav navdušena sem nad tem, da ste jo tudi blagoslovili, res to bo veliko Božjega blagoslova, kot ga je že na vseh vaših poteh…«Fanči: »Pa imamo svojo romarsko pot! Od sv. Jakoba na Dolu do te kapelice je kakšnih 6 ur hoje čez hribe.«

Zame je bilo to romanje po Caminu Fisterra spet eno zelo lepo in globoko doživetje ter prijetno druženje štirih različnih žensk različnih generacij in značajev, ki smo se odlično ujele, se zabavale in do srca nasmejale. Mene osebno navdajajo ti kraji z izjemnimi občutki sreče, spokojnosti in miru, čutim, da nekako spadam sem, da me sem vleče srce.

Verjetno bom še kdaj šla, ne nazadnje zato, ker:

  • še vedno nisem videla velike kadilnice,
  • še nisem videla Muxie in Jakobove okamenele barke
  • ,je bila gostilna v Finisterri, kjer pečejo najboljše ribe in kalamare na svetu, zaprta,
  • ker sem nečaku Lovru obljubila, da ga peljem sem, ker zdaj ni mogel z menoj,
  • ker čutim, da se moram še vrniti
  • ker sv. Jakob čaka name….

Na začetku nam je bilo naročeno, naj naredimo na tem romanju kakšno stvar prvič. In smo jo. Prvič v življenju smo bile tako zelo mokre in prepihane. Z Niko sva kot romarki prvič poležavali do osmih zjutraj in še dlje. Videli sva prikazen v oblakih. Prvič sva v novembru bosi brodili po Atlantskem oceanu.  Irena in Marijana sta bili prvič na romanju, prvič sta doživeli Camino.  Irena se je prvič peljala z double-deckerjem in si  prvič “šivala” žulje.  Marijani je prvič nekdo napisal na asfalt Je t’aime. Nika je prvič v življenju spala v spalni vreči na tleh letališča v Barceloni (in to z menoj) in  v zakotnem baru tik pred Ceejem prvič slišala Eno pesem s Kreslinovega Drevoreda.

Če ne drugega, smo na tem romanju sigurno imele stabilno vreme – ves čas je stabilno deževalo! A ljudje nismo narejeni le za sonce, temveč tudi za dež. Vzele smo ga za svojega z dobre strani.

Prijatelja iz Celja, tudi romarja, mi kasneje pišeta: “Vsaj dan sva spremljala vreme na vaši poti in zgroženo ugotavljala, da tam v Španiji ves čas dežuje. Zdaj, ko bereva tvoje čudovito napisane vtise, gledava na ta dež tudi z druge plati, tako kot si ti. Pomeni, da romanje po Caminu ni nikoli enako, vedno te nauči kaj novega, zato se za nas, pelegrinose, ne more več nikoli končati. Samo mi med sabo razumemo, kaj pomeni romanje po Caminu….”

Druga prijateljica mi piše: “Ne razumem, kaj te žene vedno nekam, ne razumem tvojega nemirnega duha, vagabunda v tebi… A hvala Bogu, da smo si različni. Si predstavljaš, kakšna gneča bi bila, če bi vsi hodili po samotnih poteh (ki potem ne bi bile več samotne in pomirjujoče), če bi vsi cele dneve preživljali za šankom, če bi vsi hodili na pasje razstave, vsi se udeleževali meditacij in joge, se vsi namakali v morju ali bazenih… Verjetno je pa v vsem določen čar, drugače ljudje tega, česarkoli že, ne bi počeli…”

 Irena je ugotovila, da je pogrešala dom in da je tudi sama pogrešana od svojih najdražjih.

Nika je lepo strnila svoje vtise:

“Vsaka pot me nauči sprejemanja – sebe in drugih.  Ni bilo sonca. Ni bilo jakobovih školjk v morju. i bilo razgleda z vrha svetilnika. Bila sta dež in veter! Je prehojena pot! So jasne misli v glavi! Je sreča v srcu! Je mir v meni! In hvaležnost!”

Tako romarji jemljemo te poti, ta naša romanja in iz njih črpamo moč, ko se nam na trenutke zdi življenje pretežko in preprazno.  Buen Camino in pogumno naprej tudi v vsakdanjem življenju. Vsak v okolju, v katerega paše.

Razglednica iz Santiaga

Razglednica iz Santiaga

“… Pot nas je spremenila. Ko opazujemo sonce, nekje na zahodu, ko nežno izginja neznano kam, se zavemo, da Kompostela ni cilj, ampak začetek našega potovanja.  

In ko zapustimo sveto mesto in se znova podamo na pot, čutimo, da nismo sami.

Verjamemo, da bomo na koncu poti, nekje na robu neizmernega obzorja zemeljskega bivanja, prišli do obale morja, kjer se bo naše popotovanje končalo…”

Misel je iz knjige Milana Vinčeca Romanje v Kompostelo nekoč in danes. ,

Zagorje ob Savi, november 2010                                                                    

  • Share/Bookmark

Camino de Assisi, romanje po poti sv. Frančiška Asiškega 2010

 Kaj žene »normalnega« človeka zrelih let, da si izbere za dopust dvotedensko pešačenje po samotnih in neobljudenih stezah, obuje gojzarje, si otrpa 10-kilski rukzak, prepriča še nekaj somišljenikom in se odpravi na romanje? Camino nekaj premakne v  tebi, te za vedno spremeni, nisi več isti, kot si bil prej, enkrat romar, za vedno romar… Kar nekaj nas je, ki MORAMO najmanj enkrat leto na takšno romanje, na takšno daljšo pot, da si očistimo dušo in telo, da se »pogovorimo« sami s seboj, da v pogovorih z drugimi romarji najdemo mogoče odgovore na kakšna svoja vprašanja.

Letos pade god sv. Jakoba na nedeljo, zato je leto 2010 sveto Jakobovo leto. Kdor roma v tem letu, so mu odpuščeni vsi grehi. Mi bomo tokrat romali pod okriljem sv. Frančiška, a odpustki vseeno veljajo. Namesto v Španijo, kjer je sedaj ravno zaradi svetega leta neznanska gneča, se torej odpravimo v Italijo. Prepustili se bomo poti in vzeli za dobro vse, kar nas čaka na njej.

Frančišek Asiški je bil rojen l. 1181/82 v Assisiju. Prištevajo ga med največje svetnike vseh časov, velja za prenovitelja cerkve, ki ga spoštujejo verni in neverni.   Rojen je bil v bogati trgovski družini  l.  1181/1182 v ital. mestu Assisi v Umbriji. Njegov oče je bil trgovec Petro Bernardone, mama pa Francozinja Ivana Pica. Njegovo krstno ime je bilo Giovanni Francesco di Bernardone. zaradi matere pa so ga imenovali Francesco – Francozek. V mladosti je bil radoživ in je živel razuzdano življenje. Želel je postati vitez. L. 1202 je odšel na vojno med mestoma Assisi in Perugia, kot vojni ujetnik je eno leto preživel v ječi v Perugii. Ta izkušnja ga je spremenila, da je začel premišljevati, da življenje ni le zabava in užitek. L. 1205 je v cerkvi sv. Damjana zaslišal, da ga Kristus s križa poziva, naj gre in popravi njegovo razpadajočo hišo. Frančišek je prodal vse svoje imetje in izkupiček od prodaje podaril župniku cerkve sv. Damjana, da bi obnovil kapelo. Po tem dejanju ga je oče razdedinil. Frančišek se je pred očmi škofa in množice ljudi slekel do golega in gol stekel iz mesta. Kmalu nato je zaslišal besede: »Ne nosite s seboj denarnice, ne torbe, ne čevljev.« S temi besedami se je nakazala nadaljnja življenjska pot Frančiška Asiškega, saj je sezul čevlje, si obul rjavo raševinasto kuto, jo prevezal z vrvjo, se kot berač podal na popotovanje in se zaobljubil uboštvu, molitvi, globoki ponižnosti in pobožnosti, ljubezni do bližnjega in pokori. Sprva njegovi someščani niso imeli razumevanja za Frančiškovo spreobrnitev. Zasmehovali so ga, imeli so ga za obsedenega, ga preklinjali, dražili nanj pse, metali vanj kamenje in ga preganjali. Kasneje pa so njegovemu zgledu sledile velike množice ljudi, ki so sprejele njegov način življenja. L. 1210 je Frančišek ustanovil red frančiškanov, žensko vejo frančiškanov – red klaris (imenovan tudi drugi red) pa je ustanovila njegova vrstnica Klara Asiška. Frančišek Asiški je zaradi svojega načina življenje pretrpel težke telesne bolečine, izčrpan je bil zaradi težavnega in neutrudnega misijonskega dela, bolečine je imel v sklepih, v želodcu in jetrih in skoraj oslepel. Umrl je 3. oktobra 1226, naslednji dan so odkrili na njegovem telesu Kristusove rane. Že dve leti kasneje je bil razglašen za svetnika. Zase je dejal: »Sveto Uboštvo sem izbral za svojo gospodarico, zaradi lastnega duhovnega in telesnega blagra in bogastva.« Želel je postati čim bolj podoben Kristusu. Ljubil je naravo, življenje v naravi in živali.  Menil je, da si ničesar na svetu ne moreš prilastiti, vedno smo le oskrbniki in nikoli lastniki. Hotel je biti ubog, brez vsega.

Frančiška Asiškega upodabljajo odetega v preprosto oblačilo s kapuco, pogosto s Kristusovimi ranami. Ob njem so upodobljeni: razpelo, knjiga, mrtvaška glava, jagnje in volk, vladarsko jabolko, zemeljska krogla, lilija ali dogodki iz njegovega življenja: med pridigo pticam, pri negovanju gobavcev, pri vtisnjenju Kristusovih ran, stigmatizacijo. Je zavetnik živali, trgovcev in Italije in ustanovitelj redovniškega reda frančiškanov.  Dante Alighieri je o njem zapisal: »Kakor sonce je vzšel na svetu.«

O njegovem življenju so napisane številne knjige, v slovenščino je prevedeno tudi delo nemškega Nobelovega nagrajenca Hermanna Hesseja Frančišek Asiški. Iz Vodnika po Frančiškovi poti in stopinjah njegove duhovnosti  – Asiški molitvenik avtorja Janeza Šamperla sem si sposodila nekaj misli in jih vpletla v ta potopis

 Romarska pot, po kateri je hodil Frančišek Asiški in ki povezuje kraje, v katerih je deloval, pridigal in živel, se imenuje Assisiana in je opisana na: http://www.camminodiassisi.it/.

V skupini nas je šest in vsi vsaj enkrat romali v Santiago de Compostelo: Jure in Majda z Vrhnike, Stane iz Hrastnika, Marjana iz Ljubljane, Lovro in jaz iz Zagorja ob Savi.  Najmlajši član ekipe  Lovro, moj nečak, ima  13 let, najstarejša romarka Marjana pa 63 let, povprečje pa smo izračunali okrog 50 let.

 Na tem romanju bomo spoznali in začutili Frančiška Asiškega, hodili po njegovih stopinjah, prisluhnili krajem in dogodkom iz njegovega življenja in spoznali njegovo izkustvo življenja, sveta in človeka. Na našem romanju nas bo spremljal križ – tau in Frančiškov pozdrav Mir in dobro – Pax et bonum.

1. dan romanja – nedelja, dne 25. 7. 2010 – Dovadola – Valentino 

 Začetek romarske poti Assisiana  je v Dovadoli, nekaj km oddaljeni od Forlija, 450 km od Ljubljane. Do tja se v nedeljo, dne 25. 7. 2010, odpeljemo ravno na dan godu sv. Jakoba.

Dovadola, mestece s 1.700 prebivalci, 20 km oddaljena od Forlija, se nahaja v strmi pečini nad reko Montone. V 8. stol. je bila zgrajena velika trdnjava z gradom Rocca dei Conti Guidi,  v 11. stol. pa cerkev sv. Andreja. mesto pa je v 13. stol. dobilo ime po grofu Dovadoli Marcovaldu.

Dovadola je rojstni kraj svetnice blažene Benedette Bianchi Porro (1936 – 1964), ki je prebolela otroško paralizo, kasneje pa postala gluha, slepa in hroma, vendar je kljub neizmernemu telesnemu trpljenju skušala študirati medicino in nesebično pomagati drugim.

Romarska pot Assisiana se začne v ravno v cerkvi, ki je posvečena Benedetti Bianchi Porro in se nahaja 3 km izven mesta.  Tamkajšnji župnik nam razdeli romarske potne liste Credenziale del pellegrino – Cammino di Assisi in zemljevide in opise poti, nabirma od vsakega 15 EUR pristojbine ter nas vpiše v evidenčno knjigo. Zunaj pred cerkvijo nam še podeli blagoslov in nam zaželi srečno pot.  Uradno postanemo romarji sv. Frančiška Asiškega.  

 Pot naj bi bila dolga nekaj čez 300 km, dnevne etape so  sprva razdeljene na  okrog 20 km, proti koncu pa 30 km in več. Prehodili naj bi jo v dveh tednih. Assisiana vodi preko treh pokrajin: Emilije Romanje, Toskane in Umbrije.

Začnemo v pokrajini Romaniji, v kraju Dovadola torej in kar takoj, ob prvi oznaki, zagrizemo  strmo v hrib. Breg nam že kar na začetku ne prizanaša, saj se kruto dviga kvišku. Pot vodi sprva skozi gozd, potem pa zavije na asfaltirano cesto. Oznake niso preveč natančne, tako da si ne upamo iskati bližnjic. Opoldanska vročina neusmiljeno pripeka, zmanjkuje vode. Pri neki hiši nameravamo zaprositi za vodo, pa pred njo poseda nekaj čudnih moških. V hiši je očitno nekakšna komuna za odvisnike, zato le pozdravimo in gremo naprej.  Naš prvi cilj je svetišče sv. Antona Padovanskega na gori Monte Paolo. Do samostana je le 5,5 km razdalje od Dovadole.

Na tem mestu, v gorskem samostanu Monte Paolo, je sv. Anton Padovanski preživel več mesecev v molitvi in meditaciji in tu se je pričela njegova pridigarska pot. Sv. Anton Padovanski (1195 – 1231) je bil rojen v Lizboni, umrl pa je v Padovi, od tod tudi njegovo ime Padovanski. Bil je vrstnik sv. Frančiška.  Anton Padovanski je zavetnik za izgubljene stvari, zavetnik zaljubljencev, zakoncev, žensk in otrok, revežev, popotnikov, pekov in rudarjev; priprošnjik za srečen porod, proti neplodnosti, vročici; boleznim živine, brodolomu in proti vojnim stiskam.  Upodabljajo ga z Jezusom v naročju ali z lilijo, oslom, ribami, hostijo in križem. Še danes velja v ljudskem izročilu, da sv. Anton pomaga iskati izgubljene stvari in marsikdo, če izgubi npr. ključe, se na hitro zateče na pomoč k njemu.

Časa za počivanje ni kaj dosti, saj je pred nami še celih 16,5 km hoje, ura pa že krepko preko poldne. Cerkev zapustimo skozi tlakovan drevored, v katerem so na vsaki strani steze postavljeni čudoviti mozaiki s podobami sv. Antona in pokrajine, sestavljeni iz majhnih granitnih kamenčkov. Na nekaterih barvnih mozaikih se zdi, da svetloba kar sije iz njih.

Ta del poti smo opravili le zaradi ogleda svetišča sv. Antona, sicer pa sta to dva kilometra hoje »v nulo«, saj se vračamo nazaj, do odcepa, kjer zavije steza v gozd in na prašni makadam. Kar nekaj časa hodimo po povsem prazni pokrajini, prazni v tem smislu, da ne srečamo  žive duše, ne človeka in ne živali. Pokrajina je  gričevnata, z globokimi grapami in senožetmi, ob poti pa nobenih vasi, niti posameznih kmetij ali hiš. Pot je zložna in prijetna, z ne preveč vzponi in spusti. Nekje ob cesti se ustavimo in malce odložimo nahrbtnike. Lovra premaga utrujenost in utone v krepak polurni spanec. Vsem paše, da počivamo, saj smo utrujeni še od kratke noči, dolge vožnje, nevajeni vročine, teže nahrbtnikov in hoje nasploh. Ko se bomo uhodili, bo hoja lažja. Čez čas se odpravimo dalje.

 Nas pa že malo skrbi, kako bo z vodo, saj nam jo zmanjkuje, še vedno pa ni nobene hiše, pri kateri bi se lahko oskrbeli z vodo. Za povrh se položna pot sedaj spremeni v zelo neprijazno hribovito pot, ki se ves čas strmo dviga, potem strmo spusti, čez čas pa spet dvigne. Nenehno gor in dol, vzpon in padec nazaj, iz ene gozdne grape v drugo, iz kotanje v drugo kotanjo. Ko mislimo, da smo že na vrhu, pot spet zavije navzdol.

5  km pred današnjim ciljem ostanemo povsem brez vode. Podelimo si zadnja jabolka in rahlo obupujemo, kako bomo brez vode zmogli še velik del poti. Sedimo na leseni lesi in nenadoma zaslišimo hrup avtomobilskega motorja. V to čisto divjino,  ko ni nikjer nikogar, se čudežno pripelje od nekod avto z dvema fantoma. Ustavimo ju in eden nam v brezhibni angleščini pojasni, da smo zelo blizu cilja, predvsem pa smo tik zraven kampa, kjer se bomo lahko oskrbeli z vodo. Hvaležno se jima zahvalimo. Fanta odpeljeta dalje, mi pa res tik za ovinkom naletimo na kamp s šotori in tekočo vodo. Kaj točno počnejo ti skavti sredi tega gozda in s čim se ukvarjajo, nam ni čisto jasno.

Pred šotori so razložene ogromne cisterne s kikirikijevim oljem, velike konzerve hrane… Med drevjem so improvizirani tuši, med debli napeljane viseče mreže… Res, kaj naj človek počne nekaj dni v tej divjini? Karkoli že, njihova voda nas odreši, fantje pa so nam na zemljevidu pokažejo, kako daleč imamo še do nocojšnjega prenočišča. Opozorijo nas, da se bo malo pod kampom pot razcepila in tam se moramo odločiti, ali bomo šli proti zavetišču Marzanella ali bližnjemu San Valentino. Nobenega dvoma ni, da k bližnjemu. Po osvežitvi in obnovi vodnih zalog nam gre pot lažje od nog, a matranja vseeno še ni konec. Spet se spustimo nizko v grapo in potem seveda ponovimo vajo v obratno smer – ven iz nje. Globoko v gozdu je še nekaj kampov, ki tolažeče vplivajo na nas. Taborniki bi nas sigurno sprejeli pod svoje šotore, če ne bomo zmogli dalje.

Zadnji km poti vodijo skozi čudovite  iglaste gozdove. Storži na borovcih in macesnih so čarobno lepi, prave umetniške skulpture. Odpiramo in zapiramo za seboj lesene lese. Pred kom le? Včasih nekje od daleč, kot  kak prisluh, zazvončklja oddaljen kravji zvonec, zdi se neresničen, saj v celem dnevu nismo videli ene same krave ali kakšne druge živali.

Pozno zvečer vendarle pridemo do našega prvega zavetišča, do rifugia San Valentino. Vodita ga starejša zakonca, ki govorita le italijansko. V zavetišču smo edini gostje. Sobe so v zgornjem nadstropju, preproste in čiste, kopalnica premore tuš z vročo vodo. Kako prija sprati s sebe celodnevni prah in znoj! Opremo si smrdeča  oblačila.

Za večerjo nam oskrbnik Cesare in njegova žena postrežeta veliko sklede okusne pašte, ki pa je šele predjed. Za glavno jed dobimo sir, mortadelo, ocvrte jajčevce, omlete s fižolom in bokal črnega vina. Vendarle je lepo biti romar. Med večerjo se nam pod mizami smukata dva kužka in milo prosita za grižljaje z mize. Vajena sta prosjačenja in sta pri tem kar uspešna. 

Zraven zavetišča je manjša kapela. Pred spanjem grem za nekaj trenutkov posedet vanjo in se v miru, tišini in spokojnosti zatopim v misli.

Iz naše sobe se vidijo v daljavi luči velikega mesta. Pod nami je Rimini. Težko verjamemo, da smo tako blizu civilizacije, ko pa smo cel dan hodili po povsem odmaknjenih in samotnih krajih.

Pred spanjem preberem v vodniku tisto, kar bi morala že zjutraj, preden smo začeli našo romarsko pot: »Danes vzemi s seboj dovolj hrane in vode za ves dan, kajti hodil boš po samotnih krajih. Zjutraj boš zapustil vas in v naslednji vasi se boš ustavil šele zvečer. Hodil boš po neokrnjeni naravi. To je pravilo za hojo po Apeninih!«

Če mi kdo še kdaj omeni blage toskansko – umbrijske griče, mehko in nežno pokrajino, po kateri popotnik lahkotno hodi – mu populim ušesa. Španski Camino s svojo ravnico je mačji kašelj proti kotanjasti Assisiani!

Vzdolž cele Italije se namreč raztezajo Apenini, gorovje, po katerem je Apeninski polotok dobil svoje ime. Ta gorska veriga, ki ji rečejo tudi hrbtenica Italije, se začne ob Ligurnijskem morju in poteka preko Toskane, Umbrije in se nadaljuje naprej do Kalabrije, od Alp na severu do Sicilije na jugu. Apenini fizično ločijo vzhodno in zahodno obalo  Apeninskega polotoka. Dolgi so 1.500 km, a široki samo 100 km. Zlasti za toskansko – umbrijski – marški del so značilne visoke apneniške planote z globoko vrezanimi soteskami. Prenekateri kraji so prometno težko dostopni, pokrajina pa redko poseljena. Del te pokrajine spoznamo že kar prvi dan našega romanja. Samotni kraji, globoke soteske in grabni, še več je bomo v prihodnjih dneh.

Danes smo prehodili 24 km. Prenočišče z večerjo in zajtrkom nas stane 15 EUR na osebo.

2. dan romanja – ponedeljek, dne 26. 7. 2010 – San Valentino – Premilcuore   

 Zjutraj nas zbudi ropotanje z lonci in vonj po sveže kuhani kavi. V jedilnici je miza že pogrnjena, na romarje pa čakajo kava, čaj, kruh, marmelada, sir in sveže marelice. Vse čutarice in steklenice si napolnimo z vodo. Zadaj za zavetiščem je ogromen kip Kristusa z razprtimi rokami, ki objema nebo nad prostrano dolino. Spominja na kip v Rio de Janeiru.  

Preden se poslovimo, vprašam oskrbnika, če ga lahko fotografiram. Glasno zakliče v notranjost hiše: »Foto, bella…« »Pridi se fotografirat, lepotica,« se podobrika ženi in jo nežno stisne v objem, ko se postavita pred objektiv. Ganjena sem nad tiho povezanostjo, ki se čuti iz vsakega njunega giba in pogleda.  

Že na začetku današnje hoje razvozlamo uganko dvosmernih puščic, ki so sinoči vodile do našega zavetišča. Puščice so bile namreč obrnjene v obe smeri. Dobre četrt ure se moramo vračati nazaj do križišča, od koder smo prejšnji dan prišli, nato pa današnja pot zavije po svoje. Jutro je čudovito, pot prav tako. Nekaj časa hodimo po gozdu, nato po prostrani planoti, med visokimi travami. Na obzorju je le neskončna travnata planjava, nad nami pa modro nebo z rahlimi belimi oblački. Ni vasi, ni hiš, ni ljudi. Sami smo na vsem tem božjem svetu. Pokrajina je podobna Pohorju, kot bi šli od koče na Pesku proti ribniški koči. Kasneje pa me pokrajina spominja na špansko Meseto, tako samotna in neobljudena je.  Na to, da vendarle obstaja tukaj neko življenje, pričajo le table z napisom »zasebna lastnina«, »prehod prepovedan«. Za Italijane je zasebna lastnina nedotakljiv pojem, zato so poti včasih speljane daleč naokrog, mimo velikih ograjenih posestev, ki jih je mogoče le slutiti daleč zadaj za ogradami in barikadami, s katerimi so se obdala.

Če bi to noč prespali v Marzanelli, bi ob poti na Monte del Busci naleteli na najmanjši vulkan v Italiji, visok manj kot en meter. Iz zemlje namreč bruha večni ogenj, plamen, ki ga povzroča menda plinasti ogljikovodik, ki pride v stik z zrakom. Ta mini vulkanček si bo treba ogledati pač kdaj drugič.    

Po nekaj urah hoje se približamo prvim, čeprav redko posejanim kmetijam. Narava je tukaj radodarna. Na vrtovih raste bujna zelenjava, celo artičoke, figova drevesa so polna sadežev, a so še trpki in nezreli. Tu in tam se najde kak zrel sadež. Natrgamo ringloje. Hodimo mimo farme nojev.

Globoko spodaj v dolini vidimo obrise mesta, ki ga okrog in okrog obkrožajo visoki hribi. Te hribe bo treba nekako prečkati. Spust do mesta je strm, kolena trpijo in prsti na nogah nabijajo na gojzarje. Malo pred mestom celo zmanjka poti.  Pred nami je velik udor zemlje, pot je odneslo v dolino. Ob robu udora s težavo prečkamo travnik in jo mahnemo kar počez čez njive. Ker je pot odneslo, zmanjkajo tudi markacije. K sreči je pri bližnji hiši vendarle na dvorišču neka gospa, ki nam pokaže smer, kamor moramo iti.

Okrog enajstih prihodimo v srednjeveško mestece Portico, ki ima še skoraj nedotaknjeno urbano strukturo. Mestece leži na treh različnih ravneh. Izvor mesta (porticum = trg, mesto) kaže, da je nastalo že v rimskem obdobju, prvi zgodovinski dokazi pa kažejo na srednji vek (med 17. in 18. stol., po nekaterih virih pa 14. stol.), ko je bilo mesto utrjeno z gradom, trdnjavo in stolpom. Portico slovi kot majhno mesto, ki blesti v svojem zgodovinskem in umetniškem bogastvu, prelepem okolju in se ponaša z izvrstno kulinariko. Še vedno je ohranjen srednjeveški stolp kot ostanek nekdanjega gradu.

Ustavimo se v prijetnem lokalu na začetku starega mestnega jedra in si privoščimo kavo in prigrizek.  Sezujemo si gojzarje in si na hladnih kamnitih tleh hladimo utrujene bose noge. Kako prija počitek! A skrbijo nas hribi, ki smo jih videli od zgoraj, ker vemo, da bo treba preko njih in zato si opoldne oprtamo nahrbtnike in se napotimo dalje. Oznake nas vodijo naprej skozi ozko uličico, polno cvetočih rož, kamnitih in lesenih klopic. Lončeni cvetlični lončki s pelargonijami so obešeni na zidovih starodavnih hiš, pred vhodi v hiše so lončnice s bujno cvetočimi hortenzijami vseh barv, nekatere vhode romantično obdajajo oboki cvetočih in dišečih vrtnic. Lesena vrata so umetelno izrezljana in okrašena z bakrenimi kljukami in tolkali v obliki levjih in kačjih glav, živalskih tac… 

Ulica se imenuje Via Dante Alighieri, po znamenitem renesančnem italijanskem pesniku  (Firenze 1265 + 1321 Ravenna). Zakaj po Danteju? V mestu Portico stoji med drugim palača Portinari (Palazzo Portinari), ki je bila last družine Portinari, v Dantejevem času pa je bil njen lastnik oče slovite Beatrice Portinari, velike Dantejeve muze in ljubezni. Baje sta se Dante in Beatrice, v kolikor njen lik ni bil morebiti plod Dantejeve domišljije, o čemer se še danes krešejo mnenja med literati in zgodovinarji, srečala in spoznala ravno v Porticu! In menda je Dante ravno v teh krajih napisal prve stihe Božanske komedije.

Na koncu vasi nas preseneti kamnit most Ponte Maesta, zgrajen v 18. stol., ki se v čudovitem elegantnem, a nenavadno strmem loku, pne čez reko Montone. Na drugi strani mostu pot najprej zlagoma in položno sledi toku reke, nato prečkamo še en prav tako lep kamniti most, nakar se začne silovit strm vzpon v hrib. Moj nahrbtnik je pretežak, hrib pa res strm. Sopiham v strmino in čutim, da sem na robu fizičnih moči. S 400 m nm. v., na kateri leži Portico, se dvignemo na 800 m, ampak neusmiljeno naravnost navzgor. Pri nekih ruševinah počivamo in si nabiramo moči za naprej. Pot naj bi se sedaj spustila navzdol in bo (vsaj zame) lažje.

Pozno popolne pridemo v mesto Premilcuore (459 m nm. v.), ki leži ob reki Rabbi in je obdano z goro Gemini (1.200 m) in Guffone (1.198 m). Srednjeveško mesto je vklesano v pečino, njegov zavetnik je sv. Martin.  Po dveh dneh hoje po odročnih krajih smo končno spet v živahnem kraju, ki premore trgovine, lokale in celo turistični urad ter veliko turistov. Na mestnem trgu posedajo za mizami starejši ljudje obeh spolov in strastno kartajo. Množično in javno kartanje je menda značilno za ta osamljena italijanska mesta in glavni družabni dogodek.

Naše zavetišče naj bi bilo 1 km oddaljeno od središča Premilcuoreja in se imenuje Ca Ridolla. Ko sprašujemo ljudi na cesti, kje je ta Ridolla, dobimo vsakič odgovor, da je nekaj malega oddaljena od mesta. Ta 1 km izven kraja Premilcuoreja se razvleče  v nedogled. Razdalje so relativne. Vsak nam pove drugače in ta ubogi kilometer štukamo vsaj trikrat. Na koncu smo res že hudo utrujeni in malce obupani. Bomo sploh našli naše nocojšnje zavetišče?

Na tihem upam, da ostanemo v Premilcuoreju in se zvečer naužijemo še malo živahnosti tega mesta, a vsaj 3 km hoje izven mesta nas prepriča, da ne bo nič z zabavo. Končno pridemo do Agri Ca Ridolle, z bršljanom obraščenega gostišča. Oskrbnica nas popelje do hišice nekaj metrov nižje. Za večerjo je pašta, a zdaj že vemo, da je ta le za uvod in da bo sledil še glavni obrok. Res dobimo po pašti še pečeno meso z žara. Tokrat vino ni vključeno v obrok in ga moramo doplačati 3 EUR za liter.  Večerja z zajtrkom in prenočišče nas stane 20 EUR na osebo. Danes smo prehodili 24 km.

3. dan romanja – torek, dne 27. 7. 2010 – Premilcuore – Corniolo   

 Tretja etapa poti se začne tik zraven naše hišice, v kateri prenočujemo. Šele čez čas se pojavijo markacije, a so drugačne od dosedanjih in nas sprva begajo. Čez četrt ure hoje pridemo do še enega kamnitega mostu, ki se v širokem loku razteza nad reko Rabbo ter prečkamo most. Pot vodi skozi gozd in strmo navzgor. Gor in le gor. Vroče je, znoj nam curkoma lije.  Tri ure in pol grizemo v hrib in v tem času premagamo višinsko razliko 650 m. Na najvišji točki Monte Fratta smo na višini 1.150 m. Zame je ta vzpon zelo težak in si globoko oddahnem, ko se pot na vrhu vendarle malce poravna. Nekaj časa hodimo po široki makadamski stezi, posuti z borovimi storži, Tisoče storžev je na tleh. Rahlo začne škropiti, zato si ogrnemo pelerine. Čez čas neha in se slečemo. In spet oblečemo. Vreme se bo očitno skujalo.

Spet ne srečamo nikogar, nihče nas ne prehiti, ni hiš, ni vasi, le samotna narava. Ugotavljamo, da Assisiana ni pot, na katero bi se odpravil romar sam, razen če si res obupno želi samote in miru.

Po težavni osvojitvi vrha sledi spet dvourni še bolj strmi spust po gozdu navzdol. Z najvišje točke bomo »padli« spet na 600 m nm. v., torej se bomo spustili za 600 m navzdol. Brez pohodnih palic bi tenko piskali. Ko končno pridemo iz gozda, se znajdemo pred hišo. Kar ne moremo verjeti. Stoji tam sredi ničesar in pred hišo je parkiran avto. Nasproti hiše je močvirje z visoko travo in ločjem ter racami, ob zidu pa vodnjak s pitno vodo. Ko jo mahamo mimo, se iz hiše prikažejo tri ženske. Vprašajo nas, če želimo vodo. Zahvalimo se, danes smo preskrbljeni z vodo, saj nam zaradi dežja ni vroče. Nakar nas vprašajo, če bi morda pili kavo in nas povabijo v hišo. Spogledamo se. Kavo pa že, to pa ja, pošteno smo je željni.  Ker se tik za tem še močno ulije, ni vprašanje, ali vstopimo noter ali ne. Ženske nas zasujejo z vprašanji. Od kod smo, kam gremo. Ena od njih je že bila v Ljubljani, pozna Slovenijo. Povedo, da so iz Ravenne, mesta mozaikov, ki se ponaša z najbolj ohranjenimi in najlepšimi bizantinskimi mozaiki na svetu. Lovro zablesti s svojim zemljepisnim znanjem. »Ja, vem, kje je Ravenna. Tam sem že bil, ko smo šli v Mirabilandijo.« Ženske so očarane, da 13-letni mulec tako dobro pozna Italijo. Ženske so nedoločljive starosti, to hišo uporabljajo kot vikend, da se umaknejo iz mesta. Ob slovesu nas objemajo in se prisrčno poslovijo od nas.

Do mesta imamo še dobro uro hoje navzdol in po gozdu. Pozno popoldne pridemo v mestece Corniolo.  Tukaj so za romarje zgradili tik zraven vaškega pokopališča pravo hišo Casa del Pellegrino, ki premore v pritličju dve kopalnici in dobro opremljeno kuhinjo, v zgornjem nadstropju pa spalnico s pogradi. Ključ dobimo pri bližnjem sosedu, vrata zavetišča pa odpiramo  s posebno kodo. Prijazen moški nam razkaže hišo. Ravnokar se je vrnil iz Santiaga de Compostele, kjer se je v nedeljo udeležil velike slovesnosti ob dnevu sv. Jakoba. Tudi mi ga navdušimo s podatkom, da smo vsi že preromali Camino. Moški nam da še nekaj napotkov, nato nas pusti same. Stuširamo se, operemo in obesimo perilo. Malo pred 17.00 uro priteče moški v naše zavetišče in nas povabi k maši v bližnji cerkvi sv. Petra. Vsi se odpravimo k maši, po maši pa nam ta možakar razkaže cerkev, ki je znana po keramičnem reliefu Giovannija della Robbia na glavnem oltarju, ki izvira iz l. 1.530. 

Po večerji gremo na kratek sprehod po mestecu. Ogledujemo si zemljevid mesta in okoliških hribov. Jutri nas čaka grozen vzpon do prelaza na višini 1.500 m, mi pa smo danes na višini malo čez 400 m nm. v.  Ne vem, kdo je prvi omenil možnost, da bi se do prelaza peljali z avtobusom…

Pred spanjem zavijemo v pizzerijo, katere reklama nas je spremljala dobršen del današnje hoje. Ko posedemo za mizo, pristopi lastnik ter me vpraša, če sem Staša Lepej. »Kako veste?« se začudim. Skrivnostno se smeji, nato pa pokaže na seznam, izobešen na steno, na katerem je moje ime. Staša in šest romarjev, je pisalo na njem. Lastnik pizzerije pove, da organizatorji Assisiane sledijo naši poti, ker sem se pred odhodom prijavila  preko interneta. Za vsako posamezno etapo poti vedo, kje smo. »Tebe pa res pozna ves svet,« komentirajo ostali romarji. Še dolgo se smejimo na ta račun. Veliki brat nas opazuje.

V pizzeriji je še nekaj domačinov in turistov in z njimi se pogovarjamo o naši poti in o naših drugih poteh, predvsem o Caminu. Neverjetno se jim zdi, da pešačimo. Gostilničar nam poleg pijače postreže z ocvrtim pecivom, nato pa na našo mizo posadi velik steklen lonec, do vrha napolnjen z rumeno tekočino, v kateri plavajo beli koščki nečesa ter koščki limone. Predvidevamo, da je sir v olivnem olju ali kaj podobnega. Gostilničar ponudi vsakemu na krožniku belo kocko. Okus nas preseneti, saj ni sir, temveč prava kocka sladkorja, namočena v žganje s tako visoko koncentracijo alkohola, da se sladkor ne raztopi. To je njihova specialiteta.

Odločitev za jutri je padla. Del poti se peljemo z avtobusom. Danes smo prehodili 22 km. Za prenočišče smo plačali vsak po 5 EUR prostovoljnega prispevka. V evidenčni knjigi opazimo, da so letos po tej poti že romale tri Slovenke z Gorenjske.

4. dan romanja – sreda, dne 28. 7. 2010 – Corniolo – Camaldoli   

 Vstajamo ob 6.00 uri, pripravimo zajtrk, počistimo zavetišče in se ob 8.25 uri z malce slabe vesti in občutkom, da goljufamo, vkrcamo na avtobus, ki nas popelje do prelaza Passo dela Calla na 1.296 m nm.v. Po ovinkasti strmi makadamski gorski cesti se vozimo več kot pol ure. 1 EUR, kolikor je stala vozovnica na osebo, je naša najboljša naložba v zadnjih dneh in vredna svojega denarja! Pogled iz avtobusa na strme romarske steze, ki so vsake toliko časa prečkale cesto, nas prepriča, da ravnamo pravilno. Današnja tura naj bi bila dolga 24 km, vendar je vključevala 1.000 m višinske razlike. Ko sestopimo iz avtobusa, se znajdemo na velikem križišču. Obcestna oznaka kaže, da se tukaj konča pokrajina Emilija Romanja in začne Toskana in da prehajamo iz kraja Forli v Arezzo. Planinske oznake pa pravijo, da naj bi bili že čez pol ure v dolini. Pa kaj še!

Nahrbtnike si oprtamo na ramena ob 9.30 uri in začnemo hoditi. Začetek poti je prekrasen, vodi skoraj po ravnem in po široki gozdni in senčnati stezi, med mogočnimi bukovimi drevesi. Višinski zrak je svež, vreme sončno in idealno za hojo. Smo v narodnem parku Gozd Casentinesi (Foresti Casentinesi), območju enega najbolj divjih pragozdov v Italiji,  v katerem so vsake toliko časa opozorilne table, da je prehod prepovedan. Prepovedan pa je zato, ker hodimo po gorskem grebenu, nekaj korakov izven poti so že strme in nevarne prepadne stene. Občasno zavije steza iz gozda na greben in pod nami se odpro široki razgledi po vsej pokrajini in lahko se prepričamo, da res hodimo tik nad previsi. Spodaj pod nami se blešči jezero, razgled pa naj bi segal vse do Jadranskega morja.

Za spremembo od prejšnjih dni srečamo celo nekaj pohodnikov. Opoldne pridemo do kapelice z Marijinim kipom, nad njo pa se ena steza dvigne v hrib, druga pa zavije naravnost v gozd. Po kratkem vzponu se znajdemo na 1.520 m visoki najvišji točki Poggio Scali, od koder je res prekrasen razgled. Široka razgledna travnata planota kar kliče k počitku, telesnemu in duhovnemu.

Zleknemo se po travi in se martinčkamo na toplem soncu. Takšni trenutki, počitek v naravi, tišini in spokojnosti, ko se nikamor ne mudi in se prepustiš počitku in svojim mislim, meditaciji in molitvi, so najlepše na romanju.

Iz nahrbtnika privlečem življenjepis sv. Frančiška Asiškega in ga na glas prebiram. Naši vrli romarji med prebiranjem duhovne literature spokojno in trdno zaspijo ter moje besede pospremijo celo z rahlim smrčanjem!

Moj romarski prijatelj Vinko je nekoč hudomušno razlagal: »Pri maši sem se globoko in zavzeto zatopil vase in v molitev, prežel me je tako globok mir in sproščenost – do smrčanja.« Nekako tako je bilo na vrhu Poggio Scali. 

Po krajšem počitku se odpravimo dalje. Pot je še kar naprej zelo lepa, še vedno med bukvami in v senci, ni pa preveč dobro označena. Na napisnih tablah so sicer neke oznake in številke poti, verjetno so to planinske poti in niso iste, kot so v vodniku Assisiane. Če smo prej še srečali kakšnega popotnika, ni seveda nikogar več, ko je treba povprašati za pot. Spet se prepustimo instinktu in upamo, da ne bomo preveč zašli s poti.

Lovro ima krizo in se sprašuje, čemu je na tem romanju. Precej sitnari, ampak to je njegova dolžnost, saj je otrok. Ne vidi motiva, da bi nadaljeval pot. Kar naprej razmišlja, da smo blizu velikih mest, kjer so železniške postaje in bi lahko šel domov z vlakom.  Seveda, preblizu doma smo, oddaljeni le nekaj ur vožnje in izhod v sili je preblizu. Lovru rečem, da so njegovi nekam odpotovali (saj bodo res), vsi drugi pa so na dopustu in nihče ne more priti ponj. Vdano caplja ob nas, skrbi me, če bo obupal, rada bi, da bi se imel lepo in dobro in da bi mu to romanje ostalo v lepem spominu, tako kot mu je Camino Portugues. A tudi sama imam že vse dni majhne krizice. Pot se mi zdi naporna, preveč vzponov je in višinskih razlik, rukzak imam pretežak in gojzarji me nekam tiščijo, čeprav so uhojeni. 

V dolino prispemo okrog 15.00 ure, po izjemno strmem spustu po gozdu in se sesedemo na tla zraven nekega obzidja, kasneje ugotovimo, da je to samostan. Do današnjega zavetišča imamo vsaj še nekaj km, a smo tako izčrpani, da brez počitka ne zmoremo dalje. Kako bi šele bili, če se ne bi prvi del poti peljali z avtobusom?

Za obzidjem pomalicamo.  Obdaja nas tišina in samota. Marjana je še premalo utrujena in gre malo raziskovat okolico. Vrne se vsa nasmejana. »Da ne boste mislili, da smo in the middle in knowhere, sredi ničesar! Smo v središču dogajanja, tam naprej, nekaj metrov dalje, je lajf!«  In res je na koncu obzidja civilizacija, vhod v samostan, v galerijo, trgovino, lekarno, polno parkirišče avtomobilov, široka asfaltirana cesta… Mi pa smo mislili, da smo sami na svetu, haha.

Samostan Camaldoli Hermitage je prastaro samostansko naselje, ki stoji sredi tisočletnih gozdov, ki smo jih pravkar prehodili s samostanom Sacro Eremi. Ustanovil ga je  l. 1.024 ali 1.025 benediktinski menih Romuald. Njegov simbol sta dva goloba, ki pijeta iz istega keliha, kar simbolično ponazarja različnost, ki se hrani iz enega Boga. Ta samostan deluje kot most med vzhodno in zahodno samostansko tradicijo in predstavlja dialog med judovstvom in islamom, med hinduizmom, budizmom ter krščanstvom, med moškimi in ženskami, ki ne pripadajo nobeni veri, temveč se iščejo v svoji notranjosti. Septembra 1.993 je samostan obiskal papež Janez Pavel II. V samostanski galeriji so fotografije njegovega obiska.  Ogledamo si staro samostansko lekarno in nakupimo nekaj razglednic.

Od samostana do središča mesta Camaldoni je še 2 – 3 km hoje. V mesto prispemo ob 17.00 uri, ko ravno zapirajo turistični urad. Uradnica govori slabo angleško in ne zna pojasniti, kje naj bi bilo v tem kraju zavetišče za romarje. Na hitro nas odpravi in zapre urad. Osrednji del mesteca sestavlja prav tako samostan z veliko antično lekarno in laboratorijem, v katerem so razstavljeni alkimistični predmeti, človeški okostnjak in nagačen krokodil, za katerega pa Lovro oceni, da je iz lesa.

Naše zavetišče se nahaja še dva kilometra izven mesta. Hodimo mimo številnih lokalčkov in pizzerij ter manjših trgovinic. Na koncu mesta zavije cesta v hrib (kam pa drugam), saj je za posladek na koncu dneva pač treba še malo trpeti. Zavetišče se imenuje Camaldoli refuge. Po telefonu se zmenimo z neko gospo, ki za spremembo govori angleško, kako lahko vstopimo v zavetišče in si postrežemo z vsem, kar je tam na razpolago, oskrbnik pa pride kasneje. Vrata zavetišča se spet odpirajo na kodo in se res odpro, ko odtipkamo pravilno kombinacijo. V veliki kamniti večstanovanjski hiši z velikim dvoriščem, lesenimi klopmi na njem in tibetanskimi  molilnimi zastavicami, ki plapolajo na vrvicah, nas čaka bogato založena kuhinja, v kateri je hrane, kolikor si jo srce poželi.

V mestu si ogledamo izhodišče in markacije naše poti za naslednji dan in kupimo kruh. Ko se vrnemo v zavetišče, je tam že hospitalero Giordano in pripravlja večerjo. Večerni obrok sestavljata dve vrsti pašte, ena s paradižnikom, druga s pinjolami ter ogromna skleda solate s paradižnikom, zeleno solato, kumarami, paprikami, čebulo in vsem, kar pač zraste na vrtu ter tunino. Zraven postreže črno vino, na koncu pa doda za posladek ohlajeno lubenico. Večerja je neverjetno okusna, sploh solata presega vse superlative.

Po večerji ženske pomijemo posodo in pospravimo kuhinjo, čeprav nam Giordano brani, češ da bo to opravil sam. Razloži nam, da oskrbuje zavetišča za romarje na vsem območju Assisija, da se vozi od enega do drugega, jih zalaga s hrano in nasploh skrbi za romarje. Letno hodi po poteh sv. Frančiška 200 – 300 romarjev, a se njihovo število povečuje. Pot deluje uradno šele tri leta. Mi smo letos spisani kot romarji s številkami od 78 do 84.

Giordano nam razloži pomen črte T – tau, ki pomeni tudi timbro (žig). Frančišek Asiški je baje rekel: »Jaz sem vedno zadnji in črta T je zadnja v grški abecedi, zato je ta črka moj simbol.«

Tau je 19. črka grške abecede. Frančiškani pogosto nosijo tau namesto križa in kot znak pripadnosti krščanstvu. Črka tau predstavlja znamenje križa. Ob različnih oblik križa je namreč sv. Frančišek najbolj cenil prav znamenje tau, lastnoročno ga je risal na pisma, postal je njegov pečat in simbol. Znamenje tau pomeni: »Jaz sem bližnjemu naklonjen, pripravljen sem sprejeti drugega z vsemi njegovimi napakami in slabostmi. Kdor nosi tau, lahko živi tudi s šibkimi brati, z ljudmi, ki so potrebni njegove pomoči, katere mu ne morejo poplačati.«

Prenočišče z večerjo in zajtrkom v tem zavetišču nas stane 15 EUR na osebo. Spimo v sobi s šestimi pogradi. Lovro pravi, da se slabo počuti in ne je večerje. Oči ima res čudno motne, zato ga pustimo, da gre počivat.

5. dan romanja – četrtek, dne 29. 7. 2010 – Camaldoli – Biforco    

 Vstajamo ob 6.00 uri. Lovro pravi, da ponoči ni spal, ker mu je bilo slabo, da mu je še vedno in da bo bruhal. Skoči z zgornjega pograda in steče ven ter res bruha samo slino. Leže nazaj v posteljo in toži, da ga boli trebuh in da mu je slabo. Kaj zdaj?

Dogovorimo se, da Lovro ostane še nekaj časa v postelji, tudi jaz ostanem z njim, nato pa naju Giordano pelje z avtom v bližnje mesto Badia Prataglia, kjer bova počakala ostale romarje. Če se Lovru zdravstveno stanje ne bo izboljšalo, naju bo zapeljal do današnje končne postaje, do Biforca.

»Grozno mi je hudo in srce se mi trga, ker ne morem z vami sopihati v tisti hrib,« se s krvavečim srcem (in figo v žepu, haha) poslavljam od soromarjev. Še prej sem vprašala ostale, če bi želel kdo drug ostati v Lovrovem spremstvu in si spočiti, a mi kot teti galantno prepustijo to dolžnost. 

Malo po osmi se Lovru zdi, da se počuti malo bolje. Giordano je medtem počistil zavetišče. Stlačimo se v njegov mali fiat, ki je že tako do vrha poln razne krame. Vožnja po ovinkasti hribovski cesti spet vzdraži Lovrov želodec, da moramo avto ustaviti za bruhanje. Giordano odločno odkloni plačilo za vožnjo. Odloži naju v turističnem mestu Badia Prataglia, od koder naj bi bilo do današnjega cilja le 10 km hoje bolj ali manj po ravnem, tako kaže zemljevid.

Badia Prataglia je staro mesto sredi narodnega parka Casentinesi, obdano z gozdovi. Dante ga omenja kot mesto, ki leži med dolinama rek Tibere in Arno. Osrednji del mesta tvori skupina hiš, ki se imenujejo Castelletti, vsaka hiša ima svoje ime, kot npr. Hiša vetrov, Hiša medvedov…, ki obkrožajo starodaven samostan.  Mesto je znano po tradiciji izdelovanja ročnih del iz slame in iz lesa. Prebivalci Badie znajo narediti vse iz lesa, od pohištva do lesene sklede, saj živijo sredi prostranih gozdov bukve, hrasta, jelke, kostanja, javorja in lip. Pravijo, da pomeni odkrivanje in raziskovanje Badie spoznavati zgodbe dreves in gozdov, ki jih »pišejo« predvsem moški – gozdarji, tesarji, drvarji, lovci… Ljudje govorijo tukaj svoje posebno narečje, ki je mešanica med toskanskim in romanskim. V mestu je gozdarski muzej z arboretumom, poimenovan po Karlu Simonu (Carlo Siemoni), velikem vojvodi Toskane,  v katerem je velika zbirka domačin in tujerodnih dreves. Turisti obiskujejo te kraje zaradi tišine in miru ter uživajo v pohodništvu in neokrnjeni naravi.

Z Lovrom greva v kavarno na kavo in čaj. Jesti še vedno ne more. Zlekne se na klop sredi mesta, se zavije v spalno vrečo in skuša zaspati. Pokrijem ga z bundo, saj je današnji dan hladen in se menda obeta sprememba vremena. Ostali romarji pripešačijo v Badio točno po urniku – 3,5 ure hoje. Pravijo, da pot sploh ni bila preveč naporna. Lovro oceni, da se počuti bolje in da bo štiri ure hoje zmogel.

Malo čez poldne se odpravimo dalje. Že kmalu, ko pridemo iz mesta, se prične mračiti in padejo prve dežne kaplje. Nebo se zagrne s težkimi oblaki, med katerimi začnejo švigati bliski. Hodimo po gozdu, vedno bolj uliva. Nekaj časa si domišljamo in upamo, da nevihta mine in vedrimo pod drevjem, potem pa si dokončno priznamo, da nič ne kaže, da bi prenehalo deževati in nadaljujemo pot.  Še huje – razbesni se prava nevihta z grmenjem, treskanjem in silovitim nalivom. Drevje se upogiba pod sunki vetra in strah nas je, da bi nas zajel vihar in da bi se drevesa pričela podirati. Vdano hodimo med visoko mokro praprotjo in grmovjem, pot postaja vedno bolj blatna in spolzka, paziti je treba na vsak korak. Smo sredi popolne divjine, v gostem gozdu. Ob poti se občasno pojavijo table z italijanskimi napisi, da je prehod prepovedan, da je nevarno, da je območje gozdnih del in še nekaj, česar ne razumemo. Skratka – nevarno. Gozdna steza gre še kar precej časa navzgor, potem se prevesi v strm spolzek spust.

Nevihta se malo unese, nebo se zjasni in po treh urah hoje se približamo vasici Frassineta. Na začetku vasi je majhna kapela z zvonom in Lovro pozvoni z zvončkom. Kasneje nekje preberem, da ta zvon oznanja nevarnost in nesrečo in da se ne brez razloga zvoniti. Je že, kar je… Do cilja imamo po zemljevidu slabo uro hoje, po usmerjevalnih tablah pa dve uri. Utrujeni smo, Lovro pa še bolan. Jure in Stane, ki hodita prva, skoraj pohodita spečega divjega prašiča, ki spi sredi steze. Ko ju zasliši, jezno odhlača v goščavo.  

Iz Asiškega molitvenika: “Frančišek je po več dni, celo po več tednov, ostajal v tišini sredi gozda. Njegovo srce je bilo odprto za stvari v naravi. Težava, da bi molili kot Frančišek, je danes predvsem v pomanjkanju časa. Živimo v dobi živčnosti, ki človeka zaradi neštetih ponudb in možnosti drži v stanju pozunanjenosti, raztresenosti, zavzetosti za kopico stvari. Stalni izzivi TV programov, ropot avtomobilov, glasba in drugi glasovi napolnjujejo človeka, da se le s težavo umiri in ustvari v sebi in okrog sebe tihoto – molk. Današnji človek ne zna izkoristiti trenutkov, ko mora čakati. Po navadi postane živčen, nestrpen, ker se ne zna ukvarjati sam s seboj, se poglobiti v svojo notranjost. V času, ko je aktivizem postal bolezen skoraj večine ljudi, ko so ure in sekunde dneva skomercializirane, se težko odločamo za trenutke nedelavnosti, za trenutke spokojnosti, miru in počitka. Pa vendar je treba zbrati pogum in se umiriti, kajti le to je pot do molitve. Današnji človek molka preprosto ne vzdrži.”

In spet hodimo dalje, zdaj predvsem navzdol, dokler ne pridemo do vasi Rimbocchi, v kateri živi le 60 prebivalcev. A do današnjega cilja je še dobra dva kilometra. Sprva hodimo po asfaltni cesti. Ob poti prvič zagledamo leseno tablo z napisom La Verna, a gremo mimo nje in naprej v hrib. Nenadoma se divje ulije. Ne, da dežuje,  ampak se odprejo nebeške zapornice! Na nas se zlivajo škafi vode, ki nas premočijo do kože. Pelerine ne pomagajo dosti. Voda dere čez cesto, cesta postane potok z deročo vodo, ki se zliva čez gojzarje. Pravi obup! Na robu moči in potrpljenja smo. Danes sv. Frančišek ni usmiljen z nami. Še nikoli v življenju nisem bila tako mokra.

Vas  Biforco šteje le nekaj kamnitih hiš, ki se gnetejo okrog cerkve na trgu. Med hišami vodijo strme kamnite stopnice. Zaradi dežja je vas izumrla, zunaj ni nikogar.  Privatno zavetišče za romarje je zraven vaške trgovine in gostilne. Gospa, ki nam odpre, je zadirčna.  Nezaupljivo premeri s pogledom naše mokre in blatne pojave in nas nadere, da moramo paziti, da česa ne umažemo, ker ni njeno. Takšne neprijaznosti si pa res nismo zaslužili. Za povrh ugotovimo, da v tej vasi ni lokala, kjer bi lahko jedli,  čeprav vodnik obljublja pizzerijo. V trgovini, ki je obenem gostilna, nakupimo sestavine za pašto. Za uporabo majhne in zanikrne kuhinje, ki skoraj ne premore posod za kuhanje in le skromen jedilni pribor, dodatno doplačamo 5 EUR, samo spanje pa nas stane 8 EUR na osebo.

Sobe so opremljene starinsko, na posteljah so še bolj stari modroci, v katere se kar ugrezneš.  V povsem mokre gojzarje si natlačimo časopisni papir, ki naj bi vpil del mokrote. Nocoj ne sušimo le premočenih cunj, temveč po omarah razobesimo povsem premočene zemljevide, papirje in bankovce.

Midva z Lovrom sva danes prehodila 10 km, ostali pa 20 km, ampak dvomim, da ti podatki res držijo, rekla bi, da so razdalje bistveno daljše.

6. dan romanja – petek, dne 30. 7. 2010 – Biforco – La Verna – Caprese   

 Ob 7.30 zajtrkujemo, žigosamo credenciale, obujemo mokre gojzarje (kar sploh ni tako grozljivo, kot se morda sliši) in brez kave (to pa je grozljivo!) odrinemo na pot. Spustimo se do Rimbocchija, kjer smo že včeraj videli oznake za La Verno. Čaka nas tri ure hoje. Jutro je jasno in toplo. Z asfaltne ceste zavijemo v gosto in mokro grmovje. Prečkati moramo suh hudournik Corsalone. Suh je morda v kakšnem drugem času, po včerajšnjem nalivu pa je res pravi hudournik, poln deroče blatne vode, preko katerega ni brvi in ne mostička. Prečkamo ga tako, da prestopamo spolzke kamne in upamo, da nihče ne bo čofnil v vodo. Vsem uspe priti čez.

Na drugi strani je seveda klanec.  Debelo uro in še malo premagujemo strmino, nato pa se pot malce poravna. Hodimo po prelepi naravi, med hrastovimi in bukovimi gozdovi, ki v višjih legah preidejo v smrekove in borove gozdove. Na travniku se prosto pase čreda konj. Hodimo med visokimi dišečimi travami, spet ne srečamo nikogar, samo mi smo, nas šest slovenskih romarjev, samih v času in prostoru. Zadnji del poti poteka po temnem gozdu, po katerem so razsute ogromne skale, obrasle z zelenim mahom in lišaji. Ko pridemo iz gozda, zagledamo nad seboj 40 m mogočne visoke pečine svetišča La Verne.

La Verna,  sveti kraj Frančiškovega trpljenja, skalovje strahu in zrenja, skušnjav, bojevanja z njimi, molitev, prošenj in postenja. La Verna je Frančiškova sveta gora, 1.128 m visoka gora na gori, oddaljena 120 km od Assisija. Frančišku je La Verno podaril grof Orlando Catani iz Chiusija in na tej samotni gori se je Frančišek večkrat zatekal k molitvam in se postil. V kamniti votlini v vdolbini skale pod sedanjo cerkvijo je na golem kamnu postelja sv. Frančiška, kjer je v tišini najraje molil.

Ko se je nekoč Frančišek približeval vznožju gore La Verne, se je ustavil pod mogočnim hrastom, da bi se odpočil. Nenadoma so začele od vsepovsod preletavati ptice v nenavadno velikem številu, prhutale so okrog njega in mu pele. Ptice so ga obkroževale, preletavale in posedale po njegovih ramenih, po rokah, mu sedle ob noge, Frančišek pa se je sporazumeval z njimi. Frančišek se je želel povsem poistovetiti s Kristusom in mu postati čim bolj podoben. Dne 24. 9. 1224 je med globoko ekstazo na La Verni doživel in prejel Kristusove rane – stigme, kar naj bi bila prva zanesljivo izpričana stigmatizacija. Vrh La Verne je lahko samo postaja na romanju, lahko pa postane mnogo več – postaja na poti življenja. 

Tišine in miru je naenkrat konec. Znajdemo se sredi turističnega vrveža, množice ljudi, ki vstopajo v cerkev in izstopajo iz nje, kričečih turističnih vodnikov, ki mahajo z zastavicami in razlagajo freske, kipe in druge znamenitosti, med njimi so menihi v rjavih dolgih kutah s kapucami in vrvico okrog pasu ter obuti v sandale, dosti je mladih menihov. Posedajo pod križem na gori La Verni in prebirajo molitvenik. Cerkev obnavljajo. Ko vstopim vanjo, se pravkar zaključi maša, a organist vsaj še četrt ure presunljivo igra na orgle. Glas orgel božansko odmeva v notranjosti cerkve in presunljivo prodira v vse pore uma in čutnosti.

Ogledamo si znamenitosti in svete kraje svetišča La Verne – baziliko in cerkvico sv. Marije Angelske – Chiesino,   v katerih so čudoviti oltarji in umetnine iz terakote, pečene gline, obarvane z belo in modro glazuro, ki jih je izdelal umetnik Andrea della  Robbia. Od cerkve do kapele svetih ran vodi 80 m dolg pokrit hodnik, ki se imenuje hodnik Frančiškovih ran, ki so si ga zgradili menihi, da bi se na vsakodnevni poti od kapele do cerkve izognili dežju in snegu. Na stropu hodnika so freske, ki prikazujejo Frančiškovo življenje. Spodaj pod skalami je  Frančiškova votlina z njegovo posteljo. 

Z vrha La Verne se razprostira pogled na okoliško pokrajino.  Preko gore La Verne vodi poleg poti sv. Frančiška tudi romarska pot Francigena.   Pri velikem lesenem križu preberemo Frančiškovo Sončno pesem. 

Frančišek Asiški je spesnil Sončno pesem, ko je slutil, da se bliža konec njegovega zemeljskega življenja in je bil že skoraj popolnoma slep. Ta pesem je nastala v l. 1224 ali 1225 in je vsebina in odmev Frančiškovega življenja. Je hvalnica stvarstva, s katero se zahvaljuje Bogu za naravo in celotno vesolje. Sončna pesem ali Hvalnica Stvarstva je biser svetovne religiozne poezije vse časov, človeštvu naj bi pomagala do bratovskega odnosa do stvarstva in zemlje.  Frančišek je izkazoval neskončno ljubezen celotnemu stvarstvu in kazal spoštovanje do vsakega kamna, rastline in živali, ki jih je srečal. Sončna pesem je hvalnica soncu, luni in zvezdam, vetru, vodi, ognju, zemlji, miru, smrti.

Na La Verni kupimo nekaj spominkov in razglednic, vsi nesemo domov črko tau (kot broško, obesek na verižici, ključu, na rožnem vencu ali kje drugje). Lovro je že čisto dober, nič več ga ne boli trebuh, sedaj ga grabi lakota, a nimamo kje kupiti hrane.

Danes imamo še nekaj logističnih težav. Lahko bi prespali na La Verni, a ker je pred nami še skoraj cel dan, prenočišče tukaj pa drago, bi šli rajši naprej. V recepciji vprašamo za pot in dobimo informacijo, da vozi avtobus  od vznožja La Verne do Caprese, to je do naše današnje končne postaje. Odločimo se za avtobus in stečemo proti Chiusi della Verna, kjer naj bi bila avtobusna postaja. A na križišču zavijemo v napačno smer in čakamo, čakamo, nakar ugotovimo, da avtobusa očitno ne bo in gremo v gostilno na kavo. Tam izvemo, da imamo do Chiusija pol ure  hoje, od tam pa bomo že nekako prišli dalje. Po glavni cesti se odpravimo peš proti Chiusiju.

Chiusi della Verna je turistični kraj ob vznožju La Verne, ki se je razvil predvsem zaradi verskega turizma.  Mesto je znano po sporu z bližnjo vasjo Caprese Michelangelo, ki velja uradno za rojstni kraj Michelangela Buonarottija, neki zgodovinski viri pa pravijo, da je bil Michelangelo rojen v mestecu Chiusi della Verna.

Kmalu ugotovimo, da avtobusa do Caprese ni, tudi drugih povezav ne. Do tja je najmanj 12 km hoje, tri ure hoje po cesti torej. Spet se pripravlja k dežju, nebo se temni, grmi in pade že nekaj dežnih kapelj. Del romarske ekipe se upre, da ne gre dalje peš in po dežju, drugi del je pasiven in vdan v usodo. Jaz bi šla dalje peš, čeprav me bolijo noge in tiščijo gojzarji. Lovro k sreči ne teži in je presenetljivo živahen. Vzdušje med nami je malce napeto. Končno izglasujemo taksi, ki nas za 70 EUR pelje v 15 km oddaljen Caprese. Ko se kar dolgo vozimo, si priznamo, da bi bilo tale del poti kar težko prehoditi in da odločitev za taksi ni bila ravno napačna.

Taksi nas odloži pred zasebnim zavetiščem v vasi Caprese Michelangelo. Oskrbnico Adrio pokličemo po telefonu. Zavetišče je odprto, v njem je že romar Mark, ki prav tako roma po Assisiani.  Gospa Adria se čez čas pripelje in je do nas skrajno osorna in zadirčna. Ko povemo, od kod smo, zavije z očmi in zaviha nos: »Ah, od vas Slovencev ni nobenega denarja!« Ko vpisuje v knjigo naše osebne podatke, napiše namesto  mojega imena v knjigo Osebna izkaznica. Prasnemo v smeh.  Tujci nimajo osnovnih pojmov o tujih jezikih, tale oskrbnica pa je že videti precej trdobučna. Zavetišče ima večje število sob, zasedena je le ena. Adria nam odkaže sobe in nam prepove uporabo kuhinje. Spanje  v tem zavetišču stane 8 EUR na osebo. Ko Adria odide, se mi po svoje razporedimo v sobah.  Zvečer se sprehodimo do mesta.

Caprese Michelangelo je majhen kraj s približno 200 prebivalci, obdan s kostanjevimi gozdovi in vinogradi. V tem kraju se je dne 6. 3. 1475 rodil Michelangelo Buonarotti, italijanski renesančni kipar, arhitekt, slikar in pesnik in eden najpomembnejših italijanskih umetnikov. Najbolj znan je njegov kip Davida v Firencah in kip Pieta v Vatikanu, poslikal je strop Sikstinske kapele ter bil arhitekt  kupole bazilike sv. Petra v Rimu. Ker se je njegova družina kmalu po rojstvu Michelangela preselila v Firenze, se je za nekaj časa kar pozabilo, kje je bil dejansko rojen. Ko so v arhivih družine Buonarotti našlo dokumente, ki so dokazovali, da je bil Michelangelo rojen v kraju Caprese, so v tem kraju obnovili njegovo rojstno hišo in uredili manjši muzej. Michelangelo je umrl dne 18. 2. 1564 v Rimu, v starosti 88 let.

Od našega zavetišča do Michelangelove rojstne hiše je tri kilometre hoje. Rojstna hiša stoji na vrhu hriba (je mogoče pričakovati kaj drugega), do katerega vodi skozi lep park in med kamnitimi hišami strma tlakovana potka. Tja pridemo ravno bo 19.00 uri, ko muzej zapirajo. Čuvaj nam dovoli, da hišo in muzej fotografiramo od zunaj, za ogled notranjosti pa smo žal prepozni. Sredi vasi stoji spomenik slavnemu umetniku, po katerem je mestece dobilo svoje ime.

Nazaj grede se ustavimo na pivu v vaški gostilni, a se ne zadržimo prav dolgo. Jutri nas čaka dolga hoja, vreme pa naj bi se izboljšalo.  

7. dan romanja – sobota, dne 31. 7. 2010 – Caprese – Sansepolcro

Pred nami je dan, ki je zame, kar se pokrajine in hoje nasploh tiče, najlepši. Ob 7.30 uri zapustimo naše zavetišče, ključ pustimo po navodilih na okenski polici. Vračamo se preko cele vasi, mimo lokalov, ki so še zaprti, do Michelangelovega spomenika, nato pa se pot obrne navzdol po cesti. Nekaj časa hodimo po asfaltu, ob nekih hišah rabutamo sladke mirabele.

Lovro izračuna povprečno starost romarjev, menda je točno 49,83 let. Danes je boljše volje, kriza je minila, dobil je motiv za hojo. Njegov motiv je, da se domov vračamo z vlakom. Lovro je že od ranega otroštva zaljubljen v vlake. Z dedom sta, ko je komaj shodil in vse do Lovrovega vstopa v osnovno šolo, hodila vsak dan na železniško postajo v Zagorje in opazovala vlake. Pozna vse vrste vlakov in ve vse o njih, o širini tirov,  že od zdavnaj zna našteti vse železniške postaje od Ljubljane do Dobove, do Maribora, Kopra in Jesenic, celo vozne rede obvlada. Obljubim mu, da odpovem kombi, ki naj bi prišel po nas v Assisi. Ta obljuba ga strašno razveseli in vse naslednje dni smo deležni navdušenih predavanj in poučevanj o vlakih. Marjana se močno čudi, česa vse Lovro ne ve o vlakih. »Dočakati sem morala  63 let in  romati v Assisi, da sem vse to izvedela,« je očarana. Lovro dobesedno oživi, hodi od enega do drugega romarja in se resno pogovarja o vsem mogočem, predvsem pa o vlakih, pa o potovanjih, pozna vse države na svetu in njihova glavna mesta, s starši in z menoj je prepotoval že vso Evropo. S svojo energijo dvigne voljo in razpoloženje vseh romarjev, s svojo vedrino bodri in drži pokonci vso ekipo in kljub žuljem hodi kot navit, jaz pa si globoko oddahnem. Teh nekaj dni bomo zdaj že zdržali.

Danes hodimo presenetljivo dobro. Narava je umita od dežja, nebo jasno in čisto, pokrajina res lepa, končno bolj položna, odprta in prostrana. Kraji so še vedno samotni, še vedno ne srečamo nikogar, še vedno ni vasi. In kave tudi ne. Hodimo že sedmi dan in v tem času nismo srečali nobenega romarja, ljudi pa le v krajih, kjer prenočujemo. Pot je dobro označena, skoraj ne moreš zgrešiti, a vendarle bi bilo samemu težko romati po teh samotnih krajih. Današnja hoja je prava psihoterapija, vsi romarji si nekako odpremo duše in se pogovarjamo o zelo osebnih zadevah. Odkriti, iskreni, izčrpni in čutni pogovori, izpovedi in tolažba blagodejno vplivajo na vzdušje med romarji. Mogoče na vse vpliva blaga in nežna pokrajina, ki je danes podobna nam nadvse ljubemu španskemu Caminu.

Mimo akumulacijskega jezera se spuščamo do velike reke in široke ceste. Tam bo gotovo kak lokal kavo. Ja, pajade. Pridemo do asfaltirane ceste, prečkamo most, na nobeni strani mostu ni ničesar, le dolga ravna cesta, brez ene same stavbe na obzorju. Po »gostoti« prometa (v pol ure pripelje mimo en avto) lahko predvidevamo, da kakšne silne poseljenosti še ni pričakovati.  Če smo do zdaj še upali, da vendarle pridemo do kakšnega kafiča, smo sedaj obupali. Posedemo po tleh ob cesti in pomalicamo v travi.

Preobujem se v japonke. Noge so mi otekle in pohodni čevlji me zelo tiščijo. Lovro ima dva velika žulja, drugi pa nimajo težav z njimi. Zase že vem, da sem si nahrbtnik tokrat preveč naložila in zdaj plačujem pokoro za to. Vedno moram nositi s seboj knjige, pa strah me je, da bi me zeblo…  A ničesar ne morem zavreči in si olajšati nahrbtnika, ki se mi zdi vedno težji.

Po nekaj kilometrih zavije pot z asfaltne ceste med polja cvetočih sončnic, med koruzo in nasadi tobaka. Hoja po prašni poljski poti je božanska, še zlasti, ko opoldne vendarle zagledamo vas Albiano z nekaj hišami in na eni od njih napis bar. Prva današnja kava po 18 km hoje! Pa tudi pivo, sendviči s pršutom in za Lovra ogromna pločevinka coca-cole.   

Tudi od Albiana dalje je pot enako lepa, postane pa tudi bolj obljudena, saj hodimo mimo velikih kmetij, čeprav še vedno ne srečamo človeka. Pogled na cela polja cvetočih sončkov dviga energijo in voljo.  To je prava idilična Toskana in takšno sem si (zmotno) predstavljala celo Assisiano.

Ko naslednjič počivamo v senci, nas dohiti kodrolasi fant s slamnikom na glavi in rukzakom na ramenih. Marjana ga takoj do potankosti izpraša. Andreas je tudi romar sv. Frančiška in hodi Assisiano. Je študent medicine, na koncu 2. letnika, star 22 let, doma iz Bolognie. Govori angleško in z Lovrom se takoj ujameta v skupni temi – mobiteli, računalniki, igrice… Lovro se z njim brez težav pogovarja v angleščini.

Pozno popoldne  pridemo v družbi z Andreasom v Sansepolcro.  Sonce nabija z vso močjo, utrujeni smo. Andreas ima rezervirano prenočišče v zavetišču Capuccini, drug hostel Santa Maria pa je že zaseden, o čemer se je prepričal po telefonu. Kako zaseden? Saj vendar ni nobenih romarjev, se čudimo. Vsaj doslej jih ni bilo. Hodimo za njim čez celo mesto. Zaradi vročine in utrujenosti komaj opazimo, da smo po enem tednu hoje prišli v res veliko  mesto z živahnim utripom, trgovinami in lokali.

Sansepolcro je še v Toskani in je rojstni kraj in tudi kraj smrti slovitega zgodnje renesančnega slikarja Piera della Francesca (1422-1492), ki je bil tudi matematik in geometer. Mestni muzej hrani bogato zbirko njegovih del, od katerih je najpomembnejša freska Vstajenje. To delo je Aldous Huxley v svojem popotnem eseju iz leta 1925 razglasil za najlepšo sliko vseh časov. Od takrat dalje se v to mesto v dolini reke Tibere zgrinjajo trume popotnikov in ljubiteljev renesančne umetnosti. Mesto z obzidjem ima dobro ohranjeno srednjeveško jedro z renesančnimi palačami, z balkoni iz kovanega železa in  s stolnico v gotskem stilu.

A Andreas gre kar mimo in naprej, mi pa vdano capljamo za njim, nekam v predmestje, pa seveda v hrib, strmo. Zavetišče Capuccini leži najbolj daleč, kar je mogoče, iz mesta, na najoddaljenejši točki.

Capuccini je zavetišče v sklopu cerkve. Ko pridemo, se sliši petje pri maši. Nahrbtnike odložimo pod arkadami notranjega dvorišča in utrujeno popadamo po tleh. Znotraj zavetišča ni nikogar. Obhodimo vso zgradbo in pokukamo v vse prostore. Kuhinja in jedilnica sta široko odprti, ob vhodu je majhna recepcija, nabito polna knjig in papirjev in s pisalnim strojem namesto računalnika. Telefon zvoni v prazno, nihče ne dvigne slušalke. Verjetno so vsi pri maši, zaklepanje pa ni potrebno.  Čez čas od nekod privihra gospa srednjih let v vijolični trenerki, jezno krili z rokami in v italijanščini kriči: »Niste rezervirali, ne morete spati tukaj, nimate rezervirano, ne pričakujemo vas.« Nič se ne da zmeniti z njo. Marjana ji z umirjenim glasom pove, da smo romarji, da je Capuccini na našem seznamu prenočišč, kjer lahko prespimo in da potrebujemo le posteljo, hrane ni treba, le posteljo. Gospa se ne da prepričati, še kar naprej vpije, da nismo rezervirali in basta. Ne bo nas sprejela. Po telefonu pokličemo v hostel Santa Maria, a je res zasedeno. Do nas pristopi mlad fant, za katerega se kasneje izkaže, da je vrtnar, ki pomaga v tem zavetišču, sicer pa je doma z bližnje kmetije. Pove, da gre brat berilo k maši, po maši pa bo poklical župnika in ga vprašal, če nas vzamejo pod streho. Po eni uri čakanja se fant vrne in pove, da tudi župnik ne dovoli, da bi prenočili pri njih, ker pač nismo rezervirali. Zavetišče je sicer prazno, ni romarjev, a je sobota in ker se nismo najavili, nas ne sprejmejo.

Kako naj vemo, da se moramo najaviti, če smo doslej vedno dobili prenočišče? Res pa smo nekajkrat poklicali po telefonu, da prihajamo, ampak vsakič so oskrbniki že naprej vedeli, da pridemo, ne da bi jih posebej obveščali. Zmotno smo si domišljali, da res deluje sistem obveščanja oziroma je ta sistem deloval do zdajle. Ja, seveda piše na seznamu prenočišč v vodniku Assisiane, da so oskrbniki teh zavetišč volonterji, da niso stalno v zavetiščih in da je treba telefonirati en dan prej ali vsaj na dan prihoda, a to piše v italijanščini, ki je ne razumemo. Med papirji izbrskam tudi angleško verzijo seznama in tam piše lepo razumljivo na začetku in podčrtano z debelim tiskom to, kar nam skuša dopovedati jezna gospodinja v vijolični trenerki. Žal smo ta podatek spregledali. Vseeno si ne damo dopovedati, da so v zavetišču proste postelje, nas pa nočejo sprejeti. Vrtnar gre ponovno prosit za nas, tokrat glavnega župnika in se vrne z obžalujočim odkimavanjem. »Ne, ne morete spati tukaj.« Razjezim se in gre mi na jok. Z jecljajočim in obupanim glasom skoraj kričim: »To je neverjetno, ne morem verjeti! Romarji smo, peš smo prišli 200 km, romamo k sv. Frančišku, v skupini imamo otroka in 63 letno gospo, tule smo v cerkvenem zavetišču, prostor imate, kristjani ste, cerkev ste, pa nas odklanjate! Kje je tukaj človečnost in humanost? Prosimo samo za streho nad glavo, lahko spimo tudi na tleh, ničesar drugega ne rabimo, le streho… Pa to je za v medije!« Moje razburjanje nima haska, saj je gospa že izginila, pa tudi ne razume me,  vrtnar razume angleško, rad bi pomagal, a ni v njegovi moči. Ponudi se, da nas z avtom zapelje do mesta in skušamo tam najti kakšno prenočišče. Prostor dobimo v hotelu Trattoria.  

Ko se vrnemo v Capuccini, je tam že druga situacija. Župnik je medtem dovolil, da prespimo v zavetišču, naši romarji se že nameščajo v sobe. Vrtnar odkloni plačilo za prevoz. Zvečer nas pokličejo k večerji v skupno jedilnico. Gospa v vijoličnem streže hrano in je sedaj izjemno prijazna. Preden začnemo jesti, ima starejši pater krajši govor, nato skupaj molimo, šele nato večerjamo. Za predjed večerjamo spet pašto, nato pa tanko narezane goveje zrezke s krompirjem in solato, melono in vinom.  Konec dobro, vse dobro. Sami smo krivi, da smo zaradi nenajave prihoda porušili hišni red, zato nismo naleteli na gostoljubni sprejem, a se je vse uredilo tako, da je za vse prav.

Med večerjo Marjana večkrat opomni Lovra na bonton pri jedi. Sedaj, ko je z obljubo vožnje z vlakom dobil motiv za romanje, je živahen in razposajen. Lovru gredo Marjanine pridige skozi ušesa noter in ven. »A se reče breakfast & bed?« vpraša Lovro. Marjana ga popravi: »Pravilno se reče bed & breakfast. A sem preveč sitna?« ga še vpraša. »Ne, a zdaj vsaj vem, da si res učiteljica,«  zabrusi Lovro.

Po večerji gremo takoj spat, preveč smo utrujeni, da bi šli še do mesta. Na peš romanjih se romar dosti bolj približa pokrajini, spoznava kraje in ljudi, kot če potuje z avtom ali na kak drug način. Slabša stran romanj pa je, da si na koncu dneva tako utrujen, da ne zmoreš več niti koraka in da so zavetišča za romarje navadno na obrobju mest. Ko se stuširaš in urediš, nimaš več energije, da bi se vrnil nekaj kilometrov nazaj do mesta, pa če je še tako lepo. Če hodiš peš, tudi ne nosiš s seboj težkih vodnikov, ampak imaš le najosnovnejše napotke in zemljevide, ki zavzamejo čim manj prostora in teže. Romarju tako kdaj uide marsikatera znamenitost, za katero izve šele potem, ko se vrne domov.

Skrbi me, kako bom jutri hodila, saj mi otekli gležnji kot vzhajani buhteljni kar kipijo iz gojzarjev. Čutim, da so mi čevlji postali premajhni in danes so me pri zadnjih kilometrih noge že peklensko bolele.

V Capucciniju plačamo 20 EUR na osebo za spanje z večerjo in zajtrkom. Danes smo prehodili 26 km.

8. dan romanja – nedelja, dne 1. 8. 2010 – Sansepolcro – Citta di Castello

Ob 7.00 uri nas že kličejo k zajtrku. Na hitro se po mačje umijemo in še napol dremavi odtavamo v jedilnico. Tokrat nas čaka razkošje ogromne dišeče skodelice kave z mlekom, kruhki z maslom, več vrstami marmelad, sirom in sadjem.  Po zajtrku se vsi skupaj udeležimo nedeljske maše.

Danes se nam ne mudi preveč, ker smo že odločeni, da se del poti peljemo, saj je današnja trasa dolga 30 km, v takšni vročini pa bi tako dolgo pot težko zmogli. 

Prof. Marjana je spet pedagoško razpoložena in Lovra kar naprej popravlja pri izražanju. Lovro ima že od nekdaj sproščen odnos do odraslih, se ne obremenjuje preveč z avtoritetami in ne špara jezika, čeprav mu kdaj ne bi škodilo. »Lovro, a te lahko popravim, da se Assisi izgovori Asizi?« vpraša Marjana. »Lahko,« prostodušno odvrne Lovro.»Hvala se reče, ker sem te poučila,  Lovro,« doda Marjana. »A hvala zato, ker si tečna?«Ampak odslej Lovro vseeno pravilno izgovarja Assisi. Kasneje ju opazujem v parku, ko sedeta na isto klopco, se skupaj zatopita v zemljevid poti in se resno pogovarjata. Prava zaveznika sta videti. Lovro natančno ve, h komu se mora kdaj zateči po potuho, tolažbo, sočutje ali samo na pogovor. K teti še najmanjkrat, le-ta ga največkrat kaj sekira, ga priganja, mu kaj zapove in prepove….

V Sansepolcru poiščemo avtobusno postajo. Le bežno opazimo podobo lepega starega mesta, ki bi bilo vredno temeljitejšega ogleda. Nekoliko pred nami hodi s težkimi koraki Andreas, tudi on ima težave z nogami in vročino. Vidimo ga še, ko se obrne in zavije nazaj v smeri proti refugiu.

Ob 10.55 se vkrcamo na avtobus do Lame. Vožnja stane 1,90 EUR, vozimo se 15 minut. Odloži nas sredi ceste, izven naselja. Hodimo ob asfaltni cesti, na vsaki strani so polja tobaka in sončnic, sence ni, sonce neusmiljeno žge, vsaj 35oC je, če ne še več. Noge se nam zapletajo od vročine in dehidriranosti. Po cestni vpadnici se bližamo večjemu naselju, začne se industrijska cona, a nobene trgovine ali bara, da bi dotočili vodo. Pred vstopom v mesto počivamo na travi pod drevesi zraven cerkve. K nam pristopi duhovnik in nas povpraša, od kod smo in kam gremo. Pove, da je zadaj za cerkvijo velik park z vodnjakom s pitno vodo. Odrešitev!

In gremo spet dalje. Do centra ni daleč, naše zavetišče pa je v bližini mestne bolnice. Vprašamo zanjo in pokažejo nam na velik kompleks stavb pod precej oddaljenim hribom. Hodimo še nadaljnjih 5 km po odprtem soncu, brez ene same sence. Bolnici se že precej približamo, a naletimo na problem »svetosti zasebne lastnine«. V Italiji je namreč lastnina, kot sem omenila na začetku tega potopisa, res sveta in bognedaj, da bi kdo stopil na zasebno zemljo ali poskušal prečkati pot preko zasebnega zemljišča. Tako vidimo ne daleč pred seboj bolnišnično stavbo, ob kateri je naše zavetišče,  vmes je cesta, do ceste pa se razprostira vinograd. Med trtami sicer vodi široka potka, a je na začetku označena s prepovedjo prehoda in oznako, da je zasebno zemljišče. Najsi nas še tako mami, da bi prekršili prepoved, si vendarle ne upamo in moramo koračiti daleč naokrog, nekaj km naprej in potem na drugi strani ceste še nekaj km nazaj. Brez slabe vesti spotoma v sadovnjaku natrgamo nekaj ringlojev (drevje se upogiba pod težo zrelih sadežev), gremo tudi mimo nasada zrelih vrtnih jagod, a smo preveč utrujeni, da bi se sklonili in jih nabrali. Sončnice, ki smo jih še včeraj tako občudovali, nas danes ne ganejo več. Vroče je, vroče, 40oC, razen nas ni nikogar na prostem.

Okrog petih popoldne smo na cilju. Naše današnje zavetišče sta dva velika šotora  Rdečega križa, postavljena zraven reševalne postaje in urgence. V šotorih je vroče kot v peklu, saj ni pravega prezračevanja, prostori reševalne postaje pa so klimatizirani. Premorejo avtomat s hladnimi pijačami in kavo, a smo skoraj brez drobiža.

Danes imam krizo jaz. Bolijo me kolenske vezi, pečejo prsti na nogah, gojzarjev ne morem več nositi, boli me vse telo, popolnoma sem izčrpana. Ležem na posteljo, se pokrijem z odejo čez glavo in se zjočem. Ostali me skušajo potolažiti, a prosim le za mir.  Vseeno se proti večeru, ko se že skoraj stemni, napotimo raziskovat okolico reševalne postaje, preštet reševalna vozila, ocenit kvaliteto voznega parka… Lovro je navdušen nad spanjem v šotoru, še bolj pa nad TV, ki jo imajo dežurni reševalci na postaji. Ponudi mi, da jutri posodi svoje čevlje.  

Mesta  Citta di Castello, ki se nahaja že v pokrajini Umbriji, dejansko ne vidimo,  skozi predmestje ga zaobidemo.  Je še eno od renesančnih italijanskih mest, s trdnjavo, stolpom in katedralo. V tem mestu je bil v 12. stol. rojen papež Celestin II., dne  30. 9. 1964 pa čutna italijanska igralka Monica Bellucci.

Umbrija  je dežela mest na gričih. Imenujejo jo zeleno srce Italije, saj je pokrita s pašniki, oljčnimi nasadi, hrastovini gozdovi in vinogradi ter prepletena z rečicami in potoki. Obenem je tudi mistično srce Italije, »terra dei santi«, dežela svetnikov, saj je rojstna dežela sv. Frančiška Asiškega in sv. Benedikta, utemeljitelja zahodnega meništva, sv. Klare in sv. Valentina. Pokrajina izraža idiličnost in mirno zazrtost vase, zgodovina in njen zemljepisni položaj pa so morda pripomogli ustvariti številne svetnike in mistike iz te dežele.  Očarljiva srednjeveška mesteca se dvigajo na gričih in v svojih nedrih, med ozkimi kamnitimi uličicami, skrivajo umetniške  in arhitektonske zaklade, številne cerkve in galerije. Umbrija je tudi dežela tartufov, mesto Perugia pa je domovina čokolade.  

9. dan romanja – ponedeljek, dne 2. 8. 2010 – Citta di Castello – Pietralunga  

Tokrat vstajamo že malo čez peto in se še v temi odpravimo na pot, da bi večji del poti opravili pred najhujšo vročino. Lovro mi posodi svoje čevlje. Oh, kakšno olajšanje je hoditi v eni številki prevelikih čevljih! Moje razbolele in otekle noge so prav hvaležne za spremembo.

Do zajtrka in prvega dopinga s kavo pridemo šele po šestih kilometrih hoje. V baru v Sinistri nam postrežejo z velikimi sendviči z mortadelo, pršutom in sirom. A predolgo ne smemo počivati, ker se sonce že dviga. Smo na višini 600 m n.mv., po zemljevidu je današnja etapa precej položna, z blagimi vzponi in padci. Pa kaj še! Sprva res hodimo po »blagih toskanskih zaobljenih gričkih«,  a potem se začne cesta spet dvigati, dvigati, dvigati. Ni vode, ni kmetij, še sadja ne, samo dolga prašna cesta, obdana na vsaki strani z nizkimi borovci, nad nami pa pripekajoče sonce.

A tokrat nismo osamljeni romarji, saj hodita poleg nas še dva romarska para, z njima pa Andreas. Po 22. km hoje bi morali priti do Pieve dei Saddi, kjer je na zemljevidu označen rifugio P. di Saddi. V tej vročini se bo prilegel počitek in okrepčilo, se že veselimo. Ko pa pridemo do komaj razločnega zbledelega napisa na leseni tabli, ki oznanja, da smo v tem kraju, je na eni strani ceste podrta kamnita hiša (rifugio), na drugi strani pa stara cerkev z napol razpadlim gospodarskim poslopjem. Začudeno strmimo v podrtijo in se začnemo krohotati. A tole je zavetišče za romarje? Seveda – pieve pomeni v italijanščini cerkev in dejansko ni razen cerkve tukaj ničesar drugega.  Romarsko razkošje pa je pipa z mrzlo vodo na cerkvenem dvorišču, pri kateri se odžejamo in umijemo. Prvič na tej poti pridejo prav armafleksi, saj jih doslej nismo rabili. Razgrnemo jih na tleh in v senci dreves počivamo kakšno uro. Počitek motijo številne muhe in obadi, ki brenčijo okrog nas. 

Do današnjega cilja imamo še 10 km hoje. Nekaj časa hodimo skupaj z drugimi romarji, potem zaostanemo. Sredi gozda nas dohiti avto in starejši zakonski par vpraša, kam smo namenjeni. Povesta, da je do mesta še dolga pot, da bo treba še 7-krat strmo navzgor in navzdol, ponudita, da nas peljeta, omenjata tudi bar v bližini. Vljudno odklonimo, ker pol od tega, kar pripovedujeta, ne razumemo oz. smo prepričani, da narobe razumemo, saj zemljevid in opis poti kažeta drugače. A razumemo prav, le verjamemo ne, da je pred nami še toliko klancev.

Ko se že nevemvečkaterič dvignemo proti hribu, Marjani popustijo živci. »Ne grem se več, tole ni normalno. Pri takšni vročini doma ne grem niti po paradižnik na vrt, tu pa hodimo pri 400C in več  cel dan po žgočem soncu, ure in ure se pražimo v peklenski vročini, dehidrirani in utrujeni. Ta pokrajina ni nič lepa! Nič lepega še nisem videla v teh dneh. Dolenjska je stokrat lepša, jaz grem domov, na prvi vlak sedem in se še danes odpeljem domov. Tega ne zdržim več…,« nemočno ponavlja. Klobuk si povezne globoko na oči in se tako umakne sama vase. Tolažimo jo in prepričujemo, da smo že skoraj na cilju, da smo zmagali, a se Marjana ne pusti prepričati. Domov gre in pika. Za vselej je ozdravljenja romanj, nikoli več si ne bo želela na takšno pot. Ena izkušnja v življenju je več kot dovolj. Lovro našpiči ušesa. On bi šel tudi z Marjano domov.

Počivamo na tleh sredi ceste in opazujemo bele krave, ki se pasejo na pašniku. Iz teh belih krav delajo baje  znamenite florentinske zrezke. Podregam Marjano: »Marjana, dvigni si malo klobuk in poglej naokrog, kako je lepo. Skoraj tako kot na Dolenjskem.« »Ne, ni!« je odločna Marjana, a se vseeno nasmehne. Kriza že pojenja.

Vendarle je potrebno prehoditi vseh sedem obljubljenih klancev, dokler se končno ne znajdemo na vrhu hriba, v vasi in na križišču treh cest in zagledamo pod seboj veliko mesto. Pravzaprav ne pred seboj, temveč na hribu nasproti nas. Se pravi, da se bo treba spet spustiti dol, da bomo potem lahko šli gor. Vsa  umbrijska mesta so na vrhu gričev, tale Pietralunga pa je še prav posebej visoko, skoraj se dotika jasnega nega in do vrha vodi stotine kamnitih stopnic. Povsem obupani se zazremo v mogočno stopnišče, ki se vije pred nami in se s poslednjimi močmi počasi, korak za korakom, vzpenjamo kvišku. Mestno obzidje se ponekod dviga 40 – 50 v višino.

Na vrhu stopnišč, tik zraven cerkve, zmanjka oznak poti. Sprašujemo domačine, kje je zavetišče za romarje, a le skomigajo z rameni ali pa nas pošiljajo sem in tja. Komaj verjamemo, da smo očitno tik zraven rifugia, a da nihče ne ve zanj. Končno se nekdo najde in nas usmeri v stavbo zraven cerkve. Zavetišče je nameščeno v nekdanjo garažo in je podobno bunkerju. Ravno prav postelj je za nas in za tiste, s katerimi smo se srečevali čez dan,  en romar, ki pride kasneje, pa si postelje na tleh. Sprejme nas duhovnik, vsaj po belem ovratniku sodeč,  vendar ni nič kaj prijazen. Z brezizraznim izrazom na obrazu odklene vrata bunkerja, pokaže postelje in hladno naroči, naj donacijo 5 EUR na osebo  pustimo v vpisni knjigi, ključe pa vržemo v nabiralnik zraven cerkve. Nobenega vprašanja, od kod smo, kako se počutimo. Po higienskem obredu gremo nakupit hrano in na večerjo v gostilno. Mesto se pripravlja na simfonični koncert na prostem na osrednjem trgu.

Pietralunga je srednjeveško mesto z 2.500 prebivalci, z obzidjem, znamenito cerkvijo in ornitološkim muzejem. V tem mestu se je večkrat in rad ustavljal sv. Frančišek na svoji poti od Gubbia do La Verne. Koncert, ki ga poslušamo, je v spomin čudeža s sekiro, ki se je v tem mestu zgodil dne 11. 9. 1334. Romar Giovanni di Lorenzo iz Picardije je romal v Lucco. Spotoma se je ustavil v Pietralungi in tam naletel na truplo v potoku. Obtožili so ga na umora in ga mučili. Ker ni več prenesel mučenja, je umor priznal in bil obsojen na smrt z giljotino. Med čakanjem na obglavljenje, se je Giovanni zaobljubil, da roma v Santiago de Compostelo, če si reši življenje. Ko je rabelj skušal izvršiti kazen, je sekira odskočila, trikrat je zamahnil z vso silo po vratu obsojenca, a je vrat ostal nepoškodovan. Dogodek so razglasili kot čudež in ga vsako leto praznujejo kot praznik Pallio della Mannaja – čudež s sekiro. Na steni mestne hiše je še vedno vklesana sekira. In tako se romarji tudi na poti sv. Frančiška nehote srečamo s sv. Jakobom!

Klasične melodije simfonikov odmevajo med srednjeveškimi zidovi in božajo naše duše. Tale klasična glasba res prija. Uživamo tudi, ko opazujemo sproščene meščane. Nekateri zamaknjeno poslušajo glasbo, drugi živahno klepetajo, nekatere signore so oblečene v večerne obleke, druge pa v kavbojke. Mi pa seveda v pohodniških cunjah, ožgani od sonca, v sandalih, iz katerih molijo ožuljene in otečene bose noge. Ob 21.00 uri je na trgu še vedno 270C.

10. dan romanja – torek, dne 3. 8. 2010 – Pietralunga – Valfabbrica

Ob 7.00  uri gremo na avtobus. Današnja etapa je dolga 28 km, a ker bo enako hudo vroče in brez sence kot včeraj, se brez slabe vesti odločimo, da se del poti prepeljemo in združimo dve etapi.  Navsezadnje smo vsi, razen Lovra,  50 + … in hoja po pripekajočem soncu, brez sence, s premalo vode, pri 400C, je res izzivanje usode. Naš romarski prijatelj Vinko sicer pravi, da ni pravega romanja brez trpljenja, žuljev, bolečine in raznih drugih tegob, a mučenje za vsako ceno, da nekaj dokažemo komurkoliže, res nima smisla.

Peljemo se do kraja Loreto, kjer izstopimo in gremo najprej na zajtrk. Zatem začnemo hoditi. Ta del poti je povsem po ravnem, med polji s sončnicami in ne več po samotnih krajih, temveč po manjših vaseh.

Daleč pred seboj zagledamo utrjeno mesto na griču, pa hodimo do njega vsaj eno uro. Po 12 km hoje smo vstopimo v predmestje Gubbia, na začetku katerega so ostanki velike amfiteatra. Ob njem je tržnica, a prodajalci ravno pokrivajo stojnice, saj začne deževati. Zatečemo se v lokal, kjer prevedrimo naliv.  Gubbio opisujejo kot očarljivo mesto, ki se je razraslo na strmem pobočju gore Ingino, z oranžnimi opečnatimi hišami in gorami v ozadju. Mesto je ohranilo bogato kulturno in umetniško zgodovinsko dediščino.  Pravijo mu umbrijska Sienna.

Napotimo se po ozkih strmih uličicah s številnimi trgovinicami, do glavnega trga, kjer stoji mogočna gotska Konzulska palača. Ogledamo si cerkev sv. Frančiška, ki slovi po freskah, nasproti nje pa stoji stavba z velikimi odprtimi arkadami Loggia dei Tiratori, pod katerimi so nekdaj razprostirali volno, da se je enakomerno sušila in je volno varovala pred soncem in dežjem.

Gubbio je spominsko mesto srečanja Frančiška z gubijskim volkom. Med letoma 1220 in 1222 je namreč Frančišek v Gubbiu pomiril krvoločnega volka, na kar spominja bronasti relief, postavljen v mestnem parku. Ta zgodba je prispodoba za Frančiškovo ravnanje in prizadevanje, kako mora človek najti mir v sebi in »umiriti volka v sebi« z vsem svojim načinom življenja, obnašanja in razmišljanja.

KAKO ČLOVEK UMIRI VOLKA V SEBI   – Frančiškovih Deset božjih zapovedi (Asiški molitvenik)

1. Vera v pozitivno – truditi se moramo, da odkrijemo pozitivno stran vsake osebe in vsake situacije.

2. Odkloniti vsak predsodek – izključiti moramo prejšnje mnenje in predsodke do ljudi, ki izhajajo iz drugega kulturnega ozadja, da bi doumeli njegovo bogastvo, probleme in potrebe.

3. Prekinjene zveze obnoviti – vzpodbujati moram modsebojno sodelovanje in ozdravljati ranjene in prekinjene odnose.

4. Priznati dar miru in potrebo po molitvi – molitev je osnova rasti naše duhovnosti in prizadevanja za mir.

5. Mir moramo tvegati – ne smemo čakati na odločitve mogočnežev, da bodo odstranili vzroke, ki povzročajo vojne in razdvojenosti, ampak moramo spremeniti to, kar je v naši moči.

6. Ustvarjati prosto za snovanja in ustvarjalnost – iskati moramo rešitve problemov, ki se zdijo nerešljivi, tudi na način, da gledamo nanje iz čisto novega in drugačnega zornega kota.

7. Verjeti v možnost spremembe – prepričani moramo biti, da lahko pozitivni osebni odnosi, predvsem pa upoštevanje posameznih oseb, povzročijo zaupanje, v katerih se lahko rešijo tudi najtežji problemi.

8. Mir ima svojo lastno pot: solidarnost, dialog, pobratenost – solidarnost nas uči spoštovati in razumeti druge vrednote in interese, pri dialogu spoznavamo ujemanje ljudi o skupnih zadevah, ne vsiljevanje k drugačnemu mnenju ali druženje povsem enako mislečih ljudi, temveč počasna in strpna rast v resnici.

9. Mir ima svoj lastni temelj, resnico, pravičnost, ljubezen in svobodo – mir mora temeljiti na resnici in biti zgraejn na pravičnosti, gonilna sila je ljubezen, rezultat pa je svoboda.

10. Mir je vedno cilj pred nami in kraj, kjer vedno znova začenjamo. 

Po desetih dneh samotne hoje smo spet v večjem mestu, ki vre od turistov in se v njem res nekaj dogaja. Na osrednjem trgu postavljajo velik oder in kulise, zvečer bo koncert in velika baletna predstava. Sproščeno si ogledujemo  majhne trgovinice s keramiko, lesenimi Ostržki in kičem, vrhunskimi vini in pisanimi testeninami, umetniškimi slikami, kipi, razglednicami in knjigami, sedimo na stopnicah pred katedralo in opazujemo ljudi.

Nikamor se nam ne mudi, saj danes ne bomo več hodili. Nič se nam ne mudi, kar kasneje bridko obžalujemo. Ob 14.00 uri ravno zapirajo turistični urad, a uspemo izvedeti, da nam je zadnji avtobus odpeljal iz Gubbia proti Valfabbrici, kjer smo nameravali prespati, pred četrt ure, taksija do tja ni, razdalja pa je 34 km. Kaj zdaj? Na informacijah nam svetujejo, naj se peljemo do kraja Gualdo Tadino, tam pa prestopimo in imamo zvezo dalje. Naložimo se v avtobus in sredi popoldneva izstopimo na glavni avtobusni postaji v Gualdo Tadini. Mesto je izumrlo. Vse trgovine in gostilne so zaprte, nikjer nobenega človeka. Vsake toliko časa pripelje na postajo kak avtobus, a vozniki dvomeče zmajujejo z glavo. Ne vedo, če je zveza dalje. Voznega reda ne znamo dešifrirati. Gostilno naj bi odprli ob 16.00, a je še pol ure kasneje lokal zaprt. Čas Italijanom očitno ne pomeni kaj dosti. Ko že obupamo, da bomo za vse večne čase obtičali na zanikrni avtobusni postaji v tem kraju, nas odreši prihod avtobusa, ki je namenjen v Valfabbrico.

Valfabbrica je mesto s 3.500 prebivalci, s starim mestnim jedrom, dvema stolpoma in na nenavaden način izrezljanimi in oblikovanimi krošnjami dreves (v obliki pravokotnih škatel). Prenočujemo v Franciscan Hostlu, kjer stane spanje  z večerjo 20 EUR na osebo. Pred večerjo posedemo po vrtu, lenarimo in se pogovarjamo, po večerji pa gremo na kratek sprehod po mestecu. A kaj dosti ni videti, vse je zaprto in ljudje so poskriti po hišah. V pekarni nakupimo nekaj slaščic in pijačo ter se kar kmalu vrnemo nazaj v sobe. Danes je zadnja noč našega romanja, jutri pridemo na cilj. Pod oknom našega hostla pozno v noč odmeva  smeh, glasno govorjenje  in kričanje otrok. Italijani oživijo ponoči. Mesto je zaspalo šele proti jutru.

11. dan romanja – sreda, dne 4. 8. 2010 – Valfabbrica – Assisi

Vstajamo zgodaj, kajti danes je pred nami 18 km »hoje po ravnem« (tako kaže zemljevid) in okrog poldneva naj bi prispeli na cilj našega romanja, v Assisi. Ravnine je le za vzorec, kajti ravna pokrajina s  pšeničnimi polji in že malo odcvetelimi sončnicami se kmalu dvigne kvišku. Ko pogledamo v krošnje dreves, vidimo svetlobo, veliko svetlobe, bližamo se vrhu, nikamor več se ne moremo dvigniti, vzpona je konec. Nato pa nekaj metrov po ravnem in globoko dol. In nato spet visoko gor. Marjana se slikovito izrazi: »Najprej opravi vajo s hojo navzdol, nato pa vajo ponovi v obratno smer – navzgor«. Kar naprej gor in dol, ne moreš verjeti, kje se vzame toliko grap in globeli.  Ponavljali smo vajo za vajo. Marjana si tokrat klobuka ne povezne globoko čez oči, zadovoljno meri svoje korake in vidi vse okrog sebe, tudi lepo pokrajino, čeprav ni prelepa Dolenjska, kajti danes bo odrešena.

Po treh urah hoje prvič zagledamo  v daljavi goro Subasio (1.290 m), ki se dviga nad Assisijem in obrise asiške bazilike.  A do tja je treba prehoditi še dolgo pot, ves čas s pogledom na zvonik bazilike.

Assisi ni samo rojstni kraj sv. Frančiška, temveč tudi svete Klare Asiške (1194 – 1253), ki se je rodila 20 let za Frančiškom in ji je bil Frančišek s svojim načinom življenja in odpovedi posvetnim dobrinam za vzor. Pri 18. letih je pobegnila z bogatega doma in odšla k Frančišku, ta pa ji je v porcijunkulski kapeli odrezal lase, ji izročil redovno oblačilo ter pajčolan. Tudi Klara je sprejela uboštvo. S sestro Nežo se je naselila ob cerkvi sv. Damjana, kjer se jima je pridružilo veliko mladih žensk  in tam je sčasoma nastal samostan klaris, imenovan po ustanoviteljici Klari, ki  se šteje za drugi red sv. Frančiška. Klara je bila celo življenje slabotnega zdravja, zadnjih 30 let pa je preživela priklenjena na bolniško posteljo. Kljub temu, da je živela v 13. stol., jo štejejo za zavetnico televizije, saj je s svoje bolniške postelje po nadnaravni poti l. 1252 spremljala in doživljala božične obrede v Assisiju.  Sv. Klara, ki je bila razglašena za svetnico, je pokopana v cerkvi sv. Klare v Assisiju, kjer v tamkajšnji kripti počiva njeno še danes nestrohnjeno telo, oblito z voskom.  God sv. Klare je 11. 8., na dan njene smrti (11. 8. 1253) slovenska različica njenega imena  je Jasna.  Red klaris temelji na molitvi, delu, dejanj ljubezni do bližnjega in pokore.

Zadnji koraki nas spet dvignejo v visok hrib, do katerega vodi asfaltirana cesta, naša pot pa je speljana po gozdu, ki daje vsaj malo zavetja pred pripekajočim opoldanskim soncem. Na začetku mesta je tabla, na kateri piše Assisi – svetovna dediščina in pobratena mesta: Santiago de Compostela, Betlehem, San Francisco in Rim. Pred vstopom v mesto si odpočijemo na klopcah in gugalnicah pred kamnitimi vrati sv. Jakoba, ki z visokim, 5 km dolgim obzidjem, ograjuje mesto. V obzidju je osem mestnih vrat.  K sv. Frančišku gremo romarji skozi vrata sv. Jakoba! Če ni to zanimivo naključje.

Mesto je že stoletja skoraj nespremenjeno.  Assisi ima cca 25.000 prebivalcev, a znotraj mestnega obzidja jih živi okrog 6.000. Hiše so kamnite, z visokimi kamnitimi in obokanimi vrati. Poleg glavnih vrat ima vsaka hiša še »druga« vrata, to so t. i. vrata smrti, ki so nizka in ozka in z visokimi pragovi. Ta vrata odprejo le takrat, kadar skozi njih nesejo truplo pokojnega in jih takoj nato spet zapahnejo.

Assisi je srednjeveško mesto z dvema gradovoma in eno najstarejših italijanskih mest. Leži na 424 m nm. v. Ostanki manjšega gradu so še iz rimske dobe, drugi – Rocca  Maggiore, pa je bil zgrajen v 14. stol. Samo mesto spada pod zaščito svetovne kulturne dediščine UNESCO, prav tako spada pod zaščito te ustanove največja znamenitost mesta – bazilika sv. Frančiška Asiškega (Sacro Convento). Bazilika je mistično srce Assisija, grobnica svetnika sv. Asiškega. Je trojno svetišče, ki jo sestavljata dve cerkvi, ki sta druga nad drugo ter samostan.. Cerkev je gradil brat Elija, ki si je zamislil takšno cerkev, ki bi bila podobna cerkvi Kristusovega groba v Jeruzalemu, zato sta obe asiški cerkvi zgrajeni ena nad drugo. S takšnim projektom si je brat Elija nakopal dosti kritik, da je z veličastno gradnjo izdal uboštvo in poslanstvo sv. Frančiška.

Sv. Frančišek je sicer umrl v cerkvi v kraju pod mestom Assisi, ki se imenuje Porcijunkula ali Bazilika Marije Angelske. Ime izvira iz besede portiuncula – pomeni drobec, cerkev pa je prevzela ime po posestvu Porcijunkula. Ta kraj je bil Frančišku zelo ljub, saj je tukaj sprevidel svoje poslanstvo in doživel razodetje, tukaj je pospremil na pot spreobrnjenja sv. Klaro in tudi zapustil svojo zemeljsko pot. Ko je l. 1208 pri maši poslušal odlomek o razpošiljanju učencev, ga je presunilo, odvrgel je obleko spokornika in je rekel: »To govori Gospod prav meni. To hočem, to iščem, srčno želim to storiti!«

Ko je Frančišek začutil, da se mu življenje izteka, je svoje brate menih prosil, naj ga prenesejo v Mariji Angelski. Prenesli so ga v oboroženem spremstvu, saj so nanj prežali roparji, da bi si prilastili najdragocenejšo italijansko relikvijo. V tistem času je bil rop relikvij le manjši prestopek. Frančišek Asiški je dne 3. 10. 1226 umrl v cerkvi Marije Angelske v Porcijunkuli, naslednji dan pa so na njegovem truplu odkrili Kristusove rane.

V spodnji cerkvi bazilike sv. Frančiška je grob sv. Frančiška. Spodnjo in zgornjo cerkev povezujejo med seboj strme stopnice. Mesto in tudi sama bazilika sta bila močno poškodovana v rušilnem potresu 1997, vendar je bazilika sedaj že obnovljena. V rušilnem potresu je bila poškodovana le zgornja cerkev, pod ruševinami so umrli štirje ljudje, spodnja cerkev pa je ostala nepoškodovana.  V cerkvi je tudi krstni kamen, ob katerem je bil krščen Frančišek Asiški.

V spodnjo, zelo mračno in turobno cerkev, se vstopa skozi veličastna vrata. Leva vrata prikazujejo dogodke in Frančiškovega in Klarinega življenja, desna pa dogodke iz življenja Antona Padovanskega. Na pročelju je  steklena rozeta, za katero pravijo, da je najlepše oko cerkve na svetu. Notranjost cerkve ima obliko črke tau. 

Frančiška so pred smrtjo vprašali, kje želi biti pokopan. Njegova želja je bila, da bi bil pokopan na kraju, ki se je imenoval Peklenski hrib, saj so tam obešali prestopnike, obsojene na smrt (kot Kristus med razbojniki). Kasneje so hrib preimenovali v Rajski hrib (Colle dell Paradiso) in začeli na tem mestu v 13. stol. graditi sedanjo baziliko, da bi bil Frančišek lahko pokopan v njej.  V kripto so ob prisotnosti cerkvenih dostojanstvenikov prenesli njegovo truplo l. 1230, in ga shranili v sarkofag, ki so ga zakopali nekje v cerkvi in za skrivni kraj ni vedel praktično nihče. Skozi stoletja so večkrat skušali najti sarkofag, uspelo pa je šele l. 1818, ko so z dovoljenjem takratnega papeža 52 dni izkopavali notranjost cerkve, dokler niso našli sarkofaga z relikvijo sv. Frančiška, ki so ga nato premestili v kripto, kjer je še danes. Zgornja cerkev je svetla in odprta. V njej so znamenite freske umetnikov, ki prikazujejo življenje sv. Frančiška, najbolj znanih je 28 Giottovih fresk (Giotto di Bondone, italijanski slikar in arhitekt, 1266 – 1337).

27. oktober velja za svetovni dan miru. Na ta dan je papež Janez Pavel II. leta 1986 v Assisiju povabil k molitvi za mir kristjane različnih veroizpovedi, predstavnike drugih svetovnih verstev ter vse ljudi dobre volje. Dogodek je pospremil z besedami: »Kdor je na poti k Bogu, ne more, da ne bi prinašal miru, kdor gradi mir, ne more, da se ne bi približeval Bogu.« Od takrat dalje se v Assisiju vsako leto praznuje 27. oktober kot praznik miru in moli za mir na svetu na grobu sv. Frančiška.

Slovenski romarji se počasi spuščamo proti baziliki sv. Frančiška. Na prostrani trati pred baziliko žarijo zelene črke Pax in rdeča črka tau. Pax et bonum. Mir in dobro. Frančiškov pozdrav. Pozdrav, ki izraža našo pripravljenost, da prinesemo človeku mir in dobroto. Besede, ki povedo vse, ki ne rabijo razlage. Mir. Mir v sebi in mir v tebi. V duši. Mir v svetu. Ko si pomirjen sam s seboj, si osvobojen vsega. Frančišek si je izbral popolno svobodo.

Pax in znak tau. V štiri črke izrezljani grmički iz pušpana sredi skrbno pokošene trave prikličejo solze v oči. Ko prideš na cilj, je radost neizmerna. Zmagali smo, premagali vse težave.  

Obvezen ritual na koncu poti je seveda ogled bazilike sv. Frančiška ter ogled njegovega groba. Pri grobu se pomudimo dlje časa. Zatopimo se v svoje misli, molitve in se zahvalimo sv. Frančišku za srečno pot. Najdemo urad za romarje in dobimo še zadnje žige v naše credenciale. Čisto slučajno vprašamo, če morda dobimo tudi kakšno potrditev, da smo prehodili to pot in šele zatem se pater, ki nas vpiše v evidenčno knjigo, spomni, da ima nekje res nekaj pripravljeno za nas. Iz predala potegne škatlo s potrdili, da smo prehodili Assisano,  na katerih so že spisana naša imena.

Prispeli smo torej na cilj, v Assisi, po skoraj dveh tednih  romanja po žgočem soncu, po divjih nalivih, po samotnih krajih. Zame osebno je bilo to romanje najtežje doslej. Moj rukzak je bil pretežak, težave sem imela z gojzarji. Ne znam še odlagati bremen, še vedno nosim preveč bremen s seboj – na svojih ramenih, še bolj v duši. Višinske razlike in velike razdalje so me izmučile in dotolkle. V skupini je vladala solidarnost in tovarištvo, čakali smo drug drugega, se prilagajali.

Romanje po Assisiani je bila  ena lepa, enkratna izkušnja. Pokrajina je čudovita, mirna, spokojna, pašta okusna, ljudje prijazni, čeprav ne tako srčno kot v Španiji. Romanje je preizkus vzdržljivosti do sebe in tolerantnosti in strpnosti do drugih. Je pa tako, da nihče ne more narediti nobenega koraka namesto tebe in je treba vztrajati, če je še tako težko in naporno. Do tja, kamor je treba priti, ne vodi nobena bližnjica. Vzeti je treba pot pod noge in le hoditi, hoditi.

Romanje je potovanje vase, v svoje občutke, misli. Ko hodiš ure in ure po samotnih poteh, premišljuješ vse mogoče,  analiziraš svoje življenje, dogodke, odnose, samega sebe. Nobeno romanje ni enako prejšnjemu, četudi romajo skupaj isti ljudje in hodijo po istih poteh. Nikoli nam ne more uspeti ponoviti prejšnjih romanj.  Vsako romanje je drugače doživeto, je drugačna izkušnja, čeprav z istimi ljudmi.

Romanja so odkrivanje duše, sebi in drugim. Pogovarjaš se z nekom, ki ti je bil še včeraj tujec in mu razkrivaš najbolj intimne stvari svojega življenja, tujcu odkrivaš tisto, česar ne bi povedal najboljšemu prijatelju.  Med romarji se spletajo nenavadne čustvene vezi, ki trajajo še po vrnitvi domov. Romarji smo več dni »obsojeni« drug na drugega, prenašati se moramo, kakor vemo in znamo, kdaj pa kdaj kdo tudi izbruhne, izgubi živce, preklinja in se zjoka. A ne omaga nihče. Vedno gre naprej, do cilja.  Človek mora prehoditi dolgo pot, da najde ali vsaj poskuša najti mir v sebi.

Za konec pa čaka Lovra še njegova nagrada – vrnitev nazaj domov z vlakom.  Ob 15.17 uri imamo direktni vlak iz Assisija preko Arezza do Benetk. Malo po polnoči smo romarji sv. Frančiška Asiškega srečno doma.

Lovro je šel nekaj dni po vrnitvi z našega romanja s svojim očetom na Triglav. V enem dnevu sta šla gor in dol. Pot je bila naporna, a Lovro je bil ves nabit z nedavno pridobljeno romarsko kondicijo. Ko je njegov oče proti že malo izgubljal voljo, ga je Lovro potolažil: »Ati, saj bo šlo. Pri Staši je na romanju vsak dan tako. Na koncu si čisto sesut, a vendar moraš priti do konca. In zmagaš.« Kakšno popotnico je Lovro dobil na tem romanju za svoje življenje! Verjetno se je bo zavedal šele kasneje, čez mnoga leta. Naučil se je vztrajnosti, potrpežljivosti, optimizma, da je treba premagati težave, naučil se je  hvaležnosti, solidarnosti in tolerantnosti v skupini.

Članek v Delu dne 3. 4. 2010 – Sodobni iskalec – Med vagabundom in romarjem, Anton Jamnik: 

Biti romar pomeni vedno znova vstajati, začenjati, presegati vsakdanjost in se odpraviti na pot, ki ima pred seboj jasen cilj. Biti romar pomeni, da se iz vsakdanjosti vedno znova napotimo na sveti kraj, kjer je nebo na poseben način odprto, kjer božja bližina na nov način šepeta človeku. Biti romar pomeni življenjsko odločitev, pomeni verovati in upati v cilj poti, ki spreminja že sedanji trenutek mojega bivanja. Biti romar pomeni,  upati skupaj z drugimi, zares srečevati ljudi kot dar, kot znamenja in pomeni veseliti se svojega bivanja in sveta, v katerem živimo, pa vendar hkrati tudi krhkosti, ki zaznamuje vse, kar je zapisano temu svetu. Romar je hvaležen za vse, kar prejema na poti, za toliko darov in križev, s katerimi se srečuje, toda moč njegovega upanja je cilj poti, dar odrešenosti, popolna harmonija bivanja. In zato je romar, ker je odprt za nepričakovano, ker ve, da je Bog Bog presenečenj, ki more storiti neskončno več, kot pa si človek sploh more misliti in upati… In to mu daje moč, da vedno znova stopa na pot, da tvega, da upa tudi takrat, ko je najtežje upati, da ima pogum, da obupa nad slepili in lažmi, za katerimi se je v nekem trenutku čutil zavarovane. 

Prijateljica mi po zaključku romanja pošlje sms: »Vsak dosežen cilj premika meje v naših glavah, po nekaj dnevih počitka pa prinese tudi nove izzive. Me prav zanima, kakšen bo tvoj naslednji?« Saj res, le kam????

Pax et bonum. Mir in dobro!!!!!!!!  

Zagorje ob Savi, avgust 2010

Beri več »

  • Share/Bookmark

Camino Primitivo 2009

Enkrat romar, za vedno romar

22. 7. 2009 – 5. 8. 2009 (335 km hoje)

Leta 2006 sem prvič sama prehodila 807 km Camino Frances, ki mi je dodobra spremenil življenjski stil in poglede na življenje nasploh. Idejo Camina sem širila okrog s predavanji, napisala in objavila nekaj reportaž na to temo, letos izdala knjigo Camino, moja samotna pot. Moj intenzivni epp je zvabil v Španijo in na romanje številne znane in neznane ljudi. Leta 2007 sem popeljala s seboj skupino sedmih prijateljev, s katerimi smo prehodili del Camina Portugues od Viga do Santiaga.

Letos so me neki znanci vabili s seboj na romanje od Seville do Santiaga (Via de la Plata – 990 km), drugi so mi predlagali Camino del Norte (725 km). Obe  poti sta se mi zdeli predolgi, saj obnavljamo staro hiško in ne morem biti tako dolgo odsotna od doma.

Že kmalu po novoletnih praznikih nekdo izreče besedi Camino Primitivo.  Najbrž je bil Jure tisti, ki ga je prvega pričelo vleči v to smer. Začela sem zbirati informacije in sestavljati možno ekipo romarjev. Na romanje nas gre sedem: Stane iz Hrastnika, Stanka iz Trbovelj, Manja iz Ljubljane, Jasmina iz Vučje Gomile in Slavka ter Polonca iz Radovljice. Pa jaz seveda. Maskota skupine je 80-letna Polonca, upokojena učiteljica, ki po vitalnosti prekaša vse nas.

Naslednje dni si malce dopisujemo in se spoznavamo preko elektronske pošte. Za srečanje pred odhodom zmanjka časa, meni zmanjka časa tudi za vsaj minimalno nabiranje kondicije. Kot vedno me bo spet gnala naprej le trma.

Na spletu preberem vse dostopne podatke o Caminu Primitivo. Najbolj konkretne in uporabne podatke mi da Andrej s spletne strani www.nagaju.com, ki je to isto pot prehodil  že sam v zimskih mesecih, pred kratkim pa tudi skupaj s svojo ženo. Z Andrejem komunicirava preko e-pošte, čeprav se osebno ne poznava in vedno, ampak res vedno, je pripravljen posredovati kakršnekoli podatke in informacije o poteh, ki jih je že sam prehodil in o svojih izkušnjah. Po e-pošti mi pošlje seznam vseh albergov, v katerih bomo prespali. Natiskam si njegov spletni dnevnik, ki nam bo v naslednjih dneh še kako koristil in v katerem so najbolj natančni in uporabni podatki, kot jih lahko romar pričakuje na takšni poti. Hvala ti, Andrej, že na začetku in tudi sproti se ti bomo vsak dan znova zahvaljevali za vso tvojo velikodušno in nesebično pomoč. 

Seznam priporočljive osnovne opreme, ki naj jo vzame romar s seboj na takšno romanje:

  • 1 srednje velika brisača
  • 1 manjša brisača
  • anorak ali pelerina za dež (skoraj obvezno), morda lažja bunda
  • vsaj ene dolge hlače
  • kratke hlače
  • toplejši pulover
  • majica z dolgimi rokavi
  • majica s kratkimi rokavi
  • kakšna majica brez rokavov
  • trije pari nogavic
  • 3 – 4 spodnje hlačke
  • kopalke (ni nujno)
  • pohodniški čevlji ali gojzarji
  • pohodne palice
  • športni copati ali sandali (npr. teva), lahko tudi japonke
  • zaščita pred dežjem za nahrbtnik
  • trak za lase, rutka
  • pokrivalo za glavo (klobuk, kapa, ipd.)
  • zaščita pred dežjem za nahrbtnik, morda tudi dežnik
  • sanitetni pripomočki: širok elastičen povoj, obliži za žulje, povoji, sredstvo za razkuževanje ran, hladilni balzam za noge, vlažilni in navadni robčki, čepki za ušesa (če vas moti smrčanje)
  • kozmetika: milo, deodorant, ščipalec za nohte, zobna pasta in ščetka, glavnik, krema za sončenje (po želji), zaščita proti insektom in klopom (po želji) 
  • vitaminske tablete: C vitamin, magnezij, kalcij in aspirin C (proti mišičnim krčem)
  • zdravila,ki jih redno jemljete
  • spalna vreča – obvezno!
  • armafleks (po želji)
  • fotoaparat + baterija
  • mobilni telefon + baterija
  • potni list ali osebna izkaznica, bančna kartica, zdravstvena izkaznica in obvezno zdravstveno zavarovanje za tujino!!! 
  • priporočljivo bi bilo, da imamo vsaj eno baterijo, če nas ujame tema
  • denar
  • beležica za pisanje in z naslovi prijateljev (najbrž bo možen  najbrž dostop do interneta),
  • ruta, kakršne imamo za na plažo (zelo prav pride pri tuširanju in ne zavzame preveč prostora,
  • obutev – gojzarji ali boljši pohodniški čevlji, ki morajo biti že uhojeni in sandali za preobuvanej.  Na romanje se ne sme v novih čevljih!

Prtljaga ne sme imeti več kot 10 kg, priporočeno je, da tehta nahrbtnik 10 % teže tistega, ki ga nosi.

Credenciale, romarske potne liste, sem že dobila za vse pri Društvu prijateljev poti sv. Jakoba.

 Kaj je Camino Primitivo?

Camino Primitivo, imenovan tudi »notranja pot« in »prvotna (prvobitna) pot«, se začne v Oviedu in poteka po hriboviti Asturiji, dokler se v kraju Melide ne priključi na bolj obljudeno Camino Frances.  Po tej poti so v 9. stol. prvi pobožni romarji iz novoustanovljene kraljevine Asturije pričeli obiskovati takrat odkriti grob sv. Jakoba v Santiagu. Pot je prehodil celo asturijski kralj Alfonz II., ki je prispeval denar za postavitev prve bazilike v Komposteli in vzpodbujal čaščenje apostola sv. Jakoba. Camino Primitivo je tako dobil svoje ime po tem, da je prva, prvobitna, prvotna pot, ki je vodila v Santiago. Dolžina te poti je 335 km.

 V vodniku piše, da je pot naporna, da se mora romar psihično in fizično pripraviti nanjo, saj poteka preko gorovja, čez Kordiljere, z vsakodnevnimi vzponi in spusti in da je lahko tudi sredi poletja v teh predelih zelo neprijetno vreme, mraz in megla. V ugodnih vremenskih razmerah pa bo romar poplačan s prelepimi razgledi, naužil se bo samote in tišine in hodil skozi starodavne vasice, ki se jih sodobni čas in tempo življenja še ni dotaknil.

Tukajšnje lokalne vlade so menda prav letos investirale veliko finančnih sredstev za promocijo, izboljšanje in posodobitev ostalih Jakobovih poti, vse z namenom, da se razbremeni že preveč populistična Camino Frances, ki je postala v zadnjem času pravi modni krik.  

22. 7. 2009, sreda – odhod

Ura je 14.00. Napoči čas odhoda. Prileti nekaj sms-jev od prijateljev, ki nam želijo srečno romanje. Jure, ki bo odšel na isto pot dva dni za nami, nam sporoča, da se vse začne s prvim korakom in torej srečno – buen camino. Z Juretom bomo ves čas na zvezi, nekako pričakujemo, da nas bo celo dohitel in bomo romali skupaj. Prijateljica,  ki je letos romala po poti sv. Frančiška Asiškega (tudi ta pot še čaka na nas, da jo preromamo!), nam zaželi blagoslovljeno pot.

Stane organizira kombi, ki nas za 27,00 EUR na osebo pripelje do Benetk. Letalo imamo sicer šele ob 22.00 uri, a zaradi vrhunca turistične sezone računamo na morebitne zastoje in se rajši odpravimo prej. 

Na letališču opravimo carinske formalnosti. V letalski trup gredo trije nahrbtniki, ostale prijavimo kot ročno prtljago. Jasminin rukzak je težak komaj 5,5 kg. Ni nam jasno, kako ji je uspelo spakirati tako malo stvari. Ostali imamo vsi blizu 10 kg. Cariniki komplicirajo zaradi pohodnih palic in zaradi dimenzij nahrbtnikov. Pred vkrcanjem v letalo vsakega potnika natančno pregledajo. Manja in Stanka si morata sezuti gojzarje in bosi prečkati senzorje, jaz lahko ostanem obuta. Jasmini zasežejo gel za tuširanje. Najbolj se zaplete pri Slavki. Carinik se divje zakadi v njen rukzak in razstavi vso njegovo vsebino. Vztrajno in neumorno išče in išče, jo še enkrat napoti na rentgenski pregled in končno ves zadovoljen najde žepni nožek, ki ga ima Slavka v rukzaku. Z nasmeškom ji ga odvzame. »Tako ni bilo niti v Iranu,« rahlo besno komentira Slavka in doda, da ima nekje v nahrbtniku še škarjice, ki pa so ušle budnemu carinikovemu nadzoru. 

Letalo vzleti točno ob napovedani 22.00 uri v smeri Barcelone. Polet je divji, saj nas zajame močna turbulenca. Borim se s slabostjo in malce s strahom. Opolnoči pristanemo na letališču v Barceloni. Naslednji polet imamo šele v zgodnjih jutranjih urah. Manja, Stane, Jasmina in jaz se odpravimo iz letališke zgradbe. Baje je letališče neposredno ob morju in odločimo se, da se sprehodimo do obale.  Jasmina se kmalu vrne, mi trije pa krožimo med betonskimi zgradbami po industrijski coni in si domišljamo, da nekje od daleč res diši po morju, a ga ne najdemo.

Vrnemo se nazaj in se smejimo potnikom, ki so našli vsak svoj način, kako prebiti čas do naslednjega poleta. Nekateri ležijo na tleh v letališki zgradbi, nekateri na armafleksih,  eni so zaviti v spalne vreče, drugi so si postali z jopicami in pod glavo položili nahrbtnike in torbe. Eni spijo tako, da imajo noge položene na vozičke, s katerimi se vozi prtljaga. Fotografiram nekaj najimenitnejših poz čakajočih potnikov. Glasujemo, kdo od njih ima najbolj originalno pozo.

Sedeži v letališki zgradbi so kovinski, pregrajeni med seboj z naslonjali za roke in skrajno neudobni. Ne preostane nam drugega, kot da si tudi mi posteljemo s spalnimi vrečami po marmornih tleh in skušamo nekako prespati nekaj ur. S Stanetom najdeva en odmaknjen kotiček, ki je sicer obrnjen ravno na glavni vhod, tako da sva kot v izložbi. Enako, kot sem pred kakšno uro sama fotografirala speče potnike, sedaj spimo mi – na tleh in v izložbi, izpostavljeni pogledom mimoidočih.

S Stanetom si zaželiva lahko noč in zaspiva. Ne morem si kaj, da svojega sotrpina ne bi v spanju skrivaj škljocnila. Odslej lahko s Stanetom trdiva, da sva spala skupaj – na tleh barcelonskega letališča, haha.

Ob 5.00 uri vstajamo. V letališkem WC-ju si umijem zobe in se za silo naličim. S čekiranjem tokrat ni težav. Nihče ne komplicira zaradi pohodnih palic, rukzakov ali druge opreme. Ob 7.00 uri vzletimo proti Oviedu in ob 8.15 pristanemo na tamkajšnjem letališču v hriboviti pokrajini Asturiji (Asturias), ki leži ob Biskajskem zalivu. Na zahodu meji na Galicijo, na jugu na Kastiljo in Leon, na vzhodu pa na Kantabrijo. Pokrajina obsega 10.000 km2 in šteje cca milijon prebivalcev. Glavno mesto je Oviedo, najbolj naseljeno mesto pa Gijon. Pri Oviedu so največja ležišča premoga v Španiji.

 

23. 7. 2009, četrtek, 1. dan romanja: Oviedo – San Juan de Villalpando (40 km) 

Pred letališčem je avtobusna postaja. Po Andrejevih (www.nagaju.com) podatkih naj bi avtobus odpeljal proti Oviedu ob 9. 00 uri, vozi pa vsako uro. Podatek je pravilen in ob 9.00 uri res sedimo na avtobusu. Heca je konec. Naše romanje se pričenja.

Vožnja traja slabo uro. Izstopimo na glavni avtobusni postaji v Oviedu in tam poiščemo turistične informacije. Gospodična za šalterjem ravno pred menoj razlaga mlademu fantu nekaj o Caminu Primitivo. Nasmehnemo se drug drugemu. Še en romar torej. Dobimo zemljevid mesta in seznam albergov v pokrajini Asturiji. Seznam je enak, kot mi ga je prijazno posredoval že Andrej. Poiskati moramo glavno katedralo v tem mestu.

Oviedo je prestolnica pokrajine Asturije. L. 1934 je bilo mesto prizorišče rudarske revolucije, ki jo je krvavo zatrl general Franco. Danes je moderno mesto, vendar ima ohranjen starinski del, sredi katerega kraljuje mogoča gotska stolnica, simbol španske gotske arhitekture z baročnimi in renesančnimi elementi. Prvotna cerkev je bila zgrajena v 9. stol., na novo pa so jo pričeli graditi v 13. stol. in jo dokončali dve stoletji kasneje. Zraven katedrale je kapela Camara Santa, zgrajena v 9. stol., ki hrani v svoji bogati zakladnici čudovit križ z dragulji, ki naj bi ga nosil narodni junak Pelayo, kasneje kralj, l. 724 v bitki pri Covadongi, ko so pobili 20.000 Mavrov. V Oviedu je bil l. 1981 rojen Fernando Alonso Diaz, dvakratni svetovni šampion v F1.

V mestu torej poiščemo najprej katedralo. Prehoditi je potrebno precejšnji del Ovieda,  da jo končno najdemo. Za oglede mesta seveda ni časa, le bežno ošinimo veliko število nenavadnih človeških skulptur in kipov, ki jih je mesto polno. Credenciale imamo že od doma. Prvi žig vanje nam pritisne menih v majhni trgovinici v katedrali in nam zaželel srečno pot. Pred katedralo se ekipa ovekoveči, potem pa naj bi se romanje začelo. V eni od trgovinic se oskrbimo s pijačo in hrano, nato se preoblečemo, zavežemo čevlje in nastavimo  pravilno dolžino pohodnih palic. Slavka veselo vzklikne. Na pločniku opazi prvo jakobovo školjko, ki bo odslej naša spremljevalka na celi poti. Tudi to školjko fotografiramo, nato se počasi odpravimo iz mesta. Ura je 11.00 dopoldne. Že po nekaj korakih začne rahlo deževati. Iz rukzakov privlečemo pelerine in kapuce in se ogrnemo. Lepo smo začeli prvi dan romanja, kar z dežjem. Upamo, da ne bo naš stalni spremljevalec.

Pokrajina je lepa, zelena, podobna Irski. Po pašnikih in travnikih se pasejo krave in konji. Pot gre rahlo gor in dol, občasno zavije na asfaltno cesto. Ob poti vidimo zanimive štirioglate horreose, kamnite in lesene kašče za žito, ki so drugačne kot tiste v Galiciji. Redke vasi z nekaj hišami so videti precej zanemarjene in prazne, ljudi skorajda ni.

Romarjem povem zgodbo o pesmi, ki jo pri nas poznamo z besedilom: »Na oknu glej, obrazek bled, na licih grenkih solzic sled. Zakaj pa dekle komaj dvajsetih let, tak žalostno gledaš v svet?….« Do nedavnega sem bila prepričana, da je to slovenska narodna pesem, potem pa sem bila na enem od koncertov ženskega pevskega zbora Kombinatke poučena, da je narodna pesem iz španske pokrajine Asturije in da se pesem v izvirniku imenu Asturiana oz. Adonde va la mi morena. Prvotno besedilo so kasneje predelali, naslov pesmi pa spremenili v Dime donde vas, morena. Pripoveduje o dekletu, ki odhaja na obisk k svojemu fantu v kasarno v Oviedo, kamor so frankisti zapirali komuniste. Slovenski borci, ki so se borili v španski državljanski vojni, so pesem slišali in jo prenesli domov v Slovenijo. Prvi jo je prevedel Bojan Ilich in ji dal naslov Povej mi, kam greš, črnolaska, kasneje pa je Mitja Ribičič napisal novo besedilo pesmi, ki se je preimenovala v Na oknu glej, obrazek bled. Ampak vsi niso tako neuki, kar se tiče te pesmi. Ko sem doma vprašala, če kdo ve, od kod izvira ta pesem, je moja mami izstrelila kot iz topa, da je to španska pesem Asturiana in da jo zna odigrati na citre.

Staneta, Manjo in mene, ki smo že hodili po Caminu, begajo označbe poti. Žarki na jakobovih školjkah so namreč obrnjeni desno, usmerjajo pa levo, kar je povsem nasprotno od oznak, ki smo jih vajeni s francoske in portugalske smeri Camina, kjer so oznake ravno obratne.

Vsakih nekaj minut dežuje in potem spet neha. Po štirih urah hoje se ustavimo v vaški gostilni in si privoščimo kavo. Ustanovimo skupno blagajno, iz katere bomo plačevali skupne stroške. Današnje romanje naj bi končali v mestu Grado, ki je 23,1 km oddaljeno od Ovieda. Že po Oviedu smo naredili precej dodatnih kilometrov. Hodimo in hodimo, rukzaki so vedno težji, noge še bolj, a mesta ni in ni. Sprašujemo domačine in vsak nam pove drugačno razdaljo do tja. Po Stanetovem števcu kaže, da smo danes prehodili že 40 km, tudi noge nas bolijo za toliko km, čeprav naj bi jih bilo po uradnih podatkih le 23 km. Ustavimo se v neki vasi in počivamo. Prijazna vaščana nas oskrbita z mrzlo vodo in povesta, da v Gradu ni alberga, pač pa je ta 2 km ven iz mesta. Obupujemo in nimamo več moči za naprej. Na koncu vasi je pomarančevo drevo, pod njim pa polno zrelih pomaranč. Naberemo si jih in ko zagrizemo v sočno sredico, se nam zdi, da so se nam čudežno vrnile vse moči. 

Tik pred mesto vidim oznake za nek muzej. Obrnem se proti druščini in predlagam, da si ga gremo pogledat. Prestrelijo me sovražni pogledi. Haha, seveda nisem mislila resno, a vsi so že tako utrujeni, da jim ni več do smeha. Za prvi dan je vsekakor preveč hoje. Po slabo prespani noči na tleh barcelonskega letališča, dvakratnem prestopu letal, vožnji z avtobusom in 40 km hoje smo seveda pregoreli. V Gradu pol ekipi odpovejo moči. Ne morejo več. Sprašujemo, kako daleč je še do alberga v San Juan de Villalpando in podatki so spet različni – od 2 do 4 km. Z Manjo pristopiva do dveh policistov in ju prosiva, če nam lahko pokličeta taksi. Policist preko Manjinega telefona prijazno pokliče taksi in ta pride v nekaj minutah. Taksi stane 8 EUR oz. 2 EUR na osebo. Manja, Stane in jaz se odločimo, da gremo do alberga peš, da pa nam rukzake pelje taksi. Manja nosi rukzak za poseben namen, vsak dan za nekoga od svojih bližnjih in pove, da ga bo nesla do konca. Ostali se odpeljejo s taksijem, mi pa zagrizemo v hrib. Še dobro, da ne vemo, kaj nas čaka. Stanka mi vmes pošlje sms: »3 postle na tleh, 4,9 km, ves čas v hrib.« Do alberga je dejansko še vsaj 5 km hoje in to ves čas strmo navzgor. Ob 21.30 in v temi prispemo na cilj. Ostalih slovenskih soromarjev sploh ni na spregled, popadali so po posteljah in že spijo. Za Staneta se še najde prosta postelja, midva z Manjo pa dobiva improvizirano ležišče na jogijih na tleh. Še slutimo ne, da je takšno ležišče pravi konfort, ki ga kasneje ne bomo vedno deležni.  

Pred spanjem si zapišem v svoj notes, lovilec misli,  prve vtise letošnjega romanja. Danes, prvi dan romanja, smo prehodili 40 km. Hudo. 

24. 7. 2009, petek, 2. dan romanja: San Juan del Villalpando – Bodenaya (31 km)

Današnja etapa naj bi bila dolga 21,7 km. Sliši se lahkotno. Jutro se začne čarobno. Zajtrkujemo zunaj na prostem. Smo na hribu, obsijani z bleščečim jutranjim soncem, dolina spodaj je zavita v meglo. Ob 8.20 uri se sproščeno in veselo odpravimo na pot. Smo med zadnjimi romarji, večina je že odšla. Pred nami hodi s hitrim tempom zelo lep mlad par. Smejita se in klepetata. Na križišču zavijeta navzdol. Sinoči smo mi trije s Stanetom in Manjo prišli ravno iz te smeri, opazili skromne označbe in vemo, da gre pot Camina navzgor in da je mlad par po vsej verjetnosti zgrešil smer. Kričimo za njima in jima mahamo. Na naše klice se obrneta, vendar nadaljujeta pot navzdol. OK, očitno gresta v neko drugo smer. Čez čas nas par dohiti in se zahvali, da smo ju opozorili.

Danes so noge nenavadno težke. Pot je lepa, poteka skozi gozd. Tla so od včerajšnjega dežja malce razmočena, temperature pa so ravno pravšnje za hojo. Nismo še vajeni bremen svojih nahrbtnikov in celodnevne hoje. Vasi so redko posejane in štejejo le po nekaj hiš. Ob poti rabutamo ringloje in jabolka in si napolnimo nahrbtnike. Tukaj ob hišah in po vaseh ne sadijo sadnega drevja kot pri nas, zato je sadje ob poti redkost.

Vsak korak nam je danes težak. Kogarkoli srečamo, nam reče, da je do Salasa še 2 km, a hodimo že večkrat po toliko km, pa še nikakor ni mesta. Prečkati moramo gradbišče avtoceste. S Stanko nekoliko zaostaneva in izgubiva druge izpred oči. Na gradbišču se izgubiva in kroživa med kupi peska, kamenja in med gradbenimi stroji. Avtocestne delavce vprašava za pot in usmerijo naju nazaj, do mostu, kjer sva spregledali rumene puščice.

 V manjši vasici Monastrio de San Salvador de Cornellana stoji veličasten srednjeveški samostan. Dohitimo skupino romarjev in se skupaj fotografiramo. Na poti se nam pridruži majhen bel kuža, ki nas spremlja precejšen del poti.

Ob 13.30 uri končno pridemo v Salas, mestece, poznano po gradu, ki se prvikrat omenja v dokumentih iz l. 1124. Uradno je Salas oddaljen od Ovieda 48 km in leži ob reki Nonaya. Ob vstopu v mestece je zelo lepo urejen park s palmami, cipresami in natančno obrezanimi in negovanimi grmički, s peščenimi potkami in klopmi. Popadamo na tla. Vsak od nas si najde izvirno in zanj najbolj udobno pozo za počitek. Stane, Jasmina in Stanka zavzamejo vsak svojo klopco in se zložijo po njej, Polonca in Slavka ležita kar na potki sredi parka, jaz pa v travi in z kvišku, na drevo dvignjenimi nogami.

Manja hodi od enega do drugega in nas fotografira. Ko si malo odpočijemo, začnemo kovati načrte za naprej. Ura je tri popoldne, do naslednjega kraja, kjer je alberg, je po zemljevidu še 10 km. Ugotovili smo že, da podatki na zemljevidu ravno ne držijo. Tam, kjer je narisano, da je ravnina, se navadno dviga strm hrib in obratno, razdalje so v naravi bistveno daljše. Če bi bilo do cilja res samo še 10 km, bi še zmogli, saj je pred nami še precejšen del dneva. Nad Salasom se dviga strm hrib in neizbežno je do cilja treba iti preko tega hriba. Večji del ekipe trdi, da za danes ne zmore več hoje, predvsem Jasmina je čisto uboga, saj jo zaradi premajhnih gojzarjev, ki jih je kupila tik pred odhodom na romanje, neznosno bolijo noge.  Po bojnem posvetu se z Manjo napotiva v gostilno zraven parka, da povprašava za taksi. Gostilničar je zelo prijazen in kljub temu, da ne razume angleško, se uspemo sporazumeti in nam po telefonu priskrbi taksi do Bodenaye. Manja, Stane in jaz se odločimo, da ostanek poti vseeno prehodimo. S Stanetom pustiva svoja rukzaka pri skupini, ki se bo peljala, Manja pa spet nosi svoje breme za poseben namen, znan le njej. Sprehodimo se skozi staro mestno jedro, ki je prijetno in živahno, žal pa ne premore alberga. Mesto je naslonjeno ob hrib, v katerega se zajeda globoka rana – trasa novo začrtane in še ne povsem zgrajene avtoceste. Pot zavije v gozd in se najprej blago vzpenja. Vsi trije živahno klepetamo, da kar pozabimo na vzpon. Le zadnji del poti se res zelo hudo dvigne, tako da nehamo čvekati in le dihamo in sopihamo. Na vrhu hriba so posejane vetrnice, nad njimi pa temno nebo. Pripravlja se k nevihti, midva s Stanetom pa imava vso opremo v nahrbtnikih, ki so v taksiju! Upamo, da nas ne ujame dež. Kljub grozeči nevihti si vzamemo čas, da občudujemo lepo naravo.

Brez težav in ne, da bi vedeli kdaj, prispemo v Bodenayo, tam pa neprijetno presenečenje – alberg je zaseden. A nam prideta nasproti Slavka in Polonca in povesta, da prenočujemo v 2 km oddaljenem kraju La Espina, v gostišču Vista la Espina. Gostilničarja, starejši zakonski par, govorita seveda le špansko in nista preveč prijazna. Sobe so lepe, v kopalnici vroč tuš. Spanje stane 11 EUR na osebo. Najamemo po dve dvoposteljni sobi in eno troposteljno – za trojico, ki je prepešačila celo današnjo pot. Pred spanjem gresta Slavka in Polonca na sprehod do vrha hriba, ostali pa na pivo v gostilno. Gostilna je povsem prazna, razen nas ni drugih gostov. V vitrini so sendviči, bokadilosi, krofi, pite, več vrst peciva, smetanova, skutna, sadna torta… Čudimo se, kdo in kdaj poje vso to hrano, če ni gostov. Torte se vsekakor ne da zamrzniti. Morda pridejo gostje kasneje, saj imajo Španci drugačen bioritem od nas. Ne vemo, ali so prišli ali ne, mi smo šli kar kmalu spat, saj je danes za nami 31 km hoje. Manja, Stane in jaz se še dolgo v noč pogovarjamo, šalimo in hihitamo, kako je Stane blažen med ženama.  

25. 7. 2009, sobota, 3. dan romanja: Bodenaya – Borres (29 km)

Vstajamo ob 6.00 uri in zbudimo gospodarja, da poravnamo račun. Namrgodeno odkloni, da bi nam skuhal kavo. Usmeri nas v bife na koncu vasi. Res je 500 m naprej v vasi bife, ki je ob tej zgodnji uri na srečo že odprt in kjer nam postrežejo z odlično kavo. Ob 7.30 začenjamo današnje romanje. Nekaj časa hodimo ob cesti, nato pa malce nesigurno sledimo skromni, skoraj povsem obledeli markaciji in skrenemo s ceste strmo v hrib. Pot se potem poravna in poteka po gozdu, med pašniki in travniki in je kratko malo – čudovita. Povzpnemo se na hrib Alto de Piedratecha – 796 m. Ob poti je vodnjak, označen z »aqua potable« (pitna voda), z dvema jakobovima školjkama in kipcem sv. Jakoba. Razveselimo se ga, saj je danes god sv. Jakoba, praznik, mi pa hodimo po poti sv. Jakoba. Ob poti je visoka zelena skulptura iz žive meje, v katero je izrezan pozdrav romarjem – Hola. Počivamo ob nekem kokošnjaku. Nastane fotografija s Stanetom in tremi pravimi petelinčki. Kje so kure, se smejimo. Stane ima 6 kokošk ob sebi, haha.

Kraj Tineo bi moral biti že po desetih km hoje, pa ga  ni in ni. Hodimo pod obronkom hriba, spodaj pod nami so vasi, večje mesto, industrijski del. Prepričani smo, da je za nami že pol poti in da smo Tineo prečkali preko hribov. Jasmino vedno huje bolijo noge, zaostaja za nami in na obrazu se ji vidi, da trpi bolečine. Končno se spet pojavijo oznake – pred nami je Tineo. Hodili smo več ur, a smo prehodili komaj tretjino za danes načrtovane poti, saj moramo zaradi Jasmine hoditi počasneje. Posvetujemo se, kaj nam je storiti. Jasmina prizna, da rabi vsaj en dan premora, da ne more več hoditi, ker jo noge preveč bolijo. Naredimo še skupinsko fotografijo pri železni skulpuri sv. Jakoba, nato pa z Manjo in Stanetom pospremimo Jasmino do najbližjega alberga.

Zelo prijaznemu in odštekanemu hospitalieru alberga pojasnimo, da ima Jasmina zdravstvene težave in ga prosimo, če lahko pri njem ostane dan ali dva, da si opomore. Oskrbnik seveda ne zna angleško in z njim se na vse kriplje muči Manja, ki premore nekaj španskih besed. Oskrbnik se reži in Manjo, ki je ne razume povsem, dvakrat lopne po čelu ter ji reče nekaj takega, kot »Trapa, se boš že naučila špansko ali kaj.« Smejimo se in prosimo za pomoč pri sporazumevanju skupino mladih Špank, ki znajo tudi angleško. Z oskrbnikom se zmenimo, da se Jasmina čez dva dni odpelje z avtobusom do naslednjega kraja, do katerega bomo takrat predvidoma pripešačili tudi mi in nas tam počaka, Jasmina pa bo ta čas šla tudi k zdravniku in si dala pregledat nogo. Poslovimo se od nje in jo prepustimo v oskrbi prijaznega hospitaliera, mi pa spet zagrizemo v strm hrib nad Tineom in naslednjih nekaj ur hodimo po pokrajini, ki spominja na naše Pohorje.

Malo gor in malo dol, lepe gozdne poti, veliko resja, žuke, ob hišah pa neverjetno velike cvetoče hortenzije vseh barv in oblik. Najvišja točka je 930 m visok hrib, od katerega naj bi se, kot opisuje Andrej v svojem dnevniku, videlo celo morje. Na vrhu hriba so spet vetrnice, prekrasni razgledi, čudovita narava, ki jemlje dih. Po pašnikih se pasejo krave in konji, ob poti so neskončna polja koruze, ki jih ograjujejo kamni, podobni tistim na Irski.  Hodimo sproščeno in veselo. Tako lepo je, da kar pozabimo na utrujenost in dolgo pot. Romar pred menoj ima zanimivo dekoriran nahrbtnik, z njega mu visijo nogavice, pritrjene s klinčki, iz enega od žepov pa kuka šop marjetic.

A bližje smo cilju, bolj smo utrujeni. V vasi, ki je po zemljevidu zadnja pred albergom, se ustavimo in se osvežimo s pijačo v vaški trgovini. V trgovini imajo vse – od šivanke do kruha. Trgovina nima hladilnikov in vsa pijača je topla, zato pa premore šank, kjer dobimo mrzel tonik in pivo. Nabavimo nekaj hrane za večerjo.  A ne zadržujemo se predolgo, saj vidimo, da se je v isti vasi, vendar v sosednji gostilni, ustavila še ena skupina romarjev, ki imajo pred seboj verjetno isti cilj kot mi – alberg. Če nas fantje prehitijo, bomo verjetno ostali brez postelj. K sreči fante premami pivo in obsedijo v gostilni, mi pa hitro naprej.  Pridemo še pravi čas in zasedemo zadnje postelje. Alberg je brez oskrbnika in tudi brez kuhinje. Čez čas pridejo za nami fantje, ki so nespametno počivali v gostilni, kar jih je stalo postelj in si začnejo postiljati  ležišča na tleh. Ker imamo vsi spalne vreče, jim odstopimo svoje odeje s postelj. Fantje hvaležno sprejmejo ponujene odeje in si posteljejo na tleh. Pozneje se izkaže, da bo naša današnja prijaznost poplačana, saj nam fantje vračajo usluge…

Jure se javi po sms-ju. Nekako sem upala, da nas dohiti in da bomo hodili skupaj, a je naš tempo hoje dokaj hiter, vmes ni prenočišč, tako da skoraj ni verjetno, da bi nas Jure, kljub svoji hitri hoji, uspel dohiteti. Piše mi: »Hola, prelepo, da bi hitel in vas ujel. Sem v Villapandi, pozdravi vse, Jure.«

Za večerjo imamo tisto, kar vsak nosi in hrani v svojem nahrbtniku. Stane najde v nahrbtniku, ki mu ga je za to pot posodila njegova žena Vesna, dudo svojega ljubljenega vnuka Tiborja. Se je v nahrbtniku res znašla duda povsem naključno ali namenoma?

Ker je še dan, se odpravimo ven, pred alberg in tam posedemo v travo. Na travniku se pase bel konj. Vprašam: »Ja, kje pa je princ, če imamo že belega konja?« In mi pokažejo na kodrolasega in dolgolasega fanta, za katerega kasneje izvemo, da mu je ime Remi, da je Francoz in da roma s konjem. Fant je res pravi princ, očarljivega boemskega videza, romantično lep in z zasanjanim pogledom. Zdaj vem, da princi na belih konjih še obstajajo, haha. Remi dobi ime Princ in nas spremlja celo naše romanje. Vendar pa Remi ne jaše konja, temveč hodi ves čas ob njem. Konj mu pomaga samo nositi prtljago, drugače pa ga ljubeče čuva.

Opazujemo Princa, kako pripravi ogenj, pristavi nanj lonec z rižem in kuha. Okrog njega se zberejo fantje, ki so prišli v alberg za nami in smo jim posodili odeje. Pogovarjajo se in se smejijo. Princ ima ob vhodu v alberg zloženo svojo opremo – sedež za konja, prevleko iz ovčje kože, odeje… Spal bo zunaj, ob konju. V skupini je najbolj glasen še en fant, Avguštin, suh in zelo simpatičen dolgolasec, ki trem mladim Čehinjam, ki pridejo prepozno in ne dobijo več prenočišča v albergu, vneto ponuja svojo telefonsko številko in jim razlaga, da naj ga pokličejo, da pride v treh minutah, kamor bodo želele. Avguština poimenujemo Romeo in tudi z njim se srečujemo nekaj naslednjih dni.

Avguštin je že prej navdušil Manjo s svojo simpatičnostjo. V tem albergu so kopalnice skupne za oba spola. Ko se je nameravala Manja tuširat, je naletela na Avguština, ki se je po kopalnici sukal z metlo in vedrom. Galantno se ji je priklonil in rekel: »Just for you!« Samo zate sem očistil kopalnico! Eni pač znajo pihati na dušo.

Fotografiram alberg in fante pred njim. Eden od fantov pristopi do mene in me prosi, če mu lahko pošljem fotografije na njegov e-mail. Napiše mi svoj naslov in obljubim, da jih dobi. David iz Seville je, eden od fantov je, ki smo jim posodili odeje. Ne vemo še, da je David nocoj z nami navezal prijateljski stik, ki nam bo vsem prišel prav celo naše romanje.

Do 21.00 ure sedimo v travi pred albergom in se pogovarjamo. Prijetno nam je, čutimo povezanost in solidarnost z ostalimi romarji in čutimo moč Camina. Danes smo prehodili 29 km in če verjamemo Andrejevim podatkom, je bilo 720 m vzponov in 725 spustov.

 26. 7. 2009, nedelja, 4. dan romanja: Borres – Lamesa (30 km)

Današnji dan začnemo takoj s hudim vzponom. Od 554 m se dvignemo na 1130 m. V vodniku piše, naj se dodatno oskrbimo z vodo, ker na celi današnji poti ne bo vasi, kmetij in sploh ničesar. Že po dveh urah hoje se pot razcepi. Na kamnu, ki najbrž izvira še iz srednjega veka, sta označeni dve poti: ena vodi proti Pola de Allende, druga kaže čez hrib na El Pado. Že včeraj smo v albergu, kjer smo oddali Jasmino, slišali o križišču teh poti, vendar nismo dobro razumeli, katera pot je boljša. Prva naj bi bila menda precej daljša, druga pa hribovita. Odločimo se za hribe. Pokrajina je slikovita, odprta, prostrana. Kamor seže pogled, vidimo nizko grmičevje in borovce, cvetočo vijolično reso in neke rumene rože ter kantabrijsko hribovje. V zgodnjem jutru so grmički še prepleteni s pajčevino.  S Slavko se kar naprej ustavljava in fotografirava rože in razglede.

Kako nam je fletno, se večkrat spomnimo na moto moje prijateljice Nike, ki mi je malo prej poslala sms: »Staša, je lepo biti spet romarka? Kako ti gre? Življenje je čudovitoJ! Želim ti krasen dan. Buen Camino!«

 Dolina spodaj pod nami je še ovita v meglice. Prisopihamo na enega od vrhov in pred nami se odpre planota, na kateri se pasejo krave in konji. V bližini poti leži okostje krave.  Opazujem kravo in telička, ki se stiska k njej. Kravi visi izpod repa krvav trak, tudi teliček je krvav in se ves trese. Prešine me, da se je teliček ravnokar rodil in da imata mama in dete še popkovino. Novorojenček je bilo še utrujen in šibak od poroda in se je ravnokar postavil na noge! Očarano strmimo in vzklikamo od navdušenja nad čudežem narave, ki smo mu priča.

Pot se še kar vzpenja, daleč v daljavi vidimo, kam vodi in do kam še moramo priti. Sence ni, sonce pa neusmiljeno pripeka. Zaloge vode gredo h koncu. Bliža se poldne, morali bi nekaj pojesti. Za enim ovinkom je naslednji in potem pot spet zavije okrog drugega hriba. Prečkamo cestni prelaz Marta na 1105 m in spet v hrib. Malce zaostajam za drugimi, vročina tokrat tudi mene zdeluje, slabo mi je, peče me koža po rokah in obrazu, vsa sem ožgana od sonca. Ko skupino končno dohitim, jih zato, ker so posedli po tleh, razložili nahrbtnike in si sezuli gojzarje. Pripravljajo se h kosilu. Zgrozim se, saj smo povsem na odprtem, izpostavljeni žgočemu soncu, dehidrirani in skoraj brez vode. Vztrajam, da v takšnih okoliščinah kljub utrujenosti ne smemo počivati, ker si ogrožamo življenja. Stečem nekaj metrov naprej in ne tako daleč v dolini zagledam cesto, nekakšen prelaz in kočo, pred njim se vidi drobna pikica – avto. Morda so tam ljudje in imajo vodo. Skupina me malce nejevoljno uboga in se spravi pokonci. Vsi vemo, da ni pametno počivati na tem peklenskem soncu, a telesa komaj še zmorejo napore. Do tiste hiše je še kar daleč, hodimo vsaj še pol ure navzdol.

Tik, preden pridemo do ceste, od koče odpelje avto. Stečem do ceste in divje maham vozniku, naj ustavi. Avto res zabremza, voznik spusti šipo in vprašam ga, če morda ve, ali je kje v bližini kakšna voda. V avtu sedijo trije mladi moški, menda so oskrbniki vetrnic.  Gledajo me, vso ožgano, utrujeno in dehidrirano, nakar voznik seže z roko nekam zadaj v avto in mi izroči plastenko mrzle vode! Vsa srečna se mu zahvalim, moški se smehljajo in z roko pokažejo proti cesti, kjer naj bi bil za ovinkom izvir vode. Kako hvaležni smo za to vodo!

Pomalicamo v senci hiše, ki smo jo videli že z vrha hriba. Čez cestni prelaz vsake toliko časa pripelje avto ali kolesar. S Stanetom se odločiva, da kljub vsemu, da smo dobili nekaj dodatne vode, poiščeva izvir. S praznimi plastenkami se odpraviva proti cesti. Jaz grem bosa, kar že kmalu bridko obžalujem, saj je med travo nekakšno bodičasto vresje in osat, ki ne dene dobro mojim bosopetim podplatom. Izvir je kakih 300 m od kraja, kjer smo počivali. Ko prideva do izvira, se pripelje številčna skupina italijanskih kolesarjev, a nama dajo prednost, da lahko prva natočiva vodo. Sreča mila, da sva našla to vodo! Ne veva še, kako hud sestop je pred nami in da nam bo ta izvir  dobesedno rešil življenja! Če se ne bi oskrbeli z novimi zalogami vode, se današnja ekspedicija za nas ne bi dobro končala. Začenjamo sestopati. Hrib je hudo strm, še vedno ni sence, sonce žge, sigurno je blizu 40oC. Čez ramena in roke si ogrnem ruto, da se zaščitim pred pripeko. Čutim, da imam kožo vso scvrto in pekočo in da sem verjetno staknila sončarico. Tik pred ciljem je še en vzpon. Ne morem več, komaj se še vlečem. Zaostanem daleč za ostalimi in vsakih nekaj korakov lovim sapo. Dehidrirana sem, izmučena do konca in imam popolno krizo. Zjočem se in se smilim sama sebi. Mi je treba tega, ne bi rajši ležala na plaži, brala knjige in lenarila, kot da se mučim po tehle hribih?

Končno sestopimo in pridemo v manjši kraj Berducedo. Alberg v njem je zaseden! V tem kraju so se pridružili romarji z neke druge poti, saj nas v hribih ni nihče prehitel in dohitel in smo ves čas hodili sami. Naslednje prenočišče je v 5 km oddaljenem kraju. V gostilni imamo bojni posvet. Skupina ne zmore več hoje. S pomočjo španskih romarskih prijateljev, ki smo jih spoznali dva dni nazaj, pokličemo taksi in vanj se naložijo Polonca, Slavka in Stanka. Mi trije – Stane, Manja in jaz se odločimo, da nam je počitek v gostilni dobro del in da bi lahko še prehodili teh 5 km. Midva s Stanetom naloživa v taksi najina nahrbtnika, Manja pa svojega spet obdrži. Počasi se odpravimo dalje. Ugotavljamo, da so ti zadnji kilometri, ko se dan že izteka in smo tik pred ciljem, hodimo pa brez nahrbtnikov, najlepši del dneva. Kar pozabimo, kako smo utrujeni in uživamo v hoji in klepetu.

Juretu pošljem sms in ga opozorim, naj se jutri nujno oskrbi z dodatno vodo in mu povem za izvir na prelazu. Povem mu, da ga čaka naporna, a čudovita pot. On hodi sam in takšna informacija je zanj zelo dragocena. Pokliče me in pove, da hodi dva dni zamika za nami, da si je našel družbo in da je sedaj jasno, da nas ne more dohiteti. Škoda.

Tudi domov pošljem sms: »Tale turistična agencija Staša je čisto zanič! Po 30 km na dan, danes že 130 km, hude višinske razlike, 40 stopinj, spanje na tleh, hrane nič… Pa naj bi bilo celo fajn. Sv. Jakob nas dobro preizkuša.«

Hčerka Nina mi odpiše: »A dej, dej, raj misl na to, kuk si celo leto želiš, d bi bila točn tam, kjer si zdele, pa uživi na polno! Sm pa tut stoprocenta, d so vsi lepu zadovoln s Staša agencijo, pa s mate fajn! Luštn botte pa ne tuk divjat.:-).«

Ko pridemo na cilj, v zanikrno majhno vas z nekaj hišami, nas spet čaka neprijetno presenečenje. Tudi ta alberg je polno zaseden. Na račun naših dveh starejših senjor nam mladi romarji vendarle odstopijo dve postelji, problem pa je, ker ostali, razen Manje, nimamo armafleksov, na tleh pa so keramične ploščice. Alberg ne premore niti odej, stene so plesnive in umazane, namesto šip so med oknice zatlačeni kartoni. Sprašujemo, če bi se dalo prespati na kakšnih od bližnjih kmetij, a dobimo odgovor, da so romarji že povpraševali po vasi in da jih kmetje nočejo sprejeti na senike, niti ne posodijo odej. Obupani smo, meni je slabo, tresem se in imam občutek, da me je današnji dan obdaril s sončarico.

Od drugih romarjev nafehtamo dva armafleksa. Slavka in Polonca spita skupaj na istem pogradu, meni pa soromarji, ker vidijo, da sem res čisto zdelana, solidarno odstopijo zgornji pograd. Ostali trije spijo na mrzlih tleh. Slabšega prenočišča še ni bilo. Za nasprotje od nas so ostali romarji, s katerimi si delimo sobo, kakih 20 jih je, dobro razpoloženi. Vsi so zelo mladi, mi smo pravi veterani v primerjavi z njimi. Eden od mladih romarjev nekaj reče, čemur sledi vesel hehet. Kmalu cela soba odmeva od nebrzdanega hihitanja, ne morejo se ustaviti. Blagor jim, nam nocoj pač ni do smeha.

Danes smo prehodili najlepši del Camina Primitiva. Narava je res prečudovita, čeprav je bila njena lepota okrutna zaradi pripekajočega sonca in pomanjkanja vode. Po Andrejevih podatkih je bilo danes 30 km hoje, 1125 m vzponov in 870 m spustov.   

27. 7. 2009, ponedeljek, 5. dan romanja: Lamesa – Castro (23 km)

Prebudim se sveža in spočita, nasprotno od naših treh romarjev, ki so noč prespali na tleh in so vsi polomljeni. Staneta je bilo celo noč strah, da bo kdo sestopal z zgornjega pograda in mu stopil na glavo. Iz istega razloga nisem upala na WC, saj se v trdi temi ni videlo nič, na tleh med posteljami pa so vsepovsod ležala »trupla romarjev«. Že kar ob 6.00 odrinemo na pot, saj nimamo nobenega razloga, da bi se še zadrževali v tem neprijaznem kraju.

Pred nami je kar takoj hrib. Današnje jutro je sveže, ni sledu od včerajšnje peklenske vročine. Že kmalu začne rahlo škropiti. Ker dež vztraja, si oblečemo pelerine. Ko vlečemo iz nahrbtnikov opremo proti dežju, Stanka veselo vzklikne. V enem od žepov je našla hormonske tablete, za katere je bila prepričana, da jih je na poti izgubila. »Zdaj bom pa manj tečna,« prizna. Prav, že ve, mi ji nismo nič očitali, da je sitna.

Pot je samotna, le ena manjša vas Buspol z nekaj kamnitimi hišami je vmes in dobro ohranjena kapela sv. Marije iz srednjega veka. Ne srečujemo ljudi, nihče nas ne prehiti, samo mi smo v tej spokojno mirni naravi. Na vrhu hriba Aerogenedores, na višini 1100 m, se nam odpre čudovit razgled na jezero v dolini. A do jezera in do kraja Embalse de Grandas de Salime (Embalse pri kraju Grandas de Salime) je še 6 km strmega sestopa, v katerem se spustimo za 900 m. Jezero je umetno zajezeno. Jez, cesto čez reko Navio in hidroelektrarno so gradili v letih 1948 do 1953.

Ko je bil jez l. 1954 dokončan, je bil največja tovrstna zgradba v Španiji in drugi največji jez ter elektrarna v Evropi, gradila jo je družba Saltos del Navia CB. Danes je večji del objektov opuščen, le elektrarna menda še deluje. V bregovih, ki obdajajo jezero, so še vidni industrijski objekti, skladišča, žičnice, peči za žganje klinkerja in pridobivanje cementa in opustele hiše za delavce in njihove družine, ki so prihajali sem na delo iz cele Španije. Zgradili so predore, skozi katere so preusmerili tok reke Navie, ki je bila plovna z ladjami vse do istoimenskega pristanišča Navia. Projekt je ustavil embargo ZDA, ki je preprečil trgovanje s Španijo v času Francovega režima, prebivalci pa so se nato odselili drugam. Med gradnjo jezu je umrlo preko sto gradbenih delavcev.

Nad jezom je razgledna galerija, na kateri naredimo nekaj posnetkov. Na gladini jezera odsevajo okoliški vrhovi. Pred mostom piše, da je do kave še 1 km hoje. Juhu, prav prilegla se nam bo, saj je danes še nismo pili. Malce se čudimo, da bi v tem mestu duhov in opustelih zgradb obratovala kakšna gostilna in za koga neki naj bi, saj razen nas ni nobenih ljudi, kljub asfaltni cesti tudi ni prometa. Žal se naše slutnje izkažejo za pravilne, saj je hotel, v katerem naj bi bila kava, opuščen, vrata pa tesno zapahnjena. Posedemo po stopnicah opuščenega hotela in na glas tožimo, kako bi se nam prilegla kava. Zadovoljiti se moramo s hrano, ki jo nosimo v rukzakih in danes so naše zaloge zelo pičle. Le kakšna vitaminska ploščica se najde.

Do naslednjega mesta Grandas de Salime je še 6 km hoje in to navzgor, saj se moramo dvigniti iz te soteske. Sprva gre pot po asfaltu, čez čas pa vendarle zaide v gozd, čeprav se nam kar ne da zapustiti ceste, ki se blago vzpenja, gozdna pot pa je bolj strma. Ob 10.30 smo že na cilju, v Grandas de Salime, ki je zadnje asturijsko mesto, sedaj pa bo Camino počasi zavil v Galicijo. Danes smo prehodili že 18 km. Takoj ob vstopu v mesto izvemo, da je alberg popolnoma zaseden in da je nekaj prostora le še v hotelu. V gostilni, kjer končno pridemo do kave, tuhtamo, kaj nam je storiti. Nek romar nas opozori, da se prav dolgo ne smemo obirati, če želimo ostali v tem mestu, ker bo sicer zmanjkalo prostora tudi v hotelu. Naslednji kraj Castro je oddaljen 5 km. Časa in moči imamo še dovolj, odločimo se, da gremo dalje. Kakšno posteljo bomo že našli kje ob poti. Še prej se oskrbimo s hrano v supermarketu, kruh pa nameravamo kupiti v pekarni, ki naj bi po oznakah bila na koncu ulice. Iščemo pekarno in iščemo, pa je ni. Domačinko vprašamo, kje bi lahko kupili pan – kruh in nam pokaže zanikrno garažo pod cesto, na kateri ni nobenega napisa, da je to pekarna. Res je in kruh, ki ga kupimo, je zelo dober. Že po poti ga ščipamo. Zaradi sinočnje slabe izkušnje s spanjem na tleh želim kupiti še armafleks. V večih trgovinah skušava z Manjo trgovcem dopovedati, kaj bi radi, a nama ne uspe. Celo nariševa armafleks,  kaževa, da je to za spanje, pa nama ponujajo rjuhe, odeje, preproge, blazine za spanje…. Obupava in upava, da nocoj armafleksa ne bomo potrebovali.

Sredi mesta, ko ravno čakamo, da prečkamo cesto, zaslišim, da me nekdo kliče. Nejeverno se obrnem in zagledam – Jasmino! Pripeljala se je s taksijem. Morala bi priti šele proti večeru, a je dobila prevoz in se pripeljala v to mesto in tukaj povsem po naključju naletela ravno na nas. Prisrčno se objamemo, jo povprašamo po zdravju – ja, boljše je. Ta dva dneva je počivala v albergu v Tineu, obiskala je zdravnika, ki ji je oskrbel gleženj in ji dal zdravila ter tablete proti bolečinam. Počitek ji je dobro del, lahko bo spet hodila. Skupaj se odpravimo dalje.  Zdaj je naša romarska skupinica spet v polni sestavi.

Ta del poti je bolj obljuden, poteka ob glavni cesti, ob kateri je nekaj gostišč. Ustavimo se in sprašujemo, če kdo oddaja sobe. Vsi nejeverno zmajujejo z glavami. Tukaj ni prenočišč! Predstavljamo si, da je Castro malo večji kraj od Grandas de Salime, a se motimo. Castro je manjša vas, ki premore le nekaj hiš. Takoj na začetku vasi je gostišče. Polonca in Slavka sta malce pred nami in ko pridemo do gostišča, se Polonca živahno pogovarja v nemščini z gostilničarko, ki govori samo špansko. A toliko se že razumeta, da izvemo, da so tukaj sicer prenočišča, vendar je vse polno. Čez čas ugotovimo, da je to gostišče zasebni alberg, ki ga vodi Maria Soledad Alvarez Arias  in da je možno za razliko od javnih albergov tukaj sobe rezervirati vnaprej po telefonu. Nekateri romarji so rezervirali sobe, vendar še niso prispeli, najbrž pa bodo. Milo prosimo, če nam vseeno najde kakšen prostor, da smo pripravljeni spati tudi na tleh, da smo le pod streho in na suhem. Gostilničarka nas popelje zadaj za hišo in nam pokaže leseno barako, v kateri da lahko prespimo za 3 EUR na noč na osebo, stuširamo pa se v kopalnici nad gostilno. Kar poskakujemo od veselja, saj je baraka udobna, tla so lesena, okna zasteklena, v notranjosti so mize in stoli. Lahko si bomo postlali na lesenih tleh, kar je v primerjavi s keramičnimi ploščicami včerajšnjega dne pravi komfort. Gospa se ne more nehati čuditi našemu navdušenju, da ne rečem, da je videti celo šokirana. Ura je tri popoldne, sonce toplo sije, zunaj pred barako se martinčkamo in uživamo. Le kdaj pa kdaj zaveje hladen veter.

Nenadoma zagledamo našega princa Remija, ki prihodi peš ob svojem belem konju. Jasmina je navdušena, saj ga vidi prvič. Zdi se ji pravi princ, zelo lep in romantičen. Saj je res, vse ženske smo enotnega mnenja, da je pravi cukrček. Princ se nekaj dogovarja z oskrbnico, oskrbi konja, nato gre dalje. Čez čas pride v alberg skupina fantov, s katerimi hodimo bolj ali manj skupaj že od prvega dne in ki smo jim že posodili odeje. Oni so nam »odžrli« postelje, saj so si jih rezervirali vnaprej. Juretu pošljem sms in telefonsko številko tega alberga, če si bo morda on lahko rezerviral posteljo.

Ko sonce zaide, se močno ohladi. Naša baraka postaja mrzla in negostoljubna. Svetimo si s čelnimi svetilkami, saj luč ne gori. Voda v kopalnici je vroča, vendar je v prostoru tako hladno, da se zelo na hitro stuširamo. Slavka in Polonca se kar kmalu odpravita spat, kar pomeni, da si posteljeta na tleh spalne vreče, ostali pa se preselimo v gostilno in tolčemo pivo (1,70 EUR) in tonic (1,30 EUR). Toliko muh še nisem videla v nekem prostoru. Kar črno je od njih, komaj jih sproti odganjamo. Naši mladi soromarji si pri sosednji mizi privoščijo obilno večerjo, smejijo se in zabavajo. Čudimo se, da pijejo le vodo, nič alkohola, pa so vseeno tako dobre volje.  Čez čas pride k nam v gostilno Polonca in nekaj menca, nato pa izdavi, da jo je Slavka poslala v akcijo, naj »nekaj zorganizira, da je prehudo mrzlo in se ne da spati na golih tleh.«  V nadaljnjo akcijo pošljemo Manjo, ki zna nekaj malega špansko in zaprosi fante pri sosednji mizi, če imajo morda v svojih sobah kakšno odejo viška, da nas zebe. Pogled na našo 80-letno Polonco vzbudi pri fantih pravo mero usmiljenja in njej ter  Slavki odstopijo eno posteljo v svojih sobah, nam pa skrivaj, da gospodinja ne vidi, posodijo  šest odej. Neskončno hvaležno smo jim zanje.  Kljub dodatnim odejam je ta noč dolga in težka. Tla so mrzla, izpod desk piha. Nase navlečemo vsa oblačila, kar jih imamo v rukzakih, a ne pomaga kaj dosti. Zdaj razumemo, zakaj se je gostilničarka tako čudila našemu veselju, da spimo v baraki!  

Danes smo prehodili 23 km, se za 755 m dvignili in za 950 m spustili navzdol. Jasmina je dobro hodila, čeprav še jemlje antibiotike. Polonca ji je posodila svoje čevlje, saj jo njeni tiščijo. Jasminini gojzarji se nato do konca romanja selijo iz enega v drug rukzak. Polonco trga po rokah, kot pravi in se maže s tigrovo mastjo, jaz pa imam od včerajšnjega višinskega sonca opekline in mehurje po obeh rokah. Drugih večjih težav nimamo, kar dobro nam gre.

28. 7. 2009, torek, 6. dan romanja: Castro -  Padron (23 km)

 Vstajamo pred šesto, saj pač ni kakšnega posebnega užitka poležavati na mrzlih tleh. Luč v baraki zagori, a čez nekaj hipov ugasne. Za 3 EUR smo porabili dovolj elektrike, se šalimo. Romanje spet začenjamo brez kave, saj jo začnejo streči šele od osmih dalje. V sobe vrnemo izposojene odeje. Fantje še trdno spijo, nas bodo že čez dan dohiteli, da se jim še enkrat zahvalimo.

Na koncu vasi se spet začenja klanec. Oznake so šibke, saj poteka pot preko gradbišča nove ceste in so v času gradnje oznake očitno odstranili.

Čez čas nas puščice usmerijo s ceste in seveda navzgor. Visoko zgoraj na hribu vidimo vetrnice, do katerih moramo priti. Jutro je sveže, skoraj hladno in tiste, ki smo v kratkih hlačah, kar malo zebe po stegenčkih. Dobro smo razpoloženi, klepetamo in se smejimo. Kak dan je hoja čisto lahka, kljub klancem in težkim pogojem, kak drug dan pa se kar vlečemo in ne pridemo nikamor, morala je na psu, energije nobene. Danes je tisti prvi dan, ko nam gre pot dobro od nog. Čisto samotni smo, ne srečamo nikogar in prehitita nas le dva romarja.

Večkrat pomislim, da sem nameravala na to romanje oditi sama in da tale pot morda ni čisto primerna za samotno romanje. Preveč osamljena in neobljudena je, na nekaterih mestih ni dobro označena, razdalje med posameznimi albergi so velike, zemljevid ni ravno natančen, da ne rečem celo, da je včasih popolnoma napačen, kar se tiče razdalj in višinskih razlik. Ja, dobro je, da nisem odšla sama, dobro je, da smo v skupini.

Po 8,2 km vzpona med nizkim cvetočim grmičevjem, reso in borovci in s pogledom na zamegljeno dolino, pridemo do vrha hriba, do vetrnic. Pot se obrne navzdol. Že po nekaj korakih zagledamo obcestni romarski kamen – Galicija. Pravkar smo zapustili pokrajino Asturijo in vstopili na tla zelene keltske in otožne Galicije, značilne po sivo – zeleni barvi. Sivi so granitni rti z morskimi zalivi – riasi ob Atlantiku, zeleni so prostrani pašniki in travniki ter evkaliptusovi gozdovi. Sv. Jakob nam je vedno bližje.

Ob vznožju hriba nas v kraju El Acebo preseneti alberg z barom, ki ga v vodniku ni. Če bi vedeli zanj, bi se morda sinoči potrudili do sem. Oskrbnik je sprva malo siten, potem pa se odobrovolji in nam postreže z vrhunsko kavo. Sedimo zunaj pred albergom, od nekod in iz nekih rukzakov se skrivnostno pojavijo piškoti, pijemo kavo, uživamo v sončnih žarkih in se imamo fletno. Do Santiaga je še 170,937 km, če je verjeti obcestnemu kamnu. Tu, v Galiciji, so se smerni žarki na jakobovih školjkah, ki označujejo smer Camina, nenadoma obrnili v drugo smer, ravno nasprotno od oznak v Asturiji.

Nekaj časa hodimo ob glavni cesti in se izogibamo prometu. Cesto rekonstruirajo, zato imamo težave z iskanjem oznak. Gradbeni delavci nam od daleč kažejo smer, kamor moramo iti. Pri eni od na videz osamljenih hiš se nam delček poti pridruži čisto mlad kuža – zlati prinašalec. Prigovarjamo mu, naj se vrne domov, kuža pa veselo maha z repkom in caplja za nami. Čez čas se vendarle vrne in nas odreši skrbi, da bi se izgubil. Pri srednjeveški cerkvici si privoščimo krajši počitek. Sezujemo se, ležimo na tleh v travi, pojemo, kar še imamo v nahrbtnikih in se sončimo. Kar težko se je spet obuti v gojzarje in nadaljevati pot. Spet hodimo po asfaltu in v daljavi vidimo na hribu večje mesto – Fonsagrada. Zdi se nam, da stoji kar na istem mestu, da se mu nič ne približujemo. Opoldansko sonce spet neusmiljeno pripeka. Do mesta se je treba vzpeti po dokaj strmi in prašni poti. Če bi bili v vodniku pravilni podatki, bi nas ta lahko že prej usmeril tako, da sploh ne bi bilo treba iti v mesto, saj v njem ni alberga.

Fonsagrada je mesto s 5000 prebivalci in leži med rekama Rodil in Suarna. Za romarje, ki hodijo po Caminu Primitivo, je pomembno že od vsega začetka, saj je bilo v njem zavetišče in bolnica za srednjeveške romarje. Danes je pomembno središče trgovanja za vse vrste kmetijskih izdelkov. V središču mesta se nahaja sveti vodnjak (Fons Sacra), po katerem je mesto Fonsegrada dobilo svoje ime. Zgodovina govori o enem od čudežev apostola sv. Jakoba, ki je obiskal to mesto in spremenil vodo iz tega studenca v sveže mleko, s katerim je neka osiromašena vdova nahranila svoje otroke.

Ob vstopu v mesto nas živahno oblajata dva psa. Eden je radoveden in željan božanja. Ko počivamo, nam veselo skače v naročja in se pusti čohati.  Drugi kuža je starejši, bolj dostojanstven, resen in preudaren in nas pozdravlja kar leže, ne da bi se mu v opoldanski vročini ljubilo vstati. Na začetku mesta je hotel za romarje, kjer nudijo romarske menije po 8 EUR. Žal kuharice še ni, saj bo začela kuhati šele proti večeru. V bližnji gostilni strežejo tukajšnjo specialiteto – pulpo, hobotnico. Tudi ta gostilna je še zaprta. Španski delovni čas je pač drugačen od našega. Najbolj pomembno nam je, da danes dobimo prenočišče in da se spet enkrat dostojno umijemo in spočijemo. V Fonsagradi ni alberga, pač pa je ta 2 km stran od mesta, v kraju Padron. Kar takoj se napotimo tja.

V alberg pridemo ob 13.00 uri in zasedemo proste postelje.Čez čas nastane v albergu frka. Baje smo protipravno vstopili v alberg, beri ­- vlomili, čeprav je bil ta odprt, sprožili so se alarmi, pridrveli so varnostniki in se sila razburjali. Ukazali so, naj vsak vzame svoj nahrbtnik in se postavi pred vhod v alberg, da se ga vpiše v evidenčno knjigo… Gospe, ki sta nas vpisovali, sta gledali mrko in se na glas pridušali. Še dobro, da ju nismo razumeli, sekirali pa se tudi nismo, saj smo vedeli, da postelje že imamo. Ob 15.00 uri smo opravili formalnosti in se legalno namestili v sobah in posteljah. V tem albergu premorejo celo pralni stroj, vendar je vrsta za pranje predolga. Perilo si operemo  kar zunaj. Stuširamo se, malo podremamo in se pozno popoldne napotimo nazaj v Fonsagrado. Jasmina je lačna in bi jedla. V hotelu, kjer strežejo romarske menije, se mukoma, s kretnjami in mahanjem, zmenimo za večerjo zanjo, a žal večerje pred 20.00 uro ne bo. S pomočjo skupine španskih romarjev, na čelu z Davidom, ki spijo v hotelu, uspemo naročiti Jasminino večerjo. Skupina šteje blizu 10 romarjev, ki so se naključno spoznali šele na romarju. Poleg naše sedemčlanske skupine  in te skupine hodi vzporedno z nami še ena večja grupa romarjev, tako da zna biti v bodoče precej problemov z iskanjem prenočišč, ki jih je na Caminu Primitivo (pre)malo. 

Ker je mesto malce večje, upam, da bom lahko kupila armafleks. Še vedno ne znam v trgovini pojasniti, kaj sploh kupujem, izraza armafleks ne poznajo. Končno v neki trgovini zagledam zaželjeni artikel in ga kupim za 5 EUR – ter ga speljem točno izpred nosa nekim drugim romarjem, ki so prav tako iskali to podlogo. Žal so imeli samo en kos. Opravičujoče se nasmehnem španskim romarjem in si globoko oddahnem, da imam sedaj rešen problem spanja na tleh. Od tega dne dalje nisem armafleksa seveda niti trenutek več potrebovala, a vseeno mi nudi občutek varnosti, ko ga nosim s seboj!

Manji so se zlomila očala. Ker je zelo slabovidna, je zanjo to velik problem. Najdemo optiko z zelo prijaznim optikom, ki je pripravljen popraviti njena očala in ji jih poslati po pošti  v Santiago, kjer naj bi jih Manja prevzela. Optik Manji za silo vendarle popravi očala. Neverjetno je ljubezniv in prijazen in vse bi storil, da bi nam pomagal. Manji, ki pred njim prostodušno razpre denarnico in pokaže vso njeno vsebino, del denarja pa celo strese po tleh, optik resno svetuje, naj se odslej naprej pazi, naj bo previdna pri razkazovanju denarnice, ker prihajamo v mesto Lugo, kjer preži na romarje veliko tatov, Manja pa je s svojo slabovidnostjo seveda lahka tarča.

Od ene od bralk moje knjige dobim sms: »Draga Staša, ponovno berem tvojo knjigo Camino, moja samotna pot. Sem pri datumu 28. 7. Torej hčerin rojstni dan. Vse najboljše Nini!«

Ne morem verjeti, da se je neka čisto neznana gospa spomnila na rojstni dan moje hčerke! Zalijejo me solze. Napotim se v bližnjo cerkev, kjer ravno zvoni k maši in se udeležim večerne maše. Prijetno mi je, da sem nekaj časa povsem sama s seboj, da se mi ni treba z nikomer pogovarjati in da malce sama pohajkujem naokrog.

Ob prihodu v alberg imamo težave, saj so nas menda neki drugi romarji zatožili, da smo turisti, ki se vozimo okrog s taksiji in da v resnici sploh ne hodimo. Videli so del naše skupine, ki se je res zadnjih nekaj km pripeljala s taksijem, zato so mislili, da se okoriščamo na račun albergov in poceni prenočujemo, čeprav nismo romarji. Hospitaleru pojasnimo, da se zadnji del poti vozijo starejši gospe, od katerih je ena stara 80 let in mladenka, ki ima poškodovan gleženj, ostali pa še kako resno hodimo. Naslednje dni soromarji budno spremljajo našo hojo in se prepričajo, da res hodimo, da smo romarji in ne turisti, ki se prevažajo s taksiji. Manja, Stane in jaz smo doslej prehodili še čisto vsak km Camina Primitiva! Do cilja pa imamo od danes dalje še 157 km.

Še vedno hodimo točno po Andrejevih stopinjah in on pravi, da smo danes prehodili 23 km  ter napravili 730 m vzponov in 510 m spustov.

29. 7. 2009, sreda, 7. dan romanja: Padron – O Cadavo (Baleira) (25 km)

Že ob 6. uri odrinemo na pot, saj je pred nami spet kar precejšnje število kilometrov,  s prenočišči pa bo najbrž spet križ. Zemljevid nam sporoča, da bomo današnji dan hodili bolj ali manj po ravnem, v resnici pa takoj zagrizemo v hrib. Hodimo skozi borove in kostanjeve gozdove, med cvetočo podrastjo, predvsem resjem, v daljavi vidimo se v megli vidijo silhuete vetrnic. Pot je lepa, a naporna, jutro pa zelo mrzlo. Oblečeni smo v debele puloverje. Kar kmalu prispemo do polovice poti, do Paradavelle, ki je na 865 m n.v., od tod naprej pa bi morala biti pot skoraj povsem ravna do našega današnjega končnega cilja. Jok! V resnici je pred nami hud, res hud klanec, nato pa strma grapa vse do A Lastre. Jasmino spet bolijo vezi, komaj hodi in išče varianto za prevoz do Luga, kamor naj bi prispeli jutri. Vseeno se odloči, da bo še malo potrpela in bo še hodila.

Ves čas se srečujemo z romarji, ki so izjemno prijazni z nami. V gostiščih se pogovarjamo z univerzalno govorico rok in kretenj. Španski romarji, domačini pa sploh, ne govorijo nobenega drugega jezika razen svojega, a kljub vsemu se trudijo, da bi nas razumeli. Na tem delu Camina so medčloveški odnosi res pristni, prijazni, ljubeznivi in spoštljivi, ne še tržno naravnani in marketinški. Takšna je tudi tukajšnja narava – prvobitna in kmečka, očarljiva v svoji skromnosti in preprostosti.

Naši dve veteranki sta danes hitrejši od ostalih, ki se kar nekam obiramo in prilagajamo tempo hoje tudi Jasmini, ki težko hodi. Polonca in Slavka nas prehitita in gresta naprej. Zdaj že vsi obvladamo markacije, znamo slediti rumenim puščicam in školjkam. Vsi imamo tudi gsm-je in ni bojazni, da bi se kdo od nas izgubil. To je teorija, praksa pa prinese vse mogoče izkušnje. Ta del poti spet ni prav dobro označen. Hodimo ob asfaltirani cesti, ki vodi do Luga. Polonco in Slavko vidimo daleč pred seboj. Nenadoma opazimo, da sta zgrešili markacijo in da jo ubirata v drugo smer, kot kaže puščica. Naša pot zavija v gozd, onidve pa gresta naprej po asfaltu. Kričimo za njima, da bi ju preusmerili, a nas zaradi oddaljenosti in prometa ne slišita in šibata dalje. Manja se javi, da bo stekla za njima. Odvrže pohodne palice in rukzak in užge hitri drnec po cesti. Medtem pa se Polonca in Slavka vendarle usmerita na kolovoz proti gozdu. Očitno sta naleteli na novo markacijo, česar pa Manja zaradi slabovidnosti ne vidi in teče za njima,  misleč, da še hodita pred njo po cesti in da ju bo dohitela. Prizor je res smešen. Manja teče ob robu ceste za dvema izgubljenima romarkama, ki pa stojita na klančku nad cesto in začudeno opazujeta njeno tekanje, kriljenje z rokami in klicanje in jima ni nič jasno, kaj se dogaja. Dialog med njima je bil naslednji:

Slavka: »Ti, Polonca, kam pa tako teče Manja v tistile rumeni majčki? Zakaj tako dirka po cesti?« Polonca odvrne: »Najbrž nam gre naprej rezervirat alberg ali uredit kaj drugega.«

Mrtvo hladno nadaljujeta pot, saj se ju Manjino tekanje pravzaprav nič ne tiče, haha. Manja se čez čas ustavi, saj ugotovi, da pobeglih romark očitno ne bo dohitela. Zasopihana pride do nas in vsi prasnemo v smeh, ko ji pojasnimo, da je tekala v prazno in da pred njo ni bilo na cesti nikogar. Kaj so si mislili o njenem dirkanju avtomobilisti, ki so jo prehitevali in dohitevali, nam bo večna uganka. Slavka reče Manji: »Sva se čudili, ko si tekla kot gazela v tisti oranžni majici mimo naju…«  Še cel dan se smejimo temu dogodku.

Na jasi sredi gozda si privoščimo daljši enourni  počitek. Ležimo v travi, se pogovarjamo, smejimo. Opoldne odrinemo dalje. Le nekaj malega hoje je danes še pred nami. Vodnik spet kaže ravnino in reko, ob kateri naj bi hodili. Pa ni ne reke in ne ravnine, temveč le gor, gor, zadnji del pred ciljem pa še zoprno gradbišče. Tik pred mestom O Cadavo nas prehiti že znana skupina romarjev. Daljši opoldanski počitek se nam tako maščuje, saj je alberg že poln, ko prispemo do njega. Hospitalera je osorna in nas skoraj nažene ven. Niti slučajno noče slišati, da bi spali na tleh. Napoti nas v bližnji hotel. Kar podvizati se moramo do tja, saj romarji še prihajajo in če se bomo obirali, bomo spet ostali brez postelj. Hotelirka je sicer zelo prijazna, a kaj, ko ne razume niti besede angleško, tudi naših poskusov španščine ne razume. Ne morem verjeti, da npr. naročim tonik, pa me gleda zabodeno in se ji niti ne sanja, kaj bi rada pila, čeprav se špansko reče tonica in izgovori tonika! Ker se nikakor ne moremo zmeniti, nam priskočijo na pomoč naši romarski prijatelji, predvsem David. Dobimo tri sobe s šestimi posteljami. Ena postelja je premalo, zato sestavimo postelje v eni sobi skupaj in se zdrenjamo na njih. Bolje kot spanje na tleh, sigurno. Po nekaj dneh spet pridemo do pravega vročega tuša in dostojne kopalnice. Danes me boli desni kolk, nogo imam čudno omrtvičeno in mravljinčasto od boka do kolena. Vzeti moram tablete proti bolečinam.

Zvečer se sprehodimo do središča mesta O Cadavo, ki je nikakršno, čeprav je bilo menda za romarje drugo najpomembnejše mesto na njihovi poti po Caminu Primitivo do Santiaga. Zgodovinski viri pravijo, da se je tukaj Alfonz II. boril z islamsko vojsko.  Če je mesto kdaj prej morda videlo boljše čase, je danes v precej turobnem stanju. Ob glavni ulici so številne prazne hiše, v njih pa zapuščeni lokali, še cerkev je zaprta. V trgovini nabavimo nekaj hrane in se vrnemo v hotel, saj začne rahlo pršeti dež, postaja pa tudi vedno hladneje. Napišemo nekaj razglednic.

Do danes smo prehodili že 200 km, kar proslavimo s kozarcem vina.

Nocoj se odločimo, da večerjamo v hotelu, razen Slavke in Polonce, ki se zadovoljita z malico iz nahrbtnika. Gostilničarka nam dodeli mizo in izroči jedilne liste, v španščini seveda. Ko premišljujemo, na kak način nam bo uspelo naročiti večerjo, se prikaže gostilničarka z okrepitvijo –  s seboj pripelje Davida! Z njegovo pomočjo in simultanim prevajanjem naročimo večerjo. Jemo mešano solato, omleto s tunino in ponfri s pečeno slanino. David gre nato po svojih poteh, nam pa ostane še en trd oreh – plačevanje računa in dogovor za jutri o uri odhoda in kavi. Ko pride gostilničarka poračunat, nam na papirnati prt napiše 5 x 9 = 45. Aha, pet nas je jedlo večerjo, vsaka je stala po 9 EUR. Nato nam nariše postelje: 3-x po dve postelji, vsaka soba stane 35 EUR. Jaz pa ji na prt narišem skodelico, iz katere se kadi in 6.30. Razume, da bi radi zajtrkovali  ob 6.30 uri in da želimo, da vključuje zajtrk tudi vročo kavo.

Prijateljica mi pošlje za vzpodbudo lep sms: »Draga popotnica. Naj bo tvoj korak lahkoten, premišljen, srečen in pravi. Srce pa polno zahvale Njemu, ki ta korak spremlja in vodi. Buen Camino.«

Danes smo prehodili 25 km, 745 m gor in 875 dol.

30. 7. 2009, četrtek     

8. dan romanja: O Cadavo – Lugo (33 km)

Vstajamo ob 6.00 uri in res nas pričaka za šankom vroča kava! Ob 7.00 uri pričnemo hoditi. Danes je pred nami dolga pot. Že čez uro in pol pridemo v kraj, ki premore bar in kavo. Odločimo se, da je za kavo še prekmalu, saj je na zemljevidu še nekaj vasi, v katerih se bomo lahko ustavili. Kasneje bridko obžalujemo to našo odločitev, saj so kraji spet samotni, hiše redko posajene, barov in kave pa nikjer.

Stane, Manja in jaz hodimo zadnji, klepetamo in spregledamo markacijo na kamnu. Doslej so bile puščice kar pogosto posejane, zato se nam zdi čudno, da že nekaj časa ni oznak, predvsem pa, da jih ni v križiščih. Nekaj časa se vrtimo v krogu, nato se vrnemo nazaj vsaj 1 km, dokler ne pridemo ponovno do oznak. Pot nazaj je vedno težka. Izgubili smo kar nekaj časa, zato ujamemo ostale šele opoldne, ko nas vendarle počakajo. Najbrž nas niti ne bi, če ne bi Stane nosil za vse malice!

Manja modro pripomni: »Camino nas uči življenja. Včasih zgrešiš pot in smer in se je treba kdaj vračati nazaj, a potem spet najdeš pravo znamenje in greš spet naprej.«

Jasmino bolijo gležnji, Polonca malo jamra zaradi trganja po rokah, Stanko bolijo ramena, ker ni vajena težkega rukzaka. Moja desna noga je od stegna navzdol vsa omrtvičena in je ne čutim, za povrh sem pridelala žulj na peti. Gojzarje zamenjam za sandale, zaradi česar dobim še nekaj dodatnih žuljev. Ostali romarji nimajo težav, sploh Stane je čisto naspidiran in v odlični kondiciji.

Danes se ves dan srečujemo s španskim romarjem, ki ima za klobukom zataknjeno marjetko. Vprašam ga, če ga smem fotografirati, ker je tako prikupen. Dovoli mi. Nekaj časa hodiva skupaj. Pove, da mu je ime Stefanio. Zapoje mi:

»If  you’re going to San Francisco, Be sure to wear some flowers in your hair.« Reče, da ima pesem novo besedilo: »In you’re going to Santiago, Be sure to wear some flowers….

Nato doda: »Draga romarka, od mene imaš zdaj spominček – fotografijo. Jaz pa te bom zvečer v albergu presenetil z nečem, kar te bo spominjalo name,« mi obljubi. Nisva se več srečala in za vedno mi bo ostala uganka, kakšen spominček mi je ta romar želel pokloniti.  

Zadnji del poti poteka po ravnem in neposredno po soncu, ki neusmiljeno pripeka. Seveda, bližamo se mestu Lugo, ki je dobil ime po keltskem bogu sonca Lugu. Z Jasmino zaostajava. Mene božjastno boli noga, skrbi me, kaj pomeni ta omrtvičenost. Nekajkrat že vzamem v roke gsm, da bi poklicala svojega osebnega zdravnika, pa se vsakokrat premislim. Malo bom še potrpela.

Ostali romarji zdirjajo naprej, da bi morebiti rezervirali prenočišče. Mesto je veliko, premore nekaj hotelov,  a tudi romarjev je dosti. Lugo obdaja visoko 10-metrsko obzidje, dolgo več kot 2 km in 85 stolpov.  Mesto stoji na vrhu griča, do katerega se je treba vzpeti. Zaradi strašne utrujenosti le bežno ošinem prelep srednjeveški most in stare stavbe, naslonjene na obzidje. Stanka me kliče, naj z Jasmino pohitiva, da nama ne more rezervirati postelj in da se alberg hitro polni. Malo pospešiva, a ne dosti, saj nama zmanjkuje moči. Počasi se priplaziva do alberga in izkaže se, da je postelj še dovolj in da ni panike. Alberg premore 44 ležišč, je prenovljen in moderno opremljen. Posebna preizkušnja zame so tuši, ki so odprti, brez pregrad in se moraš tuširati vsem na očeh. K sreči so vsaj ločeni na moške in ženske tuše. Ker imam hud odpor proti tovrstnemu pomanjkanju zasebnosti, kar nekaj časa čakam, da bi se kopalnica izpraznila in bi ostala sama, a mi seveda ne uspe. Če ne bi bila tako zelo utrujena in prepotena, bi morda tuširanje kar izpustila, a se nato vendarle stuširam skupaj s še nekaj romarkami. No ja, preživela sem. Popoldne prespim, proti večeru pa se odpravim raziskovat mesto. Ostali so odšli že prej. Mesto je res živahno, predvsem osrednji trg Praza Maior, kjer so okrog zelo lepega parka s platanami nanizani številni lokalčki. Privoščim si sladoled, ogledujem si izložbe, poželjivo gledam res čudovite čevlje in obleke in si zaželim, da bi gojzarje že zamenjala za kaj bolj elegantnega.

Malo nižje od glavnega trga stoji kamnita stolnica v romansko – gotsko – baročnem slogu iz 1129. leta. Zvečer se udeležim maše in procesije. Tudi Manja je nekje v cerkvi, vendar je ne vidim. Po maši se še malo sprehajam po starem delu mesta, ob 21.00 uri pa se vrnem nazaj v alberg. Z Manjo poiščeva oskrbnika alberga in se pozanimava glede jutrišnje poti, ko lahko pričakujemo težave s prenočiščem, saj bo alberg zelo majhen, skupine romarjev pa vedno večje in seveda mlajše in hitrejše od nas. Pot se razcepi na dva dela, ena gre čez hribe in je dolga čez 40 km, kar je za nas preveč, druga gre naokrog in je dolga le 15 km, potem pa se nam naslednji dan zelo podaljša. Po Andrejevih podatkih je do San Romana 31 km, po nekih drugih podatkih pa 21 km.

Hospitalero nama nariše varianto 1, 2, 3…., ne razumeva nič. Preveč podatkov je in preveč zapletena razlaga.  Jutri se bomo prepustili poti in videli, kako bo.  

Danes smo prehodili 33 km, če naj verjamem Andreju, je bilo 585 m vzponov in 840 km spustov. Povsem opravičeno smo utrujeni.

  31. 7. 2009, petek, 9. dan romanja: Lugo – San Roman de Retorta (20 km)

Že ob 6.30 se odpravimo iz alberga, zunaj je tema. Ostali romarji še sladko spijo. Sinoči si je marsikdo privoščil daljši izhod in pohajkovanje, saj je Lugo pravzaprav prvo pravo mesto na vsej poti, ki nudi med drugim tudi zabavo. Markacije so v mraku slabo vidne. Moje noge so težke kot svinec, usta pa kot po hudem mačku. Ne morem govoriti, komaj lovim tempo z ostalimi. Iz megle prši, vsi smo turobni, zamorjeni in utrujeni. Poživi nas šele kava v San Vincentu de Burgu, zaradi katere skrenemo  s poti za 1,5 km. A se splača, saj nam dvigne moralo in spravi v dobro voljo. Za nami pride skupina mlajših romarjev, ki so vidno presenečeni, ko nas zagledajo. Niso pričakovali, da bomo starci že pred njimi in da smo jih prehiteli. Na hitro popijejo kavo in gredo dalje. Očitno se jim mudi zasesti alberg. S to skupino romarjev se danes ves čas dohitevamo in prehitevamo. Mi smo itak že sprijaznjeni s težavami pri iskanju prenočišč, a smo rekli, da bomo problem začeli reševati takrat, ko bo nastal, zdajle se pa ne bomo obremenjevali z njim.

Današnja pot poteka ves čas po asfaltu, vendar po gozdu in v senci. Ravno pravšnje temperature so za hojo, ni prevroče. Stane ima s seboj pesmarico s slovenskimi narodnimi pesmi. Z Manjo si krajšata čas s prepevanjem. Stanka jamra in stoka, da težko posluša fušanje, Stane pa jo hladnokrvno zavrne: »Kaj, a bi rada, da ti pojejo Il Divo?« Ne pustita se motiti in po dolgi cesti, ki je ni konca in kraja, med galicijskimi polji, prešerno odmeva »Gor čez Izaro, gor čez gmajnico…« in druge slovenske pesmi.

Takole prepevajoč prispemo opoldne do vasi z nekaj hišami, ki premore gostilno in trgovino. Izvemo, da je 1 km naprej alberg. Po zemljevidu in po Andrejevih podatkih ga še ne bi smelo biti, a morda so kakšnega še dodatno odprli. Za vsak slučaj se odpravimo dalje in res prispemo do nizke hišice z oznako alberga. Očitno smo prispeli v San Roman de Retorto! Prvič se je zgodilo, da so Andrejevi podatki v njegovem dnevniku napačni. Namesto 21 km je napisal, da je od Luga do sem 31 km. Kasneje, doma, sem Andreja  povprašala, če je šel morda po kakšni drugi poti, na kateri si je nabral dodatnih 10 km, pa je pogledal svoje zapiske in ugotovil, da se je zatipkal in da je dejansko le 21 km razdalje. Tudi na svoji spletni strani je podatek popravil in je sedaj točen.

Polni presenečenja stojimo pred še zaprtimi vrati alberga. Pred nami so še štirje romarji, s katerimi smo se danes srečevali in prehitevali, nas je sedem, ležišč pa menda 12. Naknadno prideta še dva nemška romarja in se zrineta pred nas. Eden od njiju pristopi do naše Polonce in jo vpraša, koliko je stara, nato pa se želi ves navdušen fotografirati z njo. Spogledamo se in grozeče sumničavo pogledujemo vsiljivca. Če je to njegova taktika, da nam spelje posteljo, se hudo moti! No, izkaže se, da Nemec ni imel takšnih namenov ali pa si ni upal biti tako predrzen.

Romarji še kar hodijo in hodijo. Kje bodo spali, nas zanima. Izvemo, da lahko iz tega alberga pokličejo taksi, ki jih odpelje v 20 km oddaljen motel in jih naslednji dan vrne na isto mesto. Prevoz s taksijem in spanje v motelu stane 20 EUR na osebo.

Čez čas pride oskrbnik, odklene alberg in nas spusti noter. Ta alberg je najlepši, najčistejši in najbolj nenavaden na vsej naši poti. Stropi so iz debelih, grobo obtesanih debel, stene obložene s kamnom, premore celo manjšo kuhinjo in električne radiatorje, ki jih prižgemo in prijetno zagrejemo prostor. Dobimo sterilne rjuhe in prevleke za enkratno uporabo. Kopalnica je lepa in čista, v tuš kabini lahko za seboj zapreš vrata (za razliko od včerajšnjega javnega tuširanja).  Umijem se, ležem v posteljo in vsa izčrpana zaspim kot ubita za 5 ur. Noga mi še vedno dreveni. Ostali se medtem odpravijo nazaj v 900 m oddaljen bife na bokadilose (3 EUR) in kavo (grande – velika 1 EUR).

Ko se prebudim, se še sama odpravim v bife, Stanka se mi pridruži, kljub temu, da je ravno prišla od tam. Nek domačin nama začne neumorno nekaj razlagati v španščini. Skušava mu dopovedati, da ga nič ne razumeva, a se ne pusti odgnati. Govori in govori in ne neha. Naporno ga je poslušati.

Izza ovinka se prikaže naš princ Remi s konjem. Oba sta videti utrujena, konj šepa. Remi se dogovarja z gostilničarjem, nato pa se počasi odpravi dalje. Kdo ve, kje bo prespal, v tej vasi že ne.

1. 8. 2009, sobota, 10. dan romanja: San Roman de Retorta – Melide (28 km)

Ponoči močno dežuje. Prijetno je ležati v ogreti sobi in poslušati škrebljanje dežnih kapljic po strehi, pa tudi smrčanje spečih romarjev v tem našem majhnem zatočišču.

Ko se zjutraj odpravljamo dalje, ugotovim, da imam eno spalno vrečo preveč. Poleg svoje sem včeraj očitno ves dan prenašala s seboj še eno spalno vreče podobne barve kot je moja. Kako sem prišla do nje, se mi niti ne sanja.  Najbrž jo je v albergu v Lugu kak bližnji romar odložil na mojo posteljo in sem jo stlačila poleg svoje v rukzak. Saj ni težka, dobre pol kile, a pri hoji se pozna vsako odvečno breme. Med današnjimi romarji povprašam, če kdo pogreša spalko, pa vsi odkimajo, zato jo pustim na ležišču. Morda še pride za nami tisti, ki sem mu jo pomotoma odnesla.

Oblečemo  pelerine in se odpravimo v dež. Ponoči in s postelje se doživlja dež mnogo bolj romantično, kot potem, ko je treba capljati po mokrem. Današnja pokrajina je valovita, malo gor, malo dol. Odpira se nam pogled na travnike in skrbno obdelana polja. Zemlja je čisto črne barve. Vasi so zanemarjene in blatne, ljudi ni zunaj.

Če ne bi tu in tam stal pred hišami avto ali traktor, bi mislili, da so zapuščene. Edini okras vasi so čudovite hortenzije vseh mogočih barv, ki rastejo skoraj ob vsakem zidu. Fantaziramo o kavi in gostilni. V vodniku piše, da je prvi bar šele po 15 km hoje. Po treh urah hoje prispemo v neko raztegnjeno vas, predvidevamo, da bi moral biti bar tukaj. Neko kmetico vprašamo zanj in za kavo in usmeri nas nazaj, od koder smo prišli. Pove še, da bo do naslednje kave še dolga pot, zato je bolje, da se vrnemo nekaj metrov nazaj. Bara ni, pač pa majhna vaška špecerija s kupi škatel, gajbic  in plastičnimi stoli pred vhodom, brez oznak, ki bi kazale, kakšna dejavnost se opravlja v tej majhni zanemarjeni podrtiji. Stara trgovka nas sumničavo ogleduje in budno spremlja naše brskanje po policah. Niti slišati noče, da bi skuhala kavo, lahko pa kupimo coca-colo in pivo, ki ob deveti uri zjutraj res prijata na prazen želodec. Sadje in pecivo ima pri njej isto ceno, kar vse skupaj stehta na starinski tehtnici in potem traja neskončno dolgo, da izračuna, koliko stane. Posedemo po mokrih stolih zunaj pred trgovino in se za silo okrepčamo. Deževati je nehalo.

Pred nami je vzpetina – hribovje Careon, ki je znano po vetrnicah. Ko se vzpenjamo v hrib, slišimo njihovo šumenje, vidimo pa jih zaradi oblačnosti, dežja in megle ne. Pokrajina je spet neskončno samotna, pot pa vodi med cvetočim resjem, nizkimi borovci in trnovim brinjem.

Ko se spustimo z hribov, nas od neke kolibe pokliče ženski glas in vpraša, če smo za kavo. Če smo? Skoraj ji planemo v objem od veselja! Ženska srednjih let nas povabi v hišo, katere notranjost je skrajno nenavadna. Že pred hišo je trop psov, v hiši pa imajo psi sploh častno mesto. Posedemo se po inproviziranih stolih in se oziramo okrog. V osrednjem prostoru je peč, stena za njo pa obložena z alu folijo. Kavč je prekrit z umazano odejo, še bolj umazano in na pogled bolhasto je pasje ležišče.

Nad našimi glavami je pograd, do katerega se pride po lesenih stopnicah, na njem pa kupi knjig, CD-ji, rutke, indijski šali, slike in fotografije z budističnimi motivi, svečniki, dišeče palčke, usnjene verižice, kitara, radio… Ni, da ni. Slavka ostane rajši kar zunaj, saj je očitno, da v tem prostoru higiena ni ravno doma. Je pa zato več ljubeznivosti in prijaznosti, saj nam gostiteljica Mapy postreže z dišečo kavo z dodatkom cimeta. Pove, da je doma iz Burgosa in da je bila včasih zaposlena na eni od multinacionalk, kjer pa se je počutila vedno bolj utesnjeno in omejeno. Pustila je službo in kupila tole bajto, v kateri živita s fantom. Preživljata se od socialne podpore, vrtičkanja in od prostovoljnih prispevkov mimoidočih romarjev. Mapy izdeluje usnjene verižice in zapestnice, ki jih podari ali pa proda za nekaj drobiža. Bajtico je poimenovala Klinika za mentalno zdravljenje – Menthal clinic. Pokaže nam debele zvezke, v katere romarji zapisujejo svoje vtise.  Mapy v zvezke  lepi tudi razglednice, ki ji jih pošiljajo romarji.

Pokukamo v kuhinjo, ki je presenetljivo čista. Zadaj za hišo je visok rastlinjak, ki je skrbno zaklenjen s težkimi ključavnicami. Glede na vonj, ki ga prepoznam v hiši, sem prepričana, da raste v rastlinjaku še dodaten vir zaslužka ali pa vsaj užitka, saj orientalske dišave ne prekrijejo povsem vonja po oni drugi (opojni) travi.  

Pri Mapy srečamo nemško romarko Francisco, staro 23 let, študentko logopedije, ki roma sama. Srečali smo jo že prve dni našega romanja. Kak dan bo ostala pri Mapy, ker se tukaj dobro počuti. Namesto žiga nam Mapy v credencial nariše mavrico.  Ob slovesu Mapy vsakega od nas močno in iskreno objame.

To srečanje je bilo res nekaj posebnega in pusti na vseh močne vtise. Nihče ne ostane ravnodušen in še dolgo se pogovarjamo o tem, kako pogumna ali nora ali vsakega po malem je Mapy, da si je upala zapustiti civilizirano življenje in redno službo in zaživeti na tako svoboden, a skromen način.

Še zadnji koraki po prvotnem Caminu Primitivo, po tisočih stopinjah, ki so jih pred nami prehodili romarji stoletja nazaj. Kraj Pena Gulpilleira je zadnja točka pred križiščem, ko se bo Camino Primitivo združil s Camino Frances.

Pozno popoldne prispemo v Melide, večje mesto v pokrajini La Coruna. V glavi imam popolno praznino, kako naj bi  bilo to mesto videti, čeprav sem bila l. 2006 tukaj, ko sem hodila po Caminu Frances. Šele, ko prispemo v alberg, se mi povrne spomin. Alberg je velik, ima 130 ležišč, brez težav dobimo postelje in to v sobi, v kateri sem jaz prespala pred tremi leti. Po tuširanju se odpravimo v mesto na večerjo. Mesto je dokaj veliko, s trgovinami, lokali, lekarnami, uradi, več cerkvami. Čudno je priti spet v hrup in civilizacijo, saj smo vajeni miru in samote.

Melide je slavno po specialiteti, jedi iz hobotnic (pulpe), ki jih pripravljajo v pulperijah. Hobotnice kuhajo v velikih bakrenih kotlih, v katerih dajo v vodo samo lovorove liste. Hobotnica se kuha več ur, kuhano pa narežejo na cm debele kolute, potresejo z mleto papriko in soljo ter pokapajo z oljčnim oljem. Odločimo se, da si privoščimo rajši paello, tradicionalno špansko jed, podobno rižoti. Krepko se najemo za 10 EUR na osebo. V Melidi pridemo na vsej naši poti prvič do računalnikov. Ne morem se upreti in žrtvujem 1 EUR za pol ure surfanja. Na hitro preletim elektronsko pošto in novice iz Slovenije. Pogrešala sem že internet.

Po večerji nakupimo  hrano za jutrišnji dan, nato pa se z Manjo udeleživa maše. Ko se vrneva v alberg, nama Stane pove, da je srečal neke Slovence, med katerimi je tudi duhovnik. Do 22.00 ure jih čakava pred vhodom v alberg in klepetava, a jih ni. Odpraviva se spat. Alberg ogrevajo, saj so noči izjemno hladne.     

Danes smo prehodili 28 km.

2. 8. 2009, nedelja, 11. dan romanja: Melide – Santa Irene (30 km)

Spet vstajamo že ob šesti uri, pozajtrkujemo in pred sedmo odrinemo na pot. Jutro je zelo hladno in megleno, iz megle spet prši. Šele čez čas se otopli, slačimo se po principu čebule – olupek za olupkom.

Srečamo zanimivega romarja iz Bilbaa, ki ga spremlja kuža, mešanec med ovčarjem in labradorcem. Kuža je oprtan s posebnim nahrbtnikom za štirinožce. Romar pove, da si pes sam nosi hrano, vodo in še nekaj svojih potrebščin. Pasjega rukzaka pa doslej res še nismo videli.

Dohiti nas Matej iz Maribora. Že drugič po Caminu Frances, prvič ga je pretekel. Nekaj časa je preživel v Zambiji kot laični misijonar, tam je zbolel in prebolel malarijo…  Pripoveduje nam o svojih neverjetnih dogodivščinah. Kar nekaj časa hodimo skupaj, potem pa se mi ustavimo v manjšem kraju na pijači, Matej pa šiba dalje. Izmenjamo si naslove, da si bomo poslali fotografije.

Ta del poti poteka po dišečih evkaliptusovih gozdovih, vmes je nekaj manjših vasic. Ob hišah so spet ogromne hortenzije, nekje jih imajo nasajene celo kot žive meje. Romarjev je veliko, saj se je v Melide naš samotni Camino Primitivo združil s Camino Frances. Albergov in tudi drugih oblik prenočevanja bo sicer več, vendar so tudi romarji številni, tako da bo spet kar kriza za postelje. Zanimivo, da se skoraj nič ne spomnim tega dela poti, ki sem jo hodila sama pred tremi leti. Le evkaliptusovih gozdov in vonja po njih se resnično spominjam, vse drugo na tej poti pa gledam, kot da hodim prvič. Tudi Manji so ti kraji ušli iz spomina.

Na obeh nogah so se mi pojavili žulji, malo sem sitna in hodim zadnja, da sem sama s seboj. Naš današnji cilj je kraj Santa Irene, ki ga kar ni in ni. Pot je precej slabo označena, tako da večkrat kolebamo, kam zaviti. Po celodnevni hoji in potem, ko smo res že na koncu moči, nam neki romarji povedo, da je do alberga še 10 km. Skoraj se sesedemo od groze, saj imamo za sabo že blizu 30 km! Izkaže se, da so nas malo nahecali. V vaški gostilni povprašamo za pot in izvemo, da je do Santa Irene le še 1 km, do precej večje Arce pa 4 km. Nekaj popijemo in se kar hitro odpravimo dalje, saj vemo, da je alberg manjši in da je pred nami že dosti romarjev. Komaj se še privlečem ta zadnji kilometer. K sreči dobimo postelje (3 EUR na osebo) in se namestimo po sobah. V tem prenočišču nimajo hrane, torej je treba, če hočemo jesti, 1 km nazaj v gostilno, kjer smo se prej ustavili ali pa pešačiti v naslednji kraj. Ne zmorem več hoje in sem rajši lačna. Manja, Stane in Jasmina se odpravijo v gostilno, midve s Stanko pa sedeva na klopci pred albergom in spremljava promet in mimoidoče romarje. Alberg je kmalu zapolnjen in veliko romarjev je razočaranih, ker morajo dalje.

Naših mladih španskih romarjev z Davidom in Avguštinom na čelu ne srečujemo več, očitno so mnogo hitrejši od nas. Pogrešamo jih. Tudi princa na belem konju ni več.  

Proti večeru se spet grozno shladi. Na široko odpremo radiator. Nekdo ga ponoči zapre in čeprav sem oblečena v vse, kar imam v rukzaku in zavita v spalno vrečo, me zebe. Ne morem verjeti, da je lahko v začetku avgusta v Španiji ponoči tako zelo mrzlo.

Danes smo prehodili celih 30 km in še nekaj metrov. 

       3. 8. 2009, ponedeljek, 12. dan romanja: Santa Irene – Santiago de Compostela (23 km)

Zadnji dan našega romanja. Najkasneje sredi dneva bomo na cilju. Čudni občutki nas spreletavajo. Malo smo že utrujeni od hoje, nekateri morda tudi naveličani, drugi veseli, da smo tik pred finalom. Tako kot prejšnji dan se tudi tega dela poti z Manjo sploh ne spomniva. Ne veva, kod sva hodili prvič, da nama ni nič ostalo v spominu. Pred vsakim ovinkom sem prepričana, da se bo prikazal Monte de Gozo, a se je prikazala samo še nova vzpetina, spet gor, samo gor, večji del kar po asfaltu. Morala nam je malo padla, saj so nas spet vsi prehitevali, lahkotno drveli mimo nas, mi pa smo se vlekli kot kljuseta. Ob 11.00 uri in ko še vedno nismo prišli do Monte de Goza,  nama je z Manjo postalo jasno, da do opoldanske maše – maše narodov,  nikakor ne bomo prišli v Santiago, pa če še tako želimo. Vsak dan pred opoldansko mašo namreč preberejo v katedrali sv. Jakoba imena vseh romarjev, ki so tisti dan končali svoje romanje in lepo bi bilo slišati naša imena. Želeli smo si videti tudi veliko kadilnico – botafumeiro, ki jo menda sedaj kar vsako soboto in nedeljo osem menihov, imenovanih tiraboleiros, zaniha po katedrali (včasih so jo le ob velikih praznikih).

Nič, Santiago nas torej opoldne ne bo videl, zato se ustavimo na kavi v obpotnem baru. Po daljšem počitku se odpravimo dalje.  Še malo, še malo in nenadoma zagledamo pred sabo siv granitni kamen z vklesano jakobovo školjko, popotno palico in napisom Santiago. Zdaj smo pa res skoraj na cilju. Dva mimoidoča nemška romarja poprosimo, da fotografirata našo skupino.

A do pravega cilja je še treba priti. Pot gre spet navzgor, tokrat pa res do zadnje vzpetine. Malo čez poldne prispemo do Monte de Goza, Hriba veselja, Gore radosti, ki razveseli vsakega romarja, saj se od tu odpre pogled na mesto Santiago, na cilj romanja. Na vrhu hriba stoji veličasten spomenik, posvečen papežu Pavlu II., ki je leta 1982 kot prvi papež romal v Santiago.

Na tem mestu romarja res preplavi veselje, obenem pa tudi žalost, saj ve, da je romanje končano. Sledi samo še spust v dolino in  dobrih 5 km hoje do katedrale.

Naše stopinje stopajo v tisoče stopinj, ki so že pred nami prehodile to pot, naši koraki so koraki tisočih  romarjev, ki so po dolgih dnevih hoje prišli do cilja svojega telesnega in duševnega popotovanja. Naše romanje po Caminu Primitivo je bilo dolgo 335 km.

Zdaj smo v Santiagu de Composteli, v mestu, posvečenem apostolu sv. Jakobu. Njegovo ime se izgovarja v večih  različicah: Jakob,  Jacob, Xacobeo, James,  Jakov, Jaime, Jacobeo, Iago, Sveti Jakob, Iacobos, Jakob Veliki, Jakob Zebedejev, sin Zebedeja in Salome.

Baročna stolnica se dviga nad velikim trgom Obradoiro (Plaza do Obradoiro) in je bila zgrajena v 18. stol. na mestu, kjer je že v 10. in 12. stol. stala prejšnja cerkev. Santiago de Compostela je cilj vseh romarskih poti.  Nad mogočnim stopniščem, na sredini cerkvenega pročelja, čisto na vrhu pod konico in križem osrednjega stolpa, stoji kip sv. Jakoba, ki bdi nad trgom in gleda na romarje in turiste, ki prihajajo k njemu iz vseh strani.

Ko stojiš tam pred vrati katedrale in se zazreš v mogočno pročelje, ko opazuješ utrujene, prašne, umazane, prepotene, skuštrane in izmučene romarje, ki žarečih in radostnih obrazov vkorakajo na trg, te resnično preplavi veselje in ponos. Ponos nad tem, da si peš prehodil  dolge kilometre poti, da si premagal pomehkuženost,  zamenjal udobje za vztrajno pešačenje,  da si dneve in dneve nosil svoja bremena v nahrbtniku, čeprav bi si ga lahko dal tudi prepeljati. Ponosen si na svoje žulje, na obtolčene in opraskane noge, na od sonca ožgan obraz, razsušene ustnice, razbarvane lase… Na svojo duhovno moč, da si to zmogel in potrdil misel, da je romanje molitev, ki se meri s koraki. Da je hoja radirka osebnih bremen.

Od doma pride sms: »Čestitam! Tako se dotika duše blagoslov. Vse dobro!«

Jure, ki je še kak dan za nami, pa vošči: »Iskrene čestitke iz srca, hasta luego, Jorge.«

Romarji Stane, Stanka, Manja, Jasmina, Slavka, Polonca in Staša se ganjeno objamemo, v nekaterih očeh se zasvetijo solze. Skupaj vstopimo v katedralo.

V njej je grob sv. Jakoba, njegovi ostanki so shranjeni v srebrni škatli v grobnici. Nad glavnim oltarjem je kip sv. Jakoba. Zadnje dejanje vsakega romarja,  ki konča svoje romarje, je, da pride do kipa sv. Jakoba, ga objame, poljubi školjko na njegovem plašču, se mu zahvali za srečno romanje in mu zašepeta na uho svoje skrite želje.

Cerkev je nabito polna romarjev, predvsem pa turistov, ki so se pripeljali z avti, avtobusi. Do  kipa sv. Jakoba je neznansko dolga vrsta, nekoliko manjša pa do njegovega groba. Postavimo se v vrsto,  pa nas nek turist nadere, da je konec vrste nekje na drugem koncu cerkve. Spogledamo se in opravičimo. Dobrodošli spet v normalno življenje, v svet nestrpnih, nepotrpežljivih, netolerantnih, osornih, brezobraznih in neprijaznih ljudi. Dobrodošli v hrup, gnečo, prerivanje, med nespoštljivo zvonjenje mobitelov in bliskanje fotoaparatov v cerkvi, hihitanje, klepetanje po telefonu…

Povzpnem se po stopnicah do kipa sv. Jakoba. Ko sem bila l. 2006 prvič v Santiagu,  so bile moje edine želje na koncu 800 km prehojene poti namenjene sinu, ki ga je takrat še hudo dajala puberteta.  Molila sem zanj, da bi bil pošten, da bi prišel do poklica in se našel… Naslednje leto, ko sem priromala do Santiaga s portugalske strani, so bile želje iste. Naj bo sin dober… Za hčerko  Nino me ni skrbelo, le hvaležno sem se zahvalila, da je takšna kot je. Letos pa sem objela sv. Jakoba, mu zmočila rame s solzami in rekla: »Punca, zdaj si ti na vrsti. zaželi še sama sebi nekaj ali nekoga, ki ti bo stal ob strani…«

Do kipa učenosti se tudi letos, tako kot dve leti nazaj, ni dalo priti, ker ga še vedno obnavljajo.  Okrog njega je napeta vrvica, varnostnik pa budno pazi, da ne bi kdo prekršil pravila in šel vseeno potrkat z glavo po stebru.

Po opravljenem protokolu sem se umaknila v bolj samoten kot cerkve in se zatopila v misli. Nehote so se mi ulile solze. Čustva se sprostijo, planejo na dan, ne da se jih zadrževati. V bližini sem videla Manjo, ki je prav tako hlipala v dlani. Čez čas si prikimava in se skupaj odpraviva ven.

Zunaj pa – popolno presenečenje. Na trgu naletimo na Davidovo skupino. Prisrčno se objemamo, poljubljamo in vzklikamo od veselja. Tokrat tečejo solze veselja!  Prepričani smo bili, da se ne bomo videli nikoli več. Če bi se dogovorili, nam ne bi uspelo priti takole skupaj! Naredimo nekaj skupinskih fotografij, z našo mladostno Polonco na častnem mestu. Slovo z Davidom in ostalimi je potem res dokončno. Obljubimo si, da si bomo pisali po elektronski pošti.

V bližnjih uličicah poiščemo urad za romarje. Dobiti moramo potrdilo, da smo res romarji sv. Jakoba. Romar mora predložiti na uradu romarski potni list – credencial in če roma peš, dobi potrdilo, da je pravi romar, če je prehodil vsaj 100 km, kolesar pa mora prekolesariti vsaj 200 km. Stane in Manja sta že drugič romarja Sv. Jakoba, jaz pa tretjič in najbrž ne zadnjič. Ko čakamo v uradu v vrsti in  si krajšamo čas s klepetanjem, se proti nam obrneta moški in ženska in se predstavita kot Frančeska in Lado iz Ljubljane. Že drugič sta preromala Camino Frances! Frančeska je ves čas romanja pisala in objavljala blog:  http://franceska.blog.siol.net/.  Razveselimo se drug drugega in si izmenjamo elektronske naslove.  

Polonca je v uradu za romarje spet prava atrakcija. Vsak začudeno strmi v letnico njenega rojstva, njej pa se ne zdi vse skupaj nič posebnega. Še vedno vozi avto, čeprav pravi, da je vnuki sedaj ne pustijo prav daleč. Do Ljubljane še, na morje pa ne več. Ob sredah se sestaja s prijatelji, s katerimi tarokira pozno v noč. »A za denar?« naivno vprašam. »Seveda za denar, drugače ni zanimivo,« prostodušno prizna. Nato doda, da za kovance, za drobiž, kar da igri potrebni adrenalin. Še vedno smuča, kolesari, plava, hodi k telovadbi,  potuje… Skratka, je neverjetno vitalna in čila, prav neuničljiva.   

Prenočišče poiščemo v nekdanjem semenišču Seminariu Menor, ki je imel svoje čase status alberga, sedaj pa je spremenjen v hostel. Del spalnic s skupinskimi ležišči je še isti kot prej, uredili pa so nekaj manjših sob ter posodobili sanitarije in jedilnico. Cena prenočevanja je sedaj na nivoju hostlov – 24 EUR na osebo za dve noči.

Zvečer se odpravimo po mestu, kupujemo razglednice, spominke, nekateri gremo še zadnjič v cerkev. Santiago vrvi od verskega turizma in marketinga.  

       4. 8. 2009, torek, z avtobusom do konca sveta – Rta Finisterre 

Zjutraj sledimo rumenim puščicam, ki so nas včeraj pripeljale v Santiago. Avtobusna postaja je namreč ob poti, po kateri pride v mesto Camino Frances. Z avtobusom se bomo peljali do rta Finisterre, do konca sveta. Povratna karta za avtobus stane 21,70 EUR, odhod avtobusa je ob 9.00 uri. Jasmina ne gre z nami, slabo se počuti, utrujena je bo rajši ostala v mestu in počivala. V nahrbtnik vržem vodnik A Pilgrim’S Guide to the Camino Fisterra avtorja Johna Brierleya, ki podrobno opisuje pešpot od Santiaga do konca sveta.

Pred dvema letoma sem v svoj potopis Camino Portugues napisala takole (da ne bi ravno odkrivala tople vode, bom kar prepisala tedanji zapis).

Rt Fisterra – Cabo Fisterra (v galicijščini) oziroma Cabo Finisterre (v španščini) leži v pokrajini Galiciji na skrajnem severozahodu evropske celine, na najbolj zahodnem delu Španije in ga največkrat omenjajo kot najbolj zahodno kopensko točko Evrope.

S tem rtom so povezane številne legende, ki imajo svoj izvor že iz časov poganstva in Keltov, ki so živeli na tem ozemlju. Še več zgodb je povezanih z mitom apostola Jakoba, saj je pravi uradni konec romarskih poti dejansko na rtu Finisterre. Pravi romarji gredo peš tudi do tja, večina pa večdnevno ali celo večtedensko romanje konča v Santiagu, nato pa se do  konca sveta pelje z avtobusom in na rtu Finisterre simbolično dokonča svoje romarsko poslanstvo. 

Z avtobusa in z višine smo lahko tokrat opazovali globoke morske zalive – riase, katerih nazobčane sive granitne gmote se stapljajo z Atlantikom. Riasi so največkrat težko dostopni, s prelepimi osamelimi peščenimi plažami, ki pa ob bližnjem stiku izgubijo nekaj čara. V morju se namreč ne da kopati, saj so valovi visoki in nevarni, voda pa ledeno mrzla.

Obala okrog rta Finisterre pa ima še neko drugo ime – Obala smrti (Costa da morte). To srhljivo ime je dobila po svoji tragični zgodovini – številnih potopitvah ladij in utopitvah ribičev, ki jim je skalna obala, polna čeri, utrnila življenja. Obala je nevarna za plovdo, ladje se morajo držati daleč od obale.

Novembra 2002 je ob severozahodni španski obali potonil tanker Prestige in s tem povzročil eno najhujših ekoloških katastrof tega stoletja. Iz tankerja je iztekla ogromna količina nafte, ki je onesnažila 500 km2 morske površine. Močni vetrovi ter morski tokovi so naftni madež prignali vse do rta Finisterre. Obala smrti in riasi okrog rta so počrneli od nafte. Ribe, morske živali in ptice so množično umirale, ujete v naftnem objemu. Naravo so prišli takrat reševat prostovoljci z vsega sveta, med drugim tudi iz Slovenije.

Vožnja z avtobusom iz Santiaga do vasi Finisterre traja  skoraj tri ure,  saj avtobus zavije v vsak zaliv in okrog vsake vasice. Vožnja mine, kot bi trenil, saj se pred nami odpirajo čudoviti pogledi na peščene samotne in divje plaže, ob katere butajo visoki valovi oceana, na ribiške vasice z nizkimi hišami, obdane s palmami, lovorjem in cvetočimi oleandri in bugenvilijami, z obveznimi pomoli in vrsto čolnov, privezanih ob njih. Vsake toliko časa zagledamo rumeno puščico, vidimo pa tudi romarje s težko otovorjenimi nahrbtniki, ki pešačijo po zadnjem delu romarske poti Camino. “Ultreya!!! Zdrži! Vztrajaj!” jih v mislih pozdravljamo. 

Vas Finisterre šteje 3000 prebivalcev, ki se ukvarjajo predvsem z ribištvom ter turizmom. Na osrednjem trgu vasi stoji spomenik emigrantu, ki se odpravlja v svet. V preteklosti so se ljudje množično izseljevali, saj niso imeli možnosti preživetja. Skozi stoletja se je vasica borila za svoj obstanek s hudimi zimami,  z vetrovi, dežjem, visokimi valovi in tudi z morskimi pirati. 

Od vasi do samega rta Finisterre je 3,5 km razdalje, do kamor se je mogoče pripeljati z avtom ali priti peš.  Na koncu rta je svetilnik (faro), ki so ga pred kratkim obnovili.

Na vrhu 126 m visokega svetilnika je GPS satelitski navigacijski sistem, v samem svetilniku pa je galerija slik. Nasproti svetilnika stoji obnovljen pomorski observatorij, ki je deloma hotel z ekskluzivnim barom in restavracijo z imenom O semaforo. Pri samem svetilniku je kamen, na katerem je označena nulta točka romanja: 0,00 km.

Rt Finisterre s treh strani obdaja morje. V skalah pod svetilnikom romarji, ki so prehodili Camino, zažgejo svoja preznojena oblačila in na ta način simbolično končajo svoje romanje. Skale pod svetilnikom so ožgane od teh kurišč. Za prave romarje, ki so dejansko prehodili stotine kilometrov Camina, pomeni obred  sežiganja oblačil globoko doživetje, obenem pa spoznanje in dejstvo, da se je treba vrniti v realno življenje. Sprašujejo se: “Sem prišel do konca sveta? Sem prišel do kakšnih zaključkov, do osebnih odločitev, sem dobil odgovore na vprašanja, zaradi katerih se se podal na romanje?”

Silne energije, ki jih izžareva ozvezdje rimske ceste, zemeljska magija, ocean, ki že tisočletja udarja ob granitne skale Obale smrti in  spokojnost te divje pokrajine za hip ustvarijo iluzijo, da si res na koncu sveta. V objemu miru in tišine, ki jo zmoti le bučanje Atlantika, se pustiš odnesti nekam daleč, v sanjski svet neskončnosti in preko mej znanega sveta. Nato se je treba vrniti nazaj v stvarnost. Ultreya!!!

Tako dve leti nazaj, letos pa… Današnji dan je meglen in turoben. V lokalčku sredi vasi spijemo kavo in upamo, da se bo vreme zjasnilo. Nič ne kaže na to, kvečjemu zna biti še slabše, zato se počasi odpravimo peš proti svetilniku. Na nabrežju v vaškem pristanišču so postavljene stojnice, na katerih prodajajo domače kmečke dobrote. Manja kupi domač kruh z rozinami in sadjem, zraven dobi košček sira. Stane si privošči pečene klobase. Na stojnicah ponujajo še med, vrsto sirov, skuto, pogače, salame, ribe, oljčno olje, vino, ne manjka tudi štantov z oblačili in drugo kramo.

Avgusta poteka v teh krajih znamenita fiesta gastronomica. Takrat pečejo na žaru podolgovate školjke v obliki  britve, ki so tukajšnja specialiteta. Domačini jim rečejo navaja, v angleščini pa razor clam (britev). Školjke se po slovensko imenujejo morske nožnice in baje učinkujejo kot afrodiziak.  Veljajo za prvovrstne školjke, žive pa zakopane v peščeno dno v plitvi vodi, največkrat ob ustjih rek ali tam, kjer se zlivata morska in sladka voda.

Rt Finisterre je ves ovit v meglo in oblačnost. Nikamor se ne vidi. Romarji, ki so tu prvič, morajo verjeti, da je spodaj morje, čeprav se sliši njegovo bučanje in pljuskanje valov. Pri kamnitem gojzarju zažgemo nekaj svojih oblačil, ki smo jih nosili med romanjem. Skupina italijanskih turistov, ki se je pripeljala do sem z avtobusom, divje ploska in nas fotografira. Ko zreš v plamene, ki požirajo tvojo preznojeno majico, te spet oblijejo posebni občutki.

Minljivosti, končanosti, da je romanja res konec, da se poslavljamo in da nam je bilo kljub naporom in včasih celo trpljenju vseeno lepo in da je za nami res eno čudovito in nepozabno doživetje, ki nas je vse močno povezalo med seboj.

Res mi je žal, da moji romarji zaradi oblačnosti niso doživeli konca sveta na rtu Finisterre v vsej njegovi lepoti in razsežnosti. “Se bo treba še kdaj vrniti,” jim rečem. Zase že vem, da se še bom!

Nazaj grede se ustavimo v starodavni ribiški vaški gostilni, kjer smo pred dvema letoma res dobro jedli. Vprašamo, če imajo sardele, pa odkimajo ter nas usmerijo v sosednjo gostilno. Sprehodimo se po vasi in se ne moremo odločiti, kam naj gremo na kosilo. Nobena gostilna ni tako polna od te, ki jo že poznamo in vemo, da je odlična. Odpovemo se sardelam in se vrnemo v že znano gostilno ter naročimo kalamare ter solato. Tako dobrih nismo jedli še nikoli! Za 10 EUR se najemo do onemoglosti.

Stanka, Slavka in Polonca se odločijo, da se vrnejo v Santiago z avtobusom, ki odpelje ob 16.45, Stane, Manja in jaz pa si želimo še ostati ob morju in najti obalo školjk, o kateri mi je zelo slikovito pisala romarka Vanja. Spomnim se fotografije, ki mi jo je poslala, njenih bosih nog v morju, ki jih obkroža stotine školjk, v spominu imam, da so to jakobove školjke. To obalo hočem vsekakor videti! Vanja mi je napisala takole: “Če prideš iz Santiaga peš v Finisterre, te pot zadnih 5 km vodi preko peščene plaže, v katero prehaja čudovit ocean. Plaža je čudovita (vzemi kopalke!). Na tej plaži morje naplavlja milijone in milijone školjk.”

V vodniku piše, da se plaža imenuje pred vasjo Finisterre imenuje San Roque. Odpravimo se torej iskat školjčno obalo.  Pridemo do kamnitega križa, za njim pa se odstira pogled na dolgo peščeno plažo. Ne more biti drugega kot TA obala s školjkami. Ja, školjke so, a ne jakobove, kot sem si jih jaz zamislila in pričakovala, temveč “navadne” školjke in školjkice ter polžki, tisoče školjk vseh oblik, velikosti in barv. Vanji pošljem reklamacijo – kje so jakobove školjke? In izvem, da  sem na pravem mestu, plaža in fotografija z motivom jakobovih školjk pa obstajajata le v moji domišljiji in glavi. Malo sem razočarana, saj sem bila do tega trenutka prepričana, da bom z letošnjega romanja prinesla jakobovo školjko, ki jo bom sama lastoročno pobrala direktno iz morja na koncu sveta. OK, pa nič.

Plaža San Roque je vseeno čudovita. Sezujemo sandale in zabrodimo do kolen v ledeno mrzlo morje. Skoraj sami smo na obali, mimo pride le nekaj samotnih sprehajalcev. Smejimo se in pogovarjamo, zdi se mi, da je ta sprehod ob morju nekak vrhunec našega romanja.

Še zadnji odmik od hrupa civilizacije, še zadnji stik s pravim Caminom, duhovni naboj in blagoslov duše na koncu romanja, spokojnost v srcu, občutek globokega prijateljstva in povezanosti med nami, ki nas je združila pot Camina, nas umaknila od vsakodnevnih obveznosti, nam odprla srca in smo bili preprosto to, kar smo. Vsi iščemo srečo in notranji mir, le poti so različne. Camino je ena od težjih poti, a je rezultat pravi.

Z zadnjim avtobusom ob 19.00 uri se vrnemo v Santiago.  

Preden se zleknem na ležišče v Seminariu Menorju, se ozrem skozi okno, od koder se vidi zvonik katedrale. Sv. Jakobu se zahvalim za srečno pot in nepozabno romanje. Kdaj se spet vrnem?

5. 8. 2009, sreda, vrnitev domov

Ob 6.30 nas pred vhodom v alberg čakata dva taksija. Po telefonu smo ju naročili že sinoči in upali, da se držijo dogovorjene ure. Taksija sta prišla pravočasno. Iz središča mesta do letališča v Santiagu je slabe pol ure vožnje. Ob 9.00 uri se vkrcamo na letalo in smo uro in pol kasneje v Barceloni. Časa imamo na pretek, saj imamo letalo za Benetke šele ob 19.40.  

Stanka, Manja, Stane in jaz se s taksijem odpravimo v mesto, ostalim trem romarkam je dovolj španciranja in se odločijo, da ostanejo cel dan na letališču. Iz rukzakov jim zberemo vso možno literaturo in križanke, da se bodo imele s čim zamotiti. Taksist ne zna čisto nič angleško, vendar razume, da želimo priti do Sagrade Familie. Odloži nas pred Gaudijevo stvaritvijo, ki jo gradijo že od l. 1882. Antoni Gaudi (1852 – 1926) velja za očeta magične Barcelone, za norca in genija arhitekture. Sagrada Familia, cerkev Svete družine, je bila še bolj kot kdajkoli prej obdana z žerjavi in gradbenimi stroji. Bogve, koliko let jo bodo še gradili in če jo bodo sploh kdaj zgradili do konca.

Od Sagrade Familie smo se napotili proti Rambli, največji in najbolj znani aveniji Barcelone. Dobro uro smo hodili do nje, temperature so bile 35 oC, če ne celo več. Mimoidoče smo spraševali, kje je Rambla in vsak nas je napotil za ovinek, potem bo pa takoj… Komaj smo že vlekli noge za seboj, ko smo končno našli to avenijo, polno lokalov, trgovin, gledališč, butikov, uličnih gledališčnikov,  slikarjev in drugih umetnikov. Kljub temu, da je sonce neusmiljeno žgalo, je Rambla zgrajena tako, da stavbe na vsaki strani osrednje avenije delajo sence na samo ulico, po sredini pa so  vzdolž celotne avenije  posajene platane in druga drevesa, ki ščitijo pred pripekajočim soncem. Vseeno smo bili posem dehidrirani in v nekem trenutku je morala povsem popustila. Moji soromarji niso hoteli narediti niti koraka več, dokler ne pridejo do pijače. Zavili smo v prvi bar na ulici, ki je bil nabito poln. Ogledovala sem cene jedil in se čudila. Navadna paella stane 80 EUR, takšna z morskimi sadeži preko 100 EUR… Ups, koliko nas bo pa stala tale pijača? Račun je bil res hud: pivo 7 EUR, 2 dcl vode 2,5 EUR, kava 3,5 EUR… Rambla je pač najdražja ulica v mestu. Še večji šok je bil na drugi strani ulice. Ravno nasproti našega dragega bara je namreč tržnica, ki spada med velike znamenitosti Barcelone. Tam so prodajali sokove iz sveže stisnjenega sadja, jagod, manga, kivija…,lepo ohlajene, po 1 EUR.

Sprehodili smo se še do Kolumba v pristanišču, od tam pa po celi ulici nazaj, saj je postajališče za avtobuse do letališča ravno na drugi strani Ramble. Čisto sesuti in utrujeni, a vseeno veseli, da smo uspeli ujeti vsaj delček utripa enega najlepših mest Španije.

Ob 19.40 smo iz Barcelone poleteli proti Benetkam in pristali na letališču Marco Polo bo 21.20 uri. Na letališču nas je že čakal kombi in nas popeljal proti domu.

Na enem od blogov sem našla tole zgodbo dveh romarjev, ki strne bistvo romanja na Caminu:

»Ko sva začela, nisva točno vedela, zakaj to počneva. Živela sva življenje, ki je bilo, recimo, zadovoljivo. Imela sva prijatelje, ki so naju poznali celo življenje, imela sva otroke, ki so se iz bub prelevili v metulje.

Imela sva stvari, kot so: stroji, stvari, kot je glasba, stvari, kot so fotografije, stvari,  kot so police, polne knjig, stvari, kot so denar, dom  in varnost. Nisva pa imela neke druge  stvari in mogoče sva zato začela.

Ko sva začela, sva stopala korak za korakom. Še vedno nisva natančno vedela, zakaj to počneva. Prehodila sva kilometre, večino od njih brez večjih težav. Najine noge so bile žuljave in rane so se celile  počasi. Najina kolena so bila tresoča. Dež naju je močil do kože. Premražena sva bila do kosti. Kakšno noč je bilo težko najti prenočišče.  Kakšen dan sva požirala kilometre  prahu in našla le izsušene vodnjake brez vode.

Ko je minilo prvih nekaj od veliko dolgih dni, sva brez besed ugotovila – da ne hodiva več skupaj. Da skupaj govoriva vsak v svojem jeziku, največkrat o stvareh, ki sva jih pustila tam, kjer sva začela. Da s tem, ko sva skupaj, postavljava zidove in zapirava pot novim doživetjem. Da, ko sva sama, govoriva v drugih jezikih izven nama znanih doživetij. Da sva, ko sva sama, odprta – radovedna in polna zanimanja. Včasih sva se spet srečevala  šele na koncu dneva. In takrat sva bila srečna, vedoč, da najine poti kljub vsemu hodijo skupaj.

Ko sva prišla v katedralo, sva sedla. Videla sva – skozi oči tistih, ki so bili tu že zdavnaj pred nama, z brezmejnim zaupanjem, hrepeneča po odrešitvi. Cerkveni stolp je izginjal v mraku, midva pa sva preštevala blagoslove, stotine jih je bilo, ki sva jih bila deležna na najini poti: prijaznost preprostih ljudi na  poti, toplina ostalih romarjev na cesti. Popotnikov, drugačnih od naju, razlikovali smo se po starosti, po poreklu, interesih, a polnih topline, brezpogojnega sprejemanja, ne nazadnje – prijateljstva in celo ljubezni.

Šla sva do morja na koncu sveta, sedela sva na plaži in opazovala sončni zahod. Vedela sva, zakaj sva to storila. Da bi vedela, da so naša življenja manj pomembna kot zrna peska na plaži. Da bi vedela, da ne potrebujeva stvari, ki sva jih pustila za seboj.  Da bi vedela, da se bova vseeno vrnila k njim. Da vi vedela, da morava ostati tam, kamor spadava. Da vi vedela, da je prijaznost, prijateljstvo in ljubezen vse, kar nekdo potrebuje. Da bi vedela, da nama navsezadnje ne bi bilo treba prehoditi vse te dolge poti, da bi to spoznala.«

Fotografije: Staša, Stane in Manja

Zapisala: Staša Lepej Bašelj

  • Share/Bookmark

Romanje v Mariazell

 

 

EKIPA IN PROGRAM

Ekipa: vodnik in duhovni vodja Vinko (Muljava) in romarke Nika (Železniki), Saša in Staša (Zagorje ob Savi) – vsi smo že prehodili Camino, romarsko pot v Santiago de Compostelo.

 Čas: od 1. 5. 2008 do 4. 5. 2008 (4 dni)

 Načrt poti: 

  • Gradec – parkiramo avto na železniški postaji, se s tramvajem odpeljemo do predmestja Andritz in tam začnemo hojo,
  • prelaz Schoeckelkreutz, mesto Passail
  • preko Almschule, preko izvira Raabursprung, preko smučišča Holzleister, čez prelaz Strasseg
  • po planinah in navzdol do Schanz, preko Stanglalp, v Mitterdorf in Veitsch
  • čez sedlo Rotsohl, do gore Hochveitsch
  • kraj Aschbach, kraj Wegscheid
  • Gusswerk, ob reki Salza, do cerkve Sigmundskapele, Mariazell
  • z avtobusom do Bruck en de Mura, z vlakom do Gradca in domov.   

1. dan – četrtek, 1. 5. 2008 (50 km)

Zdrava pamet mi  je govorila, naj se tokrat hvaležno zahvalim Vinku za vabilo na romanje in rečem odločen NE, srce pa je reklo drugače in s precejšnjo dozo skeptičnosti sem potrdila svojo udeležbo na romanju v Mariazell. Za Vinka sem vedela, da je skoraj nečloveško vzdržljiv, za Niko, da se ob vsaki priložnosti povzpne na Ratitovec.  Oba sta torej v vrhunski kondiciji. Jaz pa… Večinoma v pisarni, pa za računalnikom, le ob sobotah kakšen daljši pohod. Ne, ne bo šlo. Prepričal in hkrati zavedel me je podatek, da je pokrajina lepa, podobna našemu Pohorju. Tisto prej, »gorska, izjemno lepa«, sem spregledala in alarmni zvončki niso zaznali preplaha. 38 km prvi dan? No, če bo tako kot čez Pohorje, bo že šlo. S Sašo bova čez cel dan uspeli prisopihati te km, sem se tolažila.

 Kakšna dva tedna pred napovedanim romanjem sva s Sašo malce več hodili in se že čudili sami sebi, kaj zmoreva. Saj najbrž res, a le v primerjavi z navadnimi smrtniki, s pohodniki tipa ala Vinko in Nika pa se nekako ne moreva kosati. Vsaj jaz ne, ki me zdela že najmanjša strmina, z lahkoto pa poskakujem navzdol in na daljše razdalje po pretežno ravnem terenu.

Gremo torej. Rukzak je kljub strogi selekciji vseeno težak blizu 10 kg, saj so v našem programu predvidene Alpe, kjer je pred dnevi zapadel svež sneg in je potrebna zimska oprema.

V Gradec prispemo zgodaj, tako da so vsi lokali še zaprti in lahko jutranjo kavo kar odpišemo. Saj ne, da bi jo bili tako silno potrebni, a bi se vseeno prilegla. Avto pustimo ob železniški postaji in se s tramvajem odpeljemo v predmestje Andritz, kjer izstopimo na končni postaji. Za nekaj trenutkov se ustavimo pri kapelici, skupaj zmolimo molitev za romarje.

“Začenjamo našo romarsko pot od  Gradca do Mariazell. Danes bomo prešli kraje: Schoeckel, Pasail. Prišli bomo k Strasseggu.   Hodili bomo ves dan. Beseda hoditi, oditi, priti, zaiti, obiti pomeni važno dejanje v življenju. Na poti bomo poskušali odgovoriti: Zakaj gremo? Kam gremo? Vmes bomo na poti kratko počivali, pili in veseli bomo. Romanje ima cilj in pot. Vse se zgodi na poti. Pot brez cilja nima smisla. Poskusimo strniti našo skupino in si biti podobni. Naša osnovna misel leži v stari zavezi v reku: Potrpežljivost je boljša kot moč. Ne pozabimo, da je Jezus z uničenim telesom dosegel odrešenje. Ne tarnajmo, če nas kje kaj malo boli. Sprejmimo dar svojega telesa. Godrnjamo, ker je vroče, ker pada dež, ker piha, ker je tema, ker je mraz. On ve, zakaj daje rast življenju. Sprejmimo vreme. Na poti se navadimo: sprejemati in dajati. Romanje je molitev, kjer se besede izgovarjajo s koraki. Izkoristimo tišino. Uživajmo v ritmu hoje. Na naši poti bomo videli mnogo znamenj. Vseh ne bomo mogli dostojno z molitvijo počastiti. Ponekod  znamenj ni. Tedaj uvidimo stvarstvo v drugih podobah. Ko bomo spoštljivo pogledovali znamenja križa, nakloni nam, o Bog, svojo milost. Spremljaj tudi nas na naši romarski poti k svetemu Jakobu, k Mariji. Daj nam doživeti sedanjost v polnosti. Čuvaj naše misli. Pomnoži naše upanje. Obnovi nam našo ljubezen. Ščiti nas pred vsemi nevarnostmi. Reši nas pred vsako nesrečo. Privedi nas srečno na cilj našega romanja in daj nam srečno vrnitev domov. Čuvaj nas, da bomo zanesljivo dosegli svoj zemeljski romarski cilj in prav tako dosegli večno življenje.”

Ovekovečimo start, oprtamo rukzake in ob 7. uri zjutraj začnemo naše štiridnevno romanje.

Pot nas sprva vodi skozi predmestje Gradca, skozi lepo urejene soseske, mimo z avstrijsko natančnostjo obdelanih vrtičkov, med španskim bezgom, v belo odetim drevjem  cvetočih češenj, jablan in hrušk, med rožnatimi marelicami. Po vrtovih in gredicah cvetijo starinske rože: rdeči srčki, potonike, kraljevi tulipani, žlahtne čajevke, opojno dišeče šmarnice, ki so z naših vrtov že skoraj izginile, saj niso več moderne. Vse omamno dehti. Pomlad je dobesedno v zraku. Cesta se začne počasi dvigati.

Vinko najde  več štiriperesnih  deteljic in podari vsaki od deklet eno. Za srečo. Še kako jo bomo potrebovale.  Pot  gre mimo starih kmetij, ki so še ohranile sto in več letno kmečko arhitekturo. Pri nas takšnih kmetij skoraj ni več. Kmetje zgradijo nove moderne hiše, stare ob njih pa pustijo propadati. Tu so še ohranjene podobe nekdanjih mogočnih vasi, stare hiše so lepo vzdrževane. Nad prelepimi kamnitimi portali so letnice gradnje, nekatere hiše imajo umetelno izrezljana lesena vrata.  Kar naprej bi se ustavljala in fotografirala. 

 

Vinku omenjamo kavo, a nas gladko presliši in še malce bolj pospeši korak, ko gremo mimo kakšne gostilne. Vse je ob tej zgodnji uri in zaradi praznika še zaprto, reče. Pot se vedno bolj strmo dviga. Klanec in teža rukzaka me začneta zdelovati. V obraz postanem čisto zaripla. Saša si me ne upa pogledati, ker ve, da me matra. Kadar pa se pot poravna ali gre navzdol, je moj korak lahek. Ravno obratno sem narejena kot drugi, ki jim je teže hoditi navzdol, ker trpijo kolena. Ob kapeli zagledamo klopco. Počitek. Vinko privleče termosko in iz nje zadiši vroča kava.

Počitek nam privošči še kar kmalu za tem. Kasneje ugotovimo, da se za takšno prijaznostjo  vedno skriva past, saj je potem treba navadno zagristi strmo v hrib. Sedimo na klopci. Za ogrado se pasejo krave, pod nami se že kar daleč spodaj vidi Gradec, bleščijo se rumena polja ogrščice. Nad nami se dviga gora Schoeckel, visoka 1.453 m, domača gora in priljubljena izletniška točka prebivalcev  Gradca. V lepem vremenu seže pogled z vrha te gore kar 150 km daleč in se vidi do Slemena in Triglava.  Vinko nam zagotovi, da nam ne bo treba na vrh, temveč samo do prelaza. Z pozicije naše klopce, na kateri počivamo, prelaz ni bilo videti prav daleč. Seveda JE daleč! Res, da nismo šli čisto do vrha Schoeckla, prav veliko nižje pa tudi ne. Do vrha gore sicer vozi vzpenjača. Srečamo več planincev in tekačev, ki kar nekaj zamrmrajo v brado in šibko pozdravljajo ali pa sploh ne. Pogrešam kleno, glasno in prešerno slovensko planinsko pozdravljanje.

Iz vasi zavijemo v gozd in opazimo podrto, nalomljeno in izruvano drevje. Korenine žalostno štrlijo iz zemlje, vrhovi mogočnih smrek so odlomljeni. Cesta je na nekaterih predelih neprehodna ne samo za promet, temveč tudi za pohodnike.  Na njej so oznake, ki opozarjajo, da je prehod nevaren in na lastno odgovornost. Zaviti je treba v breg in prečkati podrta debla. V gozdovih hrumijo  delovni stroji, ki odpravljajo škodo in posledice neurja. 27. 1. 2008 je tukaj divjal orkan Paula. Znanstvenik, ki  mu je dal ime,  je moral biti hudo jezen na neko Paulo. Ženo, taščo…? Ta podivjana Paula je uničila ogromne površine gozdov in naredila veliko škodo, ki jo kmetje odpravljajo še sedaj. Ob skoraj vseh hišah vidimo dolge skladovnice sveže nažaganih drv, tramov in lesa nasploh. Tukaj domuje  sedaj veliko skladateljev (drv).

 

Hoja čez korenine in izogibanje drevju jemlje dodatno energijo. Hrib je strm in meni počasi zmanjkuje moči. Vinko me potolaži: »Samo še malo, pa bomo na vrhu. Nato te čaka nagrada in presenečenje.« »Kakšno pa?« me zanima. »Kapelica in v njej sv. Jakob,« pojasni Vinko.  Morda mi ta obljuba res da moč, s katero zmorem še zadnji vzpon čez prelaz Schoeckelkreutz na 1.200 mnv (slabih 250 pod vrhom gore torej), nato pa spust navzdol. Rahlo, a vztrajno prične deževati. Iz nahrbtnikov potegnemo pelerine in dežnike.

Med nami se kljub naporom nenehno razlega smeh. Dekleta ves čas klepetamo. Midve s Sašo se poznava do nule, kot se reče, z Niko se spoznavamo sproti. Tako sproščeno in pozitivno osebo težko kje srečaš. Sama se nimam ravno za pesimistko in mislim, da dokaj realno gledam na svet, a v primerjavi z Niko sem prava nergačica in skeptik. Niko preprosto razveseljuje VSE, v vsem vidi nekaj dobrega in prijaznega. Vsi štirje dnevi so, z izjemo res hudih naporov, polni smeha in radosti.  Kadar pove Saša  kaj sočnega ali malce opolzkega, Nika začudeno na  dolgo zapotegne: »O, Sašaaaaaaaaaaaaaaa!« In planemo v krohot.  Njen optimizem nas  vse drži  pokonci. 

Že kar kmalu pridemo do kapelice sv. Jakoba. Vinko nam prevede napis iz nemščine: ”Živimo, pa ne vemo kako dolgo, umrjemo, pa ne vemo kdaj, potujemo, pa ne vemo kam, čudi me, kako sem lahko ob vsem tem tako dobre  volje. Živimo brezbrižno in ne opazimo, da je življenje z vsakim trenutkom krajše.”

Na vhodu v gostilno nas pričaka prijazen pozdrav Willkommen, v notranjosti gostilne, pred katero je parkiranih več vozil, pa prijazne kelnarce, oblečene v dindrle. Nekaj malega pojemo in pijemo jabolčni sok, ki ga točijo v pollitrskih kozarcih. Ta sok je  tukajšnja specialiteta in res odžeja.  V gostilni  je veliko družin, ki so prišle na nedeljsko kosilo. Vsi so pražnje oblečeni. Ko odhajamo, pristopi k nam eden od gostov. Z  rahlo zapletajočim jezikom naroči Vinku pozdrave za nekoga v Mariazellu. Bomo sporočili, obljubimo, čeprav ne vemo niti, kako je temu moškemu ime in komu moramo sporočiti pozdrave. 

Gremo dalje. Cesta se sedaj strmo spušča v dolino. To pomeni, da se bo kasneje sigurno enako strmo tudi dvignila. Ves čas imam v glavi strah in grožnjo pred klanci. Najbrž sem se v svoji glavi že prepričala, da strmine ne zmorem in zato še težje hodim. A navzdol mi gre odlično. Pot je podobna tisti s Preske proti Pustovem malnu. Lepa makadamska cesta, ob strani šumlja potoček, na obeh straneh so gosti gozdovi.

Mokrota prižene na plan močerade. Nekaj časa hodimo po asfaltu, ob magistralni cesti. Vinko predlaga bližnjico, po kateri bi presekali pot, le malce strma je. Tako pravi, a se izkaže, da je nenavadno usmiljen do nas. Ta strmina ni pravzaprav nič v primerjavi s tistim, kar nas dejansko še čaka, o čemer Vinko previdno molči in kjer ni nobene možnosti izbire. Na širnih travnikih se pasejo krave, zelena barva trave se preliva z rumenimi regratovimi cvetovi. Nebeško lepo.

Naslednja postaja je mesto Passail, očarljivo mestece z lepim trgom, fontano in velikimi cvetovi tulipanov v parku. Dekleta se postavimo vsaka pred svoj tulipan, poziramo in se zraven prešerno smejimo. Spet nam je dovoljen postanek v vaški gostilni. V avstrijskih gostilnah imajo na vseh klopeh blazine, na katerih se da imenitno počivati. Naročimo samo pijačo in kapučino, lačni pa nismo. Gostilničarka pove, da je do tam, kjer nameravamo prenočiti, dobre 3 – 4 ure hoje. Dobro. Ura je blizu štirih, do osmih zvečer pridemo. Vinko nam v svojem programu zagotavlja, da hodimo samo podnevi. Vseeno ne spregledam rahlo dvomljivega izraza na obrazu kelnarce.  Da ni morda dlje, kot nam zagotavlja Vinko?

Zunaj uliva. Težko je iti iz tople in suhe gostilne v dež. Nikin optimizem nam da pogon: »A ne bo fletn, ko bo nehal deževat?« pravi.  Ne moreš biti slabe volje. No, prav, pa gremo. Ogrnemo si pelerine in jo mahnemo v dež. Vedno bolj neusmiljeno uliva. Pot gre sprva še po asfaltu, nato pa zavije v hrib in se po ozkem grabnu strmo dviga kvišku. Vsake toliko časa nam pot preseka široka steza, ki očitno vodi okrog hriba in bolj po ravnem. Vinka skušam prepričati, da najbrž tudi ta pot vodi do našega cilja, vendar bolj po položnem, a je gluh za vse moje sugestije. »Ne, ta pot gre nekam čisto drugam, izgubili se bomo,« me kratko zavrne. Pohlevno capljam za ostalimi, lovim sapo in komaj zmorem peklensko strmino. Klanec ne popusti. Vem, da je nesmiselno spraševati, kako daleč je še, a rada bi slišala, da smo že čisto blizu. Vinko poje:  »Strma je pot v nebo, strma zelo, ali lahka s teboj, ti greš z menoj…….«  V gozdu se začenja temniti, najbrž bo kmalu, če drži podatek iz gostilne. Hodimo že več kot tri ure. Pridemo do izvira reke Rabe. Pri izviru je vodni mlinček. Nimam moči, da bi šla do njega. Obnemorem ob križu, globoko diham in si mislim, da ne morem več dalje.  A tema nas priganja in spet zagrizemo v hrib. Komaj še kaj vidimo tla. Pot je lepa, priznam. Če bi jo hodili spočiti, bi bilo krasno, po enajstih  urah intenzivne hoje pa postane še tako lepa in lahka pot  prava Kalvarija. Končno pridemo iz gozda in smo na vrhu planote. Doživimo sončni zahod. Za obzorjem se poslavljajo zadnji sončni žarki. Kljub neznanski utrujenosti še vidim lepote narave. Škoda, da jih zaradi popolne izčrpanosti   ne morem bolj intenzivno občutiti.

Zadnji koraki prevzamejo Vinka z verzi: ”Tu visoko gori so macesni goli. Sneg leži in veter ječi.”  Je že tako v življenju in na romanju, da so različni časi.

 Vinkova molitev za to romanje in za ta hip: “Ti poznaš mojo prihodnost. Moje življenje je pot, vsak dan grem en košček naprej. Mnogo sem doživel: srečne dni: bilo je kot sprehajanje po cvetočem travniku, žalostne dni: pot je bila dolga in tiha, dolgočasne dni: bila je pot  preko velikega praznega prostora, napete dni: bila je kot gorska pot, polna presenečenj. Pot ne hodim sam. Z menoj gredo ljudje, pomagajo mi, ko mi gre za nohte. Rad bi videl celo pot, toda vidim le en košček, ki leži za menoj. Kar je pred menoj, tiči v temi. Bog, čuvaj mojo pot.”

Z vrha se spustimo v dolino. Prečkamo smučišče Holzleister. Spodaj je cesta in postaja žičnice, zraven gostilna, ki je zaprta. Vinko pokliče po telefonu prijatelja, ki naj bi nas nocoj prenočil. Slišimo, kako reče »ena ura«. Ojoj, bo še šlo eno uro? Verjetno je treba prečkati le še tole planoto, podobno Vel. planini. Sprašujem se, če je Vinko res govoril s tem znancem. Na tem področju namreč ni gsm signala. Verjetno nam je pogovor zaigral, da bi nam dal moralno moč za nadaljnjo hojo. Spodaj po cesti pripelje avto. Odpelje mimo. Če bi bili bližje, bi ga štopali. A če je avto, najbrž nismo daleč od civilizacije. Gremo dalje. Vzpon čez Vel. planino, med kravjaki in razmočeno zemljo. Nič posebnega, če ne bi bilo za nami že toliko ur hoje. Čez več kot eno uro vzpona pridemo do vrha planote in še vedno ni videti cilja. Preplezati je treba ograjo za živino, stopiti na leseno pručko in narediti korak čez.

 Skoraj nemogoče! Komaj komaj se potegnem kvišku in povlečem za seboj svoje utrujeno telo, obteženo z rukzakom. Na ograji, ki sem jo prestopila, piše, koliko je še do cilja. Nočem vedeti in ne slišati.  Saj smo že skoraj tam. Čudna tišina, ki vlada med nami, mi da vedeti, da najbrž še nismo. Izustim: »Vinko, zdi se mi, da te zdajle malce sovražim.« Gleda me resno in zaskrbljeno. Deli nam naglavne svetilke. A še nismo na cilju? Jih bomo še potrebovali? Kako, da ima štiri svetilke, če je obljubljal, da bomo hodili le podnevi? Trdna tema je. Pot vodi navzdol po ozkem grabnu, polnem spolzkih kamnov in korenin. Spotikamo se vanje. Kaj, če si kdo zvije ali zlomi nogo? Kako ga bomo spravili od tod? Smo sredi gozda, izgubljeni in pozabljeni od vseh. Ko se pot spet obrne navzgor, Vinku rečem: »Če gremo še enkrat navzgor, te ugonobim!« Odgovora ni, le steza se dviga in dviga, moje moči pa upadajo. Ne morem. Vrti se mi, slabo mi je od napora, čutim, da mi srce noro razbija. Občutek imam, da mi bo počilo, da ne bo zdržalo tega napora. Ulijejo se mi solze. Še dobro, da se ne vidi. Tudi Saši popustijo živci. Z jokajočim, še bolj pa s togotnim glasom, nadere Vinka. On ne reče nič. Očitamo mu, da bi moral vedeti, da takšne poti ne zmoremo, da je precenil naše moči. Takšen podvig bi moral raztegniti na dva dni in ne na enega.

Šli smo vase. Vsak vase. Molče in počasi napredujemo. Le Nika opazi, da je noč zvezdnata in uživa. Toliko zvezd na nebu še ni videla.

Čez dobri dve uri in pol od tam, kjer smo si nadeli svetilke, zagledamo v daljavi luč. Ura je 22.30. Samo še prehod preko jase. Vinko se tiho in previdno oglasi. Pove, da se prostorna jasa imenuje »Šminkenvajse«, to je travnik, kjer se dekleta našminkajo in uredijo za slovesen vstop v gostilno, kjer jih čaka snemalna ekipa in poročilo na televiziji. No, štos se nobeni ne zdi posebno smešen.

Končno – gostišče Strasseg. Cilj! Zmaga! Zmaga je nagrada za tistega, ki vztraja toliko časa, da premaga bolečino in napore. Ne morem verjeti. Zaradi utrujenosti se ne moremo radostiti. Moje želje so omejene zgolj na to, da snamem rukzak, sezujem gojzarje, se umijem in padem v posteljo.

Oskrbnik nam dodeli sobo v stavbi zraven gostilne. Vsak si izbere svojo posteljo. V kopalnicah teče mrzla voda. Nekaj časa je treba počakati, da priteče topla voda, a do takrat se umijem že z mrzlo.  Vinko nam iz gostilne prinese topel čaj. Popijem ga, se pokrijem z nekaj odejami in najbrž v trenutku zaspim. Vinko še nekaj šari naokrog.

Nika izgine. Vinko stopi do gostilne na pivo in na klepet z Gabi. Ko se vrne, Nike še vedno ni. Še enkrat pogleda po vsej hiši. Ni je. Pogleda še njeno posteljo, kjer je na področju vzglavja kup dek. Preostali del postelje je prazen. V vzglavju je Nikin obraz. Gotovo je zraven tudi celo telo. Dolginka se je spravila v položaj fetusa in zaspala kot dojenček v prapoložaju. Saša vzdihuje na postelji in objokuje svoje boleče noge.  Vino in večerjo izpustimo iz programa. Spim globoko in trdno.

Gradec je na višini 363 m nmv, povzpeli smo se na prelaz Schoekelnickel, ki je na 1.200 m, se spustili do Passaila na 653 m in se ponovno dvignili na 1.450 m. Prelaz Strasseg, cilj prvega dne romanja, je na 1.170 m.  Vinku se je v programu zapisalo, da bomo ta dan prehodili 38 km. Hodili smo od 7.00 do 22.30 ure, z nekaj vmesnimi postanki. Kasneje je Vinko s težavo priznal, da smo ta dan verjetno prehodili kakih 50 km. Z vso pravico smo bili pošteno utrujeni.

 2. dan – petek, 2. 5. 2008 (najmanj 35 km)

Prebudim se sveža in spočita. Umijem se, preoblečem in še malce ležem na posteljo. O, Vinko nam je dovolil daljše spanje, si mislim, saj je po programu vstajanje ob šestih.  Jutro se blešči v polnem sijaju.  Dežja ni več. Ko pogledam na uro, vidim, da še ni šest.  Vsi smo budni in veseli. Sašo zastoka: »Matr, me bolijo noge, kolena…« Nika ji v svojem značilnem optimizmu odvrne: »A ni fletn, vsaj veš, da jih imaš« (noge namreč). Ni je stvari, ki bi Niko spravile v slabo voljo. Če pomislim na svojega vrstnika, ki so mu pred kratkim zaradi bolezni odrezali nogo, smo res lahko hvaležni, da imamo noge in da nas lahko bolijo. A s takšno hvaležnostjo vseeno ne gre pretiravati.

Odpravimo se v gostilno, kjer nas že čakajo lepo pogrnjene mize in zajtrk. Mnjam, mnjam, kako omamno diši kava! Pri sosednji mizi sedi skupina avstrijskih romark, ki jih vodi Vinkova znanka Gabi. Vinka poznajo vsi, kjerkoli se ustavimo. Nič čudnega, saj že devetič roma po tej poti, zgovoren je in rahlo nenavaden in si ga tukajšnji domačini z lahkoto vtisnejo v spomin.

Gostilna je prijetna in polna nekih nenavadnih ljudskih glasbil, domačega orodja in drugih stvari. Na stenah visi rog, trobente, harmonike, košare, lestve, lesena kolesa z lojtrnika, venčki, majolike, rudarske svetilke, fotografije narodnozabavnih ansamblov. Tudi okrog hiše je pestro.  Na lesenem plotu so obešeni ponošeni gojzarji, pred vhodom je velikanski lesen gojzar, pod kozolcem ptičji strašili, skalnjak krasijo palčki…

 

Vinka vprašamo, kaj pomeni jutranje Rudlnovo glasbeno voščilo. Le skrivnostno se smehlja in ne reče nič. Rudl je gostilničar. Saša pripomni: »Ne žel si, da b’ ti Rudl zaigral na tistle orjaški rog, ki vis na sten.«  

Ko pa se bliža sedma in Avstrijke vstajajo, nas priganja ven, ker da bomo hodili skupaj.  Avstrijke se postavijo pred vrata in čakajo. Prikaže se Rudl s harmoniko. Počaka, da se vsi zberemo.  Zaigra dve poskočni melodiji na frajtonarico.  Njegova pokojna mama mu je namreč naročila, da mora s pesmijo in lepimi željami pospremit vsakega romarja, ki zapusti njegovo gostišče.

 

Rudlovo voščilo romarjem: »Naj vas spremlja Marija, ko si boste naložili težke nahrbtnike, ko vam piha veter v prsa, ko vas peče sonce po obrazu, ko vam ledenijo uhlji v mrzlem vetru, ko vam dež moči nahrbtnike, ko vam trdijo prsti na rokah, ko vas pečejo žulji na podplatih, ko se vam šibijo kolena, ko vam  pohaja volja. A vseeno bodite veseli in stopite pred oltar Marije v Mariazell. Marija vam  bo naklonila srečno romanje na cilj, na zemeljski in nebeški cilj. Romanje je molitev, kjer se besede izgovarjajo s koraki. Naj romarji ponesete radost v svet.«

Še enkrat nam zaželi srečno romanje, zatem se poslovimo. Krenemo tik po sedmi uri. Avstrijke hodijo pred nami in so precej hitre. Pot je lepa, položna, tu in tam se malce vzpne, sicer pa je danes takšna, kot jo je obljubljal Vinko – kot Pohorje. Malo gor in dol. Jutro se prebuja v prečudovitih barvah. Na travi in drevju se bleščijo kapljice rose, pajki so razprostrli svoje nežne mreže, med visokimi smrekami si utirajo svetlobno pot sončni žarki, mečejo sence in obdajajo gozd s skrivnostno mistično svetlobo. Tišino »moti« le ptičje petje.

Travnata pot, po kateri hodimo, je mehka kot preproga. Vedno pogosteje se pojavljajo markacije z oznako Mariazell. Ustavljam se vsakih nekaj metrov in fotografiram. Ne morem se nagledati prekrasnih prizorov. Drži rek, da je treba uživati v majhnih stvareh, mogoče kasneje spoznaš, kako velike so bile. Uživam vsak trenutek, vsak korak. Ni mi mar, da hodim zadnja. Vinko nam je že zdavnaj ušel naprej z avstrijskimi romarkami. Pot je takšna, da se ne moremo zgubiti ali je zgrešiti. Uživam na vsakem koraku. Tudi tukaj nam je ponekod postavila na pot ovire besna Paula in moramo plezati čez podrto drevje ali se plaziti pod njim.  Razen nas ni nobenih drugih pohodnikov, romarjev ali planincev, poti so samotne.

Jutranja zora je naš čas, ko veter poje v gorah, sonce kaže daljne doline in nam prinaša življenje.

Na sončni jasni se skupina ustavi. Kratek počitek.  Vinko nas že prej vpraša, če kaj pojemo. »Če ni mus, raje ne,« se diplomatsko ognemo. Z odgovorom ni preveč zadovoljen. Na jasi bomo molili. Vinko začne prvi. Pred avstrijsko – slovenskimi romarkami pove misel v slovenščini.

 

“Če misliš, da bo tvoja pot brez ovinkov, se motiš.  Če misliš, da jo boš zgrešil, ker ji ne vidiš konca, se motiš. Če misliš, da si že zadosti hodil in slednjič lahko sedeš in se odpočiješ, se motiš. Če misliš, da mora Gospod  pot pod tvojimi nogami zgladiti, se motiš. Hodi po poti, ki ti jo je Gospod namenil, hodi veselo in vriskaj in pojdi naprej, na koncu te čaka Nekdo.” S Sašo se spogledava. Občutek imam, da nas je Vinko okrcal, da smo premalo vztrajne, preveč mehkužne, da smo sinoči preveč jamrale. Mogoče so Avstrijke res nekoliko bolj vzdržljive in hitrejše od nas, a če pogledam daleč okrog sebe, ne poznam skoraj nikogar, ki bi zdržal takšno turo, kot smo jo včerajšnji dan me. Prebrana misel je lepa, globoka in dobronamerna, a vseeno malce zaboli in zaskeli pri srcu.

 Za  Vinkom molijo Avstrijke v nemščini, nato skupaj zmolimo očenaš vsak v svojem jeziku. Večjezične molitve me vedno pretresejo. Rada poslušam prepletanje slovenščine s tujim jezikom, ponosna sem na našo lepo govorico.

 Z Avstrijkami se odpravimo dalje in nekaj časa hodimo skupaj. Gozd se tu in tam malce razpre in prečkamo široke jase in pašnike, prekrite z otočki belih kronc in zvončkov, jagodnih cvetov, grmički borovničevja in raznih cvetočih rož. Po tleh je veliko lišajev.  Pot je bolj razmočena in blatna, paziti je treba na vsak korak.  Tu in tam so zaplate snega. Podatku, da smo na višini 1.500 m, ne verjamem preveč, ker je vegetacija podobna tisti pri nas nad 2.000 m. A menda smo res na višini Rogle.  Planine so prelepe, pot pa ne prenaporna, mirna in spokojna.

 

Punce ves čas klepetamo. Ne zmanjka nam tem in snovi za debatiranje. Vinko nas kdaj pa kdaj ošvrkne z očmi. Menda klepetanje škodi hoji, saj se včasih tako zagovorimo, da se moramo ustaviti in besede podkrepiti z mimiko, kretnjami… S tem pa po nepotrebnem izgubljamo energijo in čas, lepo prosim. Vinko hodi pred nami, ujame kdaj kak košček naših debat in si misli svoje, včasih pa si ne more kaj, da ne bi tudi sam kaj dodal in pripomnil.

 Smejimo se ves čas, smejimo kljub naporom, smejimo tudi, ko smo izčrpane in na robu moči. Prav fajn smo in fletne, ne?

 V kraju Schanz si privoščimo kosilo, jabolčni sok in pivo. Avstrijke tudi. Skupaj se tudi odpravimo dalje, potem pa se kolona počasi raztegne in raztrga.  Slovenski romarji ostanemo zadaj in Vinko, ki je prej hodil z domorodkami,  se mora spet sprijazniti zgolj z našo počasnejšo družbo. Poti postanejo bolj obljudene. Srečujemo vedno več pohodnikov. Romarska pot Mariazellweg je označena kot 06. 

Vedno pogosteje naletimo na zaplate snega. Sneg je razmočen in se udira. Nika in Saša imata obute superge, zato morata še bolj paziti, kam stopita.  Medtem, ko je Vinko čakal na nas počasnele in klepetulje, nam je postavil snežaka, ki se nam je smehljal sredi poti. Za dober foto posnetek sem legla na tla in v hipu je na meni mrgolelo gozdnih mravelj, da mokrih kolen niti ne omenjam.

Ob 15. uri se v gostišču na hribu Stanglalp spet ustavimo in naročimo tukajšnjo specialiteto, nekakšno smetanovo torto. Na krožnike dobimo pravo goro smetane.  Izvemo, da so Avstrijke pospešile korak, ker bodo skušale v dolini ujeti avtobus, ki vozi ob 17. uri. A ga ne bi tudi mi?  Vinko vprašanje seveda presliši.

Ker je vreme čudovito jasno, je s tega hriba čudovit razgled. V daljavi se dviga mogočno gorovje, dvatisočaki, katerih vrhovi so pokriti s snegom. Saši naročim, naj pozira tako, da se bo videlo gorovje v ozadju. »Če bi nam slučajno jutri Vinko rekel, da moramo tja,« se šalim.  Šalim??? Naslednji dan smo ravno s tistih gora gledali ta hribček, na katerem stojimo danes. Še dobro, da tega zdaj še ne vem, kajti Vinka nisem želela vprašati, v katero smer gremo naslednji dan, ker nisem hotela slišati odgovora. Bolje, da ne vem, kaj nas čaka.

Do teh zasneženih gora v ozadju smo prišli naslednji dan

Do teh zasneženih gora v ozadju smo prišli naslednji dan

Spet se spuščamo skozi gozd strmo navzdol. Pot je kamnita in polna korenin, a lepa.  Z Niko hodiva malo naprej in prvi zagledava luštnega kodrastega mladeniča, ki sedi na hlodih in očitno zbira pogum, da zagrize v hrib,  v smer, od koder smo prišli mi. Iz velikega rukzaka mu štrli škatla za violino. Počakam ostala dva naša romarja in Vinku rečem, da bom tega fanta zamenjala zanj, da je videti bolj prijazen in manj mučiteljski. Fant nas vpraša, če smo Rusi, da tako sklepa iz govorice. Pojasnimo mu, od kod prihajamo in potem opazi Jakobove školjke na naših nahrbtnikih. Pade beseda Camino, pozna to romarsko pot. »Od kod pa ti prihajaš?« ga vprašamo. Pove, da z Dunaja, da mu je ime Christian, da je pravkar doštudiral. »In kam greš? Tja gor?« pokažemo v  hrib, s katerega smo pravkar prišli. Prikima. Še vedno vrtamo vanj. »Kam pa potem?« »V Jeruzalem!«  ?????!!! Kako? Peš v Jeruzalem? Sapo nam vzame od presenečenja. »Ja, na božični večer, 24. 12. 2008, bom v Sveti deželi!« Ne moremo skriti navdušenja. Vinko ga prosi, naj nam zaigra na violino, a se izmika. Utrujen je, pa dež je začel škropiti, mora naprej. Vinku je kasneje žal, da mu ni on zaigral na orglice in da mu nismo podarili vsaj kakšne malenkosti. Poslovimo se z besedami Buen camino.

 

Christian, ki roma peš od Dunaja do Jeruzalema

Christian, ki roma peš od Dunaja do Jeruzalema

Še dolgo imamo Christiana v mislih, občudujemo njegov pogum, mu zavidamo njegovo svobodo.  Kako velik cilj si je zadal! Ni še ukalupljen v okove vsakdanjega življenja,  v pehanje za zaslužek, za preživetje družine, borbo za standard, za materialne dobrine. Mi se le za nekaj dni uspemo odtrgati od vsega tega in si delamo utvare o svobodi, čeprav vemo, da se bomo vrnili v isti ritem in si le kdaj pa kdaj dovolili sanje o drugačnem življenju, ki bi ga morebiti lahko živeli. Kar se mene tiče, sem vseeno lahko hvaležna za svoje življenje in za vse, kar imam, predvsem za svoje najdražje, sanje pa so začimba vsakdana. Srečno pot, Christian!

Malo kasneje počivamo pod drevesi v gozdu, glodamo jabolka in lupimo pomaranče. Iz daljave se slišijo glasovi mesta, hrup avtomobilov.  Še malo, pa bomo v Mitterdorfu (592 m nmv), ki je pomembna postaja na romarski poti v Mariazell. V bližini se nahaja elektrarna na reki Mürz.  Od tam, kjer smo popoldan jedli smetanovo torto, smo se spustili za  1.000 m višinske razlike.  Prečkamo most čez avtocesto in smo pred velikim pašnikom, na katerem se pasejo biki. Niki se močno smili bik, ki ima v nosu rinko. Vinko pojasni, da je rinka zato, da bik ne more piti mleka pri kravah mlekaricah. Eden od bikcev se radovedno približa ograji in ljubeče oblizne Vinka, ki komentira: »Če to ni čudno! Ob treh ženskah se lubčkam z bikom!«

 

V lepo urejenem Mitterdorfu, ki šteje vsega skupaj 2.500 prebivalcev, se spotoma ustavimo v gostilni na zadnjem pivu. Od tu so se avstrijske romarke peljale do naslednje vasi z avtobusom. Natakarja vprašamo, koliko km je do Veitscha, kjer prenočujemo. 7 km. OK, to bomo zmogli, čeprav se spet pripravlja k dežju. Ko se že napotimo dalje, pokažem Saši kombi z napisom taxi. »A se ne bi peljali?« takoj zgrabi priložnost. Mirno jo ignoriramo. Ah, to urico in pol bomo pa že zmogli. Pot do naslednjega mesta poteka ves čas po asfaltu. Ostali trije zaženejo tak tempo, da jih komaj dohajam. Nekajkrat zakličem za njimi, naj malo obrzdajo konje, pa kar divjajo dalje. Vdano motovilim za njimi v svojem počasnem ritmu. Teh 7 km prehodimo v eni uri! Če smo bili še v Mitterdorfu polni energije, so nam ti zadnji km posrkali vso moč. Pri vstopu v mesto srečamo Avstrijke, ki nam radostno mahajo in čestitajo, da smo uspeli prehoditi tudi del poti, po kateri so se one peljale. Če bi imele one takšnega priganjača, kot je naš Vinko, se tudi ne bi peljale! Slovenske romarke se zgrudimo na klopi v parku v kraju Dorf-Veitsch in nam ni mar za lep kip sv. Vida sredi parka.  Nocoj spimo v župnjišču. Župnika še ni doma. Menda ima šmarnice pri križu, ki se dviga nad mestecem. Križ se vidi po vsej dolini. Vinko je nekaj omenjal, da bi šli do križa, vendar zdaj modro molči, ker ve, da ne bi nobene prepričal, naj se nocoj vzpne še na kak hrib. A njegov molk vseeno nekaj pove. Dvomim, da se je odrekel želji, da vidimo križ od blizu, torej ga bomo najbrž jutri zjutraj.  Na dvorišču župnišča, ki se nahaja v velikem 400 let starem dvorcu, za katerega se vidi, da je bil pred kratkim temeljito obnovljen, razložimo rukzake. Vinko privleče iz svojega kruh, slanino, sir, čebulo, sol, sladkor, za vsakega od nas sok… in svečko, ki jo prižge za romantično vzdušje.  Večerja ob svečah, pod imenitnimi arkadami župnišča, je čudovita. Če smo  Vinka punce zadnje kilometre že spet malce preklinjale,  mu zdaj odpustimo vse grehe in priganjanje.

Ko pride župnik, nam oddeli sobo. Župnišče je tudi v notranjosti osupljivo lepo. Pohištvo je staro več sto let, po stenah so gobelini in slike. V naši sobi je osem pogradov. Razporedimo se po njih, se stuširamo in spravimo v postelje. V postelji nekaj časa berem Vinkovo Sv. pismo,  pošljem nekaj sms-jev, potem pa kar kmalu ugasnemo luč in zaspimo. V smehu in z dobro voljo.

Menda je bilo danes 35 km hoje, a se Vinko kasneje zgliha, da je je bilo precej več.

3. dan – sobota, 3. 5. 2008 (30 km)

Še preden vstanemo, iz kuhinje zadiši po kavi. Hitro se umijemo, oblečemo, pripravimo rukzake in pospravimo postelje. Zajtrk nam streže sam župnik. Na praznično  pogrnjeni mizi nas čakajo pogrinjki in prižgana sveča.   Župnik nenehno sprašuje, kaj še želimo in s čim nam lahko še postreže. Na koncu nam  daruje nekaj žetonov za križ. Me še nismo vedele, kaj to pomeni, Vinku pa je vse jasno.

Ob sedmih se poslovimo od gostoljubnega župnika in si oprtamo rukzake.  Takoj za cerkvijo in župniščem se začne strm klanec, ki vodi do križa. Noge so težke. Z naporom se vzpenjam in si mislim, če mi je bilo treba tega matranja. Mar bi šli bolj po položnem. A nas mora Vinko res zvleči na vsak hrib? Na vsakem ovinku so postavljene učne table, ki prikazujejo tukajšnje živali,  rastlinstvo, drevje, gobe. Ob ogledovanju tabel prilezemo počasi do vrha. Pred nami se prikaže veličasten lesen križ.  Ko  ga zagledam v vsej njegovi veličini, se nehote tudi sama  pokrižam. Ime križa pove vse: križ romarjev, romarski križ, namenjen romarjem v Mariazell. Visok je 40,70 m in širok 27 m. Menda je največji lesen križ na svetu. V notranjosti križa je 160 stopnic, ki vodijo v osem nadstropij.  Vsako nadstropje predstavlja prvotno zgodovino, začetke sveta in človeštva.

 

Geneza. Prvi dan je Bog ustvaril nebo in zemljo, drugi dan je Bog ustvaril…. Vse do sedmega dne, ko je Bog počival po vsem svojem delu, ki ga je  opravil.

V vsakem nadstropju so umetniške fotografije prikaza stvarjenja sveta. V najvišjem nadstropju je oltar in klopi. Menda se v maju tukaj vsak večer opravljajo šmarnice.  Križ je bil blagoslovljen in odprt za romarje v maju 2004. Za vstop vanj potrebuješ žeton, ki stane 2 €.  To so žetoni, ki nam jih je podaril župnik.

Z najvišjega nadstropja občudujemo razgled na Dorf-Veitsch in na dolino, po kateri smo včeraj hodili.  Vinku priznamo, da se je splačalo povzpeti sem gor in da bi veliko zamudili, če ne bi šli. Znotraj lesenega križa, v tišini in miru, ob žvrgolenju ptic, dviganju meglic in prebujanju novega dne nam Vinko prebere jutranjo molitev, hrano za dušo. 

Odpravimo se dalje in pridemo do rudnika magnezita. »O, a smo že v  Trbovljah?« komentiramo sivo pokrajino, zaprašene tovarniške zgradbe, visok dimnik, lapornasta tla in značilno industrijsko rudniško okolje. Zasavje je prišlo za nami. Najdemo bližnjico, ki nas vodi naravnost na tovarniško dvorišče, med stroje, jaške in skladišče vreč. Nihče nas ne preganja, čeprav stroji hrumijo in očitno teče nek delovni proces. Mirno pridemo mimo vratarnice. Spet postanek pri gostilni in kava, pa še ni dolgo, kar smo jo pili v župnišču. Vinko je sumljivo dobrosrčen, najbrž nas čaka nekaj hudo napornega.  Pred nami se dvigajo visoke zasnežene gore, ki jih moramo prečkati, a menda ne bomo šli čisto do vrha. Odvračam pogled od njih, ker se bojim vzpona. Vem, da bo zame težko.

 

Sprva hodimo še po lepi zeleni dolini. Ob potoku rastejo šmarnice. O njih sem nekoč prebrala: Šmarnica je prav posebna cvetlica. Lahko jo primerjamo z našim človeškim doživljanjem, razpoloženjem, čustvovanjem. Šmarnica cveti, lepo diši. Tudi mi cvetimo, ko smo srečni, zadovoljni, ljubljeni, uspešni, zdravi, neobremenjeni. Šmarnica je strupena cvetlica. Tudi mi smo lahko strupeni, ko smo neprijazni, nehvaležni, ljubosumni, prepirljivi, zadirčni, nepotrpežljivi, vzkipljivi… Šmarnico imenujejo tudi solzico.  Solze so del našega življenja, ko smo žalostni, razočarani, nesrečni, osamljeni, nerazumljeni, odrinjeni, zapostavljeni, zagrenjeni, bolni…

Fotoaparat zabeleži podatek, da je do vrha gore Hohe Veitsch 3 ½ ure, do prelaza Rotsohl pa 2 ½ ure. K sreči mi ti podatki ne pomenijo nič, saj ne vem in (še) nočem vedeti, do kam gremo.  Pri zadnjem počitku pred vzponom se nam pridruži mačka, ki nas spremlja precejšen del poti. Začnemo se torej vzpenjati. Pot vodi skozi gozd in strmo navzgor. Že kmalu se upeham in začnem loviti sapo. Teža nahrbtnika me pritiska navzdol. Čutim bobnenje v prsih, pritisk v ušesih, v glavi, vrtoglavico, slabost. Stezo vsake toliko časa preseka širša pot. Vinka spet nagovarjam, da gremo po njej, pa pravi, da ne ve, kam vodi in da moramo po tej, ki jo pozna in ki je označena. Vem, da mora biti tako, a telo ne prenese tolikšnega napora. Nika hodi z lahkoto, saj je vajena strmin Ratitovca in ima nasploh rada hribe in skale, Saša pa je pri vzponih v bistveno boljši formi od mene in tudi lepo hodi. Ostajam zadaj. Po dobrih dveh urah same strmine mi popustijo živci. Ulijejo se solze, začnem hlipati. Na neki jasi me ostali počakajo. Grem mimo njih in dalje. Ne morem se ustaviti. Vinko me dohiti in vpraša, če mi pomaga nositi rukzak. Odklonim in povem, da me je izdala psiha in da moram biti sama. Da sploh nisem tako fizično utrujena, kot sem bolj na koncu z živci. Nekaj časa bom hodila sama, pa bo najbrž bolje. Vinko me pusti samo in grem naprej po označeni poti. Sprva še tečejo solze, potem se umirim in mi odleže.  Prečkamo lesen most, pod katerim je  hudournik. Na nasprotni strani so snežni zameti. Včasih se do kolen ugreznemo v sneg, razmehčan od sonca. Počivamo pri izviru.

Vinko potegne iz svojega čudežnega nahrbtnika, v katerem ima VSE, pasto za gojzarje in nam jih namaže, da nam ne bo premočilo. Temu se reče, da ima v rukzaku vse, samo fajmoštra ne, ima pa Sv.  pismo! Da punčke Kaje, ki jo nosi s seboj, niti ne omenjamo.

Blizu vrha  sedla stoji lesena skulptura Hansa v talarju, ki je eden od simbolov te romarske poti. Pozimi je toliko snega, da je cel kip prekrit s snegom, vendar ga romarji vedno odkopljejo, da gleda ven iz snega.  Preden gremo naprej, mu Saša  pomaha in zapoje: »Arivederči, Hans… Tralala…«

Na vrhu sedla Rotsohl (1.429), poiščemo zavetje pri leseni bajtici, pri kateri se je Vinko na svojih prejšnjih romanjih že ustavil.  V svojem značilnem stilu poskrbi za presenečenje. Iz njegovega rukzaka  se prikaže divjačinska pašteta, kruh, slanina, župnikova pogača… Vse lepo narezano in namazano na kruh, dekorirano s srebrnim prtičkom in – ognjemetom!!!  Vzklikamo od veselja. Ne manjka tudi ne pijača. Saj ne moreš biti jezen na Vinka, če te še tako matra in muči. 

Nad nami se dviga vrh Velikega Hohe Veitscha (1.981 m). Zaradi snega se vzponu nanj odpovemo (hvala Bogu!). Sonček lepo sije, v senci pa je mrzlo. »Prav fletn nam je« reče Nika.

 

Na nekem delu poti nam Vinko pokaže, od kod smo prišli včeraj. Strahotno daleč v daljavi so Stanglalpe, kjer smo včeraj jedli smetanovo torto.  Ne moremo verjeti, da smo zmogli premagati takšno razdaljo. Prav ponosni smo sami nase, malce pa tudi na Vinka, ki nas je pripravil do tega. A na glas mu tega še ne povemo, ker še nismo končali današnje poti in ga bomo mogoče do večera še kaj kregale.

Vinko globoko v globeli opazi kragulja. Razprostre krila. Negiben je. Zrak ga nosi v krogih. Dviga se. Vinko gleda in uživa. Mi premagujemo klanec z naporom, kragulja pa dviga vzgon. Dekleta se približamo Vinku in ta nam pokaže kragulja, ki se dviga višje in višje. »A ni lepo gledati ptiča, kako se dviga?« zanosno reče. Saša odvrne: »Ja, vedno je lepo gledati tiča, ki se dviga.«

Spust je težak in nevaren. Ponekod so nanošeni visoki zameti snega, pod katerimi teče voda. Čez steze leži podrto drevje, čez katerega je treba plezati in se plaziti pod njim.  Hodimo po starodavni romarski poti, ki ni zelo obljudena. Kaže, da zadnjih sto let sploh ni nihče hodil po njej. Pot  je na nekaterih mestih vsekana v takšno strmino, da se ne bi ustavil do doline, če bi zdrsnil. Saša še ni hodila po takšnem terenu in jo je malce strah, sicer pa se korajžno prebija čez nevarne prehode. Jaz sestopam z lahkoto, vesela sem, da se spuščamo in da ne bo treba več navzgor.  Na zadnjem delu se pot spusti po grapi s poseko skoraj navpično. Vsak korak je treba previdno postaviti in se opreti. Srečno pridemo do vznožja in posedemo po hlodih ter počivamo. Tako rekoč smo na cilju, najtežji del je premagan. Juhuhu. 

Ustavimo se pri kipu Marije, kjer piše Zdrava Marija. Prav vesel je popotnik besede svojega jezika.

Pred nami je bilo samo še nekaj km poti po lepi dolini. Spet občudujem stare hiše, zeleno pokrajino. V kraju Aschbach se ustavimo na pijači. Tu je železarski kraj s še stoječim plavžem. Niko spominja na njene Železnike, ki se prav tako ponašajo s plavžem.

Vinko pozna gostilničarja in on njega. Punce se zapodimo med police, kjer izbrskamo stare knjige, fotografije, albume in vtise gostov, stare petdeset let in več.

Na steni je izobešena lesena žolna, z vrvico na poteg, pod njo pa napis: kliči 1-x:  žeja, kliči 2-x: žeja narašča, kliči 3-x: neukrotljiva žeja, kliči 4-x: jezik se lepi na nebo, kliči  xxxxxxx:  gori, izprazni sod v kleti. Vinko potegne vrvico. Žolna glasno kavsne po deblu. Gostilničar priteče. Gostje pri sosednjih mizah se smejejo. Vinko v smehu pojasni birtu, da je le preverjal napravo. Tik za tem pride  v sobo še Saša. Buljimo v žolno. Ona pa za vrvico in drdrdrdrdrdrdrdrdrdrdrdrrr….  Smeh je neustavljiv.

Ne moremo verjeti, ko nam Vinko pokaže hišo, v kateri naj bi nocoj prenočevali. Da ni to kakšna finta in bo treba morebiti še čez kako goro? Ne, izkaže se, da smo res na cilju in to ob dnevni svetlobi.  Menda smo danes prehodili »le« 30 km.

 

Stara furmanska gostilna je bila včasih tudi pošta in je najbrž kdaj videla boljše čase, a je prijetna in domača. Starejša birtinja nas prijazno pozdravi. Naročimo večerjo, potem se odpravimo v sobe. Pohištvo je takšno, kot smo ga včasih imeli po naših domovih, stene so še povalcane z drobnimi vzorčki. Na posteljah so pernate tuhne. Kot bi se vrnila v otroštvo, se mi zdi. Ženske spimo v eni sobi, Vinko pa sam v drugi. Tako so razporejene postelje.

Večerjamo ribe in že ves dan obljubljeno in pričakovano makovo torto, ki je specialiteta tukajšnje gostilne. Res je dobra. Vinko prinese od nekod lutko smehljajočega meniha, ki kima z glavo in se  obrača. Kakorkoli ga postavimo, se obrne proti Saši, se smeje ter (tudi on) uživa ob  njenem globokem dekolteju. Smeh odmeva po osamljeni vaški gostilni. Tako je tudi pisalo v Vinkovem programu: »Večerjamo ribe, makovo torto, pijemo pivo in vino. Pojemo, se smejemo, pogovarjamo.«  Edino pojemo ne, pa vina tudi ne pijemo,  ostalo pa vse drži. Zvečer nam Vinko v sobi prebere odlomek iz Sv. pisma.  Kmalu zaspimo.

 4. dan -  nedelja, 4. 5. 2008 (16 km)

 Zadnji dan romanja.  Danes naj bi hodili le 16 km in to ves čas po ravnem. To bo nekaj zame! Poslovimo se od prijazne stare gostilničarke. Hodimo skozi lepe vasi ob glavni cesti. Prometa ni, saj je nedelja. Tudi avtobusa ni, ko namigujemo, da bi kar počakali nanj. Seveda ne mislimo resno.  Ob asfaltirani cesti teče rečica. V kraju Gusswerk se spet ustavimo v stari gostilni, ki izvira iz nekdanje kovačnice. Po stenah in stropu so kovani izdelki iz železa, kovaško orodje, klešče, pile, nakovala. Mlada gostilničarka je oblečena v dirndl, v ušesih ima uhane v obliki encijana, na bluzi roževinaste gumbe. Ponudi nam odličen jabolčni zavitek.  Na tem romanju smo se naužili dobrih slaščic. Tudi kava je dobra.

Danes je god sv. Florijana, zavetnika gasilcev.  Avstrija ga še posebej časti, saj naj bi tukaj umrl mučeniške smrti. Sv. Florijan je tudi zavetnik mesta Dunaja. Povsod srečujemo gasilce v slovesnih  paradnih uniformah. Avstrijci se že tako radi oblačijo v uniforme in narodne noše. V Gusswerku naletimo na dva gasilca, ki nosita rdeči kanglici. Gasilci hodijo na dan Sv. Florijana s takšnimi kanglicami od hiše do hiše in pobirajo prostovoljne prispevke. Naša dva gasilca poprosimo  za fotografiranje, Vinko pa jima v kanglico vrže nekaj drobiža.

Pred nami se dviga na griču manjša cerkvica. Po kamnitih stopnicah se povzpnemo do nje. Vinko počaka, da smo zbrani vsi štirje in da skupaj pridemo do kapele Sigmundsberg iz 15. stol., ki stoji na mestu neke stare utrdbe, ki je nekdaj kontrolirala prihode v Mariazell. Z njenega obzidja se nam prvič odpre pogled na Mariazell.

Od daleč se vidi bazilika. Preoblečemo se v čistejša oblačila in skupaj zmolimo zahvalno molitev, da smo srečno priromali na cilj. V zraku lebdi slovesno vzdušje. Zmolimo psalm 22. Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.

Začenja deževati, oblečemo si pelerine. Malo pred mestom ustavi na nasprotni strani avtomobil. Iz njega skoči moški in pokliče Vinka. Rokujeta se. On je mož vodnice Gabi, ki vodi skupino avstrijskih romark.  Pove, da so tudi one že blizu cilja. Zadnji koraki in pogled na sveto špranjo Skozi to ozko skalnato režo je prišel  po legendi prvi menih in postavil cerkev. Dekleta Vinka nedolžno vprašamo, če na romanju postanejo vse špranje svete. Zagledamo angela s pozavno na mestnem pokopališču, še malo sopihanja v hrib in točno ob dvanajstih, ob zvonjenju cerkvenih zvonov, zagledamo pred seboj katedralo v Mariazellu. Še nekaj korakov do širokega stopnišča, ki vodi do cerkve.

Mariazell je poznano tudi po imenu Marijino Celje. Mariazell  je bil ustanovljen po izročilu 21. decembra 1.157, ko je opat benediktinskega samostana iz  Sv. Lamberta Otker poslal v adventnem času v to idilično gorsko vasico pod vznožjem pogorja Burgeralp meniha Magnusa, da bi oznanjal evangelij in širil vero. Redovnik je s seboj nesel Marijin kip iz lipovine, ki ga je po tradiciji sam izklesal. Ko je bil že blizu cilja, mu je ogromna skala zaprla pot. Menih se je v stiski zatekel k Mariji in skala se razcepila in mu odprla pot. V kraju Mariazell je postavil kip v  majhno celico (po nemško Zell), ki jo je uporabljal kot kapelico in bivališče zase. Od Marije v celici je tako prišlo ime Mariazell. Sveto življenje redovnika, Marijina podoba in sloves o čudežih, ki so bili z  njo povezani, so pritegnili romarje iz vse Evrope.

Mariazell je l. 2007 praznoval 850-letnico obstoja. Je  najstarejše avstrijsko Marijino svetišče in največje romarsko središče v srednji Evropi, ki ga letno obišče milijon in več romarjev. Ponaša se z mogočno baziliko in s slavno podobo Matere božje. Podoba Marijinoceljske Matere božje ima več častnih nazivov, npr.  Müther Austria – Mati Avstrije, Magna Mater Austriae – Velika mati Avstrije, Mater  gentiun Slavorum – Mati Slovanov in Magna  Hungarorum Domina – Velika Gospa Madžarov.

Od nekdaj se je vse do današnjih dni ohranila navada, da Marijin kip preoblačijo skladno z liturgičnim časom. Preprost kip iz lipovega lesa, ki je z leti potemnel, po starem običaju krasijo z oblačili, ki so jih darovale plemiške gospe. Brez oblačil in v prvotni obliki je kip le dva dni v letu: na dan posvetitve bazilike, ki je na praznik Marijinega rojstva (mali šmaren) 8. septembra in na ustanovitveni dan Marijinega Celja, to je 21. decembra.

V  baziliki je bogata zakladnica z mnogimi umetninami in dragocenostmi, ki so jih v dar prinašali plemiči, kralji in cesarji. Habsburžani so svoje poroke praviloma sklepali v Mariazellu.

Prehodimo še nekaj stopnic in smo na ploščadi pred vhodom v cerkvijo. Tam so že naše avstrijske soromarke. Prisrčno se objamemo z njimi. Vse nas preveva občutek zmagoslavja in ponosa nad zmago, nad premaganimi napori.  Objamem se z Niko, Sašo, Vinkom. Vinkov objem je močan, čvrst. V njem občutim toplino, gorečnost, priznanje, da sem kljub slabostim zmagala. Vinko je naš duhovni vodja in vodnik, ki nas je s svojo voljo, pogumom in vzdržljivostjo pripeljal do cilja. Če za koga, potem zanj velja: »Če želiš koga vneti, moraš sam goreti.«

Svojo gorečnost, svoje prepričanje, da zmoremo, je prenesel na nas in nam dal s tem moč, da smo dejansko zmogle.  Solze stečejo same od sebe. V prsih me duši od ganjenosti in ponosa, da sem tam, na cilju, pod Marijinem plaščem, kot slikovito reče Vinko.

 

V cerkvi odložimo rukzake za stebrom in se pomešamo med romarje. Večina jih je prišla z avtobusi, avti, veliko je motoristov. Zaprašeni, umazani, preznojeni in  razkuštrani se vidno ločimo od nedeljskih, lepo oblečenih in dišečih romarjev.  Udeležimo se maše in si ogledamo cerkev.

Med mašo se spomnim svoje (in Sašine) sošolke Magde, ki je pred meseci usodno zbolela in se z zadnjimi močmi bori za življenje. Njeni zemeljski dnevi se iztekajo. Pomolim zanjo.  Naj ji bo čim bolj prihranjeno telesno trpljenje. Srečno, draga Magda. Napišem ji razglednico. Bog ve, če jo bo še prebrala. 

V cerkvi se vpišemo v spominsko knjigo.  Fotografiramo  se pred cerkvijo in se poslovimo od avstrijskih romark.

Po maši gre Vinko pogledat vozni red, Saša pa medtem čuva naše rukzake. Midve z Niko greva poiskat sveto vodo. Ta se nahaja v kapelici sv. studenca iz 18. stol., ki je v hribčku nad baziliko. Vinko nam je prej pokazal smer, a morava z Niko nekoga povprašati za pot. Ko zagledava kapelico, pred njo pa štante, veva, da sva na pravem mestu. Sprva natočiva vodo v vodnjaku pred kapelo, potem pa vstopiva v kapelo in vidiva, da tudi pri oltarju teče voda. Izvir naj bi imel zdravilno moč zoper bolezni oči. Zdravilna voda teče iz vrčev, ki ju držita angela na obeh straneh oltarja. Z Niko natočiva zdravilno vodo in jo nekaj tudi popijeva.

Vsi štirje se sprehodimo  med štanti, si ogledujemo razstavljeno kramo, nakupimo nekaj drobnih spominkov. Na eni od stojnic se fotografiramo s figuricami na lesenih deskah. Prodajalka se smeji. »To je drugače namenjeno otrokom,« pojasni. Saj smo otroci, le malo večji.  Razposajeno se smejimo. 

V znano romarsko gostišče gremo na kosilo. Polno je romarjev, spet so tukaj naše Avstrijke. Gostišče je romarjem dobro znano. Vinko nam pridnim romarkam podari spominčke: skodelice za kavo z napisom Mariazell in svetinjice. Pove, da darila vsaj malo ponazarjajo osebe (telesno in duhovno): največji lonček prejme Staša, najvišjega Nika in najbolj okroglega Saša. In tako imamo ženske spet o čem premišljevati. Kakšna je razlika med največjim in najbolj okroglim?  Dekleta kasneje Vinku podarimo popotno palico, da nas bo na prihodnjem romanju lahko še bolj priganjal.  Napišemo nekaj razglednic in – čas je za odhod.

Z avtobusom se odpeljemo proti Bruck an der Muru. Prvih nekaj km potujemo skozi kraje, ki smo jih danes prehodili.  Vidimo našo poštno gostilno, v kateri smo prenočili, vidimo goro Veitsch, ki smo jo včeraj prečkali. Veliko smo prehodili.  Vožnja traja uro in pol.

 V Brucku presedamo na vlak za Gradec. Ob 17.45 smo že na peronu. Posedemo na rukzake po tleh.  Gospa notarka, gospod tehnični direktor…. Lepo na tleh in po klošarsko. Režimo se na ves glas. Pred šesto pripelje  vlak in vsi, ki stojijo na peronu,  vstopijo vanj. Odhod našega vlaka je ob 18.10. »Ta ni pravi,« reče Vinko. Naslednji bo naš.

Spomnim se na očeta, ki je nekaj let delal v rudniku grafita v Kaisersbergu pri Leobnu. Na tej postaji Bruck an der Mur  je verjetno presedal za Gradec in Maribor, ko se je vračal domov.  Nekaj časa sta starša celo načrtovala,  da bi se preselili v Avstrijo.

Vinko se spomni, da ima v rukzaku še en predmet, ki ga ni uspel uporabiti – orglice. Na tla pred seboj vrže svoj klobuk in prične igrati nanj.  V klobuk vržemo nekaj drobiža. Vinko igra, mi pa se krohotamo. Solze nam tečejo od smeha.

Nenadoma Nika vpraša Vinka, če je prepričan, da vlak, ki stoji na postaji, mogoče le ni naš. Kje pa, naš šele pride. A vseeno se zgane in gre povprašat. Potem gre vse na hitro. Zgrabimo rukzake in se minuto pred odhodom vlaka, ki je prej pol ure stal na postaji, mi pa ob njem guncali afne in čakali naslednjega, vkrcamo vanj. Seveda je bil to naš vlak. Naslednji vlak gre proti Gradcu šele zjutraj. To bi bil res štos, da bi nam odpeljal pred nosom.  Sprevodnika naprosimo, da napravi skupinsko sliko.

Še na vlaku se smejimo in klepetamo, kot da nismo skupaj hodili štiri dni. Še veliko si imamo povedati. Vinko pripomni, da smo za njegov okus mogoče ženske le malo preveč govorile. Potem se popravi, da nam je zato morda kdaj zmanjkalo moči za hojo in da smo včasih sredi poti kar zastale, da smo dokončale pogovor ali začeto zgodbo. Takoj ga napademo nazaj, kako nas je on mučil in da smo bile še kako vzdržljive in trpežne. In da poznamo le malo ljudi, ki bi zmogli kaj takega. Ni videti prepričan.  V Gradec prispemo ob osmih zvečer, avto nas še čaka.

Romanje v Mariazell je bilo težko, hudo, a nepopisno lepo. Družba je bila čudovita, vzdušje enkratno.  Bilo je veliko smeha in še enkrat smeha. Vsi smo najbrž dobili nekaj novih smejalnih gub.  Ko smo kasneje pregledovali fotografije, posnete na romanju, se vsi na vseh slikah prešerno in od srca smejimo.

Vinko je naše romanje strnil z naslednjim opisom:

»Skupno smo prehodili okrog 130 km, hodili 30 ur (ali zaradi kratkih počitkov nekaj več) in premagali 3600 višinskih metrov (šteto le navzgor in še prav toliko navzdol). Prvi dan smo prehodili okrog 40 km ali 12 ur in premagali 1800 metrov višinske razlike, šteto navzgor in nekaj manj navzdol.  K temu je potrebno dodati še 250 kilometrov vožnje z avtom. Uživali smo 4 dni. Smejali smo se tri dni in pol. Prvi dan je deževalo približno 5 ur v dveh rundah. Druge padavinice niso bile vredne omembe. Če pogledam nazaj v prvo molitev, ugotovim, da smo zelo dobro sledili mislim: strnili smo skupino, veseli smo bili, uvideli, da je potrpežljivost boljša kot moč, spoznali, da je romanje  molitev, kjer se besede izgovarjajo s koraki, sprejeli vreme in izkoristili tišino. Ko sem prvo molitev prebral še enkrat bolj natančno, sem ugotovil, da nismo molili, da bi bili vso pot tiho. Tiho smo postali takrat, ko je bil napor velik. Izkoristili smo tišino.«

 Nika pa je zapisala:

 »Na poti smo veliko prehodili in uživali, užitek je bil največji, ko smo premagali najhujše napore. Zmogli smo in to je utrdilo vsakega posameznika in celotno skupinico nas štirih.  Staša je rekla, da se že dolgo ni tako nasmejala, Saša je spoznala, da tudi ponoči in pozimi hribi ne spijo, Vinkota sem samo občudovala – res je poseben. Mene je pot spet učila sprejemanja, učila me je živeti in uživati tukaj in zdaj. Različni smo si, pa vendar ima vsak toliko lepega v sebi, kar lahko druge bogati, da je škoda iskati napake, ki jih seveda najdeš v vsakem. Tudi narava je bila raznolika, v 24 urah nam je ponudila dan in noč, razdejanje v gozdu in rastočo pomlad, sonce in dež. Dež lahko pokvari dan, lahko pa prav lepo pada in mi smo ga smeli občutiti. Osredotočili smo se na dobro in zato smo na cilju pri Mariji lahko 1000-krat rekli HVALA. Hvala za najbolj vsakdanje in samo po sebi umevne reči, hvala za nova spoznanja in utrjena prijateljstva.«

Vinko je na koncu priznal, da smo v štirih dneh prehodili cca 150 km. Up in down. Gor in dol. Po poti so se mi nekajkrat ulile solze, ker nisem mogla več. Mislim, da tudi Saši, a njej bolj od togote in besa, Nika pa je vdano prenašala torturo. Kljub naporom se nismo niti enkrat sprli ali si rekli žal besede. Tisto jamranje vmes je bilo bolj izraz telesne izčrpanosti in nemoči in ni bilo mišljeno zlonamerno, to vemo vsi. Zvečer smo vsakokrat kar popadali po posteljah, z bolečinami po vseh sklepih in kosteh, a z nemajhnim ponosom, da smo zmogli. Vinku seveda ni bilo nič. Naslednji dan smo bile pa deležne njegove  pridige, da »romanje ni sprehod, da morajo biti bolečine, ponižnost, trpljenje, sicer to ni pravo romanje…« Za Vinka lahko mirno rečemo, da takšnih modelov ne delajo več. Neverjeten človek, skoraj nad-človek. Njegova »napaka« je, da sodi druge ljudi po sebi in da misli, da imamo tudi mi toliko energije kot on. Potem, ko skoraj umreš od napora, se izkaže, da skrivaš v sebi neverjetno moč in da – zmoreš. Brez Vinka zanesljivo ne bi!  Da si ne bi delali utvar, da smo kaj posebnega s svojimi  prehojenimi km, nam je dal vedeti Christian, ki roma peš v Jeruzalem. 

 Mislim si, če sem zdržala tole, zmorem VSE! Dobila sem nekaj odpustkov za nazaj, pa tudi dobro rezervo za naprej, torej lahko začnem na novo grešiti. 

Na poti smo bili deležni zelo močnih in čistih energij.  Hvala vam, moji soromarji Nika, Saša in Vinko, da sem lahko romala z vami. Prav fletno je bilo.

Zagorje ob Savi, maj 2008

Zapisala s pomočjo Vinka in Nike: Staša Lepej Bašelj

Fotografije: Staša, Nika, Saša, Vinko

 

 

 

 

 

  • Share/Bookmark

AUSCHWITZ – KRAJ, KJER SE JE SMRT UTRUDILA DO SMRTI

27. januarja 1945 je ruska armada osvobodila koncentracijsko taborišče Auschwitz.  Ob obletnici tega dogodka, so bile po vsem svetu organizirane spominske slovesnosti,  v spomin, svarilo in opomin človeštvu, da se takšni zločini ne smejo nikoli več ponoviti. Preživelih žrtev zloglasnega taborišča je vedno manj, njihova življenjska pot se počasi izteka.

Skulptura v centru za obiskovalce - izstradani trpeči taborščnik, priklenjen na steber žičnate ograje pod 6.000 volti elektrike
Skulptura v centru za obiskovalce – izstradani trpeči taborščnik, priklenjen na steber žičnate ograje pod 6.000 volti elektrike

Taborišče Auschwitz se nahaja uro vožnje od Krakowa, poljskega kraljevskega mesta, ki je 850 km oddaljeno od Ljubljane.  Skupina slovenskih popotnikov se nas je ravno zaradi obletnice odločila za ogled. Pozno popoldne prispemo do mesteca Auschwitz, po poljsko Oswiencim, ki je imelo zloglasen sloves najbolj strogega nacističnega koncentracijskega taborišča iz druge svetovne vojne. V spomin na žrtve in v opomin prihodnjim rodovom je UNESCO (www.whc.unesco.org) taborišče in muzej uvrstil leta 1979 na seznam svetovne dediščine. Če nas pot zapelje na Poljsko, je prav, da se ne peljemo mimo.

V veliki hali čakamo na vodnika, ki nas popelje po taborišču. Vstopnine sicer ni, razen če želiš uradno vodenje.  Muzej ima na razpolago 150 vodnikov, ki obvladajo 15 jezikov. Doslej je ta spominski kraj obiskalo 25,000.000 ljudi z vsega sveta.

Zgradba edinega krematorija, ki danes še stoji, ostale tri so porušili – na zunaj so bili podobni kopalnicam, jetniki so verjeli, da se gredo tuširat

Zgradba edinega krematorija, ki danes še stoji, ostale tri so porušili – na zunaj so bili podobni kopalnicam, jetniki so verjeli, da se gredo tuširat

Kljub množici turistov vlada nenavadna tišina. Vsak je zatopljen v svoje misli. Vemo,  da to ne bo navaden turistični ogled, temveč obisk kraja, ki ga je treba videti, da se zavemo, kakšni vrednoti sta mir in svoboda in največja vrednota – človeško življenje. Pred vhodom je opozorilo, da otrokom do 14. leta starosti ogled muzeja ni priporočljiv. Lovro, ki potuje z menoj, je star 8 let, vendar ocenim, da ne bo nič narobe, če se seznani s temno stranjo zgodovine.

Ustavi se človek in nikoli ne pozabi!

Halt! Stoj! Danes bi rekli: Ustavi se človek in nikoli ne pozabi!

Naš vodnik je gospod Ryszard Domasik, Poljak, ki govori odlično srbohrvaščino in je eden izmed avtorjev uradne spletne strani taborišča (www.auschwitz.org.pl). Ob njegovem čutnem razlaganju grozljivih dogodkov, ki so se od ustanovitve taborišča leta 1940 odvijali na tem območju, smo pretreseni.  Z dušo in srcem je prepričan v tisto, kar govori.

Poljski vodnik Ryszard Domasik, ki vodi turiste v srbohrvaškem jeziku in je eden od avtorjev uradne spletne strani taborišča

Poljski vodnik Ryszard Domasik, ki vodi turiste v srbohrvaškem jeziku in je eden od avtorjev uradne spletne strani taborišča

Ogled pričnemo z vstopom skozi glavna vrata osrednjega taborišča Auschwitz I., nad katerimi je velik napis: Arbeit Macht Frei (Delo osvobaja). Zloglasno geslo je dokaz neizmernega nacističnega cinizma do žrtev! Danes je tu poljski državni muzej. Od prvotno štirih krematorijev stoji le še eden, ostale so porušili. Ohranjene so lesene barake, v katerih so bili nastanjeni ujetniki, okrog njih pa je še vedno visoka žičnata ograja, ki je bila nekdaj pod napetostjo 6.000 voltov. Na ograji so napisi: “Halt! Stoj! Približevanje prepovedano.” Veliko taboriščnikov se je vrglo na ograjo iz obupa, da so tako prej končali svoje neizmerno trpljenje.

Arbeit macht frei – Delo osvobaja - ciničen nacističen napis ob vhodu v taborišče, taboriščniki so imeli vrednost le toliko časa, dokler so bili sposobni za delo

Vsakega ujetnika so ob prihodu slekli do golega, ga popisali, mu vtetovirali številko ter ga označili s trikotnikom. Ujetnik je postal samo še številka s trikotnikom in brez lastnega imena.

Auschwitz je bilo največje nemško koncentracijsko taborišče med drugo svetovno vojno, kjer so v plinskih celicah pobili več kot milijon ljudi, številni pa so umrli zaradi izčrpanosti, mučenja, lakote in posledic medicinskih poskusov. Številke se sučejo od 3 do 4 milijone mrtvih, lahko tudi več, točnega števila ni mogoče ugotoviti.  Samo taborišče je bilo razdeljeno na tri glavna taborišča in mnoge podružnice: Auschwitz I. – koncentracijsko taborišče, Auschwitz II. – uničevalno taborišče, imenovano tudi Auschwitz – Birkenau in Auschwitz III. – delovno taborišče, imenovano tudi Auschwitz – Monowitz. Prvi jetniki so bili Poljaki, nato pa so transporti ljudi, predvsem z Židi, prihajali iz vse Evrope.

Peč krematorija za sežiganje človeških trupel - izdelovala jih je nemška firma Topf und Sohne iz Erfurta

Peč krematorija za sežiganje človeških trupel - izdelovala jih je nemška firma Topf und Sohne iz Erfurta

Septembra 1941 so v Auschwitzu začeli množično zaplinjevanje taboriščnikov s plinom ciklon B. V taborišču so uredili plinske celice, podobne kopalnicam, z vgrajenimi prhami in odtoki za vodo, iz katerih pa ni nikoli pritekla kapljica vode. Vanje so taboriščnike napotili s pretvezo, da se gredo tuširat.  V vsaki od plinskih celic so lahko na dan ubili 6000 ljudi. Še prej so jim vzeli vse njihove stvari. Izhod iz taborišča je bil možen samo skozi dimnik krematorija. Na zidovih krematorija so sledovi nohtov žrtev, ki so se borile za življenje in skušale priti iz celice smrti. Žrtve so nato izvlekli ven, jim izpulili zlate zobe, postrigli lase ter jih zažgali v krematoriju. V času največjega nacističnega iztrebljanja ljudi krematoriji niso več zmogli sproti zažigati vseh trupel, zato so jih nacisti metali na kupe in sežigali na prostem. Ljudje, katerih življenja so bila vredna manj kot nič, so bili po smrti vendarle koristni. Njihov pepel so nacisti uporabljali za gnojila!

Eden od zdravnikov je v svoj dnevnik zapisal: »Auschwitz je taborišče smrti in v primerjavi z njim je bil Dantejev pekel prava komedija.«

Dne 27. 1. 1945 so vojaki Rdeče armade osvobodili taborišče. Ko so vstopili vanj, so našli gore čevljev, oblačil, kovčkov, igrač, očal, lesenih protez, ostankov človeških las, zlatih zob ter porabljene in še polne konzerve plina ciklona B, ki jih nacisti niso mogli pravočasno uničiti ter številna trupla zapornikov, ki so jih nacisti ustrelili tik pred osvoboditvijo.

Po vojni je za svoja dejanja v Auschwitzu odgovarjalo le nekaj posameznikov, med njimi prvi komandant tega taborišča SS obersturmbannfuhrer Rudolf Hoess, ki so ga aprila 1947 obesili na kraju njegovih zločinov. Vislice tam še vedno stojijo. Ko je Hoess čakal v zaporu na izvršitev kazni, je v svoj dnevnik napisal: »Hitler je bil zame Bog in če bi mi Hitler ukazal, da je treba pokončati petdeset milijonov ljudi, bi to brez pomisleka storil.«

Vislice v bližini zgradbe krematorija, na katerih je bil dne 16. 4. 1947 obešen prvi komandant in SS-obersturmbannfuhrer Rudolf Hoss.

Vislice v bližini zgradbe krematorija, na katerih je bil dne 16. 4. 1947 obešen prvi komandant in SS-obersturmbannfuhrer Rudolf Hoss.

Najzloglasnejša oseba v taborišču je bil nemški zdravnik Josef Mengele, imenovan Angel smrti. Nadzoroval je delovanje plinskih celic in izvajal grozljive medicinske poskuse na ljudeh, posebno so ga navduševali poskusi na dvojčkih in ženskah. Roki pravice je po vojni pobegnil v J. Ameriko in tam živel razkošno življenje pod tujim imenom, dokler ni leta 1979 nekaznovan umrl.

Auschwitz je bil tovarna za predelavo ljudi. Ob pogledu na porumene fotografije, ki prikazujejo kupe golih  človeških trupel, zloženih kot drva, odvrženih v kanale,  ki jim je bilo odvzeto vsakršno človeško dostojanstvo, te obliva srh.  Turisti se nemo premikamo od ene do druge fotografije. Poseben prostor je namenjen ostankom osebnih predmetov, ki jih nacisti niso uspeli uničiti. Celi kupi oblačil in tisoče čevljev, nekateri navadni in preprosti, pa veliko ženskih salonarjev z visokimi petkami in pentljami. Bogve, kaj so si ujetnice mislile, ko so si jih obuvale. Kam, da gredo? Še hujši je pogled na kupe otroških čeveljčkov v velikosti dojenčkov in majhnih otrok, kupe igrač,  kapic, jopic, plaščkov, ki so ostali za umrlimi otroki. Na drugi strani stekla  zrejo v nas kovčki z imeni lastnikov, ki jih že davno ni več, lesene proteze, kupi glavnikov, menažk, žlic, očal. Čisto osupli stojimo pred gorami človeških las, ki so jih nacisti odrezali jetnikom in iz njih delali nekakšno žakljevinasto platno za plašče! Za en kilogram človeških las je bavarska tovarna platna Alex Zink plačala 50 takratnih pfeningov. Sploh si ni mogoče predstavljati, da je vsaka kita las, sedaj že porumenela od časa, pripadala neki ženski, materi, ženi, nekemu človeškemu bitju, ki ga je drugo človeško bitje neusmiljeno poteptalo, zlorabilo, pohabilo in uničilo. So tisti, ki so nosili oblačila iz tega platna, vedeli, da so narejena iz človeških las?  

Tisoče čevljev umrlih taboriščnikov v današnjem muzeju

Tisoče čevljev umrlih taboriščnikov v današnjem muzeju

Naš pesnik Lojze Krakar, ki je sam preživel grozoto tega taborišča, je zapisal:

»Tu se je smrt utrudila do smrti

in uresničil biblijski pekel.

Tu je zločin dobil sloves obrti

In milijone duš premlel v pepel.«

Po nepopolnih podatkih naj bi bilo v Auschwitz deportiranih približno 2.400 zapornikov iz Slovenije, od tega jih je baje umrlo 1.350. Preživeli so se vrnili domov izčrpani, bolni in za vedno zaznamovani s trpljenjem ter grozotami taborišča.  … In za vedno ožigosani s številko na roki, ki oznanja, da so preživeli pekel.

Edino Lovru se zdi ogled taborišča na trenutke dolgočasen. Jasno, da 8-letni otrok ne more razumeti, da so v pečeh, ki jih gleda, dejansko sežigali ljudi, ne more doumeti trpljenja, saj ga na srečo ni nikoli doživel. Ko malce positnari, kdaj bomo šli ven, mu povem resnično zgodbo matere in njenih dveh otrok, ki so bili pripeljani v taborišče. Fantek je bil njegovih let, punčka pa nekaj manj, nekako toliko kot Lovrova sestrica Zarja. Mati je lahko obdržala samo enega otroka, drugi je moral v krematorij. Sama se je morala odločiti, katerega od otrok bo izbrala in katerega bo prepustila smrti. Kako lahko mati sprejme takšno odločitev? Lovro se zamisli, brcne kamenček na tleh in nazadnje vpraša: »Kaj misliš, ali bi moja mami izbrala mene ali Zarjo?«  Da mu le nikoli ne bi bilo treba odgovoriti na to vprašanje….

 Auschwitz ni samo zločin proti človeštvu, ampak je tudi zločin človeštva.

»Ta zemlja je prepojena s krvjo. To je sveta zemlja. Vsak kamenček je preklet, oblit s trpljenjem, grozo in solzami. Je opomin človeštvu – nikoli več! Ali sploh lahko obstaja kazen za takšen zločin na zemlji? Nikoli ne smemo pozabiti teh zločinov!« Tako je svoje predavanje zaključil poljski vodnik Ryszard Domasik. Ostali smo nemi in pretreseni.  Dotik zgodovine ni nikogar pustil hladnega.

Januar 2007

                                                                                             Besedilo in fotografije: Staša Lepej Bašelj

  • Share/Bookmark

TREKING V SVETIŠČE ANAPURNE – ANNAPURNA SANCTUARY

Okrog Anapurne potekajo trije najbolj priljubljeni trekingi. Prvi in najdaljši je Annapurna Circuit, krog okrog Anapurne, ki traja tri tedne. Drugi zelo popularen treking je v območje narodnega parka Jomsom, ki je pravzaprav zadnji del Annapurne Circuita, pot pa poteka že po obronkih Tibeta. Treking se da opraviti v devetih dneh. Tretji pa je treking v Svetišče Anapurne, za katerega je predvidenih 10 – 12 dni hoje. Prvi treking zahteva precej več fizične kondicije od ostalih dveh. Mesto Pokhara je izhodišče za trekinge pod obronke Himalaje, v bazni tabor  pod Anapurno, ene najbolj priljubljenih in obiskanih treking poti v Himalaji, ki po zahtevnosti ne presega dosti pohajkovanje po Pohorju.
Orjaške božične zvezde, terase riževih polj in sveta gora Mačapučare v ozadju

Orjaške božične zvezde, terase riževih polj in sveta gora Mačapučare v ozadju

Najprimernejši čas za obisk Nepala je v pozni jeseni in spomladi, saj je v drugih letnih časih vreme, predvsem zaradi monsuna, skrajno neugodno.  Oktobra in novembra je turistična sezona v Nepalu na vrhuncu.

Pred odhodom se treba cepiti proti hepatitisu A (43,07 EUR), druga cepljenja niso potrebna.

Naš  cilj je Svetišče Anapurne (The Annapurna Sanctuary), ki je na višini nekaj čez 4.000 m.  Če sodim po naših merilih, si na tej višini predstavljam sneg, mraz in dereze. Na treking se odpravimo okrove 2008 v lastni režiji, brez turistične agencije.  Naša petčlanska odprava je sestavljena iz treh pravih zdravnikov in dveh jezičnih dohtarjev – pravnikov.

Za vstop v državo Nepal je treba plačati turistično vizo, ki stane 40 $ na osebo, za vstop na območje Anapurne, Mustanga in Jomsona pa posebno dovolilnico, ki stane 20 EUR na osebo. Brez dovolilnice se turisti ne smejo gibati na teh območjih. Tukajšnji ljudje živijo od turizma in turisti s plačilom prispevka za vstop v narodni park pripomoremo k razvoju podeželja, k ohranjanju narave ter izboljšanje življenja prebivalcev.

Že v Katmanduju si priskrbimo nosače (porterje), ki nam bodo na trekingu nosili prtljago. Za  našo 5-člansko skupino najamemo tri nosače, ki stanejo 7 EUR na dan. Skupaj nas bodo za cel treking stali 230 EUR.  Za vse nosače alpinistične prtljage se je prijelo ime, da so to Šerpe, kar pa ni pravilno. Šerpa pomeni v prevodu »človek z vzhoda« in so v resnici ljudstvo, ki se je v 17. stol. preselilo iz Tibeta in naselilo pod obronke Himalaje, predvsem pod Mt. Everest.  L. 1950 so postali Šerpe enakovredni državljani Nepala. Ohranili so svoj jezik, ki je podoben tibetanskemu, svoje običaje, njihova vera pa je budizem.  Danes predstavljajo eno od najbolj poznanih etničnih skupin Nepala. Poznani so po svoji izjemni telesni vzdržljivosti. Najbolj poznani Šerpa na svetu je legendarni Tenzing Norgay, ki se je poleg sira Edmunda Hillarya l. 1953 prvi povzpel na sam vrh Mt. Everesta. 

Naši nosači torej niso Šerpe, temveč so mladi fantje z imeni Bhakta, Hakun in Ožluk, ki jim bo nošenje naše prtljage predstavljajo vir dodatnega zaslužka med počitnicami. Dva od njih sta namreč študenta.  Fantje se strogo razlikujejo po kastah. 

Naši nepalski nosači - porterji Hakun, Ožluk in Bhakta

Naši nepalski nosači - porterji Hakun, Ožluk in Bhakta

Izhodišče za trekinge in alpinistične vzpone na območju Anapurne je mesto Pokhara na severozahodu Nepala, ki je 200 km oddaljeno od Katmanduja. L. 1974 so s pomočjo kitajske vlade zgradili avtocesto – highway Prithvi Raj Marg, po kateri se da priti od enega do drugega mesta v manj kot enem dnevu. Del ceste je asfaltiran, na nekaterih delih pa je še makadam, saj jo je zaradi obilnega in silovitega monsunskega deževja težko vzdrževati. Cesta iz Katmanduja je sprva ovinkasta in se vzpenja, potem pa se na nekem prelazu prevesi v dolino in poteka skozi soteske vzdolž reke Trishuli. V Nepalu velja angleški režim prometa, torej po levi strani. A vozniki vozijo dejansko po levi in desni, prehitevanje v škarje in v dvojni ovinek je pravilo in ne izjema, velja zakon močnejšega in hitrejšega.  Tu in tam stoji na cesti kak pokvarjen avto. Namesto varnostnega trikotnika postavijo okrog njega kar težke kamne!

 Pokrajina je izredno slikovita, z bujno rastočim tropskim zelenjem, z nasadi bananovcev in agrumov ter  visokimi cvetočimi okrasnimi kanami, bugenvilijami in drugimi rožami.  Ob cesti so skrbno obdelana riževa polja in skromne vaške kolibe, zbite iz desk in pokrite s slamo. 

Zelo atraktivna je vožnja z lokalnimi avtobusi, ki so praviloma razmajani, zarjaveli in obtolčeni. Nepalci so nizke in majhne rasti, zato so tudi sedeži na teh lokalnih avtobusih zelo ozki in je zahodnjakom na daljši razdalji  težko sedeti. V avtobusih sedijo na sedežih predvsem ženske in otroci, moški pa se vozijo na strehah, ki so zaščitene z nizko ograjico. Na strehah vozijo tudi krave, ovce, koze, kokoši in prtljago. Videli smo avtobus, na strehi katerega se je peljala stoječa krava, ki so jo z vseh strani podpirali in držali moški, nihče od njih ni bil privezan, avtobus pa je vozil vsaj 90 km/h!!!  Na enak način se prevažajo domačini tudi na strehah tovornjakov in kombijev.

Pokhara leži  ob jezeru Phewa na nadmorski višini 820 m. Jezero spada med najgloblje na svetu. Zaradi jezera in kulis visokih gora imenujejo Pokharo tudi zeleno ogledalo za gore v ozadju. Vrhovi Himalaje se resnično zrcalijo in odsevajo v jezeru Phewa ali kot je zapisal nek pesnik: »V jezeru Phewa si umiva svoj obraz ena izmed najlepših gora sveta – Mačapučare.«

Značilni ribji rep svete gore Mačapučare

Značilni ribji rep svete gore Mačapučare

Mesto so odkrili v 70. letih prejšnjega stoletja hipiji in se trumoma zgrinjali vanj, da so lahko filozofirali, meditirali in se zakajali s travo in hašišem.  V Pokhari ni beračev, domačini ne silijo tako zelo vate, čeprav te vabijo v svoje lokalčke in ponujajo blago, a na manj vsiljiv način kot v Katmanduju. Ob jezeru so številne trgovinice in lokali, predvsem pa turistične agencije in trgovine s pohodniško in planinsko opremo. Mesto živi od pohodniškega turizma.  Možno si je sposoditi kolo ali čoln in veslati po jezeru. Svoje storitve ponujajo  vodniki in nosači.  Od vseh vogalov odmeva mantra Om Mani Padme Hum. Zdi se, kot da ta melodija preplavlja celotno mesto.

Treking pričnemo v vasi Naya Pul, ki je na višini cca 1.200 m. Nosači prevzamejo večji del naše prtljage. Malce nas kljuva slaba vest, da smo tako razvajeni, da nam morajo drugi nositi naše stvari, a se potolažimo, da nosači živijo od tega in da bi brez turistov še težje preživeli. Nošenje tovorov je njihov način življenja in edini vir zaslužka. Tovore prenašajo nosači v pletenih koših, ki se imenujejo doko, ženske pa v njih nosijo otroke. Profesionalni nosači namreč niso samo moški, tudi mnoge ženske si na ta način služijo denar in so močne, žilave in utrjene kot moški.

V vasi  Birethanti (1.030 m) se prijavimo v turističnem uradu in na policiji, kjer nam potrdijo dovolilnice za vstop v narodni park in nam izročijo mini zemljevid poti. Treking okrog Anapurne je za tujce dovoljen od leta 1977. 

Sedaj nas čaka pot le še navzgor. Precejšnji del poti poteka  po in ob globoki soteski reke Modi Khola.  Rastlinstvo je subtropsko. Koder seže pogled, so riževa polja, vmes pa bananovci.  Pot, po kateri hodimo, je kamnita in sprva položna. Pred eno od kolib spi na kamnitih tleh, pokritih z rogozo, majhna punčka, ob njej pa drema kokoš. Pred hišami, pokritimi s slamo, sedijo ženske in otroci, moških ni veliko, razen starcev. Luščijo koruzo, riž, opravljajo kmečka dela ali pa samo sedijo, se nam smehljajo in nas pozdravljajo z namaste.

Pot se začne počasi vzpenjati.  Na eni od skal piše, da je to Heavenly Path (nebeška pot). Najbrž zato, ker gre strmo navzgor do nebes. Nasproti nam prihajajo kolone otovorjenih konj in oslov. Pot je tlakovana z velikimi kamni.  Ob poti so ogromna drevesa, ki jih prepoznamo kot božične zvezde, le da so visoka po 10 in več metrov. Veliki rdeči cvetovi, v ozadju pa ribji rep Mačapučareja, so čudovit motiv za fotografiranje.  

Postaja vroče in soparno, naši koraki pa težki, saj še nismo vajeni hoje. Naši nosači hodijo naprej. V naši majhni skupini so trije zdravniki. Nosači so vaščanom povedali  zanje, zato nas ustavljajo, nam kažejo poškodovane noge in roke, tožijo za bolečinami. Naši zdravniki jim nudijo osnovno zdravniško oskrbo.

Pot poteka skozi vasi  Kimche (1.640), Ghandruk (1.940 m), Komrong (2.250 m), Chomrong /2.107 m). Hodimo po cele dneve, od 8. ure zjutraj do mraka.  V enem dnevu premagamo po 1.000 m višinske razlike. Prve dni imamo še možnost spati  vsak v svoji sobi, kasneje pa na skupinskih ležiščih. Večerjamo dal bat, riž z omako iz leče in s prilogo iz zelenjave, ki je tradicionalna nepalska hrana. Iz higienskih razlogov se izogibamo mesa in mleka.  Prija nam česnova juha (garlic soup), cebulna juha (rada) in česnov kruh (garlic nan), zelo okusne so jabolčne in zelenjavne rolade. Pivo stane 2,2 – 2,5 EUR, coca-cola pa 0,55  EUR. Prenočišče, hrana in pijača stanejo 7 EUR na osebo.  Pri najboljši volji ne moremo zapraviti na dan več kot 10 EUR. 

Nosači nam strežejo pri mizah in jedo za isto mizo kot mi, vendar šele potem, ko mi pojemo do konca. Z oskrbniki koč so dogovorjeni za pomoč, zato jim nudijo cenejše prenočišče in hrano. 

Spat hodimo že pred 20. uro, saj smo utrujeni od hoje. Čez dan je vroče in soparno (konec oktobra!), sonce neusmiljeno pripeka,  noči pa  so jasne in mrzle.  Prvo noč slišimo iz daljave nenavadno mistično glasbo, ki prihaja iz bližnjega tibetanskega samostana in odmeva med belimi stenami. Ob teh lepih zvokih se ježi koža.  

Vse poti so speljane po kamnitih stopnicah. Srečujemo šolarje v modrih uniformah in s šolskimi torbicami. Narava je čudovita. Terasasta polja z rižem so skrbno obdelana. Koruzo spravljajo na lesenih stojalih, podobnih španskim horreosom.  Večkrat naletimo na kamnite oltarčke, čez poti pa se vijejo molilne zastavice. Pred eno od kolib sedi na tleh drobna brezzoba starka. Kožo na obrazu ima izsušeno, gubasto in podobno usnju. Na glavi ima volneno kapo, okrog gležnjev in zapestij ji rožljajo plastične zapestnice, okrog vratu ima nakit, v rokah pa prižgano cigareto. Kašlja s pravim kadilskim kašljem. Ko nas zagleda, skoči pokonci in nam pomoli šopek rumenih tagetesev. Povabi nas h koči in nas močno objame. Vsakemu od nas zatakne v lase po en cvet tagetesa in se zahvaljuje za drobiž.   

Mestece Chomrong (2.170 m) imenujejo stopnišče do oblakov, ki je zadnja večja vas pred vstopom v Annapurna Sanctuary in hkrati vhodna vrata v to svetišče.  Stopnic je kar 1.914! Celo utrjeni nosači se na teh stopnicah ustavijo, odložijo za nekaj časa svoje koše in tovor in večkrat počivajo.

Hiše so strnjene tesno skupaj na hribu, med njimi pa vodi tisoče kamnitih stopnic. Vas premore več hotelov, šolo, ambulanto, celo prodajalno s kruhom in trgovino s tibetanskimi ročno izdelanimi predmeti.  Srečujemo  težko oprtane  nosače, črede prav tako težko otovorjenih konj, planince,  vaščane in šolarje.

Otroci stegujejo rokice in prosijo, popotniki jim dajejo svinčnik in sladkarije. Profesionalno oko našega zdravnika pediatra ocenjuje,  da so tukajšnji otroci zdravi, čvrsti, odporni, takšni, kot pač morajo biti otroci. Ni jim videti, da bi trpeli pomanjkanje, da bi bili bolni. S svojimi smrkavimi smehljajočimi obrazčki delujejo srečno in brezskrbno, predvsem pa smo opazili, da zelo malo jokajo, ne trmarijo in ne kričijo. Tudi odrasli so do otrok izredno strpni. Nismo videli nikogar, ki bi zakričal nad njimi ali zganjal kakršnokoli fizično nasilje. Tukaj je vse umirjeno: narava, ljudje, živali. Vse teče počasi in spokojno, tudi čas. Čas je tukaj brezčasen. Ljudje ne merijo življenja po urah.

Šolarji izprosijo svinčnike

Šolarji izprosijo svinčnike

Ko zapustimo Chomrong, se poslovimo tudi od zadnjih stalnih prebivalcev, družin in otrok.  Od tu naprej, razen redkih izjem, ni več domov, v katerih bi ljudje živeli preko celega leta, temveč bodo le še osamljene hiše – lodge, nekakšne planinske koče, namenjene turistom, ki jih oskrbujejo ljudje, ki živijo tukaj le v času turistične sezone.

V vasi  Sinuwa (2.340 m) visi pred hišo  otroška košarica, spletena iz šibja. Pred hišo poganja za stare hipije velik grm marihuane.  Opojna trava raste prosto v naravi.  Pri neki drugi hiši opazimo lesene valje, ki visijo izpod stropa – čebelnjaki. Med je v Himalaji manj sladek in drugačnega okusa kot naš, vendar dober.

Namesto navzgor se kamnite stopnice nenadoma vedno bolj strmo spuščajo navzdol. Popotnikom, ki nam prihajajo nasproti in se vzpenjajo v nasprotni smeri, znoj curkoma lije po obrazih. Vsi delujejo izčrpano in na smrt utrujeno. Pot je spolzka in vlažna, saj od vsepovsod curlja in pritekajo neke vode. Paziti je treba na vsak korak.

Stopnice nas peljejo skozi gost in divji tropski gozd. Steza postane nenadoma položna, le rahlo se vzpenja ali spušča. Drevje je obraščeno z lišaji in mahom ter ovito z lianami. Rododendroni segajo do 20 m v višino, med njimi poganjajo nežna bambusova drevesca. Ob redkih kočah se pasejo tropi ovčk in koz.  Proti koncu postane gozd že prava bambusova džungla.

Rododendron je nacionalna roža Nepala in velja za zaščiteno vrsto. Območje Ghorepanija  se imenuje »zemlja rododendronov«. Tukaj je kar 8 različnih gozdov rododendronov.  Grm, ki je v teh krajih pravzaprav visoko drevo, cveti marca in aprila in takrat je najlepši čas za obisk tega področja, saj zažari v vseh mogočih barvah rododendronovih cvetov.

Kraj  Bamboo (2.340 m) je dobil imel po bambusovi džungli. Kraj je  pravzaprav en velik tabor s čajnicami in pritličnimi stavbami s prenočišči.  Umivati smo se nehali že pred dnevi. Izpod pip teče le mrzla voda.

Na tej višini se je potrebno zjutraj že dobro obleči,  čez dan pa smo še v majicah s kratkimi rokavi. Ob poti občudujemo slapove in ogromne količine vode, ki se zgrinja z visokih sten v dolino.  Eden od slapov se imenuje Posvečeni slap. V času monsuna se zliva voda v spektakularnem padcu po 108. naravnih, v skalo vklesanih poteh zadaj za kamnitim tibetanskim templjem v Dovanu  (ali Dobanu) – 2.580 m.  Prespimo v taboru Himalaja (2.900 m).

Na tej višini že naletimo na table, ki v nepalščini in angleščini opozarjajo na nevarnost višinske bolezni, preventivo in ukrepanje, če se pojavijo znaki. V preventivne namene priporočajo počasen vzpon (300 – 500 m višinske razlike na dan), brez pretiravanja in prevelikih naporov, veliko je treba piti, predvsem vodo, nikakor pa ne alkohola, priporočajo česnovo juho namesto alkohola in kofeina ter lahko hrano.  V kolikor se pojavijo akutni znaki bolezni, pa je en sam in edini ukrep: Sestop! Sestop! Sestop!

Opozorilne table - pozor, višinska bolezen!

Opozorilne table - pozor, višinska bolezen!

Začetni znaki višinske bolezni so glavobol, izguba apetita, slabost, bruhanje, utrujenost, vrtoglavica, motnje spanja. Pri hujši obliki se pojavi hud glavobol, motnje ravnotežja in koordinacije, opotekanje, nenavadno obnašanje, zmedenost, zaspanost, kar so znaki okvar možganov. Pri okvari pljuč pa se pojavi zasoplost tudi takrat, ko počivaš, suho kašljanje, obarvan izpljunek, modre ustnice, nohti, pomanjkanje moči.  Višinska bolezen  lahko v najhujši obliki povzroči komo in smrt. Nekateri jemljejo preventivno diamox, tablete proti višinski bolezni.

Zdravniki tukaj niso dosegljivi na vsakem koraku, helikopterski prevoz je redek in drag. Paziti se je treba nasproti prihajajočim oslom, konjem, mulam in jakom. Nikoli ne smeš stati na zunanji strani steze, temveč na notranji, da te živali ne zrinejo s poti. V deževnem vremenu, predvsem v monsunskem času,  so hudo nadležni paraziti in pijavke, zato je treba takrat uporabljati mazila proti njim, jih sproti odstranjevati, ostajati na stezi in ne hoditi  s poti.

 

Večkrat se krepko nasmejimo na račun nosačev in našega Janeza, vodje odprave, ki ga nosači kličejo  The Big Boss. Janez je za njih bog in batina, gospodar, ki ga je treba ubogati. Janez vedno vse plačuje, on ima skupno blagajno, naroča hrano, se dogovarja in ukazuje nosačem.  Nosači so si glede njegovega položaja in statusa na jasnem. Janeza je treba spoštovati in nedvoumno mu pokažejo, da ga res spoštujejo. Glede na to, da sem brez para, so prepričani, da ima Janez dve ženi. Za Nepalce je bigamizem sprejemljiv, pri Tibetancih pa imajo žene po več zakonitih mož.

Punčke so v Nepalu manj vredne kot dečki

Punčke so v Nepalu manj vredne kot dečki

Ženska je za Nepalce manj vredna od moškega. To se kaže tudi v odnosu naših nosačev do zdravnice Dani. Jaz kot pravnica v njihovih očeh sploh nič ne štejem. Nosači so npr. videli, da je Dani nudila zdravniško pomoč, da je obvezala rano, vedo tudi, da je zdravnica… Pa se zahvalijo Janezu, rekoč: »Thanks, doctor!« Za zdravstveno pomoč se torej ne zahvalijo naši  zdravnici Dani, temveč njenemu možu, ki je odvetnik! Ženske pripomnimo, da bi me v kratkem tukaj že naredila red.  Po nepalski tradiciji so punčke manj vredne od moških in imajo slabše možnosti za izobrazbo in poklic. Sinovi pa odpirajo staršem in družini pot v nebesa, zato se družine trudijo, da bi imele vsaj enega sina.

Naslednji tabor  Deorali  ali Deurali (3.230 m)  je že v samem svetišču Anapurne.  Vsak korak je težji. Zasoplo dihamo in počasi napredujemo.

Svetišču Anapurna (Annapurna Sanctuary)  ali Svetišču Anapurn, saj so Anapurne kar tri, so dali ime prvi obiskovalci tega področja, ki so bili navdušeni nad  ledeniškimi dolinami, morenami, razsežnostjo ledu in kamenja, mogočnimi gorami in izredno spektakularnim pogledom na Anapurno I. (8.091 m), Anapurno III. (7.555 m), Južno Anapurno (7.219 m), Mačapučare, (6.993 m), Khangsar Kang (7.485 m), Gangapurno (7.454 m) in na druge vrhove, ki so jih obkrožali v obliki naravnega amfiteatra.  Ime Anapurna sicer pomeni izvir življenja, po drugi verziji pa bogato žetev.

  

Med osemtisočaki v osrčju Himalaje

Med osemtisočaki v osrčju Himalaje

Od te višine dalje raste le še nizko grmičevje in trava, med travo pa cvetijo rože z drobnimi belimi cvetovi. Pred nami se vidijo pobeljeni vrhovi visokih gora.  A bolj se dan nagiba v popoldne, bolj izginjajo vrhovi v megli. V popoldanskem času se megla vedno spusti do nižin in ovije pokrajino v sivo turobno gmoto.

Bazni tabor Mačapučare – Base camp Machapuchare ali kratko BCM (3.700 m)  obsega več kamnitih hiš s prenočišči in skupnim dnevnim prostorom ter prostor za šotore, v katerih prenočujejo »pravi« alpinisti. Mi smo v primerjavi z njimi seveda navadni turisti. Kakšen razgled se ponuja tukaj v jasnem vremenu! Pogled seže do vrha Južne Anapurne, v zarezan rep Mačapučareja… Na večer se megle razkadijo in gore se prikažejo v vsej svoji lepoti. Preden se zadnji sončni žarki skrijejo izza skalnatih gora, si zaželiš, da tega pogleda ne bi bilo nikoli konec. 

Mačapučare (Machapuchare) (6.993 m) velja za sveto goro, na kateri domujejo bogovi,  zato Nepalci ne dovolijo vstopa nanjo. Vrh ima obliko ribjega repa, zato ga imenujejo Fish Tail in je zaradi svoje oblike največkrat fotografirana gora v Himalaji. Gora je še nepreplezana.  L. 1957 so britanski alpinisti postavili tukaj bazni tabor z namenom, da preplezajo Ribji rep. Leto prej je kot prvi zahodnjak stopil na to področje legendarni himalajski entuziast Jimmy Roberts. L. 1957 sta goro osvajala britanska alpinista Wilfred Noyce in Davis Cox, vendar sta se ustavila 50 m pod vrhom. Od takrat dalje nihče več ni dobil dovoljenja za vzpon na to goro. L. 1970 je britanski alpinist Don Whillans videl  na področju BCM v temi premikajočo figuro, za katero so šerpe trdili, da je Jeti, skrivnostni himalajski človek.

Nocoj ostanemo brez postelj. Nosačem ni uspelo priti pravočasno v BCM, da bi nam lahko rezervirali ležišča. Spali bomo kar na klopeh v dnevni sobi.

Narava nam ponudi spektakularen sončni zahod. Kasneje, ko se že stemni, se prikaže izza gora luna. Gore  se ovijejo v mistično svetlobo in skrivnosten sijaj ter posrebrijo od luninega sija in tisoče zvezd. V mesečini se dviga pod zvezde vitka bela konica vrha gore, izklesana v ribji rep.  Vsi gremo ven in fotografiramo veličasten prizor.

Končni cilj našega trekinga je ABC  - Annapurna Base Camp, bazni  kamp Anapurne.   Dvigniti se moramo za 400 m višinske razlike. Sprva se pot vzpenja in je dihanje težko. Vsak korak predstavlja poseben napor. Pokrajina je podobna Vel. Planini. Nizka trava, tu pa tam kak grmiček. Potka je posuta s črnimi kamni, podobnimi skrilavcu, ki se lesketajo. Čez čas se steza zravna in hodimo skoraj po ravnem. Ne čutimo več višinske razlike, vendar hodimo vseeno skrajno počasi in globoko ter zasoplo dihamo.  Vreme je jasno.  Gore se v vsej svoji veličini, orjaškosti in mrzloti  odstrejo našim pogledom in se, ovite v večni led, čudovito bleščijo  v svetlobi jutranjega sonca. Kot uročeni strmimo vanje in se čudimo njihovi lepoti.  Beli vrhovi so odeti s snegom – kot bi jih nekdo posul s sladkornim prahom.  Bolj ko gre k poldnevu, bolj se spuščajo meglice in zagrinjajo snežne vrhove.

Slovenski trekingaši in nepalski nosači tik pred ABC-jem, baznim taborom Anapurne

Slovenski trekingaši in nepalski nosači tik pred ABC-jem, baznim taborom Anapurne

Na cilj prispemo po dveh urah počasne hoje. Kje nižje ali v naših hribih bi takšno razdaljo in višinsko razliko prehodili v dobre pol ure.  »Dobrodošli v ABC na višini 4.130 m«, piše na velikem transparentu, razpetem čez potko.  Še malce strmine, še nekaj stopnic in prisopihamo do tabora. Čestitamo si, se objamemo in poljubčkamo. Tudi z nosači si stisnemo roke in se jim zahvalimo za njihov trud. Brez njih bi bilo težje. 

Po kratkem predahu se sprehodimo še do obronkov tabora, kjer je na vrhu postavljen tibetanski tempelj, okrog njega pa vihrajo številne molilne zastavice, večna prošnja bogovom in boginjam teh gora. Ob templju je spomenik alpinistu, ki so ga gore obdržale v svojem objemu.

 

Molilne zastavice v ABC-ju, v ozadju Anapurna

Molilne zastavice v ABC-ju, v ozadju Anapurna

 

Na najvišji točki posedemo po tleh in uživamo ob razgledih in v občutku, da smo na vrhu.  Pred nami se dvigata mogočni Anapurna I. (8091 m) in Južna Anapurna  (7218 m), pod nami pa je pokrajina, podobna lunarni površini.  Gola, brez rastlinja, samo kamenje, lapor in tu pa tam kakšno modro oko ledeniškega jezerca. Po legendah naj bi v gorskih jezerih gospodaril s svojim trizobom sam najvišji bog Šiva. Spodaj so poslopja baznega kampa, ob njem pa pokvarjen helikopter, ki ga že dalj časa usposabljajo za vzlet.

Zdaj smo v naročju Himalaje. Tu je res pravo svetišče!  Globok mir, spokojnost. Vsak je zatopljen v svoje misli. Predajamo se tišini onostranstva.  V ta mir zarežejo občasno kriki črnih vran, ki krožijo nad baznim taborom.  Drugih ptic in živali ni.  Zajame nas občutke gorske blaženosti. Tako se baje imenuje čustveno stanje človeka, ki ga v visokih gorah zgrabi čudna blaženost, podobna ekstazi, najvišja stopnja vseh vtisov in občutkov. Orjaška veličina vrhov opozarja na našo osebno majhnost in nepomembnost. »Tukaj se pa res zvrti od višine,« zavzdihnem. Kreslinova pesem nam odmeva v ušesih. 

Južna stena 8091 m visoke Anapurne I., ki jo je l. 2007 preplezal Tomaž Humar

Južna stena 8091 m visoke Anapurne I., ki jo je l. 2007 preplezal Tomaž Humar

Opazujemo vrh Anapurne, ki ga je l. 1995 poskušal osvojiti naš alpinist Tomaž Humar, a ga je gora zavrnila in je po nekaj dneh odnehal. Novembra 2007 je priplezal na vrh Anapurne po južni steni. Pogovarjamo se o njem, o njegovi goreči ljubezni do gora, fanatičnosti, idealizmu. O tem, ali je junak ali norec. Oboje najbrž. Takšni ljudje poganjajo svet naprej.

Globoko v strmih poledenelih stenah opazimo drobne pikice – alpiniste.  Sedaj si lahko predstavljamo, kako mora biti alpinistu, ki se zapleza v takšnih in podobnih skalah in ga ves čas vidijo iz doline, do njega pa ne morejo priti.

Sestop je lahek, čeprav se spustimo sprva z več kot 4.200 m na 3.200 m. Vračamo se deloma po isti poti. Koča v Chomrongu je polna Angležev. Eden od njih razloži, kaj pomenijo razdalje, opisane na usmerjevalnih tablah, za katere smo že vsi ugotovili, da ne držijo. Če piše, da potrebuješ od enega do drugega kraja dve uri, bomo zagotovo hodili vsaj 4 ure, če ne celo več. V vsakem vodniku so različni podatki za iste razdalje. No, ta Anglež pravi: »One hour – one day for us!« Ena ura pomeni en dan za nas. Malo je pretiraval, prav veliko pa ne.

Ko se spuščamo v dolino, postaja vegetacija vedno bolj bujna.  Orjaška drevesa so nenavadnih oblik, vse nam od doma poznane rastline imajo 10-kratno velikost (hortenzije, kane, orjaški fižol), pod nami se razprostirajo širna riževa polja in polja prosa. Lesene hiše so krite s slamo. Pri eni od hiš so zunaj vsi družinski člani. Dojenček spi v viseči zibki.  Stari oče ga dvigne v naročje in nam ga pokaže. Fantek se prebudi in mirno mežika z očki. »Zdrav in lep dojenček,« strokovno oceni naš pediater.  Ni treba, da si zdravnik, saj je otrok že na pogled res krepak in lep.  Vprašamo, katera je otrokova mati in pokažejo na 20 let staro dekle. Njena mama je stara blizu 40, a je videti precej starejša. Temna polt, močno gorsko sonce in življenje v težkih naravnih pogojih ljudi hitreje postarajo.

 

Ustavimo se v vasi Jhinu ali Jhinudanda (1.780 m).  Domačini nas sprašujejo, če si gremo ogledat njihove znamenite termalne toplice, ki so 25 minut hoda od vasi in se ponujajo za vodnike. Vljudno odklonimo spremstvo in se sami odpravimo do reke.   

Toplice, imenovane Hot spring v vasi Jhinu ali Jhinudanda (1.780 m), so popularne med domačini in trekerji. Za domačine imajo tudi religiozni pomen, saj  se v času njihovega velikega praznika najprej umijejo v toplicah, nato pa v bližnjem templju žrtvujejo živali. Toplice so termalne in so zgrajene tik ob reki.  Okopati se da v dveh manjših bazenih, eden za moške in drugi za ženske. Menda je občutek, ko se kopaš v toplem termalnem vrelcu, zraven pa buči ledeno mrzla gorska reka Modi Khola, prav edinstven. Voda iz vrelcev je zdravilna in seveda blagodejno vpliva na utrujene kosti in mišice pohodnikov. Monsunsko deževje in podivjana reka vsako leto odnesete bazene, a jih pridni domačini vztrajno postavijo nazaj. 

Pot od tu naprej je čudovita in lahka. Le rahlo se spušča gor in dol. Izjema je kraj New Bridge (1.340 m), kjer moramo povprašati za pot, saj se poti razcepijo in ni oznak. Domačini nas usmerijo globoko navzdol do reke. Prečkamo kamniti most, nakar se moramo spet povzpeti strmo v hrib.  Utrujeni smo že, cel dan že hodimo. Noge se zapletajo in opletajo, vsaka stopnica predstavlja napor. A k sreči se pot spet poravna in teče med riževimi polji, ob redkih hišah, nad slikovito sotesko, pod katero buči divja smaragdna Modi Khola.  Ob reki rastejo visoke palme in tropsko rastlinje. Stopnice končno izginejo.  

Čez potko skoči z drevesa na drugo stran ogromna temno rjava opica. Za njo še ena. In še ena.  Vsaj 30 opic je bilo, ki so se kriče podile čez stezo. Iz gozda nam nami jih je s kriki usmerjal vodja krdela in najbrž nadzoroval premik svojega tropa. Počakali smo, da so vse opice preskočile potko in se izgubile v gozdu. Lahko so nevarne, posebno v tropu. Domačini so nam kasneje rekli, da včasih napadejo otroke ali pa kradejo stvari izpred hiš. Drugih divjih živali nismo opazili v naravi. Na turističnih tablah je bilo napisano, da tukaj še živijo snežni leopardi, medvedje in volkovi.

 

Himalajska osnovna šola na 3000 m

Himalajska osnovna šola na 3000 m

V eni od manjših vasic vodi pot mimo osnovne šole. Ko nas otroci zagledajo, pritečejo iz razreda, za njimi pa učiteljica z lepimi indijskimi potezami in rdečo piko na čelu, znakom, da je poročena. Smehlja se in otrokom naroča, da nas pozdravijo. V razredu je 13 otrok. Ena od punčk je verjetno najbolj pridna in pametna, saj je učiteljica pokliče v tabli in pred nami samozavestno napiše nekaj črk abecede. Učilnica je skromna. Stene in tla so iz golega kamna, le po stenah je nekaj risbic, v učilnici pa klopi in stoli ter tabla s kredo. Izpod stropa brli šibka lučka. Nekateri otroci so bosi. Pol jih je oblečeno v šolske uniforme: belo bluzo, zelen pulover in zelene hlače ali krilo. Ostali, predvsem manjši otroci, stari med tri do pet let, so oblečeni vsak po svoje.  Verjetno so v razredu šolarji in vrtičkarji hkrati.  Ob slovesu se postavijo pred vrata učilnice ter nam zapojejo otroško pesmico.

Še zadnji kilometri poti. Vas Birethanti je enako umazana in zanikrna, kot nam je ostala v spominu. Meni je vseeno zanimiva, saj vrvi od življenja.  V Naya Pulu nas že čakajo nosači in kombi. Odpeljemo se proti Pokhari.  Naš treking v Svetišče Anapurne je trajal 9 dni.

V Pokhari obiščemo tudi  mednarodni  alpinistični muzej – International Mountain Museum – IMM. Pred njim je skansen, nepalska tradicionalna vas z značilno arhitekturo hiš, ki so opremljene v skladu z njihovo tradicijo in običaji. Pred muzejem stoji ogromna plezalna stena, na kateri lahko vsak preizkusi svoje plezalne sposobnosti.   

Alpinistični muzej so zgradili Nepalci s finančno pomočjo japonskih alpinistov. Graditi so ga začeli l. 1998. Del muzeja sta maja 2002 otvorila znamenita japosnka plezalka Tabei Junko, ki je l. 1975 kot prva ženska in kot 35. človek na svetu nasploh osvojila Mt. Everest in Appa Sherpa, šerpa iz Nepala, ki  je do l. 2008 že 18-x stopil na streho sveta. Uradno pa so muzej odprli za javnost  dne 5. 2. 2004.  Muzej je živ spomenik znanim in neznanim alpinistom in gornikom, ki imajo radi Himalajo. Po površini je največji te vrste na svetu, saj obsega kar 10.000 m2

V muzeju so zbrani vsi podatki o osvajanju himalajskih gora. Turisti si lahko ogledajo video posnetke življenja v Himalaji. 

Takoj na začetku muzeja smo presenečeno zagledali figuri Janeza in Micke v slovenskih narodnih nošah. Slovenija ima v tem muzeju 30 m2 razstavnega prostora, na katerem predstavlja s fotografijami svojo deželo: Triglav na čelu, Cerkniško jezero, Vel. planino in slovenski par v narodni noši. Kako smo se razveselili tega prostorčka, ki stoji na najbolj vidnem mestu muzeja in ni prav nič manjši od razstavnih prostorov dežel, ki so veliko večje od Slovenije.  Na našem razstavnem prostoru smo se fotografirali in mimogrede popravili naši Micki avbo, ki  je stala precej postrani na njeni glavi.  Na muzejski spletni strani  http://www.mountainmuseum.org je med drugim tudi fotografija slovenskega razstavnega prostora.

Vsaka od dežel sveta, ki kaj pomenijo na alpinističnem področju, ima tukaj svoj razstavni prostor. En del muzeja je posvečen izključno predstavitvi svetovnih osemtisočakov – v fotografiji, besedi, številkah, plastiki in reliefu.  Velik del muzejskega prostora zavzema prikaz alpinistične in gorniške opreme od začetkov do danes. Čudili smo se, s kakšno skromno opremo so ljudje nekdaj osvajali vrhove. Zaščiteni so bili z živalskimi kožami, navadnimi volnenimi rokavicami, nosili so lahke čevlje in nahrbtnike, od opreme pa cepin in kakšno vrv. Ni si mogoče predstavljati, kako so preživeli tisti mraz, led in sneg! 

Častno mesto in vitrino zavzemata sir Edmund Hillary in njegov šerpa  Tenzing Norgay.  Čudilo pa nas je, da je na tem razstavnem panoju manjkala aktualna informacija, da je sir Hillary umrl, čeprav je od njegove smrti minilo že več mesecev.

Muzej pa ni posvečen samo alpinizmu in Himalaji, temveč tudi gorskim ljudstvom, njihovemu življenju in običajem ter rastlinam in živalim. Zanimive so fotografije, ki prikazujejo planinsko življenje pred 50. leti v Švici in v drugih alpinistično razvitih evropskih državah in npr. danes v Himalaji. Pred 50. do največ 100. leti so tudi ljudje v evropskih planinah še tovorili bremena z osli in konji in jih prenašali v koših, enako kot danes to še počenjajo ljudje v Himalaji. Tudi oblečeni so bili enako skromno, otroci so se na pašnikih igrali podobne pastirske igre, zemljo so obdelovali ročno, s preprostimi orodji. Le še vprašanje časa je, kdaj se bodo vsi ti evropski vplivi v celoti prenesli v te kraje in bo globalizacija dosegla še zadnje neokrnjene kotičke zemlje.

Velik del muzeja je namenjen tudi opisu posameznih himalajskih odprav. Tudi tukaj ima Slovenija pomembno mesto, saj je na večih razstavnih panojih mogoče prebrati in si ogledati fotografije podvigov naših alpinističnih odprav.  V muzeju visi tudi slovenska zastava, ki pa je čudnih in nenavadnih dimenzij.

Treking v Nepalu je bil edinstveno doživetje, zlasti zame, ki sem bila prvič v Aziji in se mi je odprl povsem drugačen svet, kot sem ga bila vajena doslej. Vzpon na 4.000 m sem si predstavljala kot težko zimsko planinsko turo po globokem snegu, namesto tega pa smo do te višine hodili po pašnikih in travnikih, v kratkih rokavih in kratkih hlačah, le noči so bile hladne in mrzle. Od blizu smo občudovali gore, ovite v večni sneg in led in mirne himalajske doline in začutili kruto, a čarobno lepo naravo. Očarali so nas pogledi na skrbno obdelana riževa polja, na orjaške božične zvezde, palme, kane, rododendrome in bambusove gozdove. Hodili smo ob divjih rekah in prečkali krhke viseče mostove, napeljane preko njih.  Srečevali smo prijazne ljudi, ki živijo preprosto in skromno življenje, ki se ves čas smehljajo in pozdravljajo z »namaste«. Ta pozdrav občutiš kot resnično dobrodošlico. Čudili smo se fizični moči nosačev, ki v preprostih pletenih koših, obešenih z jermenom na čelo,  tovorijo težka bremena, obuti v strgane superge ali japonke. 

Spoznali smo budizem in hinduizem in se prepričali, da lahko dve različni veri živita skupaj v strpnosti, sožitju in medsebojnem spoštovanju.  Tudi sami smo spoštljivo hodili v smeri urinega kazalca okrog budističnih sup, po levi strani obhodili obpotne templje v naravi, občudovali živopisane molilne zastavice, mrmrali mantro Om Mani Padme Hum.  Mene se je najbolj dotaknila v tejle izvedbi: 

http://www.youtube.com/watch?v=TDUdT5z_CBU 

Ljudje živijo v Nepalu na način, ki ga mnogi v ostalem svetu zelo želijo, a ga težko uresničijo. Spravno, pomirjujoče, tolerantno drug do drugega in proti vsakemu živemu bitju, z blagimi nasmehi, veselijo se vsakega trenutka življenja, vsakemu sončnemu žarku, oblaku in kaplji dežja, grižljaju hrane ali čaši vode in tudi sreči drugega človeka. V Nepalu živijo skladno skupaj bogovi in demoni, kralji in princese, lepi in grdi, zdravi in bolni, bogati in siromašni, domačini in tujci.

Namaste, nepalski pozdrav

Namaste, nepalski pozdrav

 

Doma skušam še nekaj časa zadržati tisti mir z gora, ki ga nosim v sebi, da me vsakdanji problemi ne bi takoj posrkali vase in me ponovno izpraznili. Duša ostane še nekaj časa v Nepalu.

Pretresljiva je mogočnost Himalaje in Nepala nasploh. Od te dežele sem se poslovila z velikim spoštovanjem in upanjem, da se še kdaj vrnem.

O trekingu v Jomsonu pa si preberite še: http://www.gore-ljudje.net/novosti/45415/.

 

November 2008

 

Besedilo in fotografije:  Staša Lepej Bašelj

 

  • Share/Bookmark

PASHUPATINATH – KATMANDU, KRAJ, KJER SE REINKARNIRAJO DUŠE

Katmandu, prestolnica Nepala, leži v Dolini bogov pod dolgo gorsko verigo Velike Himalaje.  Ta majhna država sredi Azije, ki na severu meji na Tibet in na Kitajsko, na jugu pa na Indijo, je Slovencem, predvsem pa našim alpinistom, dobro znana.  Na ozemlju Nepala je večji del gorovja Himalaja, ima najvišjo goro sveta Mt. Everest in kar osem najvišjih vrhov sveta.  5 % prebivalcev Nepala je budistične, 90 % pa  hindujske vere. Obe veri živita v medsebojnem sožitju, strpnosti in medsebojnem spoštovanju.

 Pashupatinath je ena največjih znamenitosti Katmanduja in najpomembnejši hindujski tempelj v Nepalu, ki ga vsako leto obišče množica nepalskih in tudi indijskih vernikov ter turistov.  Je najpomembnejši hindujski tempelj, posvečen bogu Šivi, na celem svetu. Pashupatinath pomeni bog Šiva, gospodar živali, kraj pa je znan tudi kot Tempelj živih bitij.  Je tempelj, ki s svojo osupljivo arhitekturo simbolizira vero, kulturo in tradicijo.

 

Pashupatinath pomeni Nepalcem to, kar pomeni Varanasi (Benares) Indijcem. Hindujska svetišča in templje lahko obiščejo le pripadniki hindujske vere, turistom pa je dovoljen dostop na širše območje templja. Za vstop v območje tega svetega kraja plačamo vstopnino 250 nepalskih rupij (2,5 EUR).

 V Pashupatinath je mogoče vstopiti skozi štiri, s srebrom okrašena glavna vrata. Strehe templja so pozlačene, pročelja stavb pa okrašena z umetelnimi lesenimi rezbarijami.  Na zahodni strani je ogromna skulptura bika, izklesana iz črnega kamna, ki predstavlja jezdno žival boga Šive z orjaškim falusom in daje templju posebno lepoto in karizmo.  Sedanja tempelj je bil zgrajen l. 1653, prvotni pa že v 5. stol.

 Ob vhodu na sveti kraj stojijo stojnice s cvetjem in venci rož. Cvetje je v rumeni in oranžni barvi. Na stojnicah ponujajo še molke v rjavih in vijoličnih odtenkih ter večbarvne plastične zapestnice. 

  

Cvetje ob vhodu v hindujski tempelj

Cvetje ob vhodu v hindujski tempelj

Ob templju teče Bagmati, sveta reka, saj se izliva v še bolj sveto reko Ganges. Reka Bagmati je vsako leto v  avgustu prizorišče  ženskega festivala Teej, ko obišče tempelj na tisoče žensk, ki plešejo tradicionalne plese, pojejo, častijo boga Šivo in se okopajo v sveti reki. S tem ritualom si neporočene ženske zagotovijo poroko in dolg in srečen zakon, poročene ženske pa dolgo in zdravo življenje svojih mož ter se hkrati očistijo vseh grehov. Ženske se kopajo v sarijih rdeče barve, ki je barva radosti in veselja in ki jih tradicionalno oblačijo ob poročnih slovesnostih.

Sveta reka Bagmati

Sveta hindujska reka Bagmati v Katmanduju

 

Vsak hindujec si želi biti pokopan eni od svetih rek. S smrtjo ljudi, katerih trupla po smrti zažgejo in pepel posipljejo po sveti reki, se namreč po njihovem ne prekine krogotok življenja, temveč se človekova duša osvobodi in se ponovno rodi v drugem bitju. Živi pa si s kopanjem v sveti reki umijejo svoje grehe in očistijo slabo karmo.  V reki Bagmati se kopajo, perejo perilo, umazano posodo, lovijo ribe, otroci se igrajo, v reki umivajo mrtvece in njihov pepel odlagajo vanjo. Nabrežje reke je prostor za molitve in meditacije.

 Po kamnitih stopnicah, ki jih je zlizal čas,  se spustimo do mostu. Pod njim teče umazana, gosta, rjava reka, po kateri plavajo plastične vrečke, cunje, smeti in cvetje. Na obeh straneh reke so kamnita obrežja, do reke pa vodijo stopnice. Nad mostom na drugi strani reke se dviga sveti grič Pashupati, položno pobočje, obrnjeno k reki in pokrito s stotinami lingamovih oltarjev, pravi gozd lingamov, ki simbolizirajo in častijo boga Šivo. Kamnita obredna stopnišča se imenujejo ghati.

 

Dim in vonj po zažganem človeškem mesu se vije nad kamnitimi ghati

Dim in vonj po zažganem človeškem mesu se vije nad kamnitimi ghati

 

Slonimo na mostu in opazujemo kamnite ghate. Na nekaterih so skrbno zložene grmade drv, na enem od ghatov pa dogorevajo zadnji ostanki pepela. Približamo se grmadi, obloženi s slamo, ki rahlo tli. Iz nje se kadi gost bel dim. Mislimo si, da verjetno šele  pripravljajo grmado za sežig trupla, nakar opazimo med drvami in slamo človeško nogo, obuto v belo nogavico in drugo nogo, ki je bosa. Pred našimi očmi javno izgoreva truplo nekega človeka! V tistem že prepoznamo vonj po zažganem človeškem mestu.  Družina stoji nekoliko v ozadju. Nihče ne joka in v skupini ni opaziti žensk. Ženske menda ne smejo prisostvovati ceremoniji.  Sorodniki so oblečeni v oblačila bele barve, ki je nepalska barva žalovanja in se nosi eno leto po smrti. Vdovam je najstrožje prepovedano nositi rdeča oblačila.  

 

Tleče človeško truplo

Tleče človeško truplo

 Ob grmadi se vrti bosonog moški, oblečen v bela oblačila. V roki drži bambusovo palico, ovito s cvetjem, s katero drega v skladovnico drv in v slamo in vzpodbuja gorenje. Moški spada v kasto nedotakljivih (untouchables), to je najnižjo kasto ljudi, ki so izven vseh družbenih slojev in ki opravljajo najnižje in najbolj umazane posle, zato se jih noče in ne upa nihče dotakniti. Nedotakljivi skrbi za sežig trupla, za kremacijo in za čiščenje ghata po končanem obredu.

 

Nedotakljivi skrbijo, da ogenj ne ugasne in zoglenele ostanke trupla pometejo v sveto reko Bagmati

Nedotakljivi skrbijo, da ogenj ne ugasne in zoglenele ostanke trupla pometejo v sveto reko Bagmati

Vsako leto zažgejo v Pashupatinathiju 4.000 do 6.500 ljudi. Hindujci kremirajo tudi najbolj revne ljudi, za premožnejše pa je rezerviran poseben prostor višje ob reki. Ne sežigajo pa ljudi, ki umrejo zaradi nalezljivih bolezni, gobavosti, nosečnic, svetih mož sadujev in tudi majhnih otrok ne. Le-te pokopljejo v zemljo ali pa jih obtežijo s kamni in potopijo v reko, kjer jih požrejo ribe.

 Pogreb stane 40 – 100 EUR, za premožnejše pa od 200 EUR dalje. Od premožnosti umrlega in družine je odvisno, na katerem delu reke se bo izvajala kremacija. Za sežig trupla odraslega človeka baje potrebujejo 360 kg drv. Zaradi visokih temperatur je treba truplo sežgati čimprej po smrti, ker začne kmalu razpadati. Hiter pogreb narekuje tudi vera, saj se mora duša čimprej rešiti telesa, da se lahko ponovno utelesi.

 Truplo pripeljejo v tempelj na posebnih nosilih. Zavito je v oranžen mrtvaški prt. Oranžna je hindujska sveta barva. Truplo posujejo s cvetnimi lističi. Najprej ga namočijo z nogami naprej v reko, da duša umrlega ne bi pobegnila skozi stopala in se reinkarnirala v bitje nižje stopnje. Del oblačil in cvetje odvržejo v reko, kjer jih žalujoči sorodniki obredno ujamejo na bregu, druge dele oblačil pa odplakne reka in jih tukajšnji reveži poberejo nekje nižje ob reki. Nedotakljivi nato položi truplo na grmado in pripravi baklo iz sandalovine. Če je mrtvec oče, mora prižgati baklo najstarejši sin, če je pokojna mama, pa najmlajši sin. Če pokojni nima sinov, zažge ogenj njegov zet ali pa svečenik. Preden se truplo zažge, mora sin  trikrat obhoditi grmado, kar simbolizira sveto trojico bogov: Brahmo, Višnjuja in Šivo in gibanje sonca. Ogenj se prižge v pokojnikovih ustih, saj bo skozi usta duša zapustila telo. Kremiranje traja navadno 3 ure, hindujci verujejo, da je čas gorenja odvisen tudi od grehov pokojnega. Več kot jih ima, dlje gori. 

 Ker hindujci verujejo v krog večne reinkarnacije, ob smrti ne žalujejo. Po njihovem se s kremiranjem duša najlažje reši okov, ki jo vežejo na fizično telo in si izbori novo pot v novo življenje in v večnost.

 Med kremiranjem vsem sinovom obrijejo glave. Po končanem kremiranju svečeniki pometejo ostanke izgorelega trupla v reko. Dejansko ne ostane od trupla prav nič, samo kupček pepela. Za pepelom odvržejo v reko še cvetje . Ghat nato prelijejo z vodo, očistijo in pripravijo za naslednje truplo.

V zraku lebdi dim in duh po zažganem mestu, ki se meša z vonjem kadil in dišečih palčk. Vzdušje je morbidno in  težko od čaščenja in spoštovanja. Okrog gorečega trupla skačejo opice in skušajo izmakniti cvetje in kakšno drugo stvar. Ena od mladih opic se hudo opeče. S presunljivi kriki odskoči in steče po mostu in mimo nas, za njo pa ostale opice. Komaj se jim uspemo umakniti, ker so baje agresivne in rade napdejo ljudi. Na stopnišču naletimo na gobavce s pohabljenimi udi. Mrtvo meso, gnili štrclji, na njih pa muhe in mrčes. V Nepalu gobavost še ni izkoreninjena.

 

null

Na drugi strani reke poležavajo sveti možje saduji. Posuti so s pepelom, obraze imajo prebarvane, vsi imajo dreadlockse – drede, suhi so, drobni in nizke postave. Spolne organe imajo pokrite s kovinskimi ploščicami in verigo, nekateri pa so oblečeni v razcapana oranžna oblačila. Obraz enega od njih krasi naslovnico zadnje izdaje Lonely Planeta. Enega od sadujev vprašamo, če se lahko fotografiramo z njim. Za nekaj drobiža se lahko. Sveti mož z baje najdaljšimi dredami na svetu ovije dolgo kito okrog mene in dvigne roko v pozdrav miru.

 

Sadu z baje najdaljšimi dredami na svetu

Sadu z baje najdaljšimi dredami na svetu

  

Saduji zelo dobro poznajo denar, saj nas eden prosi, naj mu zamenjamo kovanec EUR za rupije. Točno ve dnevni menjalni tečaj. Pashupatinathi je dom številnimi sadujem, puščavnikom, spiritualnim meditatorjem, ki jim predstavljata bistvo življenja meditacija in droga.

 Saduji so hindujske svete osebe, običajno moški, ki zapustijo svojo skupnost z namenom, da postanejo asketi. Na indijski celini obstaja danes 4 do 5 milijonov sadujev,  med katerimi sta dve osnovni sekti: eni so Šiva saduji, ki častijo boga Šivo, drugi pa so Višnu saduji, privrženci boga Višnuja, ki vključuje tudi njegovi inkarnaciji Ramo in Krišno.  Najbolj prepoznavni saduji so iz reda Nagas, ki pripadajo sekti boga Šive oz. duhovni sekti  Dasnami Sanyas. Prepoznavni so po tem, da so goli, neobriti, z dolgimi lasmi, zlepljenimi v drede, po telesih pa so pomazani s pepelom. Spolne organe jim zakrivajo skromne krpice tkanine, kovine ali pa so povsem goli.

 Najbolj ekstremna je sekta Aghora sadujev. Aghora pomeni drugo ime za boga Šivo in pomeni dobesedno »Ni grozno«. Pripadniki te sekte živijo večinoma na pokopališčih in se gibljejo v bližini prostorov, kjer kremirajo trupla.

 Svoja telesa obvladajo  tako, da znajo premagati bolečine in si »pričarajo« tako močno erekcijo, da lahko na svojih penisih dvignejo kamne in opeko, težko po 30 in več kilogramov!  Ta način dviganja bremen radi demonstrirajo pred turisti, zaradi česar jim pade v njihove pločevinaste posode marsikateri dodaten drobiž. Ti saduji pogosto uživajo tudi razkrajajoče človeško meso in celo lastne iztrebke.

Saduji so se sicer odrekli svojemu premoženju, spolnosti in materialnemu življenju in potujejo naokrog kot potujoči berači in živijo duhovno življenje.  Sadhu pomeni v sanskrtu dober človek.

 Življenje saduja je težko. Zase so mrtvi in tudi pravno so mrtve in neobstoječe osebe.  Navadno so se ti ljudje odrekli svojemu posvetnemu življenju v zgodnjih najstniških letih ali zgodnjih dvajsetih let, nekateri pa zbežijo iz svojih družin zaradi nevzdržnih družinskih in finančnih razmer.  V svojih oranžnih oblačilih, z dolgimi lasmi in bradami so posebna atrakcija nepalskih mest in hvaležen »objekt« za fotografiranje.

 Nekateri saduji živijo v ašramih in templjih v urbanih središčih, nekateri v jamah v oddaljenih gorah kot puščavniki,  drugi pa živijo življenje večnih romarjev in se selijo iz enega svetega kraja v drug kraj. Praviloma se lahko zastonj vozijo z vlaki in javnimi prevoznimi sredstvi. Spet drugi žive osamljeno in samotarsko življenje, nekateri pa  v velikih bratskih komunah in skupnostih in se preživljajo z miloščino.

Ko odhajamo iz Pashupatinatha, pripeljejo še eno truplo.  Nihče se kaj posebej ne zmeni zanj. Tak je hindujski odnos do smrti.  Del življenja je in nekaj normalnega.

O Nepalu si preberite še: http://www.gore-ljudje.net/novosti/45415/

 

 

                                                                    Zapisala: Staša Lepej Bašelj

 

 

 

  • Share/Bookmark

Portugalski Camino – Camino Portugues

Kaj sploh je Camino? To je skrajšan izraz za romanje v Santiago de Compostelo (v izvirniku: El camino de Santiago), ki je poleg Rima in Jeruzalema največja svetovna krščanska romarska pot. Ime je dobila po Sv. Jakobu, imenovanem tudi Veliki Jakob. Sv. Jakob je bil eden od dvanajstih Jezusovih učencev, ki je po njegovem vnebohodu oznanjal krščansko vero in je umrl mučeniške smrti. Njegove kosti so iz samostana na Sinaju v 8. stoletju rešili v Španijo, nakar se je za grobom za več let izgubila vsaka sled. V začetku 9. stoletja se je nekemu menihu na samotnem kraju ob reki Flavii več dni prikazovala čudna svetloba. Na tistem kraju so odkrili kapelico in kamnito grobnico, v kateri so našli kosti treh moških in v enem od njih prepoznali izgubljeno relikvijo Sv. Jakoba. Po drugi zgodbi naj bi do mesta, kjer je ležal grob, vodila zvezda, zaradi česar je kraj dobil rimsko ime Campus Stellae – prizorišče zvezde, iz katerega je kasneje nastalo ime Compostela. Na kraju, kjer so našli relikvijo Sv. Jakoba, so zgradili cerkev, ki je bila posvečena 25. julija 816 in v 10. stoletju v napadih Mavrov porušena. Na istem mestu je bila nato zgrajena katedrala, v katero so prihajali romarji iz vse Evrope, pa tudi iz drugih celin. Leto, v katerem pade 25. julij na nedeljo, velja za sveto leto Sv. Jakoba. Romarjem, ki romajo k Sv. Jakobu v svetem letu, naj bi bili odpuščeni vsi grehi. Naslednje sveto leto bo 2010!

Sv. Jakob, po galicijsko Jaxobo, je zavetnik Španije, romarjev, vojakov in delavcev in priprošnjik za leto vreme in dobro letino. Na slikah je upodobljen kot apostol s knjigo in kot romar v pelerini, s popotno palico, s školjjko, torbo in klobukom. Zakaj školjka? Kot dokaz, da je romar dejansko prišel do Santiaga, ki leži blizu morja in prinesel za spomin jakobovo školjko, ki jih je vse polno ob Atlantskem oceanu.

V zadnjih letih je postal Camino popularen in celo moden, predvsem po zaslugi pisateljev Shirley MacLaine in Paola Coelha, ki sta napisali knjigi o svojem romanju.

V Santiago se stekajo starodavne romarske poti iz vse Evrope. Najbolj znana in obljudena je francoska smer Camino Frances, ki se prične na francoski strani Pirenejev v kraju St. Jean Pied de Port in je dolga 807 km.  Camino Frances poteka po trasi nekdanje trgovske rimske ceste, ta pa natančno pod ozvezdjem Rimske ceste, po katerem so se srednjeveški trgovci ponoči orientirali. Od leta 1987 je ta pot označena kot prvi evropski kulturni itinerarij. Leta 2004 je UNESCO proglasil Camino za Evropsko kulturno pot, ki je po obrazložitvi Sveta Evrope “pribežališče tolerantnosti, učenja in solidarnosti, dialoga in zbliževanja.”

Druge poti, ki vodijo po Španiji do Santiaga, so še Camino de Norte, ki se začne v Irunu (725 km), Camino Mazarabe z začetkom v Sevilli (980 km), Camino Portugues, ki se začne v Lizboni (612 km), skrajšana varianta pa v Portu (250 km), Camino Igles z začetkom v Ferrolu (115 km) in Camino Finisterra (87 km). Slednji je običajno kar nadaljevanje francoske in severne smeri in se konča na rtu ob atlantski obali, kjer romarji obredno in simbolično zažgejo svoja oblačila, ki so jih nosili med romanjem.

Jakobove poti vodijo v Santiago tudi iz drugih krajev Evrope (Le Puy, Arles, Vezelay…). Društvo prijateljev poti Sv. Jakoba si prizadeva obuditi to pot tudi po Sloveniji in je že lepo markirana od Slovenske vasi pri Obrežju preko Ljubljane do Trsta.

Na www.amazon.com lahko kupite knjigo The Portuguese Way of St. James – avtor John Brierley z natančnim opisom in zemljevidi poti, višinskimi razlikami, razdaljami, prenočišči, kulturnimi znamenitostmi, ipd.

http://www.stasal.netne.net/Camino%20Portugues%201.pdf.

V nadaljevanju  je opisano potepanje skupine slovenskih romarjev po Portugalski, ki se je nadaljevalo z romanjem po delu Camina Portugues od Viga do Santiaga.

 

 

Buen camino,

                               Staša

P.S. Malo potrpežljivosti pri nalaganju!

  • Share/Bookmark

Starejši zapisi »