Enkrat romar, za vedno romar

22. 7. 2009 – 5. 8. 2009 (335 km hoje)

Leta 2006 sem prvič sama prehodila 807 km Camino Frances, ki mi je dodobra spremenil življenjski stil in poglede na življenje nasploh. Idejo Camina sem širila okrog s predavanji, napisala in objavila nekaj reportaž na to temo, letos izdala knjigo Camino, moja samotna pot. Moj intenzivni epp je zvabil v Španijo in na romanje številne znane in neznane ljudi. Leta 2007 sem popeljala s seboj skupino sedmih prijateljev, s katerimi smo prehodili del Camina Portugues od Viga do Santiaga.

Letos so me neki znanci vabili s seboj na romanje od Seville do Santiaga (Via de la Plata – 990 km), drugi so mi predlagali Camino del Norte (725 km). Obe  poti sta se mi zdeli predolgi, saj obnavljamo staro hiško in ne morem biti tako dolgo odsotna od doma.

Že kmalu po novoletnih praznikih nekdo izreče besedi Camino Primitivo.  Najbrž je bil Jure tisti, ki ga je prvega pričelo vleči v to smer. Začela sem zbirati informacije in sestavljati možno ekipo romarjev. Na romanje nas gre sedem: Stane iz Hrastnika, Stanka iz Trbovelj, Manja iz Ljubljane, Jasmina iz Vučje Gomile in Slavka ter Polonca iz Radovljice. Pa jaz seveda. Maskota skupine je 80-letna Polonca, upokojena učiteljica, ki po vitalnosti prekaša vse nas.

Naslednje dni si malce dopisujemo in se spoznavamo preko elektronske pošte. Za srečanje pred odhodom zmanjka časa, meni zmanjka časa tudi za vsaj minimalno nabiranje kondicije. Kot vedno me bo spet gnala naprej le trma.

Na spletu preberem vse dostopne podatke o Caminu Primitivo. Najbolj konkretne in uporabne podatke mi da Andrej s spletne strani www.nagaju.com, ki je to isto pot prehodil  že sam v zimskih mesecih, pred kratkim pa tudi skupaj s svojo ženo. Z Andrejem komunicirava preko e-pošte, čeprav se osebno ne poznava in vedno, ampak res vedno, je pripravljen posredovati kakršnekoli podatke in informacije o poteh, ki jih je že sam prehodil in o svojih izkušnjah. Po e-pošti mi pošlje seznam vseh albergov, v katerih bomo prespali. Natiskam si njegov spletni dnevnik, ki nam bo v naslednjih dneh še kako koristil in v katerem so najbolj natančni in uporabni podatki, kot jih lahko romar pričakuje na takšni poti. Hvala ti, Andrej, že na začetku in tudi sproti se ti bomo vsak dan znova zahvaljevali za vso tvojo velikodušno in nesebično pomoč. 

Seznam priporočljive osnovne opreme, ki naj jo vzame romar s seboj na takšno romanje:

• 1 srednje velika brisača
• 1 manjša brisača
• anorak ali pelerina za dež (skoraj obvezno), morda lažja bunda
• vsaj ene dolge hlače
• kratke hlače
• toplejši pulover
• majica z dolgimi rokavi
• majica s kratkimi rokavi
• kakšna majica brez rokavov
• trije pari nogavic
• 3 – 4 spodnje hlačke
• kopalke (ni nujno)
• pohodniški čevlji ali gojzarji
• pohodne palice
• športni copati ali sandali (npr. teva), lahko tudi japonke
• zaščita pred dežjem za nahrbtnik
• trak za lase, rutka
• pokrivalo za glavo (klobuk, kapa, ipd.)
• zaščita pred dežjem za nahrbtnik, morda tudi dežnik
• sanitetni pripomočki: širok elastičen povoj, obliži za žulje, povoji, sredstvo za razkuževanje ran, hladilni balzam za noge, vlažilni in navadni robčki, čepki za ušesa (če vas moti smrčanje)
• kozmetika: milo, deodorant, ščipalec za nohte, zobna pasta in ščetka, glavnik, krema za sončenje (po želji), zaščita proti insektom in klopom (po želji) 
• vitaminske tablete: C vitamin, magnezij, kalcij in aspirin C (proti mišičnim krčem)
• zdravila,ki jih redno jemljete
• spalna vreča – obvezno!
• armafleks (po želji)
• fotoaparat + baterija
• mobilni telefon + baterija
• potni list ali osebna izkaznica, bančna kartica, zdravstvena izkaznica in obvezno zdravstveno zavarovanje za tujino!!! 
• priporočljivo bi bilo, da imamo vsaj eno baterijo, če nas ujame tema
• denar
• beležica za pisanje in z naslovi prijateljev (najbrž bo možen  najbrž dostop do interneta),
• ruta, kakršne imamo za na plažo (zelo prav pride pri tuširanju in ne zavzame preveč prostora,
• obutev – gojzarji ali boljši pohodniški čevlji, ki morajo biti že uhojeni in sandali za preobuvanej.  Na romanje se ne sme v novih čevljih!

Prtljaga ne sme imeti več kot 10 kg, priporočeno je, da tehta nahrbtnik 10 % teže tistega, ki ga nosi.

Credenciale, romarske potne liste, sem že dobila za vse pri Društvu prijateljev poti sv. Jakoba.

 Kaj je Camino Primitivo?

Camino Primitivo, imenovan tudi »notranja pot« in »prvotna (prvobitna) pot«, se začne v Oviedu in poteka po hriboviti Asturiji, dokler se v kraju Melide ne priključi na bolj obljudeno Camino Frances.  Po tej poti so v 9. stol. prvi pobožni romarji iz novoustanovljene kraljevine Asturije pričeli obiskovati takrat odkriti grob sv. Jakoba v Santiagu. Pot je prehodil celo asturijski kralj Alfonz II., ki je prispeval denar za postavitev prve bazilike v Komposteli in vzpodbujal čaščenje apostola sv. Jakoba. Camino Primitivo je tako dobil svoje ime po tem, da je prva, prvobitna, prvotna pot, ki je vodila v Santiago. Dolžina te poti je 335 km.

 V vodniku piše, da je pot naporna, da se mora romar psihično in fizično pripraviti nanjo, saj poteka preko gorovja, čez Kordiljere, z vsakodnevnimi vzponi in spusti in da je lahko tudi sredi poletja v teh predelih zelo neprijetno vreme, mraz in megla. V ugodnih vremenskih razmerah pa bo romar poplačan s prelepimi razgledi, naužil se bo samote in tišine in hodil skozi starodavne vasice, ki se jih sodobni čas in tempo življenja še ni dotaknil.

Tukajšnje lokalne vlade so menda prav letos investirale veliko finančnih sredstev za promocijo, izboljšanje in posodobitev ostalih Jakobovih poti, vse z namenom, da se razbremeni že preveč populistična Camino Frances, ki je postala v zadnjem času pravi modni krik.  

22. 7. 2009, sreda – odhod

Ura je 14.00. Napoči čas odhoda. Prileti nekaj sms-jev od prijateljev, ki nam želijo srečno romanje. Jure, ki bo odšel na isto pot dva dni za nami, nam sporoča, da se vse začne s prvim korakom in torej srečno – buen camino. Z Juretom bomo ves čas na zvezi, nekako pričakujemo, da nas bo celo dohitel in bomo romali skupaj. Prijateljica,  ki je letos romala po poti sv. Frančiška Asiškega (tudi ta pot še čaka na nas, da jo preromamo!), nam zaželi blagoslovljeno pot.

Stane organizira kombi, ki nas za 27,00 EUR na osebo pripelje do Benetk. Letalo imamo sicer šele ob 22.00 uri, a zaradi vrhunca turistične sezone računamo na morebitne zastoje in se rajši odpravimo prej. 

Na letališču opravimo carinske formalnosti. V letalski trup gredo trije nahrbtniki, ostale prijavimo kot ročno prtljago. Jasminin rukzak je težak komaj 5,5 kg. Ni nam jasno, kako ji je uspelo spakirati tako malo stvari. Ostali imamo vsi blizu 10 kg. Cariniki komplicirajo zaradi pohodnih palic in zaradi dimenzij nahrbtnikov. Pred vkrcanjem v letalo vsakega potnika natančno pregledajo. Manja in Stanka si morata sezuti gojzarje in bosi prečkati senzorje, jaz lahko ostanem obuta. Jasmini zasežejo gel za tuširanje. Najbolj se zaplete pri Slavki. Carinik se divje zakadi v njen rukzak in razstavi vso njegovo vsebino. Vztrajno in neumorno išče in išče, jo še enkrat napoti na rentgenski pregled in končno ves zadovoljen najde žepni nožek, ki ga ima Slavka v rukzaku. Z nasmeškom ji ga odvzame. »Tako ni bilo niti v Iranu,« rahlo besno komentira Slavka in doda, da ima nekje v nahrbtniku še škarjice, ki pa so ušle budnemu carinikovemu nadzoru. 

Letalo vzleti točno ob napovedani 22.00 uri v smeri Barcelone. Polet je divji, saj nas zajame močna turbulenca. Borim se s slabostjo in malce s strahom. Opolnoči pristanemo na letališču v Barceloni. Naslednji polet imamo šele v zgodnjih jutranjih urah. Manja, Stane, Jasmina in jaz se odpravimo iz letališke zgradbe. Baje je letališče neposredno ob morju in odločimo se, da se sprehodimo do obale.  Jasmina se kmalu vrne, mi trije pa krožimo med betonskimi zgradbami po industrijski coni in si domišljamo, da nekje od daleč res diši po morju, a ga ne najdemo.

Vrnemo se nazaj in se smejimo potnikom, ki so našli vsak svoj način, kako prebiti čas do naslednjega poleta. Nekateri ležijo na tleh v letališki zgradbi, nekateri na armafleksih,  eni so zaviti v spalne vreče, drugi so si postali z jopicami in pod glavo položili nahrbtnike in torbe. Eni spijo tako, da imajo noge položene na vozičke, s katerimi se vozi prtljaga. Fotografiram nekaj najimenitnejših poz čakajočih potnikov. Glasujemo, kdo od njih ima najbolj originalno pozo.

Sedeži v letališki zgradbi so kovinski, pregrajeni med seboj z naslonjali za roke in skrajno neudobni. Ne preostane nam drugega, kot da si tudi mi posteljemo s spalnimi vrečami po marmornih tleh in skušamo nekako prespati nekaj ur. S Stanetom najdeva en odmaknjen kotiček, ki je sicer obrnjen ravno na glavni vhod, tako da sva kot v izložbi. Enako, kot sem pred kakšno uro sama fotografirala speče potnike, sedaj spimo mi – na tleh in v izložbi, izpostavljeni pogledom mimoidočih.

S Stanetom si zaželiva lahko noč in zaspiva. Ne morem si kaj, da svojega sotrpina ne bi v spanju skrivaj škljocnila. Odslej lahko s Stanetom trdiva, da sva spala skupaj – na tleh barcelonskega letališča, haha.

Ob 5.00 uri vstajamo. V letališkem WC-ju si umijem zobe in se za silo naličim. S čekiranjem tokrat ni težav. Nihče ne komplicira zaradi pohodnih palic, rukzakov ali druge opreme. Ob 7.00 uri vzletimo proti Oviedu in ob 8.15 pristanemo na tamkajšnjem letališču v hriboviti pokrajini Asturiji (Asturias), ki leži ob Biskajskem zalivu. Na zahodu meji na Galicijo, na jugu na Kastiljo in Leon, na vzhodu pa na Kantabrijo. Pokrajina obsega 10.000 km² in šteje cca milijon prebivalcev. Glavno mesto je Oviedo, najbolj naseljeno mesto pa Gijon. Pri Oviedu so največja ležišča premoga v Španiji.

23. 7. 2009, četrtek, 1. dan romanja: Oviedo – San Juan de Villalpando (40 km) 

Pred letališčem je avtobusna postaja. Po Andrejevih (www.nagaju.com) podatkih naj bi avtobus odpeljal proti Oviedu ob 9. 00 uri, vozi pa vsako uro. Podatek je pravilen in ob 9.00 uri res sedimo na avtobusu. Heca je konec. Naše romanje se pričenja.

Vožnja traja slabo uro. Izstopimo na glavni avtobusni postaji v Oviedu in tam poiščemo turistične informacije. Gospodična za šalterjem ravno pred menoj razlaga mlademu fantu nekaj o Caminu Primitivo. Nasmehnemo se drug drugemu. Še en romar torej. Dobimo zemljevid mesta in seznam albergov v pokrajini Asturiji. Seznam je enak, kot mi ga je prijazno posredoval že Andrej. Poiskati moramo glavno katedralo v tem mestu.

Oviedo je prestolnica pokrajine Asturije. L. 1934 je bilo mesto prizorišče rudarske revolucije, ki jo je krvavo zatrl general Franco. Danes je moderno mesto, vendar ima ohranjen starinski del, sredi katerega kraljuje mogoča gotska stolnica, simbol španske gotske arhitekture z baročnimi in renesančnimi elementi. Prvotna cerkev je bila zgrajena v 9. stol., na novo pa so jo pričeli graditi v 13. stol. in jo dokončali dve stoletji kasneje. Zraven katedrale je kapela Camara Santa, zgrajena v 9. stol., ki hrani v svoji bogati zakladnici čudovit križ z dragulji, ki naj bi ga nosil narodni junak Pelayo, kasneje kralj, l. 724 v bitki pri Covadongi, ko so pobili 20.000 Mavrov. V Oviedu je bil l. 1981 rojen Fernando Alonso Diaz, dvakratni svetovni šampion v F1.

V mestu torej poiščemo najprej katedralo. Prehoditi je potrebno precejšnji del Ovieda,  da jo končno najdemo. Za oglede mesta seveda ni časa, le bežno ošinimo veliko število nenavadnih človeških skulptur in kipov, ki jih je mesto polno. Credenciale imamo že od doma. Prvi žig vanje nam pritisne menih v majhni trgovinici v katedrali in nam zaželel srečno pot. Pred katedralo se ekipa ovekoveči, potem pa naj bi se romanje začelo. V eni od trgovinic se oskrbimo s pijačo in hrano, nato se preoblečemo, zavežemo čevlje in nastavimo  pravilno dolžino pohodnih palic. Slavka veselo vzklikne. Na pločniku opazi prvo jakobovo školjko, ki bo odslej naša spremljevalka na celi poti. Tudi to školjko fotografiramo, nato se počasi odpravimo iz mesta. Ura je 11.00 dopoldne. Že po nekaj korakih začne rahlo deževati. Iz rukzakov privlečemo pelerine in kapuce in se ogrnemo. Lepo smo začeli prvi dan romanja, kar z dežjem. Upamo, da ne bo naš stalni spremljevalec.

Pokrajina je lepa, zelena, podobna Irski. Po pašnikih in travnikih se pasejo krave in konji. Pot gre rahlo gor in dol, občasno zavije na asfaltno cesto. Ob poti vidimo zanimive štirioglate horreose, kamnite in lesene kašče za žito, ki so drugačne kot tiste v Galiciji. Redke vasi z nekaj hišami so videti precej zanemarjene in prazne, ljudi skorajda ni.

Romarjem povem zgodbo o pesmi, ki jo pri nas poznamo z besedilom: »Na oknu glej, obrazek bled, na licih grenkih solzic sled. Zakaj pa dekle komaj dvajsetih let, tak žalostno gledaš v svet?….« Do nedavnega sem bila prepričana, da je to slovenska narodna pesem, potem pa sem bila na enem od koncertov ženskega pevskega zbora Kombinatke poučena, da je narodna pesem iz španske pokrajine Asturije in da se pesem v izvirniku imenu Asturiana oz. Adonde va la mi morena. Prvotno besedilo so kasneje predelali, naslov pesmi pa spremenili v Dime donde vas, morena. Pripoveduje o dekletu, ki odhaja na obisk k svojemu fantu v kasarno v Oviedo, kamor so frankisti zapirali komuniste. Slovenski borci, ki so se borili v španski državljanski vojni, so pesem slišali in jo prenesli domov v Slovenijo. Prvi jo je prevedel Bojan Ilich in ji dal naslov Povej mi, kam greš, črnolaska, kasneje pa je Mitja Ribičič napisal novo besedilo pesmi, ki se je preimenovala v Na oknu glej, obrazek bled. Ampak vsi niso tako neuki, kar se tiče te pesmi. Ko sem doma vprašala, če kdo ve, od kod izvira ta pesem, je moja mami izstrelila kot iz topa, da je to španska pesem Asturiana in da jo zna odigrati na citre.

Staneta, Manjo in mene, ki smo že hodili po Caminu, begajo označbe poti. Žarki na jakobovih školjkah so namreč obrnjeni desno, usmerjajo pa levo, kar je povsem nasprotno od oznak, ki smo jih vajeni s francoske in portugalske smeri Camina, kjer so oznake ravno obratne.

Vsakih nekaj minut dežuje in potem spet neha. Po štirih urah hoje se ustavimo v vaški gostilni in si privoščimo kavo. Ustanovimo skupno blagajno, iz katere bomo plačevali skupne stroške. Današnje romanje naj bi končali v mestu Grado, ki je 23,1 km oddaljeno od Ovieda. Že po Oviedu smo naredili precej dodatnih kilometrov. Hodimo in hodimo, rukzaki so vedno težji, noge še bolj, a mesta ni in ni. Sprašujemo domačine in vsak nam pove drugačno razdaljo do tja. Po Stanetovem števcu kaže, da smo danes prehodili že 40 km, tudi noge nas bolijo za toliko km, čeprav naj bi jih bilo po uradnih podatkih le 23 km. Ustavimo se v neki vasi in počivamo. Prijazna vaščana nas oskrbita z mrzlo vodo in povesta, da v Gradu ni alberga, pač pa je ta 2 km ven iz mesta. Obupujemo in nimamo več moči za naprej. Na koncu vasi je pomarančevo drevo, pod njim pa polno zrelih pomaranč. Naberemo si jih in ko zagrizemo v sočno sredico, se nam zdi, da so se nam čudežno vrnile vse moči. 

Tik pred mesto vidim oznake za nek muzej. Obrnem se proti druščini in predlagam, da si ga gremo pogledat. Prestrelijo me sovražni pogledi. Haha, seveda nisem mislila resno, a vsi so že tako utrujeni, da jim ni več do smeha. Za prvi dan je vsekakor preveč hoje. Po slabo prespani noči na tleh barcelonskega letališča, dvakratnem prestopu letal, vožnji z avtobusom in 40 km hoje smo seveda pregoreli. V Gradu pol ekipi odpovejo moči. Ne morejo več. Sprašujemo, kako daleč je še do alberga v San Juan de Villalpando in podatki so spet različni – od 2 do 4 km. Z Manjo pristopiva do dveh policistov in ju prosiva, če nam lahko pokličeta taksi. Policist preko Manjinega telefona prijazno pokliče taksi in ta pride v nekaj minutah. Taksi stane 8 EUR oz. 2 EUR na osebo. Manja, Stane in jaz se odločimo, da gremo do alberga peš, da pa nam rukzake pelje taksi. Manja nosi rukzak za poseben namen, vsak dan za nekoga od svojih bližnjih in pove, da ga bo nesla do konca. Ostali se odpeljejo s taksijem, mi pa zagrizemo v hrib. Še dobro, da ne vemo, kaj nas čaka. Stanka mi vmes pošlje sms: »3 postle na tleh, 4,9 km, ves čas v hrib.« Do alberga je dejansko še vsaj 5 km hoje in to ves čas strmo navzgor. Ob 21.30 in v temi prispemo na cilj. Ostalih slovenskih soromarjev sploh ni na spregled, popadali so po posteljah in že spijo. Za Staneta se še najde prosta postelja, midva z Manjo pa dobiva improvizirano ležišče na jogijih na tleh. Še slutimo ne, da je takšno ležišče pravi konfort, ki ga kasneje ne bomo vedno deležni.  

Pred spanjem si zapišem v svoj notes, lovilec misli,  prve vtise letošnjega romanja. Danes, prvi dan romanja, smo prehodili 40 km. Hudo. 

24. 7. 2009, petek, 2. dan romanja: San Juan del Villalpando – Bodenaya (31 km)

Današnja etapa naj bi bila dolga 21,7 km. Sliši se lahkotno. Jutro se začne čarobno. Zajtrkujemo zunaj na prostem. Smo na hribu, obsijani z bleščečim jutranjim soncem, dolina spodaj je zavita v meglo. Ob 8.20 uri se sproščeno in veselo odpravimo na pot. Smo med zadnjimi romarji, večina je že odšla. Pred nami hodi s hitrim tempom zelo lep mlad par. Smejita se in klepetata. Na križišču zavijeta navzdol. Sinoči smo mi trije s Stanetom in Manjo prišli ravno iz te smeri, opazili skromne označbe in vemo, da gre pot Camina navzgor in da je mlad par po vsej verjetnosti zgrešil smer. Kričimo za njima in jima mahamo. Na naše klice se obrneta, vendar nadaljujeta pot navzdol. OK, očitno gresta v neko drugo smer. Čez čas nas par dohiti in se zahvali, da smo ju opozorili.

Danes so noge nenavadno težke. Pot je lepa, poteka skozi gozd. Tla so od včerajšnjega dežja malce razmočena, temperature pa so ravno pravšnje za hojo. Nismo še vajeni bremen svojih nahrbtnikov in celodnevne hoje. Vasi so redko posejane in štejejo le po nekaj hiš. Ob poti rabutamo ringloje in jabolka in si napolnimo nahrbtnike. Tukaj ob hišah in po vaseh ne sadijo sadnega drevja kot pri nas, zato je sadje ob poti redkost.

Vsak korak nam je danes težak. Kogarkoli srečamo, nam reče, da je do Salasa še 2 km, a hodimo že večkrat po toliko km, pa še nikakor ni mesta. Prečkati moramo gradbišče avtoceste. S Stanko nekoliko zaostaneva in izgubiva druge izpred oči. Na gradbišču se izgubiva in kroživa med kupi peska, kamenja in med gradbenimi stroji. Avtocestne delavce vprašava za pot in usmerijo naju nazaj, do mostu, kjer sva spregledali rumene puščice.

 V manjši vasici Monastrio de San Salvador de Cornellana stoji veličasten srednjeveški samostan. Dohitimo skupino romarjev in se skupaj fotografiramo. Na poti se nam pridruži majhen bel kuža, ki nas spremlja precejšen del poti.

Ob 13.30 uri končno pridemo v Salas, mestece, poznano po gradu, ki se prvikrat omenja v dokumentih iz l. 1124. Uradno je Salas oddaljen od Ovieda 48 km in leži ob reki Nonaya. Ob vstopu v mestece je zelo lepo urejen park s palmami, cipresami in natančno obrezanimi in negovanimi grmički, s peščenimi potkami in klopmi. Popadamo na tla. Vsak od nas si najde izvirno in zanj najbolj udobno pozo za počitek. Stane, Jasmina in Stanka zavzamejo vsak svojo klopco in se zložijo po njej, Polonca in Slavka ležita kar na potki sredi parka, jaz pa v travi in z kvišku, na drevo dvignjenimi nogami.

Manja hodi od enega do drugega in nas fotografira. Ko si malo odpočijemo, začnemo kovati načrte za naprej. Ura je tri popoldne, do naslednjega kraja, kjer je alberg, je po zemljevidu še 10 km. Ugotovili smo že, da podatki na zemljevidu ravno ne držijo. Tam, kjer je narisano, da je ravnina, se navadno dviga strm hrib in obratno, razdalje so v naravi bistveno daljše. Če bi bilo do cilja res samo še 10 km, bi še zmogli, saj je pred nami še precejšen del dneva. Nad Salasom se dviga strm hrib in neizbežno je do cilja treba iti preko tega hriba. Večji del ekipe trdi, da za danes ne zmore več hoje, predvsem Jasmina je čisto uboga, saj jo zaradi premajhnih gojzarjev, ki jih je kupila tik pred odhodom na romanje, neznosno bolijo noge.  Po bojnem posvetu se z Manjo napotiva v gostilno zraven parka, da povprašava za taksi. Gostilničar je zelo prijazen in kljub temu, da ne razume angleško, se uspemo sporazumeti in nam po telefonu priskrbi taksi do Bodenaye. Manja, Stane in jaz se odločimo, da ostanek poti vseeno prehodimo. S Stanetom pustiva svoja rukzaka pri skupini, ki se bo peljala, Manja pa spet nosi svoje breme za poseben namen, znan le njej. Sprehodimo se skozi staro mestno jedro, ki je prijetno in živahno, žal pa ne premore alberga. Mesto je naslonjeno ob hrib, v katerega se zajeda globoka rana – trasa novo začrtane in še ne povsem zgrajene avtoceste. Pot zavije v gozd in se najprej blago vzpenja. Vsi trije živahno klepetamo, da kar pozabimo na vzpon. Le zadnji del poti se res zelo hudo dvigne, tako da nehamo čvekati in le dihamo in sopihamo. Na vrhu hriba so posejane vetrnice, nad njimi pa temno nebo. Pripravlja se k nevihti, midva s Stanetom pa imava vso opremo v nahrbtnikih, ki so v taksiju! Upamo, da nas ne ujame dež. Kljub grozeči nevihti si vzamemo čas, da občudujemo lepo naravo.

Brez težav in ne, da bi vedeli kdaj, prispemo v Bodenayo, tam pa neprijetno presenečenje – alberg je zaseden. A nam prideta nasproti Slavka in Polonca in povesta, da prenočujemo v 2 km oddaljenem kraju La Espina, v gostišču Vista la Espina. Gostilničarja, starejši zakonski par, govorita seveda le špansko in nista preveč prijazna. Sobe so lepe, v kopalnici vroč tuš. Spanje stane 11 EUR na osebo. Najamemo po dve dvoposteljni sobi in eno troposteljno – za trojico, ki je prepešačila celo današnjo pot. Pred spanjem gresta Slavka in Polonca na sprehod do vrha hriba, ostali pa na pivo v gostilno. Gostilna je povsem prazna, razen nas ni drugih gostov. V vitrini so sendviči, bokadilosi, krofi, pite, več vrst peciva, smetanova, skutna, sadna torta… Čudimo se, kdo in kdaj poje vso to hrano, če ni gostov. Torte se vsekakor ne da zamrzniti. Morda pridejo gostje kasneje, saj imajo Španci drugačen bioritem od nas. Ne vemo, ali so prišli ali ne, mi smo šli kar kmalu spat, saj je danes za nami 31 km hoje. Manja, Stane in jaz se še dolgo v noč pogovarjamo, šalimo in hihitamo, kako je Stane blažen med ženama.  

25. 7. 2009, sobota, 3. dan romanja: Bodenaya – Borres (29 km)

Vstajamo ob 6.00 uri in zbudimo gospodarja, da poravnamo račun. Namrgodeno odkloni, da bi nam skuhal kavo. Usmeri nas v bife na koncu vasi. Res je 500 m naprej v vasi bife, ki je ob tej zgodnji uri na srečo že odprt in kjer nam postrežejo z odlično kavo. Ob 7.30 začenjamo današnje romanje. Nekaj časa hodimo ob cesti, nato pa malce nesigurno sledimo skromni, skoraj povsem obledeli markaciji in skrenemo s ceste strmo v hrib. Pot se potem poravna in poteka po gozdu, med pašniki in travniki in je kratko malo – čudovita. Povzpnemo se na hrib Alto de Piedratecha – 796 m. Ob poti je vodnjak, označen z »aqua potable« (pitna voda), z dvema jakobovima školjkama in kipcem sv. Jakoba. Razveselimo se ga, saj je danes god sv. Jakoba, praznik, mi pa hodimo po poti sv. Jakoba. Ob poti je visoka zelena skulptura iz žive meje, v katero je izrezan pozdrav romarjem – Hola. Počivamo ob nekem kokošnjaku. Nastane fotografija s Stanetom in tremi pravimi petelinčki. Kje so kure, se smejimo. Stane ima 6 kokošk ob sebi, haha.

Kraj Tineo bi moral biti že po desetih km hoje, pa ga  ni in ni. Hodimo pod obronkom hriba, spodaj pod nami so vasi, večje mesto, industrijski del. Prepričani smo, da je za nami že pol poti in da smo Tineo prečkali preko hribov. Jasmino vedno huje bolijo noge, zaostaja za nami in na obrazu se ji vidi, da trpi bolečine. Končno se spet pojavijo oznake – pred nami je Tineo. Hodili smo več ur, a smo prehodili komaj tretjino za danes načrtovane poti, saj moramo zaradi Jasmine hoditi počasneje. Posvetujemo se, kaj nam je storiti. Jasmina prizna, da rabi vsaj en dan premora, da ne more več hoditi, ker jo noge preveč bolijo. Naredimo še skupinsko fotografijo pri železni skulpuri sv. Jakoba, nato pa z Manjo in Stanetom pospremimo Jasmino do najbližjega alberga.

Zelo prijaznemu in odštekanemu hospitalieru alberga pojasnimo, da ima Jasmina zdravstvene težave in ga prosimo, če lahko pri njem ostane dan ali dva, da si opomore. Oskrbnik seveda ne zna angleško in z njim se na vse kriplje muči Manja, ki premore nekaj španskih besed. Oskrbnik se reži in Manjo, ki je ne razume povsem, dvakrat lopne po čelu ter ji reče nekaj takega, kot »Trapa, se boš že naučila špansko ali kaj.« Smejimo se in prosimo za pomoč pri sporazumevanju skupino mladih Špank, ki znajo tudi angleško. Z oskrbnikom se zmenimo, da se Jasmina čez dva dni odpelje z avtobusom do naslednjega kraja, do katerega bomo takrat predvidoma pripešačili tudi mi in nas tam počaka, Jasmina pa bo ta čas šla tudi k zdravniku in si dala pregledat nogo. Poslovimo se od nje in jo prepustimo v oskrbi prijaznega hospitaliera, mi pa spet zagrizemo v strm hrib nad Tineom in naslednjih nekaj ur hodimo po pokrajini, ki spominja na naše Pohorje.

Malo gor in malo dol, lepe gozdne poti, veliko resja, žuke, ob hišah pa neverjetno velike cvetoče hortenzije vseh barv in oblik. Najvišja točka je 930 m visok hrib, od katerega naj bi se, kot opisuje Andrej v svojem dnevniku, videlo celo morje. Na vrhu hriba so spet vetrnice, prekrasni razgledi, čudovita narava, ki jemlje dih. Po pašnikih se pasejo krave in konji, ob poti so neskončna polja koruze, ki jih ograjujejo kamni, podobni tistim na Irski.  Hodimo sproščeno in veselo. Tako lepo je, da kar pozabimo na utrujenost in dolgo pot. Romar pred menoj ima zanimivo dekoriran nahrbtnik, z njega mu visijo nogavice, pritrjene s klinčki, iz enega od žepov pa kuka šop marjetic.

A bližje smo cilju, bolj smo utrujeni. V vasi, ki je po zemljevidu zadnja pred albergom, se ustavimo in se osvežimo s pijačo v vaški trgovini. V trgovini imajo vse – od šivanke do kruha. Trgovina nima hladilnikov in vsa pijača je topla, zato pa premore šank, kjer dobimo mrzel tonik in pivo. Nabavimo nekaj hrane za večerjo.  A ne zadržujemo se predolgo, saj vidimo, da se je v isti vasi, vendar v sosednji gostilni, ustavila še ena skupina romarjev, ki imajo pred seboj verjetno isti cilj kot mi – alberg. Če nas fantje prehitijo, bomo verjetno ostali brez postelj. K sreči fante premami pivo in obsedijo v gostilni, mi pa hitro naprej.  Pridemo še pravi čas in zasedemo zadnje postelje. Alberg je brez oskrbnika in tudi brez kuhinje. Čez čas pridejo za nami fantje, ki so nespametno počivali v gostilni, kar jih je stalo postelj in si začnejo postiljati  ležišča na tleh. Ker imamo vsi spalne vreče, jim odstopimo svoje odeje s postelj. Fantje hvaležno sprejmejo ponujene odeje in si posteljejo na tleh. Pozneje se izkaže, da bo naša današnja prijaznost poplačana, saj nam fantje vračajo usluge…

Jure se javi po sms-ju. Nekako sem upala, da nas dohiti in da bomo hodili skupaj, a je naš tempo hoje dokaj hiter, vmes ni prenočišč, tako da skoraj ni verjetno, da bi nas Jure, kljub svoji hitri hoji, uspel dohiteti. Piše mi: »Hola, prelepo, da bi hitel in vas ujel. Sem v Villapandi, pozdravi vse, Jure.«

Za večerjo imamo tisto, kar vsak nosi in hrani v svojem nahrbtniku. Stane najde v nahrbtniku, ki mu ga je za to pot posodila njegova žena Vesna, dudo svojega ljubljenega vnuka Tiborja. Se je v nahrbtniku res znašla duda povsem naključno ali namenoma?

Ker je še dan, se odpravimo ven, pred alberg in tam posedemo v travo. Na travniku se pase bel konj. Vprašam: »Ja, kje pa je princ, če imamo že belega konja?« In mi pokažejo na kodrolasega in dolgolasega fanta, za katerega kasneje izvemo, da mu je ime Remi, da je Francoz in da roma s konjem. Fant je res pravi princ, očarljivega boemskega videza, romantično lep in z zasanjanim pogledom. Zdaj vem, da princi na belih konjih še obstajajo, haha. Remi dobi ime Princ in nas spremlja celo naše romanje. Vendar pa Remi ne jaše konja, temveč hodi ves čas ob njem. Konj mu pomaga samo nositi prtljago, drugače pa ga ljubeče čuva.

Opazujemo Princa, kako pripravi ogenj, pristavi nanj lonec z rižem in kuha. Okrog njega se zberejo fantje, ki so prišli v alberg za nami in smo jim posodili odeje. Pogovarjajo se in se smejijo. Princ ima ob vhodu v alberg zloženo svojo opremo – sedež za konja, prevleko iz ovčje kože, odeje… Spal bo zunaj, ob konju. V skupini je najbolj glasen še en fant, Avguštin, suh in zelo simpatičen dolgolasec, ki trem mladim Čehinjam, ki pridejo prepozno in ne dobijo več prenočišča v albergu, vneto ponuja svojo telefonsko številko in jim razlaga, da naj ga pokličejo, da pride v treh minutah, kamor bodo želele. Avguština poimenujemo Romeo in tudi z njim se srečujemo nekaj naslednjih dni.

Avguštin je že prej navdušil Manjo s svojo simpatičnostjo. V tem albergu so kopalnice skupne za oba spola. Ko se je nameravala Manja tuširat, je naletela na Avguština, ki se je po kopalnici sukal z metlo in vedrom. Galantno se ji je priklonil in rekel: »Just for you!« Samo zate sem očistil kopalnico! Eni pač znajo pihati na dušo.

Fotografiram alberg in fante pred njim. Eden od fantov pristopi do mene in me prosi, če mu lahko pošljem fotografije na njegov e-mail. Napiše mi svoj naslov in obljubim, da jih dobi. David iz Seville je, eden od fantov je, ki smo jim posodili odeje. Ne vemo še, da je David nocoj z nami navezal prijateljski stik, ki nam bo vsem prišel prav celo naše romanje.

Do 21.00 ure sedimo v travi pred albergom in se pogovarjamo. Prijetno nam je, čutimo povezanost in solidarnost z ostalimi romarji in čutimo moč Camina. Danes smo prehodili 29 km in če verjamemo Andrejevim podatkom, je bilo 720 m vzponov in 725 spustov.

 26. 7. 2009, nedelja, 4. dan romanja: Borres – Lamesa (30 km)

Današnji dan začnemo takoj s hudim vzponom. Od 554 m se dvignemo na 1130 m. V vodniku piše, naj se dodatno oskrbimo z vodo, ker na celi današnji poti ne bo vasi, kmetij in sploh ničesar. Že po dveh urah hoje se pot razcepi. Na kamnu, ki najbrž izvira še iz srednjega veka, sta označeni dve poti: ena vodi proti Pola de Allende, druga kaže čez hrib na El Pado. Že včeraj smo v albergu, kjer smo oddali Jasmino, slišali o križišču teh poti, vendar nismo dobro razumeli, katera pot je boljša. Prva naj bi bila menda precej daljša, druga pa hribovita. Odločimo se za hribe. Pokrajina je slikovita, odprta, prostrana. Kamor seže pogled, vidimo nizko grmičevje in borovce, cvetočo vijolično reso in neke rumene rože ter kantabrijsko hribovje. V zgodnjem jutru so grmički še prepleteni s pajčevino.  S Slavko se kar naprej ustavljava in fotografirava rože in razglede.

Kako nam je fletno, se večkrat spomnimo na moto moje prijateljice Nike, ki mi je malo prej poslala sms: »Staša, je lepo biti spet romarka? Kako ti gre? Življenje je čudovitoJ! Želim ti krasen dan. Buen Camino!«

 Dolina spodaj pod nami je še ovita v meglice. Prisopihamo na enega od vrhov in pred nami se odpre planota, na kateri se pasejo krave in konji. V bližini poti leži okostje krave.  Opazujem kravo in telička, ki se stiska k njej. Kravi visi izpod repa krvav trak, tudi teliček je krvav in se ves trese. Prešine me, da se je teliček ravnokar rodil in da imata mama in dete še popkovino. Novorojenček je bilo še utrujen in šibak od poroda in se je ravnokar postavil na noge! Očarano strmimo in vzklikamo od navdušenja nad čudežem narave, ki smo mu priča.

Pot se še kar vzpenja, daleč v daljavi vidimo, kam vodi in do kam še moramo priti. Sence ni, sonce pa neusmiljeno pripeka. Zaloge vode gredo h koncu. Bliža se poldne, morali bi nekaj pojesti. Za enim ovinkom je naslednji in potem pot spet zavije okrog drugega hriba. Prečkamo cestni prelaz Marta na 1105 m in spet v hrib. Malce zaostajam za drugimi, vročina tokrat tudi mene zdeluje, slabo mi je, peče me koža po rokah in obrazu, vsa sem ožgana od sonca. Ko skupino končno dohitim, jih zato, ker so posedli po tleh, razložili nahrbtnike in si sezuli gojzarje. Pripravljajo se h kosilu. Zgrozim se, saj smo povsem na odprtem, izpostavljeni žgočemu soncu, dehidrirani in skoraj brez vode. Vztrajam, da v takšnih okoliščinah kljub utrujenosti ne smemo počivati, ker si ogrožamo življenja. Stečem nekaj metrov naprej in ne tako daleč v dolini zagledam cesto, nekakšen prelaz in kočo, pred njim se vidi drobna pikica – avto. Morda so tam ljudje in imajo vodo. Skupina me malce nejevoljno uboga in se spravi pokonci. Vsi vemo, da ni pametno počivati na tem peklenskem soncu, a telesa komaj še zmorejo napore. Do tiste hiše je še kar daleč, hodimo vsaj še pol ure navzdol.

Tik, preden pridemo do ceste, od koče odpelje avto. Stečem do ceste in divje maham vozniku, naj ustavi. Avto res zabremza, voznik spusti šipo in vprašam ga, če morda ve, ali je kje v bližini kakšna voda. V avtu sedijo trije mladi moški, menda so oskrbniki vetrnic.  Gledajo me, vso ožgano, utrujeno in dehidrirano, nakar voznik seže z roko nekam zadaj v avto in mi izroči plastenko mrzle vode! Vsa srečna se mu zahvalim, moški se smehljajo in z roko pokažejo proti cesti, kjer naj bi bil za ovinkom izvir vode. Kako hvaležni smo za to vodo!

Pomalicamo v senci hiše, ki smo jo videli že z vrha hriba. Čez cestni prelaz vsake toliko časa pripelje avto ali kolesar. S Stanetom se odločiva, da kljub vsemu, da smo dobili nekaj dodatne vode, poiščeva izvir. S praznimi plastenkami se odpraviva proti cesti. Jaz grem bosa, kar že kmalu bridko obžalujem, saj je med travo nekakšno bodičasto vresje in osat, ki ne dene dobro mojim bosopetim podplatom. Izvir je kakih 300 m od kraja, kjer smo počivali. Ko prideva do izvira, se pripelje številčna skupina italijanskih kolesarjev, a nama dajo prednost, da lahko prva natočiva vodo. Sreča mila, da sva našla to vodo! Ne veva še, kako hud sestop je pred nami in da nam bo ta izvir  dobesedno rešil življenja! Če se ne bi oskrbeli z novimi zalogami vode, se današnja ekspedicija za nas ne bi dobro končala. Začenjamo sestopati. Hrib je hudo strm, še vedno ni sence, sonce žge, sigurno je blizu 40^oC. Čez ramena in roke si ogrnem ruto, da se zaščitim pred pripeko. Čutim, da imam kožo vso scvrto in pekočo in da sem verjetno staknila sončarico. Tik pred ciljem je še en vzpon. Ne morem več, komaj se še vlečem. Zaostanem daleč za ostalimi in vsakih nekaj korakov lovim sapo. Dehidrirana sem, izmučena do konca in imam popolno krizo. Zjočem se in se smilim sama sebi. Mi je treba tega, ne bi rajši ležala na plaži, brala knjige in lenarila, kot da se mučim po tehle hribih?

Končno sestopimo in pridemo v manjši kraj Berducedo. Alberg v njem je zaseden! V tem kraju so se pridružili romarji z neke druge poti, saj nas v hribih ni nihče prehitel in dohitel in smo ves čas hodili sami. Naslednje prenočišče je v 5 km oddaljenem kraju. V gostilni imamo bojni posvet. Skupina ne zmore več hoje. S pomočjo španskih romarskih prijateljev, ki smo jih spoznali dva dni nazaj, pokličemo taksi in vanj se naložijo Polonca, Slavka in Stanka. Mi trije – Stane, Manja in jaz se odločimo, da nam je počitek v gostilni dobro del in da bi lahko še prehodili teh 5 km. Midva s Stanetom naloživa v taksi najina nahrbtnika, Manja pa svojega spet obdrži. Počasi se odpravimo dalje. Ugotavljamo, da so ti zadnji kilometri, ko se dan že izteka in smo tik pred ciljem, hodimo pa brez nahrbtnikov, najlepši del dneva. Kar pozabimo, kako smo utrujeni in uživamo v hoji in klepetu.

Juretu pošljem sms in ga opozorim, naj se jutri nujno oskrbi z dodatno vodo in mu povem za izvir na prelazu. Povem mu, da ga čaka naporna, a čudovita pot. On hodi sam in takšna informacija je zanj zelo dragocena. Pokliče me in pove, da hodi dva dni zamika za nami, da si je našel družbo in da je sedaj jasno, da nas ne more dohiteti. Škoda.

Tudi domov pošljem sms: »Tale turistična agencija Staša je čisto zanič! Po 30 km na dan, danes že 130 km, hude višinske razlike, 40 stopinj, spanje na tleh, hrane nič… Pa naj bi bilo celo fajn. Sv. Jakob nas dobro preizkuša.«

Hčerka Nina mi odpiše: »A dej, dej, raj misl na to, kuk si celo leto želiš, d bi bila točn tam, kjer si zdele, pa uživi na polno! Sm pa tut stoprocenta, d so vsi lepu zadovoln s Staša agencijo, pa s mate fajn! Luštn botte pa ne tuk divjat.:-).«

Ko pridemo na cilj, v zanikrno majhno vas z nekaj hišami, nas spet čaka neprijetno presenečenje. Tudi ta alberg je polno zaseden. Na račun naših dveh starejših senjor nam mladi romarji vendarle odstopijo dve postelji, problem pa je, ker ostali, razen Manje, nimamo armafleksov, na tleh pa so keramične ploščice. Alberg ne premore niti odej, stene so plesnive in umazane, namesto šip so med oknice zatlačeni kartoni. Sprašujemo, če bi se dalo prespati na kakšnih od bližnjih kmetij, a dobimo odgovor, da so romarji že povpraševali po vasi in da jih kmetje nočejo sprejeti na senike, niti ne posodijo odej. Obupani smo, meni je slabo, tresem se in imam občutek, da me je današnji dan obdaril s sončarico.

Od drugih romarjev nafehtamo dva armafleksa. Slavka in Polonca spita skupaj na istem pogradu, meni pa soromarji, ker vidijo, da sem res čisto zdelana, solidarno odstopijo zgornji pograd. Ostali trije spijo na mrzlih tleh. Slabšega prenočišča še ni bilo. Za nasprotje od nas so ostali romarji, s katerimi si delimo sobo, kakih 20 jih je, dobro razpoloženi. Vsi so zelo mladi, mi smo pravi veterani v primerjavi z njimi. Eden od mladih romarjev nekaj reče, čemur sledi vesel hehet. Kmalu cela soba odmeva od nebrzdanega hihitanja, ne morejo se ustaviti. Blagor jim, nam nocoj pač ni do smeha.

Danes smo prehodili najlepši del Camina Primitiva. Narava je res prečudovita, čeprav je bila njena lepota okrutna zaradi pripekajočega sonca in pomanjkanja vode. Po Andrejevih podatkih je bilo danes 30 km hoje, 1125 m vzponov in 870 m spustov.   

27. 7. 2009, ponedeljek, 5. dan romanja: Lamesa – Castro (23 km)

Prebudim se sveža in spočita, nasprotno od naših treh romarjev, ki so noč prespali na tleh in so vsi polomljeni. Staneta je bilo celo noč strah, da bo kdo sestopal z zgornjega pograda in mu stopil na glavo. Iz istega razloga nisem upala na WC, saj se v trdi temi ni videlo nič, na tleh med posteljami pa so vsepovsod ležala »trupla romarjev«. Že kar ob 6.00 odrinemo na pot, saj nimamo nobenega razloga, da bi se še zadrževali v tem neprijaznem kraju.

Pred nami je kar takoj hrib. Današnje jutro je sveže, ni sledu od včerajšnje peklenske vročine. Že kmalu začne rahlo škropiti. Ker dež vztraja, si oblečemo pelerine. Ko vlečemo iz nahrbtnikov opremo proti dežju, Stanka veselo vzklikne. V enem od žepov je našla hormonske tablete, za katere je bila prepričana, da jih je na poti izgubila. »Zdaj bom pa manj tečna,« prizna. Prav, že ve, mi ji nismo nič očitali, da je sitna.

Pot je samotna, le ena manjša vas Buspol z nekaj kamnitimi hišami je vmes in dobro ohranjena kapela sv. Marije iz srednjega veka. Ne srečujemo ljudi, nihče nas ne prehiti, samo mi smo v tej spokojno mirni naravi. Na vrhu hriba Aerogenedores, na višini 1100 m, se nam odpre čudovit razgled na jezero v dolini. A do jezera in do kraja Embalse de Grandas de Salime (Embalse pri kraju Grandas de Salime) je še 6 km strmega sestopa, v katerem se spustimo za 900 m. Jezero je umetno zajezeno. Jez, cesto čez reko Navio in hidroelektrarno so gradili v letih 1948 do 1953.

Ko je bil jez l. 1954 dokončan, je bil največja tovrstna zgradba v Španiji in drugi največji jez ter elektrarna v Evropi, gradila jo je družba Saltos del Navia CB. Danes je večji del objektov opuščen, le elektrarna menda še deluje. V bregovih, ki obdajajo jezero, so še vidni industrijski objekti, skladišča, žičnice, peči za žganje klinkerja in pridobivanje cementa in opustele hiše za delavce in njihove družine, ki so prihajali sem na delo iz cele Španije. Zgradili so predore, skozi katere so preusmerili tok reke Navie, ki je bila plovna z ladjami vse do istoimenskega pristanišča Navia. Projekt je ustavil embargo ZDA, ki je preprečil trgovanje s Španijo v času Francovega režima, prebivalci pa so se nato odselili drugam. Med gradnjo jezu je umrlo preko sto gradbenih delavcev.

Nad jezom je razgledna galerija, na kateri naredimo nekaj posnetkov. Na gladini jezera odsevajo okoliški vrhovi. Pred mostom piše, da je do kave še 1 km hoje. Juhu, prav prilegla se nam bo, saj je danes še nismo pili. Malce se čudimo, da bi v tem mestu duhov in opustelih zgradb obratovala kakšna gostilna in za koga neki naj bi, saj razen nas ni nobenih ljudi, kljub asfaltni cesti tudi ni prometa. Žal se naše slutnje izkažejo za pravilne, saj je hotel, v katerem naj bi bila kava, opuščen, vrata pa tesno zapahnjena. Posedemo po stopnicah opuščenega hotela in na glas tožimo, kako bi se nam prilegla kava. Zadovoljiti se moramo s hrano, ki jo nosimo v rukzakih in danes so naše zaloge zelo pičle. Le kakšna vitaminska ploščica se najde.

Do naslednjega mesta Grandas de Salime je še 6 km hoje in to navzgor, saj se moramo dvigniti iz te soteske. Sprva gre pot po asfaltu, čez čas pa vendarle zaide v gozd, čeprav se nam kar ne da zapustiti ceste, ki se blago vzpenja, gozdna pot pa je bolj strma. Ob 10.30 smo že na cilju, v Grandas de Salime, ki je zadnje asturijsko mesto, sedaj pa bo Camino počasi zavil v Galicijo. Danes smo prehodili že 18 km. Takoj ob vstopu v mesto izvemo, da je alberg popolnoma zaseden in da je nekaj prostora le še v hotelu. V gostilni, kjer končno pridemo do kave, tuhtamo, kaj nam je storiti. Nek romar nas opozori, da se prav dolgo ne smemo obirati, če želimo ostali v tem mestu, ker bo sicer zmanjkalo prostora tudi v hotelu. Naslednji kraj Castro je oddaljen 5 km. Časa in moči imamo še dovolj, odločimo se, da gremo dalje. Kakšno posteljo bomo že našli kje ob poti. Še prej se oskrbimo s hrano v supermarketu, kruh pa nameravamo kupiti v pekarni, ki naj bi po oznakah bila na koncu ulice. Iščemo pekarno in iščemo, pa je ni. Domačinko vprašamo, kje bi lahko kupili pan – kruh in nam pokaže zanikrno garažo pod cesto, na kateri ni nobenega napisa, da je to pekarna. Res je in kruh, ki ga kupimo, je zelo dober. Že po poti ga ščipamo. Zaradi sinočnje slabe izkušnje s spanjem na tleh želim kupiti še armafleks. V večih trgovinah skušava z Manjo trgovcem dopovedati, kaj bi radi, a nama ne uspe. Celo nariševa armafleks,  kaževa, da je to za spanje, pa nama ponujajo rjuhe, odeje, preproge, blazine za spanje…. Obupava in upava, da nocoj armafleksa ne bomo potrebovali.

Sredi mesta, ko ravno čakamo, da prečkamo cesto, zaslišim, da me nekdo kliče. Nejeverno se obrnem in zagledam – Jasmino! Pripeljala se je s taksijem. Morala bi priti šele proti večeru, a je dobila prevoz in se pripeljala v to mesto in tukaj povsem po naključju naletela ravno na nas. Prisrčno se objamemo, jo povprašamo po zdravju – ja, boljše je. Ta dva dneva je počivala v albergu v Tineu, obiskala je zdravnika, ki ji je oskrbel gleženj in ji dal zdravila ter tablete proti bolečinam. Počitek ji je dobro del, lahko bo spet hodila. Skupaj se odpravimo dalje.  Zdaj je naša romarska skupinica spet v polni sestavi.

Ta del poti je bolj obljuden, poteka ob glavni cesti, ob kateri je nekaj gostišč. Ustavimo se in sprašujemo, če kdo oddaja sobe. Vsi nejeverno zmajujejo z glavami. Tukaj ni prenočišč! Predstavljamo si, da je Castro malo večji kraj od Grandas de Salime, a se motimo. Castro je manjša vas, ki premore le nekaj hiš. Takoj na začetku vasi je gostišče. Polonca in Slavka sta malce pred nami in ko pridemo do gostišča, se Polonca živahno pogovarja v nemščini z gostilničarko, ki govori samo špansko. A toliko se že razumeta, da izvemo, da so tukaj sicer prenočišča, vendar je vse polno. Čez čas ugotovimo, da je to gostišče zasebni alberg, ki ga vodi Maria Soledad Alvarez Arias  in da je možno za razliko od javnih albergov tukaj sobe rezervirati vnaprej po telefonu. Nekateri romarji so rezervirali sobe, vendar še niso prispeli, najbrž pa bodo. Milo prosimo, če nam vseeno najde kakšen prostor, da smo pripravljeni spati tudi na tleh, da smo le pod streho in na suhem. Gostilničarka nas popelje zadaj za hišo in nam pokaže leseno barako, v kateri da lahko prespimo za 3 EUR na noč na osebo, stuširamo pa se v kopalnici nad gostilno. Kar poskakujemo od veselja, saj je baraka udobna, tla so lesena, okna zasteklena, v notranjosti so mize in stoli. Lahko si bomo postlali na lesenih tleh, kar je v primerjavi s keramičnimi ploščicami včerajšnjega dne pravi komfort. Gospa se ne more nehati čuditi našemu navdušenju, da ne rečem, da je videti celo šokirana. Ura je tri popoldne, sonce toplo sije, zunaj pred barako se martinčkamo in uživamo. Le kdaj pa kdaj zaveje hladen veter.

Nenadoma zagledamo našega princa Remija, ki prihodi peš ob svojem belem konju. Jasmina je navdušena, saj ga vidi prvič. Zdi se ji pravi princ, zelo lep in romantičen. Saj je res, vse ženske smo enotnega mnenja, da je pravi cukrček. Princ se nekaj dogovarja z oskrbnico, oskrbi konja, nato gre dalje. Čez čas pride v alberg skupina fantov, s katerimi hodimo bolj ali manj skupaj že od prvega dne in ki smo jim že posodili odeje. Oni so nam »odžrli« postelje, saj so si jih rezervirali vnaprej. Juretu pošljem sms in telefonsko številko tega alberga, če si bo morda on lahko rezerviral posteljo.

Ko sonce zaide, se močno ohladi. Naša baraka postaja mrzla in negostoljubna. Svetimo si s čelnimi svetilkami, saj luč ne gori. Voda v kopalnici je vroča, vendar je v prostoru tako hladno, da se zelo na hitro stuširamo. Slavka in Polonca se kar kmalu odpravita spat, kar pomeni, da si posteljeta na tleh spalne vreče, ostali pa se preselimo v gostilno in tolčemo pivo (1,70 EUR) in tonic (1,30 EUR). Toliko muh še nisem videla v nekem prostoru. Kar črno je od njih, komaj jih sproti odganjamo. Naši mladi soromarji si pri sosednji mizi privoščijo obilno večerjo, smejijo se in zabavajo. Čudimo se, da pijejo le vodo, nič alkohola, pa so vseeno tako dobre volje.  Čez čas pride k nam v gostilno Polonca in nekaj menca, nato pa izdavi, da jo je Slavka poslala v akcijo, naj »nekaj zorganizira, da je prehudo mrzlo in se ne da spati na golih tleh.«  V nadaljnjo akcijo pošljemo Manjo, ki zna nekaj malega špansko in zaprosi fante pri sosednji mizi, če imajo morda v svojih sobah kakšno odejo viška, da nas zebe. Pogled na našo 80-letno Polonco vzbudi pri fantih pravo mero usmiljenja in njej ter  Slavki odstopijo eno posteljo v svojih sobah, nam pa skrivaj, da gospodinja ne vidi, posodijo  šest odej. Neskončno hvaležno smo jim zanje.  Kljub dodatnim odejam je ta noč dolga in težka. Tla so mrzla, izpod desk piha. Nase navlečemo vsa oblačila, kar jih imamo v rukzakih, a ne pomaga kaj dosti. Zdaj razumemo, zakaj se je gostilničarka tako čudila našemu veselju, da spimo v baraki!  

Danes smo prehodili 23 km, se za 755 m dvignili in za 950 m spustili navzdol. Jasmina je dobro hodila, čeprav še jemlje antibiotike. Polonca ji je posodila svoje čevlje, saj jo njeni tiščijo. Jasminini gojzarji se nato do konca romanja selijo iz enega v drug rukzak. Polonco trga po rokah, kot pravi in se maže s tigrovo mastjo, jaz pa imam od včerajšnjega višinskega sonca opekline in mehurje po obeh rokah. Drugih večjih težav nimamo, kar dobro nam gre.

28. 7. 2009, torek, 6. dan romanja: Castro -  Padron (23 km)

 Vstajamo pred šesto, saj pač ni kakšnega posebnega užitka poležavati na mrzlih tleh. Luč v baraki zagori, a čez nekaj hipov ugasne. Za 3 EUR smo porabili dovolj elektrike, se šalimo. Romanje spet začenjamo brez kave, saj jo začnejo streči šele od osmih dalje. V sobe vrnemo izposojene odeje. Fantje še trdno spijo, nas bodo že čez dan dohiteli, da se jim še enkrat zahvalimo.

Na koncu vasi se spet začenja klanec. Oznake so šibke, saj poteka pot preko gradbišča nove ceste in so v času gradnje oznake očitno odstranili.

Čez čas nas puščice usmerijo s ceste in seveda navzgor. Visoko zgoraj na hribu vidimo vetrnice, do katerih moramo priti. Jutro je sveže, skoraj hladno in tiste, ki smo v kratkih hlačah, kar malo zebe po stegenčkih. Dobro smo razpoloženi, klepetamo in se smejimo. Kak dan je hoja čisto lahka, kljub klancem in težkim pogojem, kak drug dan pa se kar vlečemo in ne pridemo nikamor, morala je na psu, energije nobene. Danes je tisti prvi dan, ko nam gre pot dobro od nog. Čisto samotni smo, ne srečamo nikogar in prehitita nas le dva romarja.

Večkrat pomislim, da sem nameravala na to romanje oditi sama in da tale pot morda ni čisto primerna za samotno romanje. Preveč osamljena in neobljudena je, na nekaterih mestih ni dobro označena, razdalje med posameznimi albergi so velike, zemljevid ni ravno natančen, da ne rečem celo, da je včasih popolnoma napačen, kar se tiče razdalj in višinskih razlik. Ja, dobro je, da nisem odšla sama, dobro je, da smo v skupini.

Po 8,2 km vzpona med nizkim cvetočim grmičevjem, reso in borovci in s pogledom na zamegljeno dolino, pridemo do vrha hriba, do vetrnic. Pot se obrne navzdol. Že po nekaj korakih zagledamo obcestni romarski kamen – Galicija. Pravkar smo zapustili pokrajino Asturijo in vstopili na tla zelene keltske in otožne Galicije, značilne po sivo – zeleni barvi. Sivi so granitni rti z morskimi zalivi – riasi ob Atlantiku, zeleni so prostrani pašniki in travniki ter evkaliptusovi gozdovi. Sv. Jakob nam je vedno bližje.

Ob vznožju hriba nas v kraju El Acebo preseneti alberg z barom, ki ga v vodniku ni. Če bi vedeli zanj, bi se morda sinoči potrudili do sem. Oskrbnik je sprva malo siten, potem pa se odobrovolji in nam postreže z vrhunsko kavo. Sedimo zunaj pred albergom, od nekod in iz nekih rukzakov se skrivnostno pojavijo piškoti, pijemo kavo, uživamo v sončnih žarkih in se imamo fletno. Do Santiaga je še 170,937 km, če je verjeti obcestnemu kamnu. Tu, v Galiciji, so se smerni žarki na jakobovih školjkah, ki označujejo smer Camina, nenadoma obrnili v drugo smer, ravno nasprotno od oznak v Asturiji.

Nekaj časa hodimo ob glavni cesti in se izogibamo prometu. Cesto rekonstruirajo, zato imamo težave z iskanjem oznak. Gradbeni delavci nam od daleč kažejo smer, kamor moramo iti. Pri eni od na videz osamljenih hiš se nam delček poti pridruži čisto mlad kuža – zlati prinašalec. Prigovarjamo mu, naj se vrne domov, kuža pa veselo maha z repkom in caplja za nami. Čez čas se vendarle vrne in nas odreši skrbi, da bi se izgubil. Pri srednjeveški cerkvici si privoščimo krajši počitek. Sezujemo se, ležimo na tleh v travi, pojemo, kar še imamo v nahrbtnikih in se sončimo. Kar težko se je spet obuti v gojzarje in nadaljevati pot. Spet hodimo po asfaltu in v daljavi vidimo na hribu večje mesto – Fonsagrada. Zdi se nam, da stoji kar na istem mestu, da se mu nič ne približujemo. Opoldansko sonce spet neusmiljeno pripeka. Do mesta se je treba vzpeti po dokaj strmi in prašni poti. Če bi bili v vodniku pravilni podatki, bi nas ta lahko že prej usmeril tako, da sploh ne bi bilo treba iti v mesto, saj v njem ni alberga.

Fonsagrada je mesto s 5000 prebivalci in leži med rekama Rodil in Suarna. Za romarje, ki hodijo po Caminu Primitivo, je pomembno že od vsega začetka, saj je bilo v njem zavetišče in bolnica za srednjeveške romarje. Danes je pomembno središče trgovanja za vse vrste kmetijskih izdelkov. V središču mesta se nahaja sveti vodnjak (Fons Sacra), po katerem je mesto Fonsegrada dobilo svoje ime. Zgodovina govori o enem od čudežev apostola sv. Jakoba, ki je obiskal to mesto in spremenil vodo iz tega studenca v sveže mleko, s katerim je neka osiromašena vdova nahranila svoje otroke.

Ob vstopu v mesto nas živahno oblajata dva psa. Eden je radoveden in željan božanja. Ko počivamo, nam veselo skače v naročja in se pusti čohati.  Drugi kuža je starejši, bolj dostojanstven, resen in preudaren in nas pozdravlja kar leže, ne da bi se mu v opoldanski vročini ljubilo vstati. Na začetku mesta je hotel za romarje, kjer nudijo romarske menije po 8 EUR. Žal kuharice še ni, saj bo začela kuhati šele proti večeru. V bližnji gostilni strežejo tukajšnjo specialiteto – pulpo, hobotnico. Tudi ta gostilna je še zaprta. Španski delovni čas je pač drugačen od našega. Najbolj pomembno nam je, da danes dobimo prenočišče in da se spet enkrat dostojno umijemo in spočijemo. V Fonsagradi ni alberga, pač pa je ta 2 km stran od mesta, v kraju Padron. Kar takoj se napotimo tja.

V alberg pridemo ob 13.00 uri in zasedemo proste postelje.Čez čas nastane v albergu frka. Baje smo protipravno vstopili v alberg, beri ­- vlomili, čeprav je bil ta odprt, sprožili so se alarmi, pridrveli so varnostniki in se sila razburjali. Ukazali so, naj vsak vzame svoj nahrbtnik in se postavi pred vhod v alberg, da se ga vpiše v evidenčno knjigo… Gospe, ki sta nas vpisovali, sta gledali mrko in se na glas pridušali. Še dobro, da ju nismo razumeli, sekirali pa se tudi nismo, saj smo vedeli, da postelje že imamo. Ob 15.00 uri smo opravili formalnosti in se legalno namestili v sobah in posteljah. V tem albergu premorejo celo pralni stroj, vendar je vrsta za pranje predolga. Perilo si operemo  kar zunaj. Stuširamo se, malo podremamo in se pozno popoldne napotimo nazaj v Fonsagrado. Jasmina je lačna in bi jedla. V hotelu, kjer strežejo romarske menije, se mukoma, s kretnjami in mahanjem, zmenimo za večerjo zanjo, a žal večerje pred 20.00 uro ne bo. S pomočjo skupine španskih romarjev, na čelu z Davidom, ki spijo v hotelu, uspemo naročiti Jasminino večerjo. Skupina šteje blizu 10 romarjev, ki so se naključno spoznali šele na romarju. Poleg naše sedemčlanske skupine  in te skupine hodi vzporedno z nami še ena večja grupa romarjev, tako da zna biti v bodoče precej problemov z iskanjem prenočišč, ki jih je na Caminu Primitivo (pre)malo. 

Ker je mesto malce večje, upam, da bom lahko kupila armafleks. Še vedno ne znam v trgovini pojasniti, kaj sploh kupujem, izraza armafleks ne poznajo. Končno v neki trgovini zagledam zaželjeni artikel in ga kupim za 5 EUR – ter ga speljem točno izpred nosa nekim drugim romarjem, ki so prav tako iskali to podlogo. Žal so imeli samo en kos. Opravičujoče se nasmehnem španskim romarjem in si globoko oddahnem, da imam sedaj rešen problem spanja na tleh. Od tega dne dalje nisem armafleksa seveda niti trenutek več potrebovala, a vseeno mi nudi občutek varnosti, ko ga nosim s seboj!

Manji so se zlomila očala. Ker je zelo slabovidna, je zanjo to velik problem. Najdemo optiko z zelo prijaznim optikom, ki je pripravljen popraviti njena očala in ji jih poslati po pošti  v Santiago, kjer naj bi jih Manja prevzela. Optik Manji za silo vendarle popravi očala. Neverjetno je ljubezniv in prijazen in vse bi storil, da bi nam pomagal. Manji, ki pred njim prostodušno razpre denarnico in pokaže vso njeno vsebino, del denarja pa celo strese po tleh, optik resno svetuje, naj se odslej naprej pazi, naj bo previdna pri razkazovanju denarnice, ker prihajamo v mesto Lugo, kjer preži na romarje veliko tatov, Manja pa je s svojo slabovidnostjo seveda lahka tarča.

Od ene od bralk moje knjige dobim sms: »Draga Staša, ponovno berem tvojo knjigo Camino, moja samotna pot. Sem pri datumu 28. 7. Torej hčerin rojstni dan. Vse najboljše Nini!«

Ne morem verjeti, da se je neka čisto neznana gospa spomnila na rojstni dan moje hčerke! Zalijejo me solze. Napotim se v bližnjo cerkev, kjer ravno zvoni k maši in se udeležim večerne maše. Prijetno mi je, da sem nekaj časa povsem sama s seboj, da se mi ni treba z nikomer pogovarjati in da malce sama pohajkujem naokrog.

Ob prihodu v alberg imamo težave, saj so nas menda neki drugi romarji zatožili, da smo turisti, ki se vozimo okrog s taksiji in da v resnici sploh ne hodimo. Videli so del naše skupine, ki se je res zadnjih nekaj km pripeljala s taksijem, zato so mislili, da se okoriščamo na račun albergov in poceni prenočujemo, čeprav nismo romarji. Hospitaleru pojasnimo, da se zadnji del poti vozijo starejši gospe, od katerih je ena stara 80 let in mladenka, ki ima poškodovan gleženj, ostali pa še kako resno hodimo. Naslednje dni soromarji budno spremljajo našo hojo in se prepričajo, da res hodimo, da smo romarji in ne turisti, ki se prevažajo s taksiji. Manja, Stane in jaz smo doslej prehodili še čisto vsak km Camina Primitiva! Do cilja pa imamo od danes dalje še 157 km.

Še vedno hodimo točno po Andrejevih stopinjah in on pravi, da smo danes prehodili 23 km  ter napravili 730 m vzponov in 510 m spustov.

29. 7. 2009, sreda, 7. dan romanja: Padron – O Cadavo (Baleira) (25 km)

Že ob 6. uri odrinemo na pot, saj je pred nami spet kar precejšnje število kilometrov,  s prenočišči pa bo najbrž spet križ. Zemljevid nam sporoča, da bomo današnji dan hodili bolj ali manj po ravnem, v resnici pa takoj zagrizemo v hrib. Hodimo skozi borove in kostanjeve gozdove, med cvetočo podrastjo, predvsem resjem, v daljavi vidimo se v megli vidijo silhuete vetrnic. Pot je lepa, a naporna, jutro pa zelo mrzlo. Oblečeni smo v debele puloverje. Kar kmalu prispemo do polovice poti, do Paradavelle, ki je na 865 m n.v., od tod naprej pa bi morala biti pot skoraj povsem ravna do našega današnjega končnega cilja. Jok! V resnici je pred nami hud, res hud klanec, nato pa strma grapa vse do A Lastre. Jasmino spet bolijo vezi, komaj hodi in išče varianto za prevoz do Luga, kamor naj bi prispeli jutri. Vseeno se odloči, da bo še malo potrpela in bo še hodila.

Ves čas se srečujemo z romarji, ki so izjemno prijazni z nami. V gostiščih se pogovarjamo z univerzalno govorico rok in kretenj. Španski romarji, domačini pa sploh, ne govorijo nobenega drugega jezika razen svojega, a kljub vsemu se trudijo, da bi nas razumeli. Na tem delu Camina so medčloveški odnosi res pristni, prijazni, ljubeznivi in spoštljivi, ne še tržno naravnani in marketinški. Takšna je tudi tukajšnja narava – prvobitna in kmečka, očarljiva v svoji skromnosti in preprostosti.

Naši dve veteranki sta danes hitrejši od ostalih, ki se kar nekam obiramo in prilagajamo tempo hoje tudi Jasmini, ki težko hodi. Polonca in Slavka nas prehitita in gresta naprej. Zdaj že vsi obvladamo markacije, znamo slediti rumenim puščicam in školjkam. Vsi imamo tudi gsm-je in ni bojazni, da bi se kdo od nas izgubil. To je teorija, praksa pa prinese vse mogoče izkušnje. Ta del poti spet ni prav dobro označen. Hodimo ob asfaltirani cesti, ki vodi do Luga. Polonco in Slavko vidimo daleč pred seboj. Nenadoma opazimo, da sta zgrešili markacijo in da jo ubirata v drugo smer, kot kaže puščica. Naša pot zavija v gozd, onidve pa gresta naprej po asfaltu. Kričimo za njima, da bi ju preusmerili, a nas zaradi oddaljenosti in prometa ne slišita in šibata dalje. Manja se javi, da bo stekla za njima. Odvrže pohodne palice in rukzak in užge hitri drnec po cesti. Medtem pa se Polonca in Slavka vendarle usmerita na kolovoz proti gozdu. Očitno sta naleteli na novo markacijo, česar pa Manja zaradi slabovidnosti ne vidi in teče za njima,  misleč, da še hodita pred njo po cesti in da ju bo dohitela. Prizor je res smešen. Manja teče ob robu ceste za dvema izgubljenima romarkama, ki pa stojita na klančku nad cesto in začudeno opazujeta njeno tekanje, kriljenje z rokami in klicanje in jima ni nič jasno, kaj se dogaja. Dialog med njima je bil naslednji:

Slavka: »Ti, Polonca, kam pa tako teče Manja v tistile rumeni majčki? Zakaj tako dirka po cesti?« Polonca odvrne: »Najbrž nam gre naprej rezervirat alberg ali uredit kaj drugega.«

Mrtvo hladno nadaljujeta pot, saj se ju Manjino tekanje pravzaprav nič ne tiče, haha. Manja se čez čas ustavi, saj ugotovi, da pobeglih romark očitno ne bo dohitela. Zasopihana pride do nas in vsi prasnemo v smeh, ko ji pojasnimo, da je tekala v prazno in da pred njo ni bilo na cesti nikogar. Kaj so si mislili o njenem dirkanju avtomobilisti, ki so jo prehitevali in dohitevali, nam bo večna uganka. Slavka reče Manji: »Sva se čudili, ko si tekla kot gazela v tisti oranžni majici mimo naju…«  Še cel dan se smejimo temu dogodku.

Na jasi sredi gozda si privoščimo daljši enourni  počitek. Ležimo v travi, se pogovarjamo, smejimo. Opoldne odrinemo dalje. Le nekaj malega hoje je danes še pred nami. Vodnik spet kaže ravnino in reko, ob kateri naj bi hodili. Pa ni ne reke in ne ravnine, temveč le gor, gor, zadnji del pred ciljem pa še zoprno gradbišče. Tik pred mestom O Cadavo nas prehiti že znana skupina romarjev. Daljši opoldanski počitek se nam tako maščuje, saj je alberg že poln, ko prispemo do njega. Hospitalera je osorna in nas skoraj nažene ven. Niti slučajno noče slišati, da bi spali na tleh. Napoti nas v bližnji hotel. Kar podvizati se moramo do tja, saj romarji še prihajajo in če se bomo obirali, bomo spet ostali brez postelj. Hotelirka je sicer zelo prijazna, a kaj, ko ne razume niti besede angleško, tudi naših poskusov španščine ne razume. Ne morem verjeti, da npr. naročim tonik, pa me gleda zabodeno in se ji niti ne sanja, kaj bi rada pila, čeprav se špansko reče tonica in izgovori tonika! Ker se nikakor ne moremo zmeniti, nam priskočijo na pomoč naši romarski prijatelji, predvsem David. Dobimo tri sobe s šestimi posteljami. Ena postelja je premalo, zato sestavimo postelje v eni sobi skupaj in se zdrenjamo na njih. Bolje kot spanje na tleh, sigurno. Po nekaj dneh spet pridemo do pravega vročega tuša in dostojne kopalnice. Danes me boli desni kolk, nogo imam čudno omrtvičeno in mravljinčasto od boka do kolena. Vzeti moram tablete proti bolečinam.

Zvečer se sprehodimo do središča mesta O Cadavo, ki je nikakršno, čeprav je bilo menda za romarje drugo najpomembnejše mesto na njihovi poti po Caminu Primitivo do Santiaga. Zgodovinski viri pravijo, da se je tukaj Alfonz II. boril z islamsko vojsko.  Če je mesto kdaj prej morda videlo boljše čase, je danes v precej turobnem stanju. Ob glavni ulici so številne prazne hiše, v njih pa zapuščeni lokali, še cerkev je zaprta. V trgovini nabavimo nekaj hrane in se vrnemo v hotel, saj začne rahlo pršeti dež, postaja pa tudi vedno hladneje. Napišemo nekaj razglednic.

Do danes smo prehodili že 200 km, kar proslavimo s kozarcem vina.

Nocoj se odločimo, da večerjamo v hotelu, razen Slavke in Polonce, ki se zadovoljita z malico iz nahrbtnika. Gostilničarka nam dodeli mizo in izroči jedilne liste, v španščini seveda. Ko premišljujemo, na kak način nam bo uspelo naročiti večerjo, se prikaže gostilničarka z okrepitvijo –  s seboj pripelje Davida! Z njegovo pomočjo in simultanim prevajanjem naročimo večerjo. Jemo mešano solato, omleto s tunino in ponfri s pečeno slanino. David gre nato po svojih poteh, nam pa ostane še en trd oreh – plačevanje računa in dogovor za jutri o uri odhoda in kavi. Ko pride gostilničarka poračunat, nam na papirnati prt napiše 5 x 9 = 45. Aha, pet nas je jedlo večerjo, vsaka je stala po 9 EUR. Nato nam nariše postelje: 3-x po dve postelji, vsaka soba stane 35 EUR. Jaz pa ji na prt narišem skodelico, iz katere se kadi in 6.30. Razume, da bi radi zajtrkovali  ob 6.30 uri in da želimo, da vključuje zajtrk tudi vročo kavo.

Prijateljica mi pošlje za vzpodbudo lep sms: »Draga popotnica. Naj bo tvoj korak lahkoten, premišljen, srečen in pravi. Srce pa polno zahvale Njemu, ki ta korak spremlja in vodi. Buen Camino.«

Danes smo prehodili 25 km, 745 m gor in 875 dol.

30. 7. 2009, četrtek     

8. dan romanja: O Cadavo – Lugo (33 km)

Vstajamo ob 6.00 uri in res nas pričaka za šankom vroča kava! Ob 7.00 uri pričnemo hoditi. Danes je pred nami dolga pot. Že čez uro in pol pridemo v kraj, ki premore bar in kavo. Odločimo se, da je za kavo še prekmalu, saj je na zemljevidu še nekaj vasi, v katerih se bomo lahko ustavili. Kasneje bridko obžalujemo to našo odločitev, saj so kraji spet samotni, hiše redko posajene, barov in kave pa nikjer.

Stane, Manja in jaz hodimo zadnji, klepetamo in spregledamo markacijo na kamnu. Doslej so bile puščice kar pogosto posejane, zato se nam zdi čudno, da že nekaj časa ni oznak, predvsem pa, da jih ni v križiščih. Nekaj časa se vrtimo v krogu, nato se vrnemo nazaj vsaj 1 km, dokler ne pridemo ponovno do oznak. Pot nazaj je vedno težka. Izgubili smo kar nekaj časa, zato ujamemo ostale šele opoldne, ko nas vendarle počakajo. Najbrž nas niti ne bi, če ne bi Stane nosil za vse malice!

Manja modro pripomni: »Camino nas uči življenja. Včasih zgrešiš pot in smer in se je treba kdaj vračati nazaj, a potem spet najdeš pravo znamenje in greš spet naprej.«

Jasmino bolijo gležnji, Polonca malo jamra zaradi trganja po rokah, Stanko bolijo ramena, ker ni vajena težkega rukzaka. Moja desna noga je od stegna navzdol vsa omrtvičena in je ne čutim, za povrh sem pridelala žulj na peti. Gojzarje zamenjam za sandale, zaradi česar dobim še nekaj dodatnih žuljev. Ostali romarji nimajo težav, sploh Stane je čisto naspidiran in v odlični kondiciji.

Danes se ves dan srečujemo s španskim romarjem, ki ima za klobukom zataknjeno marjetko. Vprašam ga, če ga smem fotografirati, ker je tako prikupen. Dovoli mi. Nekaj časa hodiva skupaj. Pove, da mu je ime Stefanio. Zapoje mi:

»If  you’re going to San Francisco, Be sure to wear some flowers in your hair.« Reče, da ima pesem novo besedilo: »In you’re going to Santiago, Be sure to wear some flowers….

Nato doda: »Draga romarka, od mene imaš zdaj spominček – fotografijo. Jaz pa te bom zvečer v albergu presenetil z nečem, kar te bo spominjalo name,« mi obljubi. Nisva se več srečala in za vedno mi bo ostala uganka, kakšen spominček mi je ta romar želel pokloniti.  

Zadnji del poti poteka po ravnem in neposredno po soncu, ki neusmiljeno pripeka. Seveda, bližamo se mestu Lugo, ki je dobil ime po keltskem bogu sonca Lugu. Z Jasmino zaostajava. Mene božjastno boli noga, skrbi me, kaj pomeni ta omrtvičenost. Nekajkrat že vzamem v roke gsm, da bi poklicala svojega osebnega zdravnika, pa se vsakokrat premislim. Malo bom še potrpela.

Ostali romarji zdirjajo naprej, da bi morebiti rezervirali prenočišče. Mesto je veliko, premore nekaj hotelov,  a tudi romarjev je dosti. Lugo obdaja visoko 10-metrsko obzidje, dolgo več kot 2 km in 85 stolpov.  Mesto stoji na vrhu griča, do katerega se je treba vzpeti. Zaradi strašne utrujenosti le bežno ošinem prelep srednjeveški most in stare stavbe, naslonjene na obzidje. Stanka me kliče, naj z Jasmino pohitiva, da nama ne more rezervirati postelj in da se alberg hitro polni. Malo pospešiva, a ne dosti, saj nama zmanjkuje moči. Počasi se priplaziva do alberga in izkaže se, da je postelj še dovolj in da ni panike. Alberg premore 44 ležišč, je prenovljen in moderno opremljen. Posebna preizkušnja zame so tuši, ki so odprti, brez pregrad in se moraš tuširati vsem na očeh. K sreči so vsaj ločeni na moške in ženske tuše. Ker imam hud odpor proti tovrstnemu pomanjkanju zasebnosti, kar nekaj časa čakam, da bi se kopalnica izpraznila in bi ostala sama, a mi seveda ne uspe. Če ne bi bila tako zelo utrujena in prepotena, bi morda tuširanje kar izpustila, a se nato vendarle stuširam skupaj s še nekaj romarkami. No ja, preživela sem. Popoldne prespim, proti večeru pa se odpravim raziskovat mesto. Ostali so odšli že prej. Mesto je res živahno, predvsem osrednji trg Praza Maior, kjer so okrog zelo lepega parka s platanami nanizani številni lokalčki. Privoščim si sladoled, ogledujem si izložbe, poželjivo gledam res čudovite čevlje in obleke in si zaželim, da bi gojzarje že zamenjala za kaj bolj elegantnega.

Malo nižje od glavnega trga stoji kamnita stolnica v romansko – gotsko – baročnem slogu iz 1129. leta. Zvečer se udeležim maše in procesije. Tudi Manja je nekje v cerkvi, vendar je ne vidim. Po maši se še malo sprehajam po starem delu mesta, ob 21.00 uri pa se vrnem nazaj v alberg. Z Manjo poiščeva oskrbnika alberga in se pozanimava glede jutrišnje poti, ko lahko pričakujemo težave s prenočiščem, saj bo alberg zelo majhen, skupine romarjev pa vedno večje in seveda mlajše in hitrejše od nas. Pot se razcepi na dva dela, ena gre čez hribe in je dolga čez 40 km, kar je za nas preveč, druga gre naokrog in je dolga le 15 km, potem pa se nam naslednji dan zelo podaljša. Po Andrejevih podatkih je do San Romana 31 km, po nekih drugih podatkih pa 21 km.

Hospitalero nama nariše varianto 1, 2, 3…., ne razumeva nič. Preveč podatkov je in preveč zapletena razlaga.  Jutri se bomo prepustili poti in videli, kako bo.  

Danes smo prehodili 33 km, če naj verjamem Andreju, je bilo 585 m vzponov in 840 km spustov. Povsem opravičeno smo utrujeni.

  31. 7. 2009, petek, 9. dan romanja: Lugo – San Roman de Retorta (20 km)

Že ob 6.30 se odpravimo iz alberga, zunaj je tema. Ostali romarji še sladko spijo. Sinoči si je marsikdo privoščil daljši izhod in pohajkovanje, saj je Lugo pravzaprav prvo pravo mesto na vsej poti, ki nudi med drugim tudi zabavo. Markacije so v mraku slabo vidne. Moje noge so težke kot svinec, usta pa kot po hudem mačku. Ne morem govoriti, komaj lovim tempo z ostalimi. Iz megle prši, vsi smo turobni, zamorjeni in utrujeni. Poživi nas šele kava v San Vincentu de Burgu, zaradi katere skrenemo  s poti za 1,5 km. A se splača, saj nam dvigne moralo in spravi v dobro voljo. Za nami pride skupina mlajših romarjev, ki so vidno presenečeni, ko nas zagledajo. Niso pričakovali, da bomo starci že pred njimi in da smo jih prehiteli. Na hitro popijejo kavo in gredo dalje. Očitno se jim mudi zasesti alberg. S to skupino romarjev se danes ves čas dohitevamo in prehitevamo. Mi smo itak že sprijaznjeni s težavami pri iskanju prenočišč, a smo rekli, da bomo problem začeli reševati takrat, ko bo nastal, zdajle se pa ne bomo obremenjevali z njim.

Današnja pot poteka ves čas po asfaltu, vendar po gozdu in v senci. Ravno pravšnje temperature so za hojo, ni prevroče. Stane ima s seboj pesmarico s slovenskimi narodnimi pesmi. Z Manjo si krajšata čas s prepevanjem. Stanka jamra in stoka, da težko posluša fušanje, Stane pa jo hladnokrvno zavrne: »Kaj, a bi rada, da ti pojejo Il Divo?« Ne pustita se motiti in po dolgi cesti, ki je ni konca in kraja, med galicijskimi polji, prešerno odmeva »Gor čez Izaro, gor čez gmajnico…« in druge slovenske pesmi.

Takole prepevajoč prispemo opoldne do vasi z nekaj hišami, ki premore gostilno in trgovino. Izvemo, da je 1 km naprej alberg. Po zemljevidu in po Andrejevih podatkih ga še ne bi smelo biti, a morda so kakšnega še dodatno odprli. Za vsak slučaj se odpravimo dalje in res prispemo do nizke hišice z oznako alberga. Očitno smo prispeli v San Roman de Retorto! Prvič se je zgodilo, da so Andrejevi podatki v njegovem dnevniku napačni. Namesto 21 km je napisal, da je od Luga do sem 31 km. Kasneje, doma, sem Andreja  povprašala, če je šel morda po kakšni drugi poti, na kateri si je nabral dodatnih 10 km, pa je pogledal svoje zapiske in ugotovil, da se je zatipkal in da je dejansko le 21 km razdalje. Tudi na svoji spletni strani je podatek popravil in je sedaj točen.

Polni presenečenja stojimo pred še zaprtimi vrati alberga. Pred nami so še štirje romarji, s katerimi smo se danes srečevali in prehitevali, nas je sedem, ležišč pa menda 12. Naknadno prideta še dva nemška romarja in se zrineta pred nas. Eden od njiju pristopi do naše Polonce in jo vpraša, koliko je stara, nato pa se želi ves navdušen fotografirati z njo. Spogledamo se in grozeče sumničavo pogledujemo vsiljivca. Če je to njegova taktika, da nam spelje posteljo, se hudo moti! No, izkaže se, da Nemec ni imel takšnih namenov ali pa si ni upal biti tako predrzen.

Romarji še kar hodijo in hodijo. Kje bodo spali, nas zanima. Izvemo, da lahko iz tega alberga pokličejo taksi, ki jih odpelje v 20 km oddaljen motel in jih naslednji dan vrne na isto mesto. Prevoz s taksijem in spanje v motelu stane 20 EUR na osebo.

Čez čas pride oskrbnik, odklene alberg in nas spusti noter. Ta alberg je najlepši, najčistejši in najbolj nenavaden na vsej naši poti. Stropi so iz debelih, grobo obtesanih debel, stene obložene s kamnom, premore celo manjšo kuhinjo in električne radiatorje, ki jih prižgemo in prijetno zagrejemo prostor. Dobimo sterilne rjuhe in prevleke za enkratno uporabo. Kopalnica je lepa in čista, v tuš kabini lahko za seboj zapreš vrata (za razliko od včerajšnjega javnega tuširanja).  Umijem se, ležem v posteljo in vsa izčrpana zaspim kot ubita za 5 ur. Noga mi še vedno dreveni. Ostali se medtem odpravijo nazaj v 900 m oddaljen bife na bokadilose (3 EUR) in kavo (grande – velika 1 EUR).

Ko se prebudim, se še sama odpravim v bife, Stanka se mi pridruži, kljub temu, da je ravno prišla od tam. Nek domačin nama začne neumorno nekaj razlagati v španščini. Skušava mu dopovedati, da ga nič ne razumeva, a se ne pusti odgnati. Govori in govori in ne neha. Naporno ga je poslušati.

Izza ovinka se prikaže naš princ Remi s konjem. Oba sta videti utrujena, konj šepa. Remi se dogovarja z gostilničarjem, nato pa se počasi odpravi dalje. Kdo ve, kje bo prespal, v tej vasi že ne.

1. 8. 2009, sobota, 10. dan romanja: San Roman de Retorta – Melide (28 km)

Ponoči močno dežuje. Prijetno je ležati v ogreti sobi in poslušati škrebljanje dežnih kapljic po strehi, pa tudi smrčanje spečih romarjev v tem našem majhnem zatočišču.

Ko se zjutraj odpravljamo dalje, ugotovim, da imam eno spalno vrečo preveč. Poleg svoje sem včeraj očitno ves dan prenašala s seboj še eno spalno vreče podobne barve kot je moja. Kako sem prišla do nje, se mi niti ne sanja.  Najbrž jo je v albergu v Lugu kak bližnji romar odložil na mojo posteljo in sem jo stlačila poleg svoje v rukzak. Saj ni težka, dobre pol kile, a pri hoji se pozna vsako odvečno breme. Med današnjimi romarji povprašam, če kdo pogreša spalko, pa vsi odkimajo, zato jo pustim na ležišču. Morda še pride za nami tisti, ki sem mu jo pomotoma odnesla.

Oblečemo  pelerine in se odpravimo v dež. Ponoči in s postelje se doživlja dež mnogo bolj romantično, kot potem, ko je treba capljati po mokrem. Današnja pokrajina je valovita, malo gor, malo dol. Odpira se nam pogled na travnike in skrbno obdelana polja. Zemlja je čisto črne barve. Vasi so zanemarjene in blatne, ljudi ni zunaj.

Če ne bi tu in tam stal pred hišami avto ali traktor, bi mislili, da so zapuščene. Edini okras vasi so čudovite hortenzije vseh mogočih barv, ki rastejo skoraj ob vsakem zidu. Fantaziramo o kavi in gostilni. V vodniku piše, da je prvi bar šele po 15 km hoje. Po treh urah hoje prispemo v neko raztegnjeno vas, predvidevamo, da bi moral biti bar tukaj. Neko kmetico vprašamo zanj in za kavo in usmeri nas nazaj, od koder smo prišli. Pove še, da bo do naslednje kave še dolga pot, zato je bolje, da se vrnemo nekaj metrov nazaj. Bara ni, pač pa majhna vaška špecerija s kupi škatel, gajbic  in plastičnimi stoli pred vhodom, brez oznak, ki bi kazale, kakšna dejavnost se opravlja v tej majhni zanemarjeni podrtiji. Stara trgovka nas sumničavo ogleduje in budno spremlja naše brskanje po policah. Niti slišati noče, da bi skuhala kavo, lahko pa kupimo coca-colo in pivo, ki ob deveti uri zjutraj res prijata na prazen želodec. Sadje in pecivo ima pri njej isto ceno, kar vse skupaj stehta na starinski tehtnici in potem traja neskončno dolgo, da izračuna, koliko stane. Posedemo po mokrih stolih zunaj pred trgovino in se za silo okrepčamo. Deževati je nehalo.

Pred nami je vzpetina – hribovje Careon, ki je znano po vetrnicah. Ko se vzpenjamo v hrib, slišimo njihovo šumenje, vidimo pa jih zaradi oblačnosti, dežja in megle ne. Pokrajina je spet neskončno samotna, pot pa vodi med cvetočim resjem, nizkimi borovci in trnovim brinjem.

Ko se spustimo z hribov, nas od neke kolibe pokliče ženski glas in vpraša, če smo za kavo. Če smo? Skoraj ji planemo v objem od veselja! Ženska srednjih let nas povabi v hišo, katere notranjost je skrajno nenavadna. Že pred hišo je trop psov, v hiši pa imajo psi sploh častno mesto. Posedemo se po inproviziranih stolih in se oziramo okrog. V osrednjem prostoru je peč, stena za njo pa obložena z alu folijo. Kavč je prekrit z umazano odejo, še bolj umazano in na pogled bolhasto je pasje ležišče.

Nad našimi glavami je pograd, do katerega se pride po lesenih stopnicah, na njem pa kupi knjig, CD-ji, rutke, indijski šali, slike in fotografije z budističnimi motivi, svečniki, dišeče palčke, usnjene verižice, kitara, radio… Ni, da ni. Slavka ostane rajši kar zunaj, saj je očitno, da v tem prostoru higiena ni ravno doma. Je pa zato več ljubeznivosti in prijaznosti, saj nam gostiteljica Mapy postreže z dišečo kavo z dodatkom cimeta. Pove, da je doma iz Burgosa in da je bila včasih zaposlena na eni od multinacionalk, kjer pa se je počutila vedno bolj utesnjeno in omejeno. Pustila je službo in kupila tole bajto, v kateri živita s fantom. Preživljata se od socialne podpore, vrtičkanja in od prostovoljnih prispevkov mimoidočih romarjev. Mapy izdeluje usnjene verižice in zapestnice, ki jih podari ali pa proda za nekaj drobiža. Bajtico je poimenovala Klinika za mentalno zdravljenje – Menthal clinic. Pokaže nam debele zvezke, v katere romarji zapisujejo svoje vtise.  Mapy v zvezke  lepi tudi razglednice, ki ji jih pošiljajo romarji.

Pokukamo v kuhinjo, ki je presenetljivo čista. Zadaj za hišo je visok rastlinjak, ki je skrbno zaklenjen s težkimi ključavnicami. Glede na vonj, ki ga prepoznam v hiši, sem prepričana, da raste v rastlinjaku še dodaten vir zaslužka ali pa vsaj užitka, saj orientalske dišave ne prekrijejo povsem vonja po oni drugi (opojni) travi.  

Pri Mapy srečamo nemško romarko Francisco, staro 23 let, študentko logopedije, ki roma sama. Srečali smo jo že prve dni našega romanja. Kak dan bo ostala pri Mapy, ker se tukaj dobro počuti. Namesto žiga nam Mapy v credencial nariše mavrico.  Ob slovesu Mapy vsakega od nas močno in iskreno objame.

To srečanje je bilo res nekaj posebnega in pusti na vseh močne vtise. Nihče ne ostane ravnodušen in še dolgo se pogovarjamo o tem, kako pogumna ali nora ali vsakega po malem je Mapy, da si je upala zapustiti civilizirano življenje in redno službo in zaživeti na tako svoboden, a skromen način.

Še zadnji koraki po prvotnem Caminu Primitivo, po tisočih stopinjah, ki so jih pred nami prehodili romarji stoletja nazaj. Kraj Pena Gulpilleira je zadnja točka pred križiščem, ko se bo Camino Primitivo združil s Camino Frances.

Pozno popoldne prispemo v Melide, večje mesto v pokrajini La Coruna. V glavi imam popolno praznino, kako naj bi  bilo to mesto videti, čeprav sem bila l. 2006 tukaj, ko sem hodila po Caminu Frances. Šele, ko prispemo v alberg, se mi povrne spomin. Alberg je velik, ima 130 ležišč, brez težav dobimo postelje in to v sobi, v kateri sem jaz prespala pred tremi leti. Po tuširanju se odpravimo v mesto na večerjo. Mesto je dokaj veliko, s trgovinami, lokali, lekarnami, uradi, več cerkvami. Čudno je priti spet v hrup in civilizacijo, saj smo vajeni miru in samote.

Melide je slavno po specialiteti, jedi iz hobotnic (pulpe), ki jih pripravljajo v pulperijah. Hobotnice kuhajo v velikih bakrenih kotlih, v katerih dajo v vodo samo lovorove liste. Hobotnica se kuha več ur, kuhano pa narežejo na cm debele kolute, potresejo z mleto papriko in soljo ter pokapajo z oljčnim oljem. Odločimo se, da si privoščimo rajši paello, tradicionalno špansko jed, podobno rižoti. Krepko se najemo za 10 EUR na osebo. V Melidi pridemo na vsej naši poti prvič do računalnikov. Ne morem se upreti in žrtvujem 1 EUR za pol ure surfanja. Na hitro preletim elektronsko pošto in novice iz Slovenije. Pogrešala sem že internet.

Po večerji nakupimo  hrano za jutrišnji dan, nato pa se z Manjo udeleživa maše. Ko se vrneva v alberg, nama Stane pove, da je srečal neke Slovence, med katerimi je tudi duhovnik. Do 22.00 ure jih čakava pred vhodom v alberg in klepetava, a jih ni. Odpraviva se spat. Alberg ogrevajo, saj so noči izjemno hladne.     

Danes smo prehodili 28 km.

2. 8. 2009, nedelja, 11. dan romanja: Melide – Santa Irene (30 km)

Spet vstajamo že ob šesti uri, pozajtrkujemo in pred sedmo odrinemo na pot. Jutro je zelo hladno in megleno, iz megle spet prši. Šele čez čas se otopli, slačimo se po principu čebule – olupek za olupkom.

Srečamo zanimivega romarja iz Bilbaa, ki ga spremlja kuža, mešanec med ovčarjem in labradorcem. Kuža je oprtan s posebnim nahrbtnikom za štirinožce. Romar pove, da si pes sam nosi hrano, vodo in še nekaj svojih potrebščin. Pasjega rukzaka pa doslej res še nismo videli.

Dohiti nas Matej iz Maribora. Že drugič po Caminu Frances, prvič ga je pretekel. Nekaj časa je preživel v Zambiji kot laični misijonar, tam je zbolel in prebolel malarijo…  Pripoveduje nam o svojih neverjetnih dogodivščinah. Kar nekaj časa hodimo skupaj, potem pa se mi ustavimo v manjšem kraju na pijači, Matej pa šiba dalje. Izmenjamo si naslove, da si bomo poslali fotografije.

Ta del poti poteka po dišečih evkaliptusovih gozdovih, vmes je nekaj manjših vasic. Ob hišah so spet ogromne hortenzije, nekje jih imajo nasajene celo kot žive meje. Romarjev je veliko, saj se je v Melide naš samotni Camino Primitivo združil s Camino Frances. Albergov in tudi drugih oblik prenočevanja bo sicer več, vendar so tudi romarji številni, tako da bo spet kar kriza za postelje. Zanimivo, da se skoraj nič ne spomnim tega dela poti, ki sem jo hodila sama pred tremi leti. Le evkaliptusovih gozdov in vonja po njih se resnično spominjam, vse drugo na tej poti pa gledam, kot da hodim prvič. Tudi Manji so ti kraji ušli iz spomina.

Na obeh nogah so se mi pojavili žulji, malo sem sitna in hodim zadnja, da sem sama s seboj. Naš današnji cilj je kraj Santa Irene, ki ga kar ni in ni. Pot je precej slabo označena, tako da večkrat kolebamo, kam zaviti. Po celodnevni hoji in potem, ko smo res že na koncu moči, nam neki romarji povedo, da je do alberga še 10 km. Skoraj se sesedemo od groze, saj imamo za sabo že blizu 30 km! Izkaže se, da so nas malo nahecali. V vaški gostilni povprašamo za pot in izvemo, da je do Santa Irene le še 1 km, do precej večje Arce pa 4 km. Nekaj popijemo in se kar hitro odpravimo dalje, saj vemo, da je alberg manjši in da je pred nami že dosti romarjev. Komaj se še privlečem ta zadnji kilometer. K sreči dobimo postelje (3 EUR na osebo) in se namestimo po sobah. V tem prenočišču nimajo hrane, torej je treba, če hočemo jesti, 1 km nazaj v gostilno, kjer smo se prej ustavili ali pa pešačiti v naslednji kraj. Ne zmorem več hoje in sem rajši lačna. Manja, Stane in Jasmina se odpravijo v gostilno, midve s Stanko pa sedeva na klopci pred albergom in spremljava promet in mimoidoče romarje. Alberg je kmalu zapolnjen in veliko romarjev je razočaranih, ker morajo dalje.

Naših mladih španskih romarjev z Davidom in Avguštinom na čelu ne srečujemo več, očitno so mnogo hitrejši od nas. Pogrešamo jih. Tudi princa na belem konju ni več.  

Proti večeru se spet grozno shladi. Na široko odpremo radiator. Nekdo ga ponoči zapre in čeprav sem oblečena v vse, kar imam v rukzaku in zavita v spalno vrečo, me zebe. Ne morem verjeti, da je lahko v začetku avgusta v Španiji ponoči tako zelo mrzlo.

Danes smo prehodili celih 30 km in še nekaj metrov. 

       3. 8. 2009, ponedeljek, 12. dan romanja: Santa Irene – Santiago de Compostela (23 km)

Zadnji dan našega romanja. Najkasneje sredi dneva bomo na cilju. Čudni občutki nas spreletavajo. Malo smo že utrujeni od hoje, nekateri morda tudi naveličani, drugi veseli, da smo tik pred finalom. Tako kot prejšnji dan se tudi tega dela poti z Manjo sploh ne spomniva. Ne veva, kod sva hodili prvič, da nama ni nič ostalo v spominu. Pred vsakim ovinkom sem prepričana, da se bo prikazal Monte de Gozo, a se je prikazala samo še nova vzpetina, spet gor, samo gor, večji del kar po asfaltu. Morala nam je malo padla, saj so nas spet vsi prehitevali, lahkotno drveli mimo nas, mi pa smo se vlekli kot kljuseta. Ob 11.00 uri in ko še vedno nismo prišli do Monte de Goza,  nama je z Manjo postalo jasno, da do opoldanske maše – maše narodov,  nikakor ne bomo prišli v Santiago, pa če še tako želimo. Vsak dan pred opoldansko mašo namreč preberejo v katedrali sv. Jakoba imena vseh romarjev, ki so tisti dan končali svoje romanje in lepo bi bilo slišati naša imena. Želeli smo si videti tudi veliko kadilnico – botafumeiro, ki jo menda sedaj kar vsako soboto in nedeljo osem menihov, imenovanih tiraboleiros, zaniha po katedrali (včasih so jo le ob velikih praznikih).

Nič, Santiago nas torej opoldne ne bo videl, zato se ustavimo na kavi v obpotnem baru. Po daljšem počitku se odpravimo dalje.  Še malo, še malo in nenadoma zagledamo pred sabo siv granitni kamen z vklesano jakobovo školjko, popotno palico in napisom Santiago. Zdaj smo pa res skoraj na cilju. Dva mimoidoča nemška romarja poprosimo, da fotografirata našo skupino.

A do pravega cilja je še treba priti. Pot gre spet navzgor, tokrat pa res do zadnje vzpetine. Malo čez poldne prispemo do Monte de Goza, Hriba veselja, Gore radosti, ki razveseli vsakega romarja, saj se od tu odpre pogled na mesto Santiago, na cilj romanja. Na vrhu hriba stoji veličasten spomenik, posvečen papežu Pavlu II., ki je leta 1982 kot prvi papež romal v Santiago.

Na tem mestu romarja res preplavi veselje, obenem pa tudi žalost, saj ve, da je romanje končano. Sledi samo še spust v dolino in  dobrih 5 km hoje do katedrale.

Naše stopinje stopajo v tisoče stopinj, ki so že pred nami prehodile to pot, naši koraki so koraki tisočih  romarjev, ki so po dolgih dnevih hoje prišli do cilja svojega telesnega in duševnega popotovanja. Naše romanje po Caminu Primitivo je bilo dolgo 335 km.

Zdaj smo v Santiagu de Composteli, v mestu, posvečenem apostolu sv. Jakobu. Njegovo ime se izgovarja v večih  različicah: Jakob,  Jacob, Xacobeo, James,  Jakov, Jaime, Jacobeo, Iago, Sveti Jakob, Iacobos, Jakob Veliki, Jakob Zebedejev, sin Zebedeja in Salome.

Baročna stolnica se dviga nad velikim trgom Obradoiro (Plaza do Obradoiro) in je bila zgrajena v 18. stol. na mestu, kjer je že v 10. in 12. stol. stala prejšnja cerkev. Santiago de Compostela je cilj vseh romarskih poti.  Nad mogočnim stopniščem, na sredini cerkvenega pročelja, čisto na vrhu pod konico in križem osrednjega stolpa, stoji kip sv. Jakoba, ki bdi nad trgom in gleda na romarje in turiste, ki prihajajo k njemu iz vseh strani.

Ko stojiš tam pred vrati katedrale in se zazreš v mogočno pročelje, ko opazuješ utrujene, prašne, umazane, prepotene, skuštrane in izmučene romarje, ki žarečih in radostnih obrazov vkorakajo na trg, te resnično preplavi veselje in ponos. Ponos nad tem, da si peš prehodil  dolge kilometre poti, da si premagal pomehkuženost,  zamenjal udobje za vztrajno pešačenje,  da si dneve in dneve nosil svoja bremena v nahrbtniku, čeprav bi si ga lahko dal tudi prepeljati. Ponosen si na svoje žulje, na obtolčene in opraskane noge, na od sonca ožgan obraz, razsušene ustnice, razbarvane lase… Na svojo duhovno moč, da si to zmogel in potrdil misel, da je romanje molitev, ki se meri s koraki. Da je hoja radirka osebnih bremen.

Od doma pride sms: »Čestitam! Tako se dotika duše blagoslov. Vse dobro!«

Jure, ki je še kak dan za nami, pa vošči: »Iskrene čestitke iz srca, hasta luego, Jorge.«

Romarji Stane, Stanka, Manja, Jasmina, Slavka, Polonca in Staša se ganjeno objamemo, v nekaterih očeh se zasvetijo solze. Skupaj vstopimo v katedralo.

V njej je grob sv. Jakoba, njegovi ostanki so shranjeni v srebrni škatli v grobnici. Nad glavnim oltarjem je kip sv. Jakoba. Zadnje dejanje vsakega romarja,  ki konča svoje romarje, je, da pride do kipa sv. Jakoba, ga objame, poljubi školjko na njegovem plašču, se mu zahvali za srečno romanje in mu zašepeta na uho svoje skrite želje.

Cerkev je nabito polna romarjev, predvsem pa turistov, ki so se pripeljali z avti, avtobusi. Do  kipa sv. Jakoba je neznansko dolga vrsta, nekoliko manjša pa do njegovega groba. Postavimo se v vrsto,  pa nas nek turist nadere, da je konec vrste nekje na drugem koncu cerkve. Spogledamo se in opravičimo. Dobrodošli spet v normalno življenje, v svet nestrpnih, nepotrpežljivih, netolerantnih, osornih, brezobraznih in neprijaznih ljudi. Dobrodošli v hrup, gnečo, prerivanje, med nespoštljivo zvonjenje mobitelov in bliskanje fotoaparatov v cerkvi, hihitanje, klepetanje po telefonu…

Povzpnem se po stopnicah do kipa sv. Jakoba. Ko sem bila l. 2006 prvič v Santiagu,  so bile moje edine želje na koncu 800 km prehojene poti namenjene sinu, ki ga je takrat še hudo dajala puberteta.  Molila sem zanj, da bi bil pošten, da bi prišel do poklica in se našel… Naslednje leto, ko sem priromala do Santiaga s portugalske strani, so bile želje iste. Naj bo sin dober… Za hčerko  Nino me ni skrbelo, le hvaležno sem se zahvalila, da je takšna kot je. Letos pa sem objela sv. Jakoba, mu zmočila rame s solzami in rekla: »Punca, zdaj si ti na vrsti. zaželi še sama sebi nekaj ali nekoga, ki ti bo stal ob strani…«

Do kipa učenosti se tudi letos, tako kot dve leti nazaj, ni dalo priti, ker ga še vedno obnavljajo.  Okrog njega je napeta vrvica, varnostnik pa budno pazi, da ne bi kdo prekršil pravila in šel vseeno potrkat z glavo po stebru.

Po opravljenem protokolu sem se umaknila v bolj samoten kot cerkve in se zatopila v misli. Nehote so se mi ulile solze. Čustva se sprostijo, planejo na dan, ne da se jih zadrževati. V bližini sem videla Manjo, ki je prav tako hlipala v dlani. Čez čas si prikimava in se skupaj odpraviva ven.

Zunaj pa – popolno presenečenje. Na trgu naletimo na Davidovo skupino. Prisrčno se objemamo, poljubljamo in vzklikamo od veselja. Tokrat tečejo solze veselja!  Prepričani smo bili, da se ne bomo videli nikoli več. Če bi se dogovorili, nam ne bi uspelo priti takole skupaj! Naredimo nekaj skupinskih fotografij, z našo mladostno Polonco na častnem mestu. Slovo z Davidom in ostalimi je potem res dokončno. Obljubimo si, da si bomo pisali po elektronski pošti.

V bližnjih uličicah poiščemo urad za romarje. Dobiti moramo potrdilo, da smo res romarji sv. Jakoba. Romar mora predložiti na uradu romarski potni list – credencial in če roma peš, dobi potrdilo, da je pravi romar, če je prehodil vsaj 100 km, kolesar pa mora prekolesariti vsaj 200 km. Stane in Manja sta že drugič romarja Sv. Jakoba, jaz pa tretjič in najbrž ne zadnjič. Ko čakamo v uradu v vrsti in  si krajšamo čas s klepetanjem, se proti nam obrneta moški in ženska in se predstavita kot Frančeska in Lado iz Ljubljane. Že drugič sta preromala Camino Frances! Frančeska je ves čas romanja pisala in objavljala blog:  http://franceska.blog.siol.net/.  Razveselimo se drug drugega in si izmenjamo elektronske naslove.  

Polonca je v uradu za romarje spet prava atrakcija. Vsak začudeno strmi v letnico njenega rojstva, njej pa se ne zdi vse skupaj nič posebnega. Še vedno vozi avto, čeprav pravi, da je vnuki sedaj ne pustijo prav daleč. Do Ljubljane še, na morje pa ne več. Ob sredah se sestaja s prijatelji, s katerimi tarokira pozno v noč. »A za denar?« naivno vprašam. »Seveda za denar, drugače ni zanimivo,« prostodušno prizna. Nato doda, da za kovance, za drobiž, kar da igri potrebni adrenalin. Še vedno smuča, kolesari, plava, hodi k telovadbi,  potuje… Skratka, je neverjetno vitalna in čila, prav neuničljiva.   

Prenočišče poiščemo v nekdanjem semenišču Seminariu Menor, ki je imel svoje čase status alberga, sedaj pa je spremenjen v hostel. Del spalnic s skupinskimi ležišči je še isti kot prej, uredili pa so nekaj manjših sob ter posodobili sanitarije in jedilnico. Cena prenočevanja je sedaj na nivoju hostlov – 24 EUR na osebo za dve noči.

Zvečer se odpravimo po mestu, kupujemo razglednice, spominke, nekateri gremo še zadnjič v cerkev. Santiago vrvi od verskega turizma in marketinga.  

       4. 8. 2009, torek, z avtobusom do konca sveta – Rta Finisterre 

Zjutraj sledimo rumenim puščicam, ki so nas včeraj pripeljale v Santiago. Avtobusna postaja je namreč ob poti, po kateri pride v mesto Camino Frances. Z avtobusom se bomo peljali do rta Finisterre, do konca sveta. Povratna karta za avtobus stane 21,70 EUR, odhod avtobusa je ob 9.00 uri. Jasmina ne gre z nami, slabo se počuti, utrujena je bo rajši ostala v mestu in počivala. V nahrbtnik vržem vodnik A Pilgrim’S Guide to the Camino Fisterra avtorja Johna Brierleya, ki podrobno opisuje pešpot od Santiaga do konca sveta.

Pred dvema letoma sem v svoj potopis Camino Portugues napisala takole (da ne bi ravno odkrivala tople vode, bom kar prepisala tedanji zapis).

Rt Fisterra – Cabo Fisterra (v galicijščini) oziroma Cabo Finisterre (v španščini) leži v pokrajini Galiciji na skrajnem severozahodu evropske celine, na najbolj zahodnem delu Španije in ga največkrat omenjajo kot najbolj zahodno kopensko točko Evrope.

S tem rtom so povezane številne legende, ki imajo svoj izvor že iz časov poganstva in Keltov, ki so živeli na tem ozemlju. Še več zgodb je povezanih z mitom apostola Jakoba, saj je pravi uradni konec romarskih poti dejansko na rtu Finisterre. Pravi romarji gredo peš tudi do tja, večina pa večdnevno ali celo večtedensko romanje konča v Santiagu, nato pa se do  konca sveta pelje z avtobusom in na rtu Finisterre simbolično dokonča svoje romarsko poslanstvo. 

Z avtobusa in z višine smo lahko tokrat opazovali globoke morske zalive – riase, katerih nazobčane sive granitne gmote se stapljajo z Atlantikom. Riasi so največkrat težko dostopni, s prelepimi osamelimi peščenimi plažami, ki pa ob bližnjem stiku izgubijo nekaj čara. V morju se namreč ne da kopati, saj so valovi visoki in nevarni, voda pa ledeno mrzla.

Obala okrog rta Finisterre pa ima še neko drugo ime – Obala smrti (Costa da morte). To srhljivo ime je dobila po svoji tragični zgodovini – številnih potopitvah ladij in utopitvah ribičev, ki jim je skalna obala, polna čeri, utrnila življenja. Obala je nevarna za plovdo, ladje se morajo držati daleč od obale.

Novembra 2002 je ob severozahodni španski obali potonil tanker Prestige in s tem povzročil eno najhujših ekoloških katastrof tega stoletja. Iz tankerja je iztekla ogromna količina nafte, ki je onesnažila 500 km² morske površine. Močni vetrovi ter morski tokovi so naftni madež prignali vse do rta Finisterre. Obala smrti in riasi okrog rta so počrneli od nafte. Ribe, morske živali in ptice so množično umirale, ujete v naftnem objemu. Naravo so prišli takrat reševat prostovoljci z vsega sveta, med drugim tudi iz Slovenije.

Vožnja z avtobusom iz Santiaga do vasi Finisterre traja  skoraj tri ure,  saj avtobus zavije v vsak zaliv in okrog vsake vasice. Vožnja mine, kot bi trenil, saj se pred nami odpirajo čudoviti pogledi na peščene samotne in divje plaže, ob katere butajo visoki valovi oceana, na ribiške vasice z nizkimi hišami, obdane s palmami, lovorjem in cvetočimi oleandri in bugenvilijami, z obveznimi pomoli in vrsto čolnov, privezanih ob njih. Vsake toliko časa zagledamo rumeno puščico, vidimo pa tudi romarje s težko otovorjenimi nahrbtniki, ki pešačijo po zadnjem delu romarske poti Camino. “Ultreya!!! Zdrži! Vztrajaj!” jih v mislih pozdravljamo. 

Vas Finisterre šteje 3000 prebivalcev, ki se ukvarjajo predvsem z ribištvom ter turizmom. Na osrednjem trgu vasi stoji spomenik emigrantu, ki se odpravlja v svet. V preteklosti so se ljudje množično izseljevali, saj niso imeli možnosti preživetja. Skozi stoletja se je vasica borila za svoj obstanek s hudimi zimami,  z vetrovi, dežjem, visokimi valovi in tudi z morskimi pirati. 

Od vasi do samega rta Finisterre je 3,5 km razdalje, do kamor se je mogoče pripeljati z avtom ali priti peš.  Na koncu rta je svetilnik (faro), ki so ga pred kratkim obnovili.

Na vrhu 126 m visokega svetilnika je GPS satelitski navigacijski sistem, v samem svetilniku pa je galerija slik. Nasproti svetilnika stoji obnovljen pomorski observatorij, ki je deloma hotel z ekskluzivnim barom in restavracijo z imenom O semaforo. Pri samem svetilniku je kamen, na katerem je označena nulta točka romanja: 0,00 km.

Rt Finisterre s treh strani obdaja morje. V skalah pod svetilnikom romarji, ki so prehodili Camino, zažgejo svoja preznojena oblačila in na ta način simbolično končajo svoje romanje. Skale pod svetilnikom so ožgane od teh kurišč. Za prave romarje, ki so dejansko prehodili stotine kilometrov Camina, pomeni obred  sežiganja oblačil globoko doživetje, obenem pa spoznanje in dejstvo, da se je treba vrniti v realno življenje. Sprašujejo se: “Sem prišel do konca sveta? Sem prišel do kakšnih zaključkov, do osebnih odločitev, sem dobil odgovore na vprašanja, zaradi katerih se se podal na romanje?”

Silne energije, ki jih izžareva ozvezdje rimske ceste, zemeljska magija, ocean, ki že tisočletja udarja ob granitne skale Obale smrti in  spokojnost te divje pokrajine za hip ustvarijo iluzijo, da si res na koncu sveta. V objemu miru in tišine, ki jo zmoti le bučanje Atlantika, se pustiš odnesti nekam daleč, v sanjski svet neskončnosti in preko mej znanega sveta. Nato se je treba vrniti nazaj v stvarnost. Ultreya!!!

Tako dve leti nazaj, letos pa… Današnji dan je meglen in turoben. V lokalčku sredi vasi spijemo kavo in upamo, da se bo vreme zjasnilo. Nič ne kaže na to, kvečjemu zna biti še slabše, zato se počasi odpravimo peš proti svetilniku. Na nabrežju v vaškem pristanišču so postavljene stojnice, na katerih prodajajo domače kmečke dobrote. Manja kupi domač kruh z rozinami in sadjem, zraven dobi košček sira. Stane si privošči pečene klobase. Na stojnicah ponujajo še med, vrsto sirov, skuto, pogače, salame, ribe, oljčno olje, vino, ne manjka tudi štantov z oblačili in drugo kramo.

Avgusta poteka v teh krajih znamenita fiesta gastronomica. Takrat pečejo na žaru podolgovate školjke v obliki  britve, ki so tukajšnja specialiteta. Domačini jim rečejo navaja, v angleščini pa razor clam (britev). Školjke se po slovensko imenujejo morske nožnice in baje učinkujejo kot afrodiziak.  Veljajo za prvovrstne školjke, žive pa zakopane v peščeno dno v plitvi vodi, največkrat ob ustjih rek ali tam, kjer se zlivata morska in sladka voda.

Rt Finisterre je ves ovit v meglo in oblačnost. Nikamor se ne vidi. Romarji, ki so tu prvič, morajo verjeti, da je spodaj morje, čeprav se sliši njegovo bučanje in pljuskanje valov. Pri kamnitem gojzarju zažgemo nekaj svojih oblačil, ki smo jih nosili med romanjem. Skupina italijanskih turistov, ki se je pripeljala do sem z avtobusom, divje ploska in nas fotografira. Ko zreš v plamene, ki požirajo tvojo preznojeno majico, te spet oblijejo posebni občutki.

Minljivosti, končanosti, da je romanja res konec, da se poslavljamo in da nam je bilo kljub naporom in včasih celo trpljenju vseeno lepo in da je za nami res eno čudovito in nepozabno doživetje, ki nas je vse močno povezalo med seboj.

Res mi je žal, da moji romarji zaradi oblačnosti niso doživeli konca sveta na rtu Finisterre v vsej njegovi lepoti in razsežnosti. “Se bo treba še kdaj vrniti,” jim rečem. Zase že vem, da se še bom!

Nazaj grede se ustavimo v starodavni ribiški vaški gostilni, kjer smo pred dvema letoma res dobro jedli. Vprašamo, če imajo sardele, pa odkimajo ter nas usmerijo v sosednjo gostilno. Sprehodimo se po vasi in se ne moremo odločiti, kam naj gremo na kosilo. Nobena gostilna ni tako polna od te, ki jo že poznamo in vemo, da je odlična. Odpovemo se sardelam in se vrnemo v že znano gostilno ter naročimo kalamare ter solato. Tako dobrih nismo jedli še nikoli! Za 10 EUR se najemo do onemoglosti.

Stanka, Slavka in Polonca se odločijo, da se vrnejo v Santiago z avtobusom, ki odpelje ob 16.45, Stane, Manja in jaz pa si želimo še ostati ob morju in najti obalo školjk, o kateri mi je zelo slikovito pisala romarka Vanja. Spomnim se fotografije, ki mi jo je poslala, njenih bosih nog v morju, ki jih obkroža stotine školjk, v spominu imam, da so to jakobove školjke. To obalo hočem vsekakor videti! Vanja mi je napisala takole: “Če prideš iz Santiaga peš v Finisterre, te pot zadnih 5 km vodi preko peščene plaže, v katero prehaja čudovit ocean. Plaža je čudovita (vzemi kopalke!). Na tej plaži morje naplavlja milijone in milijone školjk.”

V vodniku piše, da se plaža imenuje pred vasjo Finisterre imenuje San Roque. Odpravimo se torej iskat školjčno obalo.  Pridemo do kamnitega križa, za njim pa se odstira pogled na dolgo peščeno plažo. Ne more biti drugega kot TA obala s školjkami. Ja, školjke so, a ne jakobove, kot sem si jih jaz zamislila in pričakovala, temveč “navadne” školjke in školjkice ter polžki, tisoče školjk vseh oblik, velikosti in barv. Vanji pošljem reklamacijo – kje so jakobove školjke? In izvem, da  sem na pravem mestu, plaža in fotografija z motivom jakobovih školjk pa obstajajata le v moji domišljiji in glavi. Malo sem razočarana, saj sem bila do tega trenutka prepričana, da bom z letošnjega romanja prinesla jakobovo školjko, ki jo bom sama lastoročno pobrala direktno iz morja na koncu sveta. OK, pa nič.

Plaža San Roque je vseeno čudovita. Sezujemo sandale in zabrodimo do kolen v ledeno mrzlo morje. Skoraj sami smo na obali, mimo pride le nekaj samotnih sprehajalcev. Smejimo se in pogovarjamo, zdi se mi, da je ta sprehod ob morju nekak vrhunec našega romanja.

Še zadnji odmik od hrupa civilizacije, še zadnji stik s pravim Caminom, duhovni naboj in blagoslov duše na koncu romanja, spokojnost v srcu, občutek globokega prijateljstva in povezanosti med nami, ki nas je združila pot Camina, nas umaknila od vsakodnevnih obveznosti, nam odprla srca in smo bili preprosto to, kar smo. Vsi iščemo srečo in notranji mir, le poti so različne. Camino je ena od težjih poti, a je rezultat pravi.

Z zadnjim avtobusom ob 19.00 uri se vrnemo v Santiago.  

Preden se zleknem na ležišče v Seminariu Menorju, se ozrem skozi okno, od koder se vidi zvonik katedrale. Sv. Jakobu se zahvalim za srečno pot in nepozabno romanje. Kdaj se spet vrnem?

5. 8. 2009, sreda, vrnitev domov

Ob 6.30 nas pred vhodom v alberg čakata dva taksija. Po telefonu smo ju naročili že sinoči in upali, da se držijo dogovorjene ure. Taksija sta prišla pravočasno. Iz središča mesta do letališča v Santiagu je slabe pol ure vožnje. Ob 9.00 uri se vkrcamo na letalo in smo uro in pol kasneje v Barceloni. Časa imamo na pretek, saj imamo letalo za Benetke šele ob 19.40.  

Stanka, Manja, Stane in jaz se s taksijem odpravimo v mesto, ostalim trem romarkam je dovolj španciranja in se odločijo, da ostanejo cel dan na letališču. Iz rukzakov jim zberemo vso možno literaturo in križanke, da se bodo imele s čim zamotiti. Taksist ne zna čisto nič angleško, vendar razume, da želimo priti do Sagrade Familie. Odloži nas pred Gaudijevo stvaritvijo, ki jo gradijo že od l. 1882. Antoni Gaudi (1852 – 1926) velja za očeta magične Barcelone, za norca in genija arhitekture. Sagrada Familia, cerkev Svete družine, je bila še bolj kot kdajkoli prej obdana z žerjavi in gradbenimi stroji. Bogve, koliko let jo bodo še gradili in če jo bodo sploh kdaj zgradili do konca.

Od Sagrade Familie smo se napotili proti Rambli, največji in najbolj znani aveniji Barcelone. Dobro uro smo hodili do nje, temperature so bile 35 ^oC, če ne celo več. Mimoidoče smo spraševali, kje je Rambla in vsak nas je napotil za ovinek, potem bo pa takoj… Komaj smo že vlekli noge za seboj, ko smo končno našli to avenijo, polno lokalov, trgovin, gledališč, butikov, uličnih gledališčnikov,  slikarjev in drugih umetnikov. Kljub temu, da je sonce neusmiljeno žgalo, je Rambla zgrajena tako, da stavbe na vsaki strani osrednje avenije delajo sence na samo ulico, po sredini pa so  vzdolž celotne avenije  posajene platane in druga drevesa, ki ščitijo pred pripekajočim soncem. Vseeno smo bili posem dehidrirani in v nekem trenutku je morala povsem popustila. Moji soromarji niso hoteli narediti niti koraka več, dokler ne pridejo do pijače. Zavili smo v prvi bar na ulici, ki je bil nabito poln. Ogledovala sem cene jedil in se čudila. Navadna paella stane 80 EUR, takšna z morskimi sadeži preko 100 EUR… Ups, koliko nas bo pa stala tale pijača? Račun je bil res hud: pivo 7 EUR, 2 dcl vode 2,5 EUR, kava 3,5 EUR… Rambla je pač najdražja ulica v mestu. Še večji šok je bil na drugi strani ulice. Ravno nasproti našega dragega bara je namreč tržnica, ki spada med velike znamenitosti Barcelone. Tam so prodajali sokove iz sveže stisnjenega sadja, jagod, manga, kivija…,lepo ohlajene, po 1 EUR.

Sprehodili smo se še do Kolumba v pristanišču, od tam pa po celi ulici nazaj, saj je postajališče za avtobuse do letališča ravno na drugi strani Ramble. Čisto sesuti in utrujeni, a vseeno veseli, da smo uspeli ujeti vsaj delček utripa enega najlepših mest Španije.

Ob 19.40 smo iz Barcelone poleteli proti Benetkam in pristali na letališču Marco Polo bo 21.20 uri. Na letališču nas je že čakal kombi in nas popeljal proti domu.

Na enem od blogov sem našla tole zgodbo dveh romarjev, ki strne bistvo romanja na Caminu:

»Ko sva začela, nisva točno vedela, zakaj to počneva. Živela sva življenje, ki je bilo, recimo, zadovoljivo. Imela sva prijatelje, ki so naju poznali celo življenje, imela sva otroke, ki so se iz bub prelevili v metulje.

Imela sva stvari, kot so: stroji, stvari, kot je glasba, stvari, kot so fotografije, stvari,  kot so police, polne knjig, stvari, kot so denar, dom  in varnost. Nisva pa imela neke druge  stvari in mogoče sva zato začela.

Ko sva začela, sva stopala korak za korakom. Še vedno nisva natančno vedela, zakaj to počneva. Prehodila sva kilometre, večino od njih brez večjih težav. Najine noge so bile žuljave in rane so se celile  počasi. Najina kolena so bila tresoča. Dež naju je močil do kože. Premražena sva bila do kosti. Kakšno noč je bilo težko najti prenočišče.  Kakšen dan sva požirala kilometre  prahu in našla le izsušene vodnjake brez vode.

Ko je minilo prvih nekaj od veliko dolgih dni, sva brez besed ugotovila – da ne hodiva več skupaj. Da skupaj govoriva vsak v svojem jeziku, največkrat o stvareh, ki sva jih pustila tam, kjer sva začela. Da s tem, ko sva skupaj, postavljava zidove in zapirava pot novim doživetjem. Da, ko sva sama, govoriva v drugih jezikih izven nama znanih doživetij. Da sva, ko sva sama, odprta – radovedna in polna zanimanja. Včasih sva se spet srečevala  šele na koncu dneva. In takrat sva bila srečna, vedoč, da najine poti kljub vsemu hodijo skupaj.

Ko sva prišla v katedralo, sva sedla. Videla sva – skozi oči tistih, ki so bili tu že zdavnaj pred nama, z brezmejnim zaupanjem, hrepeneča po odrešitvi. Cerkveni stolp je izginjal v mraku, midva pa sva preštevala blagoslove, stotine jih je bilo, ki sva jih bila deležna na najini poti: prijaznost preprostih ljudi na  poti, toplina ostalih romarjev na cesti. Popotnikov, drugačnih od naju, razlikovali smo se po starosti, po poreklu, interesih, a polnih topline, brezpogojnega sprejemanja, ne nazadnje – prijateljstva in celo ljubezni.

Šla sva do morja na koncu sveta, sedela sva na plaži in opazovala sončni zahod. Vedela sva, zakaj sva to storila. Da bi vedela, da so naša življenja manj pomembna kot zrna peska na plaži. Da bi vedela, da ne potrebujeva stvari, ki sva jih pustila za seboj.  Da bi vedela, da se bova vseeno vrnila k njim. Da vi vedela, da morava ostati tam, kamor spadava. Da vi vedela, da je prijaznost, prijateljstvo in ljubezen vse, kar nekdo potrebuje. Da bi vedela, da nama navsezadnje ne bi bilo treba prehoditi vse te dolge poti, da bi to spoznala.«

Fotografije: Staša, Stane in Manja

Zapisala: Staša Lepej Bašelj

EKIPA IN PROGRAM

Ekipa: vodnik in duhovni vodja Vinko (Muljava) in romarke Nika (Železniki), Saša in Staša (Zagorje ob Savi) – vsi smo že prehodili Camino, romarsko pot v Santiago de Compostelo.

 Čas: od 1. 5. 2008 do 4. 5. 2008 (4 dni)

 Načrt poti: 

• Gradec – parkiramo avto na železniški postaji, se s tramvajem odpeljemo do predmestja Andritz in tam začnemo hojo,
• prelaz Schoeckelkreutz, mesto Passail
• preko Almschule, preko izvira Raabursprung, preko smučišča Holzleister, čez prelaz Strasseg
• po planinah in navzdol do Schanz, preko Stanglalp, v Mitterdorf in Veitsch
• čez sedlo Rotsohl, do gore Hochveitsch
• kraj Aschbach, kraj Wegscheid
• Gusswerk, ob reki Salza, do cerkve Sigmundskapele, Mariazell
• z avtobusom do Bruck en de Mura, z vlakom do Gradca in domov.   

1. dan – četrtek, 1. 5. 2008 (50 km)

Zdrava pamet mi  je govorila, naj se tokrat hvaležno zahvalim Vinku za vabilo na romanje in rečem odločen NE, srce pa je reklo drugače in s precejšnjo dozo skeptičnosti sem potrdila svojo udeležbo na romanju v Mariazell. Za Vinka sem vedela, da je skoraj nečloveško vzdržljiv, za Niko, da se ob vsaki priložnosti povzpne na Ratitovec.  Oba sta torej v vrhunski kondiciji. Jaz pa… Večinoma v pisarni, pa za računalnikom, le ob sobotah kakšen daljši pohod. Ne, ne bo šlo. Prepričal in hkrati zavedel me je podatek, da je pokrajina lepa, podobna našemu Pohorju. Tisto prej, »gorska, izjemno lepa«, sem spregledala in alarmni zvončki niso zaznali preplaha. 38 km prvi dan? No, če bo tako kot čez Pohorje, bo že šlo. S Sašo bova čez cel dan uspeli prisopihati te km, sem se tolažila.

 Kakšna dva tedna pred napovedanim romanjem sva s Sašo malce več hodili in se že čudili sami sebi, kaj zmoreva. Saj najbrž res, a le v primerjavi z navadnimi smrtniki, s pohodniki tipa ala Vinko in Nika pa se nekako ne moreva kosati. Vsaj jaz ne, ki me zdela že najmanjša strmina, z lahkoto pa poskakujem navzdol in na daljše razdalje po pretežno ravnem terenu.

Gremo torej. Rukzak je kljub strogi selekciji vseeno težak blizu 10 kg, saj so v našem programu predvidene Alpe, kjer je pred dnevi zapadel svež sneg in je potrebna zimska oprema.

V Gradec prispemo zgodaj, tako da so vsi lokali še zaprti in lahko jutranjo kavo kar odpišemo. Saj ne, da bi jo bili tako silno potrebni, a bi se vseeno prilegla. Avto pustimo ob železniški postaji in se s tramvajem odpeljemo v predmestje Andritz, kjer izstopimo na končni postaji. Za nekaj trenutkov se ustavimo pri kapelici, skupaj zmolimo molitev za romarje.

“Začenjamo našo romarsko pot od  Gradca do Mariazell. Danes bomo prešli kraje: Schoeckel, Pasail. Prišli bomo k Strasseggu.   Hodili bomo ves dan. Beseda hoditi, oditi, priti, zaiti, obiti pomeni važno dejanje v življenju. Na poti bomo poskušali odgovoriti: Zakaj gremo? Kam gremo? Vmes bomo na poti kratko počivali, pili in veseli bomo. Romanje ima cilj in pot. Vse se zgodi na poti. Pot brez cilja nima smisla. Poskusimo strniti našo skupino in si biti podobni. Naša osnovna misel leži v stari zavezi v reku: Potrpežljivost je boljša kot moč. Ne pozabimo, da je Jezus z uničenim telesom dosegel odrešenje. Ne tarnajmo, če nas kje kaj malo boli. Sprejmimo dar svojega telesa. Godrnjamo, ker je vroče, ker pada dež, ker piha, ker je tema, ker je mraz. On ve, zakaj daje rast življenju. Sprejmimo vreme. Na poti se navadimo: sprejemati in dajati. Romanje je molitev, kjer se besede izgovarjajo s koraki. Izkoristimo tišino. Uživajmo v ritmu hoje. Na naši poti bomo videli mnogo znamenj. Vseh ne bomo mogli dostojno z molitvijo počastiti. Ponekod  znamenj ni. Tedaj uvidimo stvarstvo v drugih podobah. Ko bomo spoštljivo pogledovali znamenja križa, nakloni nam, o Bog, svojo milost. Spremljaj tudi nas na naši romarski poti k svetemu Jakobu, k Mariji. Daj nam doživeti sedanjost v polnosti. Čuvaj naše misli. Pomnoži naše upanje. Obnovi nam našo ljubezen. Ščiti nas pred vsemi nevarnostmi. Reši nas pred vsako nesrečo. Privedi nas srečno na cilj našega romanja in daj nam srečno vrnitev domov. Čuvaj nas, da bomo zanesljivo dosegli svoj zemeljski romarski cilj in prav tako dosegli večno življenje.”

Ovekovečimo start, oprtamo rukzake in ob 7. uri zjutraj začnemo naše štiridnevno romanje.

Pot nas sprva vodi skozi predmestje Gradca, skozi lepo urejene soseske, mimo z avstrijsko natančnostjo obdelanih vrtičkov, med španskim bezgom, v belo odetim drevjem  cvetočih češenj, jablan in hrušk, med rožnatimi marelicami. Po vrtovih in gredicah cvetijo starinske rože: rdeči srčki, potonike, kraljevi tulipani, žlahtne čajevke, opojno dišeče šmarnice, ki so z naših vrtov že skoraj izginile, saj niso več moderne. Vse omamno dehti. Pomlad je dobesedno v zraku. Cesta se začne počasi dvigati.

Vinko najde  več štiriperesnih  deteljic in podari vsaki od deklet eno. Za srečo. Še kako jo bomo potrebovale.  Pot  gre mimo starih kmetij, ki so še ohranile sto in več letno kmečko arhitekturo. Pri nas takšnih kmetij skoraj ni več. Kmetje zgradijo nove moderne hiše, stare ob njih pa pustijo propadati. Tu so še ohranjene podobe nekdanjih mogočnih vasi, stare hiše so lepo vzdrževane. Nad prelepimi kamnitimi portali so letnice gradnje, nekatere hiše imajo umetelno izrezljana lesena vrata.  Kar naprej bi se ustavljala in fotografirala. 

Vinku omenjamo kavo, a nas gladko presliši in še malce bolj pospeši korak, ko gremo mimo kakšne gostilne. Vse je ob tej zgodnji uri in zaradi praznika še zaprto, reče. Pot se vedno bolj strmo dviga. Klanec in teža rukzaka me začneta zdelovati. V obraz postanem čisto zaripla. Saša si me ne upa pogledati, ker ve, da me matra. Kadar pa se pot poravna ali gre navzdol, je moj korak lahek. Ravno obratno sem narejena kot drugi, ki jim je teže hoditi navzdol, ker trpijo kolena. Ob kapeli zagledamo klopco. Počitek. Vinko privleče termosko in iz nje zadiši vroča kava.

Počitek nam privošči še kar kmalu za tem. Kasneje ugotovimo, da se za takšno prijaznostjo  vedno skriva past, saj je potem treba navadno zagristi strmo v hrib. Sedimo na klopci. Za ogrado se pasejo krave, pod nami se že kar daleč spodaj vidi Gradec, bleščijo se rumena polja ogrščice. Nad nami se dviga gora Schoeckel, visoka 1.453 m, domača gora in priljubljena izletniška točka prebivalcev  Gradca. V lepem vremenu seže pogled z vrha te gore kar 150 km daleč in se vidi do Slemena in Triglava.  Vinko nam zagotovi, da nam ne bo treba na vrh, temveč samo do prelaza. Z pozicije naše klopce, na kateri počivamo, prelaz ni bilo videti prav daleč. Seveda JE daleč! Res, da nismo šli čisto do vrha Schoeckla, prav veliko nižje pa tudi ne. Do vrha gore sicer vozi vzpenjača. Srečamo več planincev in tekačev, ki kar nekaj zamrmrajo v brado in šibko pozdravljajo ali pa sploh ne. Pogrešam kleno, glasno in prešerno slovensko planinsko pozdravljanje.

Iz vasi zavijemo v gozd in opazimo podrto, nalomljeno in izruvano drevje. Korenine žalostno štrlijo iz zemlje, vrhovi mogočnih smrek so odlomljeni. Cesta je na nekaterih predelih neprehodna ne samo za promet, temveč tudi za pohodnike.  Na njej so oznake, ki opozarjajo, da je prehod nevaren in na lastno odgovornost. Zaviti je treba v breg in prečkati podrta debla. V gozdovih hrumijo  delovni stroji, ki odpravljajo škodo in posledice neurja. 27. 1. 2008 je tukaj divjal orkan Paula. Znanstvenik, ki  mu je dal ime,  je moral biti hudo jezen na neko Paulo. Ženo, taščo…? Ta podivjana Paula je uničila ogromne površine gozdov in naredila veliko škodo, ki jo kmetje odpravljajo še sedaj. Ob skoraj vseh hišah vidimo dolge skladovnice sveže nažaganih drv, tramov in lesa nasploh. Tukaj domuje  sedaj veliko skladateljev (drv).

Hoja čez korenine in izogibanje drevju jemlje dodatno energijo. Hrib je strm in meni počasi zmanjkuje moči. Vinko me potolaži: »Samo še malo, pa bomo na vrhu. Nato te čaka nagrada in presenečenje.« »Kakšno pa?« me zanima. »Kapelica in v njej sv. Jakob,« pojasni Vinko.  Morda mi ta obljuba res da moč, s katero zmorem še zadnji vzpon čez prelaz Schoeckelkreutz na 1.200 mnv (slabih 250 pod vrhom gore torej), nato pa spust navzdol. Rahlo, a vztrajno prične deževati. Iz nahrbtnikov potegnemo pelerine in dežnike.

Med nami se kljub naporom nenehno razlega smeh. Dekleta ves čas klepetamo. Midve s Sašo se poznava do nule, kot se reče, z Niko se spoznavamo sproti. Tako sproščeno in pozitivno osebo težko kje srečaš. Sama se nimam ravno za pesimistko in mislim, da dokaj realno gledam na svet, a v primerjavi z Niko sem prava nergačica in skeptik. Niko preprosto razveseljuje VSE, v vsem vidi nekaj dobrega in prijaznega. Vsi štirje dnevi so, z izjemo res hudih naporov, polni smeha in radosti.  Kadar pove Saša  kaj sočnega ali malce opolzkega, Nika začudeno na  dolgo zapotegne: »O, Sašaaaaaaaaaaaaaaa!« In planemo v krohot.  Njen optimizem nas  vse drži  pokonci. 

Že kar kmalu pridemo do kapelice sv. Jakoba. Vinko nam prevede napis iz nemščine: ”Živimo, pa ne vemo kako dolgo, umrjemo, pa ne vemo kdaj, potujemo, pa ne vemo kam, čudi me, kako sem lahko ob vsem tem tako dobre  volje. Živimo brezbrižno in ne opazimo, da je življenje z vsakim trenutkom krajše.”

Na vhodu v gostilno nas pričaka prijazen pozdrav Willkommen, v notranjosti gostilne, pred katero je parkiranih več vozil, pa prijazne kelnarce, oblečene v dindrle. Nekaj malega pojemo in pijemo jabolčni sok, ki ga točijo v pollitrskih kozarcih. Ta sok je  tukajšnja specialiteta in res odžeja.  V gostilni  je veliko družin, ki so prišle na nedeljsko kosilo. Vsi so pražnje oblečeni. Ko odhajamo, pristopi k nam eden od gostov. Z  rahlo zapletajočim jezikom naroči Vinku pozdrave za nekoga v Mariazellu. Bomo sporočili, obljubimo, čeprav ne vemo niti, kako je temu moškemu ime in komu moramo sporočiti pozdrave. 

Gremo dalje. Cesta se sedaj strmo spušča v dolino. To pomeni, da se bo kasneje sigurno enako strmo tudi dvignila. Ves čas imam v glavi strah in grožnjo pred klanci. Najbrž sem se v svoji glavi že prepričala, da strmine ne zmorem in zato še težje hodim. A navzdol mi gre odlično. Pot je podobna tisti s Preske proti Pustovem malnu. Lepa makadamska cesta, ob strani šumlja potoček, na obeh straneh so gosti gozdovi.

Mokrota prižene na plan močerade. Nekaj časa hodimo po asfaltu, ob magistralni cesti. Vinko predlaga bližnjico, po kateri bi presekali pot, le malce strma je. Tako pravi, a se izkaže, da je nenavadno usmiljen do nas. Ta strmina ni pravzaprav nič v primerjavi s tistim, kar nas dejansko še čaka, o čemer Vinko previdno molči in kjer ni nobene možnosti izbire. Na širnih travnikih se pasejo krave, zelena barva trave se preliva z rumenimi regratovimi cvetovi. Nebeško lepo.

Naslednja postaja je mesto Passail, očarljivo mestece z lepim trgom, fontano in velikimi cvetovi tulipanov v parku. Dekleta se postavimo vsaka pred svoj tulipan, poziramo in se zraven prešerno smejimo. Spet nam je dovoljen postanek v vaški gostilni. V avstrijskih gostilnah imajo na vseh klopeh blazine, na katerih se da imenitno počivati. Naročimo samo pijačo in kapučino, lačni pa nismo. Gostilničarka pove, da je do tam, kjer nameravamo prenočiti, dobre 3 – 4 ure hoje. Dobro. Ura je blizu štirih, do osmih zvečer pridemo. Vinko nam v svojem programu zagotavlja, da hodimo samo podnevi. Vseeno ne spregledam rahlo dvomljivega izraza na obrazu kelnarce.  Da ni morda dlje, kot nam zagotavlja Vinko?

Zunaj uliva. Težko je iti iz tople in suhe gostilne v dež. Nikin optimizem nam da pogon: »A ne bo fletn, ko bo nehal deževat?« pravi.  Ne moreš biti slabe volje. No, prav, pa gremo. Ogrnemo si pelerine in jo mahnemo v dež. Vedno bolj neusmiljeno uliva. Pot gre sprva še po asfaltu, nato pa zavije v hrib in se po ozkem grabnu strmo dviga kvišku. Vsake toliko časa nam pot preseka široka steza, ki očitno vodi okrog hriba in bolj po ravnem. Vinka skušam prepričati, da najbrž tudi ta pot vodi do našega cilja, vendar bolj po položnem, a je gluh za vse moje sugestije. »Ne, ta pot gre nekam čisto drugam, izgubili se bomo,« me kratko zavrne. Pohlevno capljam za ostalimi, lovim sapo in komaj zmorem peklensko strmino. Klanec ne popusti. Vem, da je nesmiselno spraševati, kako daleč je še, a rada bi slišala, da smo že čisto blizu. Vinko poje:  »Strma je pot v nebo, strma zelo, ali lahka s teboj, ti greš z menoj…….«  V gozdu se začenja temniti, najbrž bo kmalu, če drži podatek iz gostilne. Hodimo že več kot tri ure. Pridemo do izvira reke Rabe. Pri izviru je vodni mlinček. Nimam moči, da bi šla do njega. Obnemorem ob križu, globoko diham in si mislim, da ne morem več dalje.  A tema nas priganja in spet zagrizemo v hrib. Komaj še kaj vidimo tla. Pot je lepa, priznam. Če bi jo hodili spočiti, bi bilo krasno, po enajstih  urah intenzivne hoje pa postane še tako lepa in lahka pot  prava Kalvarija. Končno pridemo iz gozda in smo na vrhu planote. Doživimo sončni zahod. Za obzorjem se poslavljajo zadnji sončni žarki. Kljub neznanski utrujenosti še vidim lepote narave. Škoda, da jih zaradi popolne izčrpanosti   ne morem bolj intenzivno občutiti.

Zadnji koraki prevzamejo Vinka z verzi: ”Tu visoko gori so macesni goli. Sneg leži in veter ječi.”  Je že tako v življenju in na romanju, da so različni časi.

 Vinkova molitev za to romanje in za ta hip: “Ti poznaš mojo prihodnost. Moje življenje je pot, vsak dan grem en košček naprej. Mnogo sem doživel: srečne dni: bilo je kot sprehajanje po cvetočem travniku, žalostne dni: pot je bila dolga in tiha, dolgočasne dni: bila je pot  preko velikega praznega prostora, napete dni: bila je kot gorska pot, polna presenečenj. Pot ne hodim sam. Z menoj gredo ljudje, pomagajo mi, ko mi gre za nohte. Rad bi videl celo pot, toda vidim le en košček, ki leži za menoj. Kar je pred menoj, tiči v temi. Bog, čuvaj mojo pot.”

Z vrha se spustimo v dolino. Prečkamo smučišče Holzleister. Spodaj je cesta in postaja žičnice, zraven gostilna, ki je zaprta. Vinko pokliče po telefonu prijatelja, ki naj bi nas nocoj prenočil. Slišimo, kako reče »ena ura«. Ojoj, bo še šlo eno uro? Verjetno je treba prečkati le še tole planoto, podobno Vel. planini. Sprašujem se, če je Vinko res govoril s tem znancem. Na tem področju namreč ni gsm signala. Verjetno nam je pogovor zaigral, da bi nam dal moralno moč za nadaljnjo hojo. Spodaj po cesti pripelje avto. Odpelje mimo. Če bi bili bližje, bi ga štopali. A če je avto, najbrž nismo daleč od civilizacije. Gremo dalje. Vzpon čez Vel. planino, med kravjaki in razmočeno zemljo. Nič posebnega, če ne bi bilo za nami že toliko ur hoje. Čez več kot eno uro vzpona pridemo do vrha planote in še vedno ni videti cilja. Preplezati je treba ograjo za živino, stopiti na leseno pručko in narediti korak čez.

 Skoraj nemogoče! Komaj komaj se potegnem kvišku in povlečem za seboj svoje utrujeno telo, obteženo z rukzakom. Na ograji, ki sem jo prestopila, piše, koliko je še do cilja. Nočem vedeti in ne slišati.  Saj smo že skoraj tam. Čudna tišina, ki vlada med nami, mi da vedeti, da najbrž še nismo. Izustim: »Vinko, zdi se mi, da te zdajle malce sovražim.« Gleda me resno in zaskrbljeno. Deli nam naglavne svetilke. A še nismo na cilju? Jih bomo še potrebovali? Kako, da ima štiri svetilke, če je obljubljal, da bomo hodili le podnevi? Trdna tema je. Pot vodi navzdol po ozkem grabnu, polnem spolzkih kamnov in korenin. Spotikamo se vanje. Kaj, če si kdo zvije ali zlomi nogo? Kako ga bomo spravili od tod? Smo sredi gozda, izgubljeni in pozabljeni od vseh. Ko se pot spet obrne navzgor, Vinku rečem: »Če gremo še enkrat navzgor, te ugonobim!« Odgovora ni, le steza se dviga in dviga, moje moči pa upadajo. Ne morem. Vrti se mi, slabo mi je od napora, čutim, da mi srce noro razbija. Občutek imam, da mi bo počilo, da ne bo zdržalo tega napora. Ulijejo se mi solze. Še dobro, da se ne vidi. Tudi Saši popustijo živci. Z jokajočim, še bolj pa s togotnim glasom, nadere Vinka. On ne reče nič. Očitamo mu, da bi moral vedeti, da takšne poti ne zmoremo, da je precenil naše moči. Takšen podvig bi moral raztegniti na dva dni in ne na enega.

Šli smo vase. Vsak vase. Molče in počasi napredujemo. Le Nika opazi, da je noč zvezdnata in uživa. Toliko zvezd na nebu še ni videla.

Čez dobri dve uri in pol od tam, kjer smo si nadeli svetilke, zagledamo v daljavi luč. Ura je 22.30. Samo še prehod preko jase. Vinko se tiho in previdno oglasi. Pove, da se prostorna jasa imenuje »Šminkenvajse«, to je travnik, kjer se dekleta našminkajo in uredijo za slovesen vstop v gostilno, kjer jih čaka snemalna ekipa in poročilo na televiziji. No, štos se nobeni ne zdi posebno smešen.

Končno – gostišče Strasseg. Cilj! Zmaga! Zmaga je nagrada za tistega, ki vztraja toliko časa, da premaga bolečino in napore. Ne morem verjeti. Zaradi utrujenosti se ne moremo radostiti. Moje želje so omejene zgolj na to, da snamem rukzak, sezujem gojzarje, se umijem in padem v posteljo.

Oskrbnik nam dodeli sobo v stavbi zraven gostilne. Vsak si izbere svojo posteljo. V kopalnicah teče mrzla voda. Nekaj časa je treba počakati, da priteče topla voda, a do takrat se umijem že z mrzlo.  Vinko nam iz gostilne prinese topel čaj. Popijem ga, se pokrijem z nekaj odejami in najbrž v trenutku zaspim. Vinko še nekaj šari naokrog.

Nika izgine. Vinko stopi do gostilne na pivo in na klepet z Gabi. Ko se vrne, Nike še vedno ni. Še enkrat pogleda po vsej hiši. Ni je. Pogleda še njeno posteljo, kjer je na področju vzglavja kup dek. Preostali del postelje je prazen. V vzglavju je Nikin obraz. Gotovo je zraven tudi celo telo. Dolginka se je spravila v položaj fetusa in zaspala kot dojenček v prapoložaju. Saša vzdihuje na postelji in objokuje svoje boleče noge.  Vino in večerjo izpustimo iz programa. Spim globoko in trdno.

Gradec je na višini 363 m nmv, povzpeli smo se na prelaz Schoekelnickel, ki je na 1.200 m, se spustili do Passaila na 653 m in se ponovno dvignili na 1.450 m. Prelaz Strasseg, cilj prvega dne romanja, je na 1.170 m.  Vinku se je v programu zapisalo, da bomo ta dan prehodili 38 km. Hodili smo od 7.00 do 22.30 ure, z nekaj vmesnimi postanki. Kasneje je Vinko s težavo priznal, da smo ta dan verjetno prehodili kakih 50 km. Z vso pravico smo bili pošteno utrujeni.

 2. dan – petek, 2. 5. 2008 (najmanj 35 km)

Prebudim se sveža in spočita. Umijem se, preoblečem in še malce ležem na posteljo. O, Vinko nam je dovolil daljše spanje, si mislim, saj je po programu vstajanje ob šestih.  Jutro se blešči v polnem sijaju.  Dežja ni več. Ko pogledam na uro, vidim, da še ni šest.  Vsi smo budni in veseli. Sašo zastoka: »Matr, me bolijo noge, kolena…« Nika ji v svojem značilnem optimizmu odvrne: »A ni fletn, vsaj veš, da jih imaš« (noge namreč). Ni je stvari, ki bi Niko spravile v slabo voljo. Če pomislim na svojega vrstnika, ki so mu pred kratkim zaradi bolezni odrezali nogo, smo res lahko hvaležni, da imamo noge in da nas lahko bolijo. A s takšno hvaležnostjo vseeno ne gre pretiravati.

Odpravimo se v gostilno, kjer nas že čakajo lepo pogrnjene mize in zajtrk. Mnjam, mnjam, kako omamno diši kava! Pri sosednji mizi sedi skupina avstrijskih romark, ki jih vodi Vinkova znanka Gabi. Vinka poznajo vsi, kjerkoli se ustavimo. Nič čudnega, saj že devetič roma po tej poti, zgovoren je in rahlo nenavaden in si ga tukajšnji domačini z lahkoto vtisnejo v spomin.

Gostilna je prijetna in polna nekih nenavadnih ljudskih glasbil, domačega orodja in drugih stvari. Na stenah visi rog, trobente, harmonike, košare, lestve, lesena kolesa z lojtrnika, venčki, majolike, rudarske svetilke, fotografije narodnozabavnih ansamblov. Tudi okrog hiše je pestro.  Na lesenem plotu so obešeni ponošeni gojzarji, pred vhodom je velikanski lesen gojzar, pod kozolcem ptičji strašili, skalnjak krasijo palčki…

Vinka vprašamo, kaj pomeni jutranje Rudlnovo glasbeno voščilo. Le skrivnostno se smehlja in ne reče nič. Rudl je gostilničar. Saša pripomni: »Ne žel si, da b’ ti Rudl zaigral na tistle orjaški rog, ki vis na sten.«  

Ko pa se bliža sedma in Avstrijke vstajajo, nas priganja ven, ker da bomo hodili skupaj.  Avstrijke se postavijo pred vrata in čakajo. Prikaže se Rudl s harmoniko. Počaka, da se vsi zberemo.  Zaigra dve poskočni melodiji na frajtonarico.  Njegova pokojna mama mu je namreč naročila, da mora s pesmijo in lepimi željami pospremit vsakega romarja, ki zapusti njegovo gostišče.

Rudlovo voščilo romarjem: »Naj vas spremlja Marija, ko si boste naložili težke nahrbtnike, ko vam piha veter v prsa, ko vas peče sonce po obrazu, ko vam ledenijo uhlji v mrzlem vetru, ko vam dež moči nahrbtnike, ko vam trdijo prsti na rokah, ko vas pečejo žulji na podplatih, ko se vam šibijo kolena, ko vam  pohaja volja. A vseeno bodite veseli in stopite pred oltar Marije v Mariazell. Marija vam  bo naklonila srečno romanje na cilj, na zemeljski in nebeški cilj. Romanje je molitev, kjer se besede izgovarjajo s koraki. Naj romarji ponesete radost v svet.«

Še enkrat nam zaželi srečno romanje, zatem se poslovimo. Krenemo tik po sedmi uri. Avstrijke hodijo pred nami in so precej hitre. Pot je lepa, položna, tu in tam se malce vzpne, sicer pa je danes takšna, kot jo je obljubljal Vinko – kot Pohorje. Malo gor in dol. Jutro se prebuja v prečudovitih barvah. Na travi in drevju se bleščijo kapljice rose, pajki so razprostrli svoje nežne mreže, med visokimi smrekami si utirajo svetlobno pot sončni žarki, mečejo sence in obdajajo gozd s skrivnostno mistično svetlobo. Tišino »moti« le ptičje petje.

Travnata pot, po kateri hodimo, je mehka kot preproga. Vedno pogosteje se pojavljajo markacije z oznako Mariazell. Ustavljam se vsakih nekaj metrov in fotografiram. Ne morem se nagledati prekrasnih prizorov. Drži rek, da je treba uživati v majhnih stvareh, mogoče kasneje spoznaš, kako velike so bile. Uživam vsak trenutek, vsak korak. Ni mi mar, da hodim zadnja. Vinko nam je že zdavnaj ušel naprej z avstrijskimi romarkami. Pot je takšna, da se ne moremo zgubiti ali je zgrešiti. Uživam na vsakem koraku. Tudi tukaj nam je ponekod postavila na pot ovire besna Paula in moramo plezati čez podrto drevje ali se plaziti pod njim.  Razen nas ni nobenih drugih pohodnikov, romarjev ali planincev, poti so samotne.

Jutranja zora je naš čas, ko veter poje v gorah, sonce kaže daljne doline in nam prinaša življenje.

Na sončni jasni se skupina ustavi. Kratek počitek.  Vinko nas že prej vpraša, če kaj pojemo. »Če ni mus, raje ne,« se diplomatsko ognemo. Z odgovorom ni preveč zadovoljen. Na jasi bomo molili. Vinko začne prvi. Pred avstrijsko – slovenskimi romarkami pove misel v slovenščini.

“Če misliš, da bo tvoja pot brez ovinkov, se motiš.  Če misliš, da jo boš zgrešil, ker ji ne vidiš konca, se motiš. Če misliš, da si že zadosti hodil in slednjič lahko sedeš in se odpočiješ, se motiš. Če misliš, da mora Gospod  pot pod tvojimi nogami zgladiti, se motiš. Hodi po poti, ki ti jo je Gospod namenil, hodi veselo in vriskaj in pojdi naprej, na koncu te čaka Nekdo.” S Sašo se spogledava. Občutek imam, da nas je Vinko okrcal, da smo premalo vztrajne, preveč mehkužne, da smo sinoči preveč jamrale. Mogoče so Avstrijke res nekoliko bolj vzdržljive in hitrejše od nas, a če pogledam daleč okrog sebe, ne poznam skoraj nikogar, ki bi zdržal takšno turo, kot smo jo včerajšnji dan me. Prebrana misel je lepa, globoka in dobronamerna, a vseeno malce zaboli in zaskeli pri srcu.

 Za  Vinkom molijo Avstrijke v nemščini, nato skupaj zmolimo očenaš vsak v svojem jeziku. Večjezične molitve me vedno pretresejo. Rada poslušam prepletanje slovenščine s tujim jezikom, ponosna sem na našo lepo govorico.

 Z Avstrijkami se odpravimo dalje in nekaj časa hodimo skupaj. Gozd se tu in tam malce razpre in prečkamo široke jase in pašnike, prekrite z otočki belih kronc in zvončkov, jagodnih cvetov, grmički borovničevja in raznih cvetočih rož. Po tleh je veliko lišajev.  Pot je bolj razmočena in blatna, paziti je treba na vsak korak.  Tu in tam so zaplate snega. Podatku, da smo na višini 1.500 m, ne verjamem preveč, ker je vegetacija podobna tisti pri nas nad 2.000 m. A menda smo res na višini Rogle.  Planine so prelepe, pot pa ne prenaporna, mirna in spokojna.

Punce ves čas klepetamo. Ne zmanjka nam tem in snovi za debatiranje. Vinko nas kdaj pa kdaj ošvrkne z očmi. Menda klepetanje škodi hoji, saj se včasih tako zagovorimo, da se moramo ustaviti in besede podkrepiti z mimiko, kretnjami… S tem pa po nepotrebnem izgubljamo energijo in čas, lepo prosim. Vinko hodi pred nami, ujame kdaj kak košček naših debat in si misli svoje, včasih pa si ne more kaj, da ne bi tudi sam kaj dodal in pripomnil.

 Smejimo se ves čas, smejimo kljub naporom, smejimo tudi, ko smo izčrpane in na robu moči. Prav fajn smo in fletne, ne?

 V kraju Schanz si privoščimo kosilo, jabolčni sok in pivo. Avstrijke tudi. Skupaj se tudi odpravimo dalje, potem pa se kolona počasi raztegne in raztrga.  Slovenski romarji ostanemo zadaj in Vinko, ki je prej hodil z domorodkami,  se mora spet sprijazniti zgolj z našo počasnejšo družbo. Poti postanejo bolj obljudene. Srečujemo vedno več pohodnikov. Romarska pot Mariazellweg je označena kot 06. 

Vedno pogosteje naletimo na zaplate snega. Sneg je razmočen in se udira. Nika in Saša imata obute superge, zato morata še bolj paziti, kam stopita.  Medtem, ko je Vinko čakal na nas počasnele in klepetulje, nam je postavil snežaka, ki se nam je smehljal sredi poti. Za dober foto posnetek sem legla na tla in v hipu je na meni mrgolelo gozdnih mravelj, da mokrih kolen niti ne omenjam.

Ob 15. uri se v gostišču na hribu Stanglalp spet ustavimo in naročimo tukajšnjo specialiteto, nekakšno smetanovo torto. Na krožnike dobimo pravo goro smetane.  Izvemo, da so Avstrijke pospešile korak, ker bodo skušale v dolini ujeti avtobus, ki vozi ob 17. uri. A ga ne bi tudi mi?  Vinko vprašanje seveda presliši.

Ker je vreme čudovito jasno, je s tega hriba čudovit razgled. V daljavi se dviga mogočno gorovje, dvatisočaki, katerih vrhovi so pokriti s snegom. Saši naročim, naj pozira tako, da se bo videlo gorovje v ozadju. »Če bi nam slučajno jutri Vinko rekel, da moramo tja,« se šalim.  Šalim??? Naslednji dan smo ravno s tistih gora gledali ta hribček, na katerem stojimo danes. Še dobro, da tega zdaj še ne vem, kajti Vinka nisem želela vprašati, v katero smer gremo naslednji dan, ker nisem hotela slišati odgovora. Bolje, da ne vem, kaj nas čaka.

Do teh zasneženih gora v ozadju smo prišli naslednji dan

Spet se spuščamo skozi gozd strmo navzdol. Pot je kamnita in polna korenin, a lepa.  Z Niko hodiva malo naprej in prvi zagledava luštnega kodrastega mladeniča, ki sedi na hlodih in očitno zbira pogum, da zagrize v hrib,  v smer, od koder smo prišli mi. Iz velikega rukzaka mu štrli škatla za violino. Počakam ostala dva naša romarja in Vinku rečem, da bom tega fanta zamenjala zanj, da je videti bolj prijazen in manj mučiteljski. Fant nas vpraša, če smo Rusi, da tako sklepa iz govorice. Pojasnimo mu, od kod prihajamo in potem opazi Jakobove školjke na naših nahrbtnikih. Pade beseda Camino, pozna to romarsko pot. »Od kod pa ti prihajaš?« ga vprašamo. Pove, da z Dunaja, da mu je ime Christian, da je pravkar doštudiral. »In kam greš? Tja gor?« pokažemo v  hrib, s katerega smo pravkar prišli. Prikima. Še vedno vrtamo vanj. »Kam pa potem?« »V Jeruzalem!«  ?????!!! Kako? Peš v Jeruzalem? Sapo nam vzame od presenečenja. »Ja, na božični večer, 24. 12. 2008, bom v Sveti deželi!« Ne moremo skriti navdušenja. Vinko ga prosi, naj nam zaigra na violino, a se izmika. Utrujen je, pa dež je začel škropiti, mora naprej. Vinku je kasneje žal, da mu ni on zaigral na orglice in da mu nismo podarili vsaj kakšne malenkosti. Poslovimo se z besedami Buen camino.

Christian, ki roma peš od Dunaja do Jeruzalema

Še dolgo imamo Christiana v mislih, občudujemo njegov pogum, mu zavidamo njegovo svobodo.  Kako velik cilj si je zadal! Ni še ukalupljen v okove vsakdanjega življenja,  v pehanje za zaslužek, za preživetje družine, borbo za standard, za materialne dobrine. Mi se le za nekaj dni uspemo odtrgati od vsega tega in si delamo utvare o svobodi, čeprav vemo, da se bomo vrnili v isti ritem in si le kdaj pa kdaj dovolili sanje o drugačnem življenju, ki bi ga morebiti lahko živeli. Kar se mene tiče, sem vseeno lahko hvaležna za svoje življenje in za vse, kar imam, predvsem za svoje najdražje, sanje pa so začimba vsakdana. Srečno pot, Christian!

Malo kasneje počivamo pod drevesi v gozdu, glodamo jabolka in lupimo pomaranče. Iz daljave se slišijo glasovi mesta, hrup avtomobilov.  Še malo, pa bomo v Mitterdorfu (592 m nmv), ki je pomembna postaja na romarski poti v Mariazell. V bližini se nahaja elektrarna na reki Mürz.  Od tam, kjer smo popoldan jedli smetanovo torto, smo se spustili za  1.000 m višinske razlike.  Prečkamo most čez avtocesto in smo pred velikim pašnikom, na katerem se pasejo biki. Niki se močno smili bik, ki ima v nosu rinko. Vinko pojasni, da je rinka zato, da bik ne more piti mleka pri kravah mlekaricah. Eden od bikcev se radovedno približa ograji in ljubeče oblizne Vinka, ki komentira: »Če to ni čudno! Ob treh ženskah se lubčkam z bikom!«

V lepo urejenem Mitterdorfu, ki šteje vsega skupaj 2.500 prebivalcev, se spotoma ustavimo v gostilni na zadnjem pivu. Od tu so se avstrijske romarke peljale do naslednje vasi z avtobusom. Natakarja vprašamo, koliko km je do Veitscha, kjer prenočujemo. 7 km. OK, to bomo zmogli, čeprav se spet pripravlja k dežju. Ko se že napotimo dalje, pokažem Saši kombi z napisom taxi. »A se ne bi peljali?« takoj zgrabi priložnost. Mirno jo ignoriramo. Ah, to urico in pol bomo pa že zmogli. Pot do naslednjega mesta poteka ves čas po asfaltu. Ostali trije zaženejo tak tempo, da jih komaj dohajam. Nekajkrat zakličem za njimi, naj malo obrzdajo konje, pa kar divjajo dalje. Vdano motovilim za njimi v svojem počasnem ritmu. Teh 7 km prehodimo v eni uri! Če smo bili še v Mitterdorfu polni energije, so nam ti zadnji km posrkali vso moč. Pri vstopu v mesto srečamo Avstrijke, ki nam radostno mahajo in čestitajo, da smo uspeli prehoditi tudi del poti, po kateri so se one peljale. Če bi imele one takšnega priganjača, kot je naš Vinko, se tudi ne bi peljale! Slovenske romarke se zgrudimo na klopi v parku v kraju Dorf-Veitsch in nam ni mar za lep kip sv. Vida sredi parka.  Nocoj spimo v župnjišču. Župnika še ni doma. Menda ima šmarnice pri križu, ki se dviga nad mestecem. Križ se vidi po vsej dolini. Vinko je nekaj omenjal, da bi šli do križa, vendar zdaj modro molči, ker ve, da ne bi nobene prepričal, naj se nocoj vzpne še na kak hrib. A njegov molk vseeno nekaj pove. Dvomim, da se je odrekel želji, da vidimo križ od blizu, torej ga bomo najbrž jutri zjutraj.  Na dvorišču župnišča, ki se nahaja v velikem 400 let starem dvorcu, za katerega se vidi, da je bil pred kratkim temeljito obnovljen, razložimo rukzake. Vinko privleče iz svojega kruh, slanino, sir, čebulo, sol, sladkor, za vsakega od nas sok… in svečko, ki jo prižge za romantično vzdušje.  Večerja ob svečah, pod imenitnimi arkadami župnišča, je čudovita. Če smo  Vinka punce zadnje kilometre že spet malce preklinjale,  mu zdaj odpustimo vse grehe in priganjanje.

Ko pride župnik, nam oddeli sobo. Župnišče je tudi v notranjosti osupljivo lepo. Pohištvo je staro več sto let, po stenah so gobelini in slike. V naši sobi je osem pogradov. Razporedimo se po njih, se stuširamo in spravimo v postelje. V postelji nekaj časa berem Vinkovo Sv. pismo,  pošljem nekaj sms-jev, potem pa kar kmalu ugasnemo luč in zaspimo. V smehu in z dobro voljo.

Menda je bilo danes 35 km hoje, a se Vinko kasneje zgliha, da je je bilo precej več.

3. dan – sobota, 3. 5. 2008 (30 km)

Še preden vstanemo, iz kuhinje zadiši po kavi. Hitro se umijemo, oblečemo, pripravimo rukzake in pospravimo postelje. Zajtrk nam streže sam župnik. Na praznično  pogrnjeni mizi nas čakajo pogrinjki in prižgana sveča.   Župnik nenehno sprašuje, kaj še želimo in s čim nam lahko še postreže. Na koncu nam  daruje nekaj žetonov za križ. Me še nismo vedele, kaj to pomeni, Vinku pa je vse jasno.

Ob sedmih se poslovimo od gostoljubnega župnika in si oprtamo rukzake.  Takoj za cerkvijo in župniščem se začne strm klanec, ki vodi do križa. Noge so težke. Z naporom se vzpenjam in si mislim, če mi je bilo treba tega matranja. Mar bi šli bolj po položnem. A nas mora Vinko res zvleči na vsak hrib? Na vsakem ovinku so postavljene učne table, ki prikazujejo tukajšnje živali,  rastlinstvo, drevje, gobe. Ob ogledovanju tabel prilezemo počasi do vrha. Pred nami se prikaže veličasten lesen križ.  Ko  ga zagledam v vsej njegovi veličini, se nehote tudi sama  pokrižam. Ime križa pove vse: križ romarjev, romarski križ, namenjen romarjem v Mariazell. Visok je 40,70 m in širok 27 m. Menda je največji lesen križ na svetu. V notranjosti križa je 160 stopnic, ki vodijo v osem nadstropij.  Vsako nadstropje predstavlja prvotno zgodovino, začetke sveta in človeštva.

Geneza. Prvi dan je Bog ustvaril nebo in zemljo, drugi dan je Bog ustvaril…. Vse do sedmega dne, ko je Bog počival po vsem svojem delu, ki ga je  opravil.

V vsakem nadstropju so umetniške fotografije prikaza stvarjenja sveta. V najvišjem nadstropju je oltar in klopi. Menda se v maju tukaj vsak večer opravljajo šmarnice.  Križ je bil blagoslovljen in odprt za romarje v maju 2004. Za vstop vanj potrebuješ žeton, ki stane 2 €.  To so žetoni, ki nam jih je podaril župnik.

Z najvišjega nadstropja občudujemo razgled na Dorf-Veitsch in na dolino, po kateri smo včeraj hodili.  Vinku priznamo, da se je splačalo povzpeti sem gor in da bi veliko zamudili, če ne bi šli. Znotraj lesenega križa, v tišini in miru, ob žvrgolenju ptic, dviganju meglic in prebujanju novega dne nam Vinko prebere jutranjo molitev, hrano za dušo. 

Odpravimo se dalje in pridemo do rudnika magnezita. »O, a smo že v  Trbovljah?« komentiramo sivo pokrajino, zaprašene tovarniške zgradbe, visok dimnik, lapornasta tla in značilno industrijsko rudniško okolje. Zasavje je prišlo za nami. Najdemo bližnjico, ki nas vodi naravnost na tovarniško dvorišče, med stroje, jaške in skladišče vreč. Nihče nas ne preganja, čeprav stroji hrumijo in očitno teče nek delovni proces. Mirno pridemo mimo vratarnice. Spet postanek pri gostilni in kava, pa še ni dolgo, kar smo jo pili v župnišču. Vinko je sumljivo dobrosrčen, najbrž nas čaka nekaj hudo napornega.  Pred nami se dvigajo visoke zasnežene gore, ki jih moramo prečkati, a menda ne bomo šli čisto do vrha. Odvračam pogled od njih, ker se bojim vzpona. Vem, da bo zame težko.

Sprva hodimo še po lepi zeleni dolini. Ob potoku rastejo šmarnice. O njih sem nekoč prebrala: Šmarnica je prav posebna cvetlica. Lahko jo primerjamo z našim človeškim doživljanjem, razpoloženjem, čustvovanjem. Šmarnica cveti, lepo diši. Tudi mi cvetimo, ko smo srečni, zadovoljni, ljubljeni, uspešni, zdravi, neobremenjeni. Šmarnica je strupena cvetlica. Tudi mi smo lahko strupeni, ko smo neprijazni, nehvaležni, ljubosumni, prepirljivi, zadirčni, nepotrpežljivi, vzkipljivi… Šmarnico imenujejo tudi solzico.  Solze so del našega življenja, ko smo žalostni, razočarani, nesrečni, osamljeni, nerazumljeni, odrinjeni, zapostavljeni, zagrenjeni, bolni…

Fotoaparat zabeleži podatek, da je do vrha gore Hohe Veitsch 3 ½ ure, do prelaza Rotsohl pa 2 ½ ure. K sreči mi ti podatki ne pomenijo nič, saj ne vem in (še) nočem vedeti, do kam gremo.  Pri zadnjem počitku pred vzponom se nam pridruži mačka, ki nas spremlja precejšen del poti. Začnemo se torej vzpenjati. Pot vodi skozi gozd in strmo navzgor. Že kmalu se upeham in začnem loviti sapo. Teža nahrbtnika me pritiska navzdol. Čutim bobnenje v prsih, pritisk v ušesih, v glavi, vrtoglavico, slabost. Stezo vsake toliko časa preseka širša pot. Vinka spet nagovarjam, da gremo po njej, pa pravi, da ne ve, kam vodi in da moramo po tej, ki jo pozna in ki je označena. Vem, da mora biti tako, a telo ne prenese tolikšnega napora. Nika hodi z lahkoto, saj je vajena strmin Ratitovca in ima nasploh rada hribe in skale, Saša pa je pri vzponih v bistveno boljši formi od mene in tudi lepo hodi. Ostajam zadaj. Po dobrih dveh urah same strmine mi popustijo živci. Ulijejo se solze, začnem hlipati. Na neki jasi me ostali počakajo. Grem mimo njih in dalje. Ne morem se ustaviti. Vinko me dohiti in vpraša, če mi pomaga nositi rukzak. Odklonim in povem, da me je izdala psiha in da moram biti sama. Da sploh nisem tako fizično utrujena, kot sem bolj na koncu z živci. Nekaj časa bom hodila sama, pa bo najbrž bolje. Vinko me pusti samo in grem naprej po označeni poti. Sprva še tečejo solze, potem se umirim in mi odleže.  Prečkamo lesen most, pod katerim je  hudournik. Na nasprotni strani so snežni zameti. Včasih se do kolen ugreznemo v sneg, razmehčan od sonca. Počivamo pri izviru.

Vinko potegne iz svojega čudežnega nahrbtnika, v katerem ima VSE, pasto za gojzarje in nam jih namaže, da nam ne bo premočilo. Temu se reče, da ima v rukzaku vse, samo fajmoštra ne, ima pa Sv.  pismo! Da punčke Kaje, ki jo nosi s seboj, niti ne omenjamo.

Blizu vrha  sedla stoji lesena skulptura Hansa v talarju, ki je eden od simbolov te romarske poti. Pozimi je toliko snega, da je cel kip prekrit s snegom, vendar ga romarji vedno odkopljejo, da gleda ven iz snega.  Preden gremo naprej, mu Saša  pomaha in zapoje: »Arivederči, Hans… Tralala…«

Na vrhu sedla Rotsohl (1.429), poiščemo zavetje pri leseni bajtici, pri kateri se je Vinko na svojih prejšnjih romanjih že ustavil.  V svojem značilnem stilu poskrbi za presenečenje. Iz njegovega rukzaka  se prikaže divjačinska pašteta, kruh, slanina, župnikova pogača… Vse lepo narezano in namazano na kruh, dekorirano s srebrnim prtičkom in – ognjemetom!!!  Vzklikamo od veselja. Ne manjka tudi ne pijača. Saj ne moreš biti jezen na Vinka, če te še tako matra in muči. 

Nad nami se dviga vrh Velikega Hohe Veitscha (1.981 m). Zaradi snega se vzponu nanj odpovemo (hvala Bogu!). Sonček lepo sije, v senci pa je mrzlo. »Prav fletn nam je« reče Nika.

Na nekem delu poti nam Vinko pokaže, od kod smo prišli včeraj. Strahotno daleč v daljavi so Stanglalpe, kjer smo včeraj jedli smetanovo torto.  Ne moremo verjeti, da smo zmogli premagati takšno razdaljo. Prav ponosni smo sami nase, malce pa tudi na Vinka, ki nas je pripravil do tega. A na glas mu tega še ne povemo, ker še nismo končali današnje poti in ga bomo mogoče do večera še kaj kregale.

Vinko globoko v globeli opazi kragulja. Razprostre krila. Negiben je. Zrak ga nosi v krogih. Dviga se. Vinko gleda in uživa. Mi premagujemo klanec z naporom, kragulja pa dviga vzgon. Dekleta se približamo Vinku in ta nam pokaže kragulja, ki se dviga višje in višje. »A ni lepo gledati ptiča, kako se dviga?« zanosno reče. Saša odvrne: »Ja, vedno je lepo gledati tiča, ki se dviga.«

Spust je težak in nevaren. Ponekod so nanošeni visoki zameti snega, pod katerimi teče voda. Čez steze leži podrto drevje, čez katerega je treba plezati in se plaziti pod njim.  Hodimo po starodavni romarski poti, ki ni zelo obljudena. Kaže, da zadnjih sto let sploh ni nihče hodil po njej. Pot  je na nekaterih mestih vsekana v takšno strmino, da se ne bi ustavil do doline, če bi zdrsnil. Saša še ni hodila po takšnem terenu in jo je malce strah, sicer pa se korajžno prebija čez nevarne prehode. Jaz sestopam z lahkoto, vesela sem, da se spuščamo in da ne bo treba več navzgor.  Na zadnjem delu se pot spusti po grapi s poseko skoraj navpično. Vsak korak je treba previdno postaviti in se opreti. Srečno pridemo do vznožja in posedemo po hlodih ter počivamo. Tako rekoč smo na cilju, najtežji del je premagan. Juhuhu. 

Ustavimo se pri kipu Marije, kjer piše Zdrava Marija. Prav vesel je popotnik besede svojega jezika.

Pred nami je bilo samo še nekaj km poti po lepi dolini. Spet občudujem stare hiše, zeleno pokrajino. V kraju Aschbach se ustavimo na pijači. Tu je železarski kraj s še stoječim plavžem. Niko spominja na njene Železnike, ki se prav tako ponašajo s plavžem.

Vinko pozna gostilničarja in on njega. Punce se zapodimo med police, kjer izbrskamo stare knjige, fotografije, albume in vtise gostov, stare petdeset let in več.

Na steni je izobešena lesena žolna, z vrvico na poteg, pod njo pa napis: kliči 1-x:  žeja, kliči 2-x: žeja narašča, kliči 3-x: neukrotljiva žeja, kliči 4-x: jezik se lepi na nebo, kliči  xxxxxxx:  gori, izprazni sod v kleti. Vinko potegne vrvico. Žolna glasno kavsne po deblu. Gostilničar priteče. Gostje pri sosednjih mizah se smejejo. Vinko v smehu pojasni birtu, da je le preverjal napravo. Tik za tem pride  v sobo še Saša. Buljimo v žolno. Ona pa za vrvico in drdrdrdrdrdrdrdrdrdrdrdrrr….  Smeh je neustavljiv.

Ne moremo verjeti, ko nam Vinko pokaže hišo, v kateri naj bi nocoj prenočevali. Da ni to kakšna finta in bo treba morebiti še čez kako goro? Ne, izkaže se, da smo res na cilju in to ob dnevni svetlobi.  Menda smo danes prehodili »le« 30 km.

Stara furmanska gostilna je bila včasih tudi pošta in je najbrž kdaj videla boljše čase, a je prijetna in domača. Starejša birtinja nas prijazno pozdravi. Naročimo večerjo, potem se odpravimo v sobe. Pohištvo je takšno, kot smo ga včasih imeli po naših domovih, stene so še povalcane z drobnimi vzorčki. Na posteljah so pernate tuhne. Kot bi se vrnila v otroštvo, se mi zdi. Ženske spimo v eni sobi, Vinko pa sam v drugi. Tako so razporejene postelje.

Večerjamo ribe in že ves dan obljubljeno in pričakovano makovo torto, ki je specialiteta tukajšnje gostilne. Res je dobra. Vinko prinese od nekod lutko smehljajočega meniha, ki kima z glavo in se  obrača. Kakorkoli ga postavimo, se obrne proti Saši, se smeje ter (tudi on) uživa ob  njenem globokem dekolteju. Smeh odmeva po osamljeni vaški gostilni. Tako je tudi pisalo v Vinkovem programu: »Večerjamo ribe, makovo torto, pijemo pivo in vino. Pojemo, se smejemo, pogovarjamo.«  Edino pojemo ne, pa vina tudi ne pijemo,  ostalo pa vse drži. Zvečer nam Vinko v sobi prebere odlomek iz Sv. pisma.  Kmalu zaspimo.

 4. dan -  nedelja, 4. 5. 2008 (16 km)

 Zadnji dan romanja.  Danes naj bi hodili le 16 km in to ves čas po ravnem. To bo nekaj zame! Poslovimo se od prijazne stare gostilničarke. Hodimo skozi lepe vasi ob glavni cesti. Prometa ni, saj je nedelja. Tudi avtobusa ni, ko namigujemo, da bi kar počakali nanj. Seveda ne mislimo resno.  Ob asfaltirani cesti teče rečica. V kraju Gusswerk se spet ustavimo v stari gostilni, ki izvira iz nekdanje kovačnice. Po stenah in stropu so kovani izdelki iz železa, kovaško orodje, klešče, pile, nakovala. Mlada gostilničarka je oblečena v dirndl, v ušesih ima uhane v obliki encijana, na bluzi roževinaste gumbe. Ponudi nam odličen jabolčni zavitek.  Na tem romanju smo se naužili dobrih slaščic. Tudi kava je dobra.

Danes je god sv. Florijana, zavetnika gasilcev.  Avstrija ga še posebej časti, saj naj bi tukaj umrl mučeniške smrti. Sv. Florijan je tudi zavetnik mesta Dunaja. Povsod srečujemo gasilce v slovesnih  paradnih uniformah. Avstrijci se že tako radi oblačijo v uniforme in narodne noše. V Gusswerku naletimo na dva gasilca, ki nosita rdeči kanglici. Gasilci hodijo na dan Sv. Florijana s takšnimi kanglicami od hiše do hiše in pobirajo prostovoljne prispevke. Naša dva gasilca poprosimo  za fotografiranje, Vinko pa jima v kanglico vrže nekaj drobiža.

Pred nami se dviga na griču manjša cerkvica. Po kamnitih stopnicah se povzpnemo do nje. Vinko počaka, da smo zbrani vsi štirje in da skupaj pridemo do kapele Sigmundsberg iz 15. stol., ki stoji na mestu neke stare utrdbe, ki je nekdaj kontrolirala prihode v Mariazell. Z njenega obzidja se nam prvič odpre pogled na Mariazell.

Od daleč se vidi bazilika. Preoblečemo se v čistejša oblačila in skupaj zmolimo zahvalno molitev, da smo srečno priromali na cilj. V zraku lebdi slovesno vzdušje. Zmolimo psalm 22. Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.

Začenja deževati, oblečemo si pelerine. Malo pred mestom ustavi na nasprotni strani avtomobil. Iz njega skoči moški in pokliče Vinka. Rokujeta se. On je mož vodnice Gabi, ki vodi skupino avstrijskih romark.  Pove, da so tudi one že blizu cilja. Zadnji koraki in pogled na sveto špranjo Skozi to ozko skalnato režo je prišel  po legendi prvi menih in postavil cerkev. Dekleta Vinka nedolžno vprašamo, če na romanju postanejo vse špranje svete. Zagledamo angela s pozavno na mestnem pokopališču, še malo sopihanja v hrib in točno ob dvanajstih, ob zvonjenju cerkvenih zvonov, zagledamo pred seboj katedralo v Mariazellu. Še nekaj korakov do širokega stopnišča, ki vodi do cerkve.

Mariazell je poznano tudi po imenu Marijino Celje. Mariazell  je bil ustanovljen po izročilu 21. decembra 1.157, ko je opat benediktinskega samostana iz  Sv. Lamberta Otker poslal v adventnem času v to idilično gorsko vasico pod vznožjem pogorja Burgeralp meniha Magnusa, da bi oznanjal evangelij in širil vero. Redovnik je s seboj nesel Marijin kip iz lipovine, ki ga je po tradiciji sam izklesal. Ko je bil že blizu cilja, mu je ogromna skala zaprla pot. Menih se je v stiski zatekel k Mariji in skala se razcepila in mu odprla pot. V kraju Mariazell je postavil kip v  majhno celico (po nemško Zell), ki jo je uporabljal kot kapelico in bivališče zase. Od Marije v celici je tako prišlo ime Mariazell. Sveto življenje redovnika, Marijina podoba in sloves o čudežih, ki so bili z  njo povezani, so pritegnili romarje iz vse Evrope.

Mariazell je l. 2007 praznoval 850-letnico obstoja. Je  najstarejše avstrijsko Marijino svetišče in največje romarsko središče v srednji Evropi, ki ga letno obišče milijon in več romarjev. Ponaša se z mogočno baziliko in s slavno podobo Matere božje. Podoba Marijinoceljske Matere božje ima več častnih nazivov, npr.  Müther Austria – Mati Avstrije, Magna Mater Austriae – Velika mati Avstrije, Mater  gentiun Slavorum – Mati Slovanov in Magna  Hungarorum Domina – Velika Gospa Madžarov.

Od nekdaj se je vse do današnjih dni ohranila navada, da Marijin kip preoblačijo skladno z liturgičnim časom. Preprost kip iz lipovega lesa, ki je z leti potemnel, po starem običaju krasijo z oblačili, ki so jih darovale plemiške gospe. Brez oblačil in v prvotni obliki je kip le dva dni v letu: na dan posvetitve bazilike, ki je na praznik Marijinega rojstva (mali šmaren) 8. septembra in na ustanovitveni dan Marijinega Celja, to je 21. decembra.

V  baziliki je bogata zakladnica z mnogimi umetninami in dragocenostmi, ki so jih v dar prinašali plemiči, kralji in cesarji. Habsburžani so svoje poroke praviloma sklepali v Mariazellu.

Prehodimo še nekaj stopnic in smo na ploščadi pred vhodom v cerkvijo. Tam so že naše avstrijske soromarke. Prisrčno se objamemo z njimi. Vse nas preveva občutek zmagoslavja in ponosa nad zmago, nad premaganimi napori.  Objamem se z Niko, Sašo, Vinkom. Vinkov objem je močan, čvrst. V njem občutim toplino, gorečnost, priznanje, da sem kljub slabostim zmagala. Vinko je naš duhovni vodja in vodnik, ki nas je s svojo voljo, pogumom in vzdržljivostjo pripeljal do cilja. Če za koga, potem zanj velja: »Če želiš koga vneti, moraš sam goreti.«

Svojo gorečnost, svoje prepričanje, da zmoremo, je prenesel na nas in nam dal s tem moč, da smo dejansko zmogle.  Solze stečejo same od sebe. V prsih me duši od ganjenosti in ponosa, da sem tam, na cilju, pod Marijinem plaščem, kot slikovito reče Vinko.

V cerkvi odložimo rukzake za stebrom in se pomešamo med romarje. Večina jih je prišla z avtobusi, avti, veliko je motoristov. Zaprašeni, umazani, preznojeni in  razkuštrani se vidno ločimo od nedeljskih, lepo oblečenih in dišečih romarjev.  Udeležimo se maše in si ogledamo cerkev.

Med mašo se spomnim svoje (in Sašine) sošolke Magde, ki je pred meseci usodno zbolela in se z zadnjimi močmi bori za življenje. Njeni zemeljski dnevi se iztekajo. Pomolim zanjo.  Naj ji bo čim bolj prihranjeno telesno trpljenje. Srečno, draga Magda. Napišem ji razglednico. Bog ve, če jo bo še prebrala. 

V cerkvi se vpišemo v spominsko knjigo.  Fotografiramo  se pred cerkvijo in se poslovimo od avstrijskih romark.

Po maši gre Vinko pogledat vozni red, Saša pa medtem čuva naše rukzake. Midve z Niko greva poiskat sveto vodo. Ta se nahaja v kapelici sv. studenca iz 18. stol., ki je v hribčku nad baziliko. Vinko nam je prej pokazal smer, a morava z Niko nekoga povprašati za pot. Ko zagledava kapelico, pred njo pa štante, veva, da sva na pravem mestu. Sprva natočiva vodo v vodnjaku pred kapelo, potem pa vstopiva v kapelo in vidiva, da tudi pri oltarju teče voda. Izvir naj bi imel zdravilno moč zoper bolezni oči. Zdravilna voda teče iz vrčev, ki ju držita angela na obeh straneh oltarja. Z Niko natočiva zdravilno vodo in jo nekaj tudi popijeva.

Vsi štirje se sprehodimo  med štanti, si ogledujemo razstavljeno kramo, nakupimo nekaj drobnih spominkov. Na eni od stojnic se fotografiramo s figuricami na lesenih deskah. Prodajalka se smeji. »To je drugače namenjeno otrokom,« pojasni. Saj smo otroci, le malo večji.  Razposajeno se smejimo. 

V znano romarsko gostišče gremo na kosilo. Polno je romarjev, spet so tukaj naše Avstrijke. Gostišče je romarjem dobro znano. Vinko nam pridnim romarkam podari spominčke: skodelice za kavo z napisom Mariazell in svetinjice. Pove, da darila vsaj malo ponazarjajo osebe (telesno in duhovno): največji lonček prejme Staša, najvišjega Nika in najbolj okroglega Saša. In tako imamo ženske spet o čem premišljevati. Kakšna je razlika med največjim in najbolj okroglim?  Dekleta kasneje Vinku podarimo popotno palico, da nas bo na prihodnjem romanju lahko še bolj priganjal.  Napišemo nekaj razglednic in – čas je za odhod.

Z avtobusom se odpeljemo proti Bruck an der Muru. Prvih nekaj km potujemo skozi kraje, ki smo jih danes prehodili.  Vidimo našo poštno gostilno, v kateri smo prenočili, vidimo goro Veitsch, ki smo jo včeraj prečkali. Veliko smo prehodili.  Vožnja traja uro in pol.

 V Brucku presedamo na vlak za Gradec. Ob 17.45 smo že na peronu. Posedemo na rukzake po tleh.  Gospa notarka, gospod tehnični direktor…. Lepo na tleh in po klošarsko. Režimo se na ves glas. Pred šesto pripelje  vlak in vsi, ki stojijo na peronu,  vstopijo vanj. Odhod našega vlaka je ob 18.10. »Ta ni pravi,« reče Vinko. Naslednji bo naš.

Spomnim se na očeta, ki je nekaj let delal v rudniku grafita v Kaisersbergu pri Leobnu. Na tej postaji Bruck an der Mur  je verjetno presedal za Gradec in Maribor, ko se je vračal domov.  Nekaj časa sta starša celo načrtovala,  da bi se preselili v Avstrijo.

Vinko se spomni, da ima v rukzaku še en predmet, ki ga ni uspel uporabiti – orglice. Na tla pred seboj vrže svoj klobuk in prične igrati nanj.  V klobuk vržemo nekaj drobiža. Vinko igra, mi pa se krohotamo. Solze nam tečejo od smeha.

Nenadoma Nika vpraša Vinka, če je prepričan, da vlak, ki stoji na postaji, mogoče le ni naš. Kje pa, naš šele pride. A vseeno se zgane in gre povprašat. Potem gre vse na hitro. Zgrabimo rukzake in se minuto pred odhodom vlaka, ki je prej pol ure stal na postaji, mi pa ob njem guncali afne in čakali naslednjega, vkrcamo vanj. Seveda je bil to naš vlak. Naslednji vlak gre proti Gradcu šele zjutraj. To bi bil res štos, da bi nam odpeljal pred nosom.  Sprevodnika naprosimo, da napravi skupinsko sliko.

Še na vlaku se smejimo in klepetamo, kot da nismo skupaj hodili štiri dni. Še veliko si imamo povedati. Vinko pripomni, da smo za njegov okus mogoče ženske le malo preveč govorile. Potem se popravi, da nam je zato morda kdaj zmanjkalo moči za hojo in da smo včasih sredi poti kar zastale, da smo dokončale pogovor ali začeto zgodbo. Takoj ga napademo nazaj, kako nas je on mučil in da smo bile še kako vzdržljive in trpežne. In da poznamo le malo ljudi, ki bi zmogli kaj takega. Ni videti prepričan.  V Gradec prispemo ob osmih zvečer, avto nas še čaka.

Romanje v Mariazell je bilo težko, hudo, a nepopisno lepo. Družba je bila čudovita, vzdušje enkratno.  Bilo je veliko smeha in še enkrat smeha. Vsi smo najbrž dobili nekaj novih smejalnih gub.  Ko smo kasneje pregledovali fotografije, posnete na romanju, se vsi na vseh slikah prešerno in od srca smejimo.

Vinko je naše romanje strnil z naslednjim opisom:

»Skupno smo prehodili okrog 130 km, hodili 30 ur (ali zaradi kratkih počitkov nekaj več) in premagali 3600 višinskih metrov (šteto le navzgor in še prav toliko navzdol). Prvi dan smo prehodili okrog 40 km ali 12 ur in premagali 1800 metrov višinske razlike, šteto navzgor in nekaj manj navzdol.  K temu je potrebno dodati še 250 kilometrov vožnje z avtom. Uživali smo 4 dni. Smejali smo se tri dni in pol. Prvi dan je deževalo približno 5 ur v dveh rundah. Druge padavinice niso bile vredne omembe. Če pogledam nazaj v prvo molitev, ugotovim, da smo zelo dobro sledili mislim: strnili smo skupino, veseli smo bili, uvideli, da je potrpežljivost boljša kot moč, spoznali, da je romanje  molitev, kjer se besede izgovarjajo s koraki, sprejeli vreme in izkoristili tišino. Ko sem prvo molitev prebral še enkrat bolj natančno, sem ugotovil, da nismo molili, da bi bili vso pot tiho. Tiho smo postali takrat, ko je bil napor velik. Izkoristili smo tišino.«

 Nika pa je zapisala:

 »Na poti smo veliko prehodili in uživali, užitek je bil največji, ko smo premagali najhujše napore. Zmogli smo in to je utrdilo vsakega posameznika in celotno skupinico nas štirih.  Staša je rekla, da se že dolgo ni tako nasmejala, Saša je spoznala, da tudi ponoči in pozimi hribi ne spijo, Vinkota sem samo občudovala – res je poseben. Mene je pot spet učila sprejemanja, učila me je živeti in uživati tukaj in zdaj. Različni smo si, pa vendar ima vsak toliko lepega v sebi, kar lahko druge bogati, da je škoda iskati napake, ki jih seveda najdeš v vsakem. Tudi narava je bila raznolika, v 24 urah nam je ponudila dan in noč, razdejanje v gozdu in rastočo pomlad, sonce in dež. Dež lahko pokvari dan, lahko pa prav lepo pada in mi smo ga smeli občutiti. Osredotočili smo se na dobro in zato smo na cilju pri Mariji lahko 1000-krat rekli HVALA. Hvala za najbolj vsakdanje in samo po sebi umevne reči, hvala za nova spoznanja in utrjena prijateljstva.«

Vinko je na koncu priznal, da smo v štirih dneh prehodili cca 150 km. Up in down. Gor in dol. Po poti so se mi nekajkrat ulile solze, ker nisem mogla več. Mislim, da tudi Saši, a njej bolj od togote in besa, Nika pa je vdano prenašala torturo. Kljub naporom se nismo niti enkrat sprli ali si rekli žal besede. Tisto jamranje vmes je bilo bolj izraz telesne izčrpanosti in nemoči in ni bilo mišljeno zlonamerno, to vemo vsi. Zvečer smo vsakokrat kar popadali po posteljah, z bolečinami po vseh sklepih in kosteh, a z nemajhnim ponosom, da smo zmogli. Vinku seveda ni bilo nič. Naslednji dan smo bile pa deležne njegove  pridige, da »romanje ni sprehod, da morajo biti bolečine, ponižnost, trpljenje, sicer to ni pravo romanje…« Za Vinka lahko mirno rečemo, da takšnih modelov ne delajo več. Neverjeten človek, skoraj nad-človek. Njegova »napaka« je, da sodi druge ljudi po sebi in da misli, da imamo tudi mi toliko energije kot on. Potem, ko skoraj umreš od napora, se izkaže, da skrivaš v sebi neverjetno moč in da – zmoreš. Brez Vinka zanesljivo ne bi!  Da si ne bi delali utvar, da smo kaj posebnega s svojimi  prehojenimi km, nam je dal vedeti Christian, ki roma peš v Jeruzalem. 

 Mislim si, če sem zdržala tole, zmorem VSE! Dobila sem nekaj odpustkov za nazaj, pa tudi dobro rezervo za naprej, torej lahko začnem na novo grešiti. 

Na poti smo bili deležni zelo močnih in čistih energij.  Hvala vam, moji soromarji Nika, Saša in Vinko, da sem lahko romala z vami. Prav fletno je bilo.

Zagorje ob Savi, maj 2008

Zapisala s pomočjo Vinka in Nike: Staša Lepej Bašelj

Fotografije: Staša, Nika, Saša, Vinko

Taborišče Auschwitz se nahaja uro vožnje od Krakowa, poljskega kraljevskega mesta, ki je 850 km oddaljeno od Ljubljane.  Skupina slovenskih popotnikov se nas je ravno zaradi obletnice odločila za ogled. Pozno popoldne prispemo do mesteca Auschwitz, po poljsko Oswiencim, ki je imelo zloglasen sloves najbolj strogega nacističnega koncentracijskega taborišča iz druge svetovne vojne. V spomin na žrtve in v opomin prihodnjim rodovom je UNESCO (www.whc.unesco.org) taborišče in muzej uvrstil leta 1979 na seznam svetovne dediščine. Če nas pot zapelje na Poljsko, je prav, da se ne peljemo mimo.

V veliki hali čakamo na vodnika, ki nas popelje po taborišču. Vstopnine sicer ni, razen če želiš uradno vodenje.  Muzej ima na razpolago 150 vodnikov, ki obvladajo 15 jezikov. Doslej je ta spominski kraj obiskalo 25,000.000 ljudi z vsega sveta.

Zgradba edinega krematorija, ki danes še stoji, ostale tri so porušili – na zunaj so bili podobni kopalnicam, jetniki so verjeli, da se gredo tuširat

Kljub množici turistov vlada nenavadna tišina. Vsak je zatopljen v svoje misli. Vemo,  da to ne bo navaden turistični ogled, temveč obisk kraja, ki ga je treba videti, da se zavemo, kakšni vrednoti sta mir in svoboda in največja vrednota – človeško življenje. Pred vhodom je opozorilo, da otrokom do 14. leta starosti ogled muzeja ni priporočljiv. Lovro, ki potuje z menoj, je star 8 let, vendar ocenim, da ne bo nič narobe, če se seznani s temno stranjo zgodovine.

Halt! Stoj! Danes bi rekli: Ustavi se človek in nikoli ne pozabi!

Naš vodnik je gospod Ryszard Domasik, Poljak, ki govori odlično srbohrvaščino in je eden izmed avtorjev uradne spletne strani taborišča (www.auschwitz.org.pl). Ob njegovem čutnem razlaganju grozljivih dogodkov, ki so se od ustanovitve taborišča leta 1940 odvijali na tem območju, smo pretreseni.  Z dušo in srcem je prepričan v tisto, kar govori.

Poljski vodnik Ryszard Domasik, ki vodi turiste v srbohrvaškem jeziku in je eden od avtorjev uradne spletne strani taborišča

Ogled pričnemo z vstopom skozi glavna vrata osrednjega taborišča Auschwitz I., nad katerimi je velik napis: Arbeit Macht Frei (Delo osvobaja). Zloglasno geslo je dokaz neizmernega nacističnega cinizma do žrtev! Danes je tu poljski državni muzej. Od prvotno štirih krematorijev stoji le še eden, ostale so porušili. Ohranjene so lesene barake, v katerih so bili nastanjeni ujetniki, okrog njih pa je še vedno visoka žičnata ograja, ki je bila nekdaj pod napetostjo 6.000 voltov. Na ograji so napisi: “Halt! Stoj! Približevanje prepovedano.” Veliko taboriščnikov se je vrglo na ograjo iz obupa, da so tako prej končali svoje neizmerno trpljenje.

Vsakega ujetnika so ob prihodu slekli do golega, ga popisali, mu vtetovirali številko ter ga označili s trikotnikom. Ujetnik je postal samo še številka s trikotnikom in brez lastnega imena.

Auschwitz je bilo največje nemško koncentracijsko taborišče med drugo svetovno vojno, kjer so v plinskih celicah pobili več kot milijon ljudi, številni pa so umrli zaradi izčrpanosti, mučenja, lakote in posledic medicinskih poskusov. Številke se sučejo od 3 do 4 milijone mrtvih, lahko tudi več, točnega števila ni mogoče ugotoviti.  Samo taborišče je bilo razdeljeno na tri glavna taborišča in mnoge podružnice: Auschwitz I. – koncentracijsko taborišče, Auschwitz II. – uničevalno taborišče, imenovano tudi Auschwitz – Birkenau in Auschwitz III. – delovno taborišče, imenovano tudi Auschwitz – Monowitz. Prvi jetniki so bili Poljaki, nato pa so transporti ljudi, predvsem z Židi, prihajali iz vse Evrope.

Peč krematorija za sežiganje človeških trupel - izdelovala jih je nemška firma Topf und Sohne iz Erfurta

Septembra 1941 so v Auschwitzu začeli množično zaplinjevanje taboriščnikov s plinom ciklon B. V taborišču so uredili plinske celice, podobne kopalnicam, z vgrajenimi prhami in odtoki za vodo, iz katerih pa ni nikoli pritekla kapljica vode. Vanje so taboriščnike napotili s pretvezo, da se gredo tuširat.  V vsaki od plinskih celic so lahko na dan ubili 6000 ljudi. Še prej so jim vzeli vse njihove stvari. Izhod iz taborišča je bil možen samo skozi dimnik krematorija. Na zidovih krematorija so sledovi nohtov žrtev, ki so se borile za življenje in skušale priti iz celice smrti. Žrtve so nato izvlekli ven, jim izpulili zlate zobe, postrigli lase ter jih zažgali v krematoriju. V času največjega nacističnega iztrebljanja ljudi krematoriji niso več zmogli sproti zažigati vseh trupel, zato so jih nacisti metali na kupe in sežigali na prostem. Ljudje, katerih življenja so bila vredna manj kot nič, so bili po smrti vendarle koristni. Njihov pepel so nacisti uporabljali za gnojila!

Eden od zdravnikov je v svoj dnevnik zapisal: »Auschwitz je taborišče smrti in v primerjavi z njim je bil Dantejev pekel prava komedija.«

Dne 27. 1. 1945 so vojaki Rdeče armade osvobodili taborišče. Ko so vstopili vanj, so našli gore čevljev, oblačil, kovčkov, igrač, očal, lesenih protez, ostankov človeških las, zlatih zob ter porabljene in še polne konzerve plina ciklona B, ki jih nacisti niso mogli pravočasno uničiti ter številna trupla zapornikov, ki so jih nacisti ustrelili tik pred osvoboditvijo.

Po vojni je za svoja dejanja v Auschwitzu odgovarjalo le nekaj posameznikov, med njimi prvi komandant tega taborišča SS obersturmbannfuhrer Rudolf Hoess, ki so ga aprila 1947 obesili na kraju njegovih zločinov. Vislice tam še vedno stojijo. Ko je Hoess čakal v zaporu na izvršitev kazni, je v svoj dnevnik napisal: »Hitler je bil zame Bog in če bi mi Hitler ukazal, da je treba pokončati petdeset milijonov ljudi, bi to brez pomisleka storil.«

Vislice v bližini zgradbe krematorija, na katerih je bil dne 16. 4. 1947 obešen prvi komandant in SS-obersturmbannfuhrer Rudolf Hoss.

Najzloglasnejša oseba v taborišču je bil nemški zdravnik Josef Mengele, imenovan Angel smrti. Nadzoroval je delovanje plinskih celic in izvajal grozljive medicinske poskuse na ljudeh, posebno so ga navduševali poskusi na dvojčkih in ženskah. Roki pravice je po vojni pobegnil v J. Ameriko in tam živel razkošno življenje pod tujim imenom, dokler ni leta 1979 nekaznovan umrl.

Auschwitz je bil tovarna za predelavo ljudi. Ob pogledu na porumene fotografije, ki prikazujejo kupe golih  človeških trupel, zloženih kot drva, odvrženih v kanale,  ki jim je bilo odvzeto vsakršno človeško dostojanstvo, te obliva srh.  Turisti se nemo premikamo od ene do druge fotografije. Poseben prostor je namenjen ostankom osebnih predmetov, ki jih nacisti niso uspeli uničiti. Celi kupi oblačil in tisoče čevljev, nekateri navadni in preprosti, pa veliko ženskih salonarjev z visokimi petkami in pentljami. Bogve, kaj so si ujetnice mislile, ko so si jih obuvale. Kam, da gredo? Še hujši je pogled na kupe otroških čeveljčkov v velikosti dojenčkov in majhnih otrok, kupe igrač,  kapic, jopic, plaščkov, ki so ostali za umrlimi otroki. Na drugi strani stekla  zrejo v nas kovčki z imeni lastnikov, ki jih že davno ni več, lesene proteze, kupi glavnikov, menažk, žlic, očal. Čisto osupli stojimo pred gorami človeških las, ki so jih nacisti odrezali jetnikom in iz njih delali nekakšno žakljevinasto platno za plašče! Za en kilogram človeških las je bavarska tovarna platna Alex Zink plačala 50 takratnih pfeningov. Sploh si ni mogoče predstavljati, da je vsaka kita las, sedaj že porumenela od časa, pripadala neki ženski, materi, ženi, nekemu človeškemu bitju, ki ga je drugo človeško bitje neusmiljeno poteptalo, zlorabilo, pohabilo in uničilo. So tisti, ki so nosili oblačila iz tega platna, vedeli, da so narejena iz človeških las?  

Tisoče čevljev umrlih taboriščnikov v današnjem muzeju

Naš pesnik Lojze Krakar, ki je sam preživel grozoto tega taborišča, je zapisal:

»Tu se je smrt utrudila do smrti

in uresničil biblijski pekel.

Tu je zločin dobil sloves obrti

In milijone duš premlel v pepel.«

Po nepopolnih podatkih naj bi bilo v Auschwitz deportiranih približno 2.400 zapornikov iz Slovenije, od tega jih je baje umrlo 1.350. Preživeli so se vrnili domov izčrpani, bolni in za vedno zaznamovani s trpljenjem ter grozotami taborišča.  … In za vedno ožigosani s številko na roki, ki oznanja, da so preživeli pekel.

Edino Lovru se zdi ogled taborišča na trenutke dolgočasen. Jasno, da 8-letni otrok ne more razumeti, da so v pečeh, ki jih gleda, dejansko sežigali ljudi, ne more doumeti trpljenja, saj ga na srečo ni nikoli doživel. Ko malce positnari, kdaj bomo šli ven, mu povem resnično zgodbo matere in njenih dveh otrok, ki so bili pripeljani v taborišče. Fantek je bil njegovih let, punčka pa nekaj manj, nekako toliko kot Lovrova sestrica Zarja. Mati je lahko obdržala samo enega otroka, drugi je moral v krematorij. Sama se je morala odločiti, katerega od otrok bo izbrala in katerega bo prepustila smrti. Kako lahko mati sprejme takšno odločitev? Lovro se zamisli, brcne kamenček na tleh in nazadnje vpraša: »Kaj misliš, ali bi moja mami izbrala mene ali Zarjo?«  Da mu le nikoli ne bi bilo treba odgovoriti na to vprašanje….

 Auschwitz ni samo zločin proti človeštvu, ampak je tudi zločin človeštva.

»Ta zemlja je prepojena s krvjo. To je sveta zemlja. Vsak kamenček je preklet, oblit s trpljenjem, grozo in solzami. Je opomin človeštvu – nikoli več! Ali sploh lahko obstaja kazen za takšen zločin na zemlji? Nikoli ne smemo pozabiti teh zločinov!« Tako je svoje predavanje zaključil poljski vodnik Ryszard Domasik. Ostali smo nemi in pretreseni.  Dotik zgodovine ni nikogar pustil hladnega.

Januar 2007

                                                                                             Besedilo in fotografije: Staša Lepej Bašelj

Orjaške božične zvezde, terase riževih polj in sveta gora Mačapučare v ozadju

Najprimernejši čas za obisk Nepala je v pozni jeseni in spomladi, saj je v drugih letnih časih vreme, predvsem zaradi monsuna, skrajno neugodno.  Oktobra in novembra je turistična sezona v Nepalu na vrhuncu.

Pred odhodom se treba cepiti proti hepatitisu A (43,07 EUR), druga cepljenja niso potrebna.

Naš  cilj je Svetišče Anapurne (The Annapurna Sanctuary), ki je na višini nekaj čez 4.000 m.  Če sodim po naših merilih, si na tej višini predstavljam sneg, mraz in dereze. Na treking se odpravimo okrove 2008 v lastni režiji, brez turistične agencije.  Naša petčlanska odprava je sestavljena iz treh pravih zdravnikov in dveh jezičnih dohtarjev – pravnikov.

Za vstop v državo Nepal je treba plačati turistično vizo, ki stane 40 $ na osebo, za vstop na območje Anapurne, Mustanga in Jomsona pa posebno dovolilnico, ki stane 20 EUR na osebo. Brez dovolilnice se turisti ne smejo gibati na teh območjih. Tukajšnji ljudje živijo od turizma in turisti s plačilom prispevka za vstop v narodni park pripomoremo k razvoju podeželja, k ohranjanju narave ter izboljšanje življenja prebivalcev.

Že v Katmanduju si priskrbimo nosače (porterje), ki nam bodo na trekingu nosili prtljago. Za  našo 5-člansko skupino najamemo tri nosače, ki stanejo 7 EUR na dan. Skupaj nas bodo za cel treking stali 230 EUR.  Za vse nosače alpinistične prtljage se je prijelo ime, da so to Šerpe, kar pa ni pravilno. Šerpa pomeni v prevodu »človek z vzhoda« in so v resnici ljudstvo, ki se je v 17. stol. preselilo iz Tibeta in naselilo pod obronke Himalaje, predvsem pod Mt. Everest.  L. 1950 so postali Šerpe enakovredni državljani Nepala. Ohranili so svoj jezik, ki je podoben tibetanskemu, svoje običaje, njihova vera pa je budizem.  Danes predstavljajo eno od najbolj poznanih etničnih skupin Nepala. Poznani so po svoji izjemni telesni vzdržljivosti. Najbolj poznani Šerpa na svetu je legendarni Tenzing Norgay, ki se je poleg sira Edmunda Hillarya l. 1953 prvi povzpel na sam vrh Mt. Everesta. 

Naši nosači torej niso Šerpe, temveč so mladi fantje z imeni Bhakta, Hakun in Ožluk, ki jim bo nošenje naše prtljage predstavljajo vir dodatnega zaslužka med počitnicami. Dva od njih sta namreč študenta.  Fantje se strogo razlikujejo po kastah. 

Naši nepalski nosači - porterji Hakun, Ožluk in Bhakta

Izhodišče za trekinge in alpinistične vzpone na območju Anapurne je mesto Pokhara na severozahodu Nepala, ki je 200 km oddaljeno od Katmanduja. L. 1974 so s pomočjo kitajske vlade zgradili avtocesto – highway Prithvi Raj Marg, po kateri se da priti od enega do drugega mesta v manj kot enem dnevu. Del ceste je asfaltiran, na nekaterih delih pa je še makadam, saj jo je zaradi obilnega in silovitega monsunskega deževja težko vzdrževati. Cesta iz Katmanduja je sprva ovinkasta in se vzpenja, potem pa se na nekem prelazu prevesi v dolino in poteka skozi soteske vzdolž reke Trishuli. V Nepalu velja angleški režim prometa, torej po levi strani. A vozniki vozijo dejansko po levi in desni, prehitevanje v škarje in v dvojni ovinek je pravilo in ne izjema, velja zakon močnejšega in hitrejšega.  Tu in tam stoji na cesti kak pokvarjen avto. Namesto varnostnega trikotnika postavijo okrog njega kar težke kamne!

 Pokrajina je izredno slikovita, z bujno rastočim tropskim zelenjem, z nasadi bananovcev in agrumov ter  visokimi cvetočimi okrasnimi kanami, bugenvilijami in drugimi rožami.  Ob cesti so skrbno obdelana riževa polja in skromne vaške kolibe, zbite iz desk in pokrite s slamo. 

Zelo atraktivna je vožnja z lokalnimi avtobusi, ki so praviloma razmajani, zarjaveli in obtolčeni. Nepalci so nizke in majhne rasti, zato so tudi sedeži na teh lokalnih avtobusih zelo ozki in je zahodnjakom na daljši razdalji  težko sedeti. V avtobusih sedijo na sedežih predvsem ženske in otroci, moški pa se vozijo na strehah, ki so zaščitene z nizko ograjico. Na strehah vozijo tudi krave, ovce, koze, kokoši in prtljago. Videli smo avtobus, na strehi katerega se je peljala stoječa krava, ki so jo z vseh strani podpirali in držali moški, nihče od njih ni bil privezan, avtobus pa je vozil vsaj 90 km/h!!!  Na enak način se prevažajo domačini tudi na strehah tovornjakov in kombijev.

Pokhara leži  ob jezeru Phewa na nadmorski višini 820 m. Jezero spada med najgloblje na svetu. Zaradi jezera in kulis visokih gora imenujejo Pokharo tudi zeleno ogledalo za gore v ozadju. Vrhovi Himalaje se resnično zrcalijo in odsevajo v jezeru Phewa ali kot je zapisal nek pesnik: »V jezeru Phewa si umiva svoj obraz ena izmed najlepših gora sveta – Mačapučare.«

Značilni ribji rep svete gore Mačapučare

Mesto so odkrili v 70. letih prejšnjega stoletja hipiji in se trumoma zgrinjali vanj, da so lahko filozofirali, meditirali in se zakajali s travo in hašišem.  V Pokhari ni beračev, domačini ne silijo tako zelo vate, čeprav te vabijo v svoje lokalčke in ponujajo blago, a na manj vsiljiv način kot v Katmanduju. Ob jezeru so številne trgovinice in lokali, predvsem pa turistične agencije in trgovine s pohodniško in planinsko opremo. Mesto živi od pohodniškega turizma.  Možno si je sposoditi kolo ali čoln in veslati po jezeru. Svoje storitve ponujajo  vodniki in nosači.  Od vseh vogalov odmeva mantra Om Mani Padme Hum. Zdi se, kot da ta melodija preplavlja celotno mesto.

Treking pričnemo v vasi Naya Pul, ki je na višini cca 1.200 m. Nosači prevzamejo večji del naše prtljage. Malce nas kljuva slaba vest, da smo tako razvajeni, da nam morajo drugi nositi naše stvari, a se potolažimo, da nosači živijo od tega in da bi brez turistov še težje preživeli. Nošenje tovorov je njihov način življenja in edini vir zaslužka. Tovore prenašajo nosači v pletenih koših, ki se imenujejo doko, ženske pa v njih nosijo otroke. Profesionalni nosači namreč niso samo moški, tudi mnoge ženske si na ta način služijo denar in so močne, žilave in utrjene kot moški.

V vasi  Birethanti (1.030 m) se prijavimo v turističnem uradu in na policiji, kjer nam potrdijo dovolilnice za vstop v narodni park in nam izročijo mini zemljevid poti. Treking okrog Anapurne je za tujce dovoljen od leta 1977. 

Sedaj nas čaka pot le še navzgor. Precejšnji del poti poteka  po in ob globoki soteski reke Modi Khola.  Rastlinstvo je subtropsko. Koder seže pogled, so riževa polja, vmes pa bananovci.  Pot, po kateri hodimo, je kamnita in sprva položna. Pred eno od kolib spi na kamnitih tleh, pokritih z rogozo, majhna punčka, ob njej pa drema kokoš. Pred hišami, pokritimi s slamo, sedijo ženske in otroci, moških ni veliko, razen starcev. Luščijo koruzo, riž, opravljajo kmečka dela ali pa samo sedijo, se nam smehljajo in nas pozdravljajo z namaste.

Pot se začne počasi vzpenjati.  Na eni od skal piše, da je to Heavenly Path (nebeška pot). Najbrž zato, ker gre strmo navzgor do nebes. Nasproti nam prihajajo kolone otovorjenih konj in oslov. Pot je tlakovana z velikimi kamni.  Ob poti so ogromna drevesa, ki jih prepoznamo kot božične zvezde, le da so visoka po 10 in več metrov. Veliki rdeči cvetovi, v ozadju pa ribji rep Mačapučareja, so čudovit motiv za fotografiranje.  

Postaja vroče in soparno, naši koraki pa težki, saj še nismo vajeni hoje. Naši nosači hodijo naprej. V naši majhni skupini so trije zdravniki. Nosači so vaščanom povedali  zanje, zato nas ustavljajo, nam kažejo poškodovane noge in roke, tožijo za bolečinami. Naši zdravniki jim nudijo osnovno zdravniško oskrbo.

Pot poteka skozi vasi  Kimche (1.640), Ghandruk (1.940 m), Komrong (2.250 m), Chomrong /2.107 m). Hodimo po cele dneve, od 8. ure zjutraj do mraka.  V enem dnevu premagamo po 1.000 m višinske razlike. Prve dni imamo še možnost spati  vsak v svoji sobi, kasneje pa na skupinskih ležiščih. Večerjamo dal bat, riž z omako iz leče in s prilogo iz zelenjave, ki je tradicionalna nepalska hrana. Iz higienskih razlogov se izogibamo mesa in mleka.  Prija nam česnova juha (garlic soup), cebulna juha (rada) in česnov kruh (garlic nan), zelo okusne so jabolčne in zelenjavne rolade. Pivo stane 2,2 – 2,5 EUR, coca-cola pa 0,55  EUR. Prenočišče, hrana in pijača stanejo 7 EUR na osebo.  Pri najboljši volji ne moremo zapraviti na dan več kot 10 EUR. 

Nosači nam strežejo pri mizah in jedo za isto mizo kot mi, vendar šele potem, ko mi pojemo do konca. Z oskrbniki koč so dogovorjeni za pomoč, zato jim nudijo cenejše prenočišče in hrano. 

Spat hodimo že pred 20. uro, saj smo utrujeni od hoje. Čez dan je vroče in soparno (konec oktobra!), sonce neusmiljeno pripeka,  noči pa  so jasne in mrzle.  Prvo noč slišimo iz daljave nenavadno mistično glasbo, ki prihaja iz bližnjega tibetanskega samostana in odmeva med belimi stenami. Ob teh lepih zvokih se ježi koža.  

Vse poti so speljane po kamnitih stopnicah. Srečujemo šolarje v modrih uniformah in s šolskimi torbicami. Narava je čudovita. Terasasta polja z rižem so skrbno obdelana. Koruzo spravljajo na lesenih stojalih, podobnih španskim horreosom.  Večkrat naletimo na kamnite oltarčke, čez poti pa se vijejo molilne zastavice. Pred eno od kolib sedi na tleh drobna brezzoba starka. Kožo na obrazu ima izsušeno, gubasto in podobno usnju. Na glavi ima volneno kapo, okrog gležnjev in zapestij ji rožljajo plastične zapestnice, okrog vratu ima nakit, v rokah pa prižgano cigareto. Kašlja s pravim kadilskim kašljem. Ko nas zagleda, skoči pokonci in nam pomoli šopek rumenih tagetesev. Povabi nas h koči in nas močno objame. Vsakemu od nas zatakne v lase po en cvet tagetesa in se zahvaljuje za drobiž.   

Mestece Chomrong (2.170 m) imenujejo stopnišče do oblakov, ki je zadnja večja vas pred vstopom v Annapurna Sanctuary in hkrati vhodna vrata v to svetišče.  Stopnic je kar 1.914! Celo utrjeni nosači se na teh stopnicah ustavijo, odložijo za nekaj časa svoje koše in tovor in večkrat počivajo.

Hiše so strnjene tesno skupaj na hribu, med njimi pa vodi tisoče kamnitih stopnic. Vas premore več hotelov, šolo, ambulanto, celo prodajalno s kruhom in trgovino s tibetanskimi ročno izdelanimi predmeti.  Srečujemo  težko oprtane  nosače, črede prav tako težko otovorjenih konj, planince,  vaščane in šolarje.

Otroci stegujejo rokice in prosijo, popotniki jim dajejo svinčnik in sladkarije. Profesionalno oko našega zdravnika pediatra ocenjuje,  da so tukajšnji otroci zdravi, čvrsti, odporni, takšni, kot pač morajo biti otroci. Ni jim videti, da bi trpeli pomanjkanje, da bi bili bolni. S svojimi smrkavimi smehljajočimi obrazčki delujejo srečno in brezskrbno, predvsem pa smo opazili, da zelo malo jokajo, ne trmarijo in ne kričijo. Tudi odrasli so do otrok izredno strpni. Nismo videli nikogar, ki bi zakričal nad njimi ali zganjal kakršnokoli fizično nasilje. Tukaj je vse umirjeno: narava, ljudje, živali. Vse teče počasi in spokojno, tudi čas. Čas je tukaj brezčasen. Ljudje ne merijo življenja po urah.

Šolarji izprosijo svinčnike

Ko zapustimo Chomrong, se poslovimo tudi od zadnjih stalnih prebivalcev, družin in otrok.  Od tu naprej, razen redkih izjem, ni več domov, v katerih bi ljudje živeli preko celega leta, temveč bodo le še osamljene hiše – lodge, nekakšne planinske koče, namenjene turistom, ki jih oskrbujejo ljudje, ki živijo tukaj le v času turistične sezone.

V vasi  Sinuwa (2.340 m) visi pred hišo  otroška košarica, spletena iz šibja. Pred hišo poganja za stare hipije velik grm marihuane.  Opojna trava raste prosto v naravi.  Pri neki drugi hiši opazimo lesene valje, ki visijo izpod stropa – čebelnjaki. Med je v Himalaji manj sladek in drugačnega okusa kot naš, vendar dober.

Namesto navzgor se kamnite stopnice nenadoma vedno bolj strmo spuščajo navzdol. Popotnikom, ki nam prihajajo nasproti in se vzpenjajo v nasprotni smeri, znoj curkoma lije po obrazih. Vsi delujejo izčrpano in na smrt utrujeno. Pot je spolzka in vlažna, saj od vsepovsod curlja in pritekajo neke vode. Paziti je treba na vsak korak.

Stopnice nas peljejo skozi gost in divji tropski gozd. Steza postane nenadoma položna, le rahlo se vzpenja ali spušča. Drevje je obraščeno z lišaji in mahom ter ovito z lianami. Rododendroni segajo do 20 m v višino, med njimi poganjajo nežna bambusova drevesca. Ob redkih kočah se pasejo tropi ovčk in koz.  Proti koncu postane gozd že prava bambusova džungla.

Rododendron je nacionalna roža Nepala in velja za zaščiteno vrsto. Območje Ghorepanija  se imenuje »zemlja rododendronov«. Tukaj je kar 8 različnih gozdov rododendronov.  Grm, ki je v teh krajih pravzaprav visoko drevo, cveti marca in aprila in takrat je najlepši čas za obisk tega področja, saj zažari v vseh mogočih barvah rododendronovih cvetov.

Kraj  Bamboo (2.340 m) je dobil imel po bambusovi džungli. Kraj je  pravzaprav en velik tabor s čajnicami in pritličnimi stavbami s prenočišči.  Umivati smo se nehali že pred dnevi. Izpod pip teče le mrzla voda.

Na tej višini se je potrebno zjutraj že dobro obleči,  čez dan pa smo še v majicah s kratkimi rokavi. Ob poti občudujemo slapove in ogromne količine vode, ki se zgrinja z visokih sten v dolino.  Eden od slapov se imenuje Posvečeni slap. V času monsuna se zliva voda v spektakularnem padcu po 108. naravnih, v skalo vklesanih poteh zadaj za kamnitim tibetanskim templjem v Dovanu  (ali Dobanu) – 2.580 m.  Prespimo v taboru Himalaja (2.900 m).

Na tej višini že naletimo na table, ki v nepalščini in angleščini opozarjajo na nevarnost višinske bolezni, preventivo in ukrepanje, če se pojavijo znaki. V preventivne namene priporočajo počasen vzpon (300 – 500 m višinske razlike na dan), brez pretiravanja in prevelikih naporov, veliko je treba piti, predvsem vodo, nikakor pa ne alkohola, priporočajo česnovo juho namesto alkohola in kofeina ter lahko hrano.  V kolikor se pojavijo akutni znaki bolezni, pa je en sam in edini ukrep: Sestop! Sestop! Sestop!

Opozorilne table - pozor, višinska bolezen!

Začetni znaki višinske bolezni so glavobol, izguba apetita, slabost, bruhanje, utrujenost, vrtoglavica, motnje spanja. Pri hujši obliki se pojavi hud glavobol, motnje ravnotežja in koordinacije, opotekanje, nenavadno obnašanje, zmedenost, zaspanost, kar so znaki okvar možganov. Pri okvari pljuč pa se pojavi zasoplost tudi takrat, ko počivaš, suho kašljanje, obarvan izpljunek, modre ustnice, nohti, pomanjkanje moči.  Višinska bolezen  lahko v najhujši obliki povzroči komo in smrt. Nekateri jemljejo preventivno diamox, tablete proti višinski bolezni.

Zdravniki tukaj niso dosegljivi na vsakem koraku, helikopterski prevoz je redek in drag. Paziti se je treba nasproti prihajajočim oslom, konjem, mulam in jakom. Nikoli ne smeš stati na zunanji strani steze, temveč na notranji, da te živali ne zrinejo s poti. V deževnem vremenu, predvsem v monsunskem času,  so hudo nadležni paraziti in pijavke, zato je treba takrat uporabljati mazila proti njim, jih sproti odstranjevati, ostajati na stezi in ne hoditi  s poti.

Večkrat se krepko nasmejimo na račun nosačev in našega Janeza, vodje odprave, ki ga nosači kličejo  The Big Boss. Janez je za njih bog in batina, gospodar, ki ga je treba ubogati. Janez vedno vse plačuje, on ima skupno blagajno, naroča hrano, se dogovarja in ukazuje nosačem.  Nosači so si glede njegovega položaja in statusa na jasnem. Janeza je treba spoštovati in nedvoumno mu pokažejo, da ga res spoštujejo. Glede na to, da sem brez para, so prepričani, da ima Janez dve ženi. Za Nepalce je bigamizem sprejemljiv, pri Tibetancih pa imajo žene po več zakonitih mož.

Punčke so v Nepalu manj vredne kot dečki

Ženska je za Nepalce manj vredna od moškega. To se kaže tudi v odnosu naših nosačev do zdravnice Dani. Jaz kot pravnica v njihovih očeh sploh nič ne štejem. Nosači so npr. videli, da je Dani nudila zdravniško pomoč, da je obvezala rano, vedo tudi, da je zdravnica… Pa se zahvalijo Janezu, rekoč: »Thanks, doctor!« Za zdravstveno pomoč se torej ne zahvalijo naši  zdravnici Dani, temveč njenemu možu, ki je odvetnik! Ženske pripomnimo, da bi me v kratkem tukaj že naredila red.  Po nepalski tradiciji so punčke manj vredne od moških in imajo slabše možnosti za izobrazbo in poklic. Sinovi pa odpirajo staršem in družini pot v nebesa, zato se družine trudijo, da bi imele vsaj enega sina.

Naslednji tabor  Deorali  ali Deurali (3.230 m)  je že v samem svetišču Anapurne.  Vsak korak je težji. Zasoplo dihamo in počasi napredujemo.

Svetišču Anapurna (Annapurna Sanctuary)  ali Svetišču Anapurn, saj so Anapurne kar tri, so dali ime prvi obiskovalci tega področja, ki so bili navdušeni nad  ledeniškimi dolinami, morenami, razsežnostjo ledu in kamenja, mogočnimi gorami in izredno spektakularnim pogledom na Anapurno I. (8.091 m), Anapurno III. (7.555 m), Južno Anapurno (7.219 m), Mačapučare, (6.993 m), Khangsar Kang (7.485 m), Gangapurno (7.454 m) in na druge vrhove, ki so jih obkrožali v obliki naravnega amfiteatra.  Ime Anapurna sicer pomeni izvir življenja, po drugi verziji pa bogato žetev.

Med osemtisočaki v osrčju Himalaje

Od te višine dalje raste le še nizko grmičevje in trava, med travo pa cvetijo rože z drobnimi belimi cvetovi. Pred nami se vidijo pobeljeni vrhovi visokih gora.  A bolj se dan nagiba v popoldne, bolj izginjajo vrhovi v megli. V popoldanskem času se megla vedno spusti do nižin in ovije pokrajino v sivo turobno gmoto.

Bazni tabor Mačapučare – Base camp Machapuchare ali kratko BCM (3.700 m)  obsega več kamnitih hiš s prenočišči in skupnim dnevnim prostorom ter prostor za šotore, v katerih prenočujejo »pravi« alpinisti. Mi smo v primerjavi z njimi seveda navadni turisti. Kakšen razgled se ponuja tukaj v jasnem vremenu! Pogled seže do vrha Južne Anapurne, v zarezan rep Mačapučareja… Na večer se megle razkadijo in gore se prikažejo v vsej svoji lepoti. Preden se zadnji sončni žarki skrijejo izza skalnatih gora, si zaželiš, da tega pogleda ne bi bilo nikoli konec. 

Mačapučare (Machapuchare) (6.993 m) velja za sveto goro, na kateri domujejo bogovi,  zato Nepalci ne dovolijo vstopa nanjo. Vrh ima obliko ribjega repa, zato ga imenujejo Fish Tail in je zaradi svoje oblike največkrat fotografirana gora v Himalaji. Gora je še nepreplezana.  L. 1957 so britanski alpinisti postavili tukaj bazni tabor z namenom, da preplezajo Ribji rep. Leto prej je kot prvi zahodnjak stopil na to področje legendarni himalajski entuziast Jimmy Roberts. L. 1957 sta goro osvajala britanska alpinista Wilfred Noyce in Davis Cox, vendar sta se ustavila 50 m pod vrhom. Od takrat dalje nihče več ni dobil dovoljenja za vzpon na to goro. L. 1970 je britanski alpinist Don Whillans videl  na področju BCM v temi premikajočo figuro, za katero so šerpe trdili, da je Jeti, skrivnostni himalajski človek.

Nocoj ostanemo brez postelj. Nosačem ni uspelo priti pravočasno v BCM, da bi nam lahko rezervirali ležišča. Spali bomo kar na klopeh v dnevni sobi.

Narava nam ponudi spektakularen sončni zahod. Kasneje, ko se že stemni, se prikaže izza gora luna. Gore  se ovijejo v mistično svetlobo in skrivnosten sijaj ter posrebrijo od luninega sija in tisoče zvezd. V mesečini se dviga pod zvezde vitka bela konica vrha gore, izklesana v ribji rep.  Vsi gremo ven in fotografiramo veličasten prizor.

Končni cilj našega trekinga je ABC  - Annapurna Base Camp, bazni  kamp Anapurne.   Dvigniti se moramo za 400 m višinske razlike. Sprva se pot vzpenja in je dihanje težko. Vsak korak predstavlja poseben napor. Pokrajina je podobna Vel. Planini. Nizka trava, tu pa tam kak grmiček. Potka je posuta s črnimi kamni, podobnimi skrilavcu, ki se lesketajo. Čez čas se steza zravna in hodimo skoraj po ravnem. Ne čutimo več višinske razlike, vendar hodimo vseeno skrajno počasi in globoko ter zasoplo dihamo.  Vreme je jasno.  Gore se v vsej svoji veličini, orjaškosti in mrzloti  odstrejo našim pogledom in se, ovite v večni led, čudovito bleščijo  v svetlobi jutranjega sonca. Kot uročeni strmimo vanje in se čudimo njihovi lepoti.  Beli vrhovi so odeti s snegom – kot bi jih nekdo posul s sladkornim prahom.  Bolj ko gre k poldnevu, bolj se spuščajo meglice in zagrinjajo snežne vrhove.

Slovenski trekingaši in nepalski nosači tik pred ABC-jem, baznim taborom Anapurne

Na cilj prispemo po dveh urah počasne hoje. Kje nižje ali v naših hribih bi takšno razdaljo in višinsko razliko prehodili v dobre pol ure.  »Dobrodošli v ABC na višini 4.130 m«, piše na velikem transparentu, razpetem čez potko.  Še malce strmine, še nekaj stopnic in prisopihamo do tabora. Čestitamo si, se objamemo in poljubčkamo. Tudi z nosači si stisnemo roke in se jim zahvalimo za njihov trud. Brez njih bi bilo težje. 

Po kratkem predahu se sprehodimo še do obronkov tabora, kjer je na vrhu postavljen tibetanski tempelj, okrog njega pa vihrajo številne molilne zastavice, večna prošnja bogovom in boginjam teh gora. Ob templju je spomenik alpinistu, ki so ga gore obdržale v svojem objemu.

Molilne zastavice v ABC-ju, v ozadju Anapurna

Na najvišji točki posedemo po tleh in uživamo ob razgledih in v občutku, da smo na vrhu.  Pred nami se dvigata mogočni Anapurna I. (8091 m) in Južna Anapurna  (7218 m), pod nami pa je pokrajina, podobna lunarni površini.  Gola, brez rastlinja, samo kamenje, lapor in tu pa tam kakšno modro oko ledeniškega jezerca. Po legendah naj bi v gorskih jezerih gospodaril s svojim trizobom sam najvišji bog Šiva. Spodaj so poslopja baznega kampa, ob njem pa pokvarjen helikopter, ki ga že dalj časa usposabljajo za vzlet.

Zdaj smo v naročju Himalaje. Tu je res pravo svetišče!  Globok mir, spokojnost. Vsak je zatopljen v svoje misli. Predajamo se tišini onostranstva.  V ta mir zarežejo občasno kriki črnih vran, ki krožijo nad baznim taborom.  Drugih ptic in živali ni.  Zajame nas občutke gorske blaženosti. Tako se baje imenuje čustveno stanje človeka, ki ga v visokih gorah zgrabi čudna blaženost, podobna ekstazi, najvišja stopnja vseh vtisov in občutkov. Orjaška veličina vrhov opozarja na našo osebno majhnost in nepomembnost. »Tukaj se pa res zvrti od višine,« zavzdihnem. Kreslinova pesem nam odmeva v ušesih. 

Južna stena 8091 m visoke Anapurne I., ki jo je l. 2007 preplezal Tomaž Humar

Opazujemo vrh Anapurne, ki ga je l. 1995 poskušal osvojiti naš alpinist Tomaž Humar, a ga je gora zavrnila in je po nekaj dneh odnehal. Novembra 2007 je priplezal na vrh Anapurne po južni steni. Pogovarjamo se o njem, o njegovi goreči ljubezni do gora, fanatičnosti, idealizmu. O tem, ali je junak ali norec. Oboje najbrž. Takšni ljudje poganjajo svet naprej.

Globoko v strmih poledenelih stenah opazimo drobne pikice – alpiniste.  Sedaj si lahko predstavljamo, kako mora biti alpinistu, ki se zapleza v takšnih in podobnih skalah in ga ves čas vidijo iz doline, do njega pa ne morejo priti.

Sestop je lahek, čeprav se spustimo sprva z več kot 4.200 m na 3.200 m. Vračamo se deloma po isti poti. Koča v Chomrongu je polna Angležev. Eden od njih razloži, kaj pomenijo razdalje, opisane na usmerjevalnih tablah, za katere smo že vsi ugotovili, da ne držijo. Če piše, da potrebuješ od enega do drugega kraja dve uri, bomo zagotovo hodili vsaj 4 ure, če ne celo več. V vsakem vodniku so različni podatki za iste razdalje. No, ta Anglež pravi: »One hour – one day for us!« Ena ura pomeni en dan za nas. Malo je pretiraval, prav veliko pa ne.

Ko se spuščamo v dolino, postaja vegetacija vedno bolj bujna.  Orjaška drevesa so nenavadnih oblik, vse nam od doma poznane rastline imajo 10-kratno velikost (hortenzije, kane, orjaški fižol), pod nami se razprostirajo širna riževa polja in polja prosa. Lesene hiše so krite s slamo. Pri eni od hiš so zunaj vsi družinski člani. Dojenček spi v viseči zibki.  Stari oče ga dvigne v naročje in nam ga pokaže. Fantek se prebudi in mirno mežika z očki. »Zdrav in lep dojenček,« strokovno oceni naš pediater.  Ni treba, da si zdravnik, saj je otrok že na pogled res krepak in lep.  Vprašamo, katera je otrokova mati in pokažejo na 20 let staro dekle. Njena mama je stara blizu 40, a je videti precej starejša. Temna polt, močno gorsko sonce in življenje v težkih naravnih pogojih ljudi hitreje postarajo.

Ustavimo se v vasi Jhinu ali Jhinudanda (1.780 m).  Domačini nas sprašujejo, če si gremo ogledat njihove znamenite termalne toplice, ki so 25 minut hoda od vasi in se ponujajo za vodnike. Vljudno odklonimo spremstvo in se sami odpravimo do reke.   

Toplice, imenovane Hot spring v vasi Jhinu ali Jhinudanda (1.780 m), so popularne med domačini in trekerji. Za domačine imajo tudi religiozni pomen, saj  se v času njihovega velikega praznika najprej umijejo v toplicah, nato pa v bližnjem templju žrtvujejo živali. Toplice so termalne in so zgrajene tik ob reki.  Okopati se da v dveh manjših bazenih, eden za moške in drugi za ženske. Menda je občutek, ko se kopaš v toplem termalnem vrelcu, zraven pa buči ledeno mrzla gorska reka Modi Khola, prav edinstven. Voda iz vrelcev je zdravilna in seveda blagodejno vpliva na utrujene kosti in mišice pohodnikov. Monsunsko deževje in podivjana reka vsako leto odnesete bazene, a jih pridni domačini vztrajno postavijo nazaj. 

Pot od tu naprej je čudovita in lahka. Le rahlo se spušča gor in dol. Izjema je kraj New Bridge (1.340 m), kjer moramo povprašati za pot, saj se poti razcepijo in ni oznak. Domačini nas usmerijo globoko navzdol do reke. Prečkamo kamniti most, nakar se moramo spet povzpeti strmo v hrib.  Utrujeni smo že, cel dan že hodimo. Noge se zapletajo in opletajo, vsaka stopnica predstavlja napor. A k sreči se pot spet poravna in teče med riževimi polji, ob redkih hišah, nad slikovito sotesko, pod katero buči divja smaragdna Modi Khola.  Ob reki rastejo visoke palme in tropsko rastlinje. Stopnice končno izginejo.  

Čez potko skoči z drevesa na drugo stran ogromna temno rjava opica. Za njo še ena. In še ena.  Vsaj 30 opic je bilo, ki so se kriče podile čez stezo. Iz gozda nam nami jih je s kriki usmerjal vodja krdela in najbrž nadzoroval premik svojega tropa. Počakali smo, da so vse opice preskočile potko in se izgubile v gozdu. Lahko so nevarne, posebno v tropu. Domačini so nam kasneje rekli, da včasih napadejo otroke ali pa kradejo stvari izpred hiš. Drugih divjih živali nismo opazili v naravi. Na turističnih tablah je bilo napisano, da tukaj še živijo snežni leopardi, medvedje in volkovi.

Himalajska osnovna šola na 3000 m

V eni od manjših vasic vodi pot mimo osnovne šole. Ko nas otroci zagledajo, pritečejo iz razreda, za njimi pa učiteljica z lepimi indijskimi potezami in rdečo piko na čelu, znakom, da je poročena. Smehlja se in otrokom naroča, da nas pozdravijo. V razredu je 13 otrok. Ena od punčk je verjetno najbolj pridna in pametna, saj je učiteljica pokliče v tabli in pred nami samozavestno napiše nekaj črk abecede. Učilnica je skromna. Stene in tla so iz golega kamna, le po stenah je nekaj risbic, v učilnici pa klopi in stoli ter tabla s kredo. Izpod stropa brli šibka lučka. Nekateri otroci so bosi. Pol jih je oblečeno v šolske uniforme: belo bluzo, zelen pulover in zelene hlače ali krilo. Ostali, predvsem manjši otroci, stari med tri do pet let, so oblečeni vsak po svoje.  Verjetno so v razredu šolarji in vrtičkarji hkrati.  Ob slovesu se postavijo pred vrata učilnice ter nam zapojejo otroško pesmico.

Še zadnji kilometri poti. Vas Birethanti je enako umazana in zanikrna, kot nam je ostala v spominu. Meni je vseeno zanimiva, saj vrvi od življenja.  V Naya Pulu nas že čakajo nosači in kombi. Odpeljemo se proti Pokhari.  Naš treking v Svetišče Anapurne je trajal 9 dni.

V Pokhari obiščemo tudi  mednarodni  alpinistični muzej – International Mountain Museum – IMM. Pred njim je skansen, nepalska tradicionalna vas z značilno arhitekturo hiš, ki so opremljene v skladu z njihovo tradicijo in običaji. Pred muzejem stoji ogromna plezalna stena, na kateri lahko vsak preizkusi svoje plezalne sposobnosti.   

Alpinistični muzej so zgradili Nepalci s finančno pomočjo japonskih alpinistov. Graditi so ga začeli l. 1998. Del muzeja sta maja 2002 otvorila znamenita japosnka plezalka Tabei Junko, ki je l. 1975 kot prva ženska in kot 35. človek na svetu nasploh osvojila Mt. Everest in Appa Sherpa, šerpa iz Nepala, ki  je do l. 2008 že 18-x stopil na streho sveta. Uradno pa so muzej odprli za javnost  dne 5. 2. 2004.  Muzej je živ spomenik znanim in neznanim alpinistom in gornikom, ki imajo radi Himalajo. Po površini je največji te vrste na svetu, saj obsega kar 10.000 m². 

V muzeju so zbrani vsi podatki o osvajanju himalajskih gora. Turisti si lahko ogledajo video posnetke življenja v Himalaji. 

Takoj na začetku muzeja smo presenečeno zagledali figuri Janeza in Micke v slovenskih narodnih nošah. Slovenija ima v tem muzeju 30 m² razstavnega prostora, na katerem predstavlja s fotografijami svojo deželo: Triglav na čelu, Cerkniško jezero, Vel. planino in slovenski par v narodni noši. Kako smo se razveselili tega prostorčka, ki stoji na najbolj vidnem mestu muzeja in ni prav nič manjši od razstavnih prostorov dežel, ki so veliko večje od Slovenije.  Na našem razstavnem prostoru smo se fotografirali in mimogrede popravili naši Micki avbo, ki  je stala precej postrani na njeni glavi.  Na muzejski spletni strani  http://www.mountainmuseum.org je med drugim tudi fotografija slovenskega razstavnega prostora.

Vsaka od dežel sveta, ki kaj pomenijo na alpinističnem področju, ima tukaj svoj razstavni prostor. En del muzeja je posvečen izključno predstavitvi svetovnih osemtisočakov – v fotografiji, besedi, številkah, plastiki in reliefu.  Velik del muzejskega prostora zavzema prikaz alpinistične in gorniške opreme od začetkov do danes. Čudili smo se, s kakšno skromno opremo so ljudje nekdaj osvajali vrhove. Zaščiteni so bili z živalskimi kožami, navadnimi volnenimi rokavicami, nosili so lahke čevlje in nahrbtnike, od opreme pa cepin in kakšno vrv. Ni si mogoče predstavljati, kako so preživeli tisti mraz, led in sneg! 

Častno mesto in vitrino zavzemata sir Edmund Hillary in njegov šerpa  Tenzing Norgay.  Čudilo pa nas je, da je na tem razstavnem panoju manjkala aktualna informacija, da je sir Hillary umrl, čeprav je od njegove smrti minilo že več mesecev.

Muzej pa ni posvečen samo alpinizmu in Himalaji, temveč tudi gorskim ljudstvom, njihovemu življenju in običajem ter rastlinam in živalim. Zanimive so fotografije, ki prikazujejo planinsko življenje pred 50. leti v Švici in v drugih alpinistično razvitih evropskih državah in npr. danes v Himalaji. Pred 50. do največ 100. leti so tudi ljudje v evropskih planinah še tovorili bremena z osli in konji in jih prenašali v koših, enako kot danes to še počenjajo ljudje v Himalaji. Tudi oblečeni so bili enako skromno, otroci so se na pašnikih igrali podobne pastirske igre, zemljo so obdelovali ročno, s preprostimi orodji. Le še vprašanje časa je, kdaj se bodo vsi ti evropski vplivi v celoti prenesli v te kraje in bo globalizacija dosegla še zadnje neokrnjene kotičke zemlje.

Velik del muzeja je namenjen tudi opisu posameznih himalajskih odprav. Tudi tukaj ima Slovenija pomembno mesto, saj je na večih razstavnih panojih mogoče prebrati in si ogledati fotografije podvigov naših alpinističnih odprav.  V muzeju visi tudi slovenska zastava, ki pa je čudnih in nenavadnih dimenzij.

Treking v Nepalu je bil edinstveno doživetje, zlasti zame, ki sem bila prvič v Aziji in se mi je odprl povsem drugačen svet, kot sem ga bila vajena doslej. Vzpon na 4.000 m sem si predstavljala kot težko zimsko planinsko turo po globokem snegu, namesto tega pa smo do te višine hodili po pašnikih in travnikih, v kratkih rokavih in kratkih hlačah, le noči so bile hladne in mrzle. Od blizu smo občudovali gore, ovite v večni sneg in led in mirne himalajske doline in začutili kruto, a čarobno lepo naravo. Očarali so nas pogledi na skrbno obdelana riževa polja, na orjaške božične zvezde, palme, kane, rododendrome in bambusove gozdove. Hodili smo ob divjih rekah in prečkali krhke viseče mostove, napeljane preko njih.  Srečevali smo prijazne ljudi, ki živijo preprosto in skromno življenje, ki se ves čas smehljajo in pozdravljajo z »namaste«. Ta pozdrav občutiš kot resnično dobrodošlico. Čudili smo se fizični moči nosačev, ki v preprostih pletenih koših, obešenih z jermenom na čelo,  tovorijo težka bremena, obuti v strgane superge ali japonke. 

Spoznali smo budizem in hinduizem in se prepričali, da lahko dve različni veri živita skupaj v strpnosti, sožitju in medsebojnem spoštovanju.  Tudi sami smo spoštljivo hodili v smeri urinega kazalca okrog budističnih sup, po levi strani obhodili obpotne templje v naravi, občudovali živopisane molilne zastavice, mrmrali mantro Om Mani Padme Hum.  Mene se je najbolj dotaknila v tejle izvedbi: 

http://www.youtube.com/watch?v=TDUdT5z_CBU 

Ljudje živijo v Nepalu na način, ki ga mnogi v ostalem svetu zelo želijo, a ga težko uresničijo. Spravno, pomirjujoče, tolerantno drug do drugega in proti vsakemu živemu bitju, z blagimi nasmehi, veselijo se vsakega trenutka življenja, vsakemu sončnemu žarku, oblaku in kaplji dežja, grižljaju hrane ali čaši vode in tudi sreči drugega človeka. V Nepalu živijo skladno skupaj bogovi in demoni, kralji in princese, lepi in grdi, zdravi in bolni, bogati in siromašni, domačini in tujci.

Namaste, nepalski pozdrav

Doma skušam še nekaj časa zadržati tisti mir z gora, ki ga nosim v sebi, da me vsakdanji problemi ne bi takoj posrkali vase in me ponovno izpraznili. Duša ostane še nekaj časa v Nepalu.

Pretresljiva je mogočnost Himalaje in Nepala nasploh. Od te dežele sem se poslovila z velikim spoštovanjem in upanjem, da se še kdaj vrnem.

O trekingu v Jomsonu pa si preberite še: http://www.gore-ljudje.net/novosti/45415/.

November 2008

Besedilo in fotografije:  Staša Lepej Bašelj

 Pashupatinath je ena največjih znamenitosti Katmanduja in najpomembnejši hindujski tempelj v Nepalu, ki ga vsako leto obišče množica nepalskih in tudi indijskih vernikov ter turistov.  Je najpomembnejši hindujski tempelj, posvečen bogu Šivi, na celem svetu. Pashupatinath pomeni bog Šiva, gospodar živali, kraj pa je znan tudi kot Tempelj živih bitij.  Je tempelj, ki s svojo osupljivo arhitekturo simbolizira vero, kulturo in tradicijo.

Pashupatinath pomeni Nepalcem to, kar pomeni Varanasi (Benares) Indijcem. Hindujska svetišča in templje lahko obiščejo le pripadniki hindujske vere, turistom pa je dovoljen dostop na širše območje templja. Za vstop v območje tega svetega kraja plačamo vstopnino 250 nepalskih rupij (2,5 EUR).

 V Pashupatinath je mogoče vstopiti skozi štiri, s srebrom okrašena glavna vrata. Strehe templja so pozlačene, pročelja stavb pa okrašena z umetelnimi lesenimi rezbarijami.  Na zahodni strani je ogromna skulptura bika, izklesana iz črnega kamna, ki predstavlja jezdno žival boga Šive z orjaškim falusom in daje templju posebno lepoto in karizmo.  Sedanja tempelj je bil zgrajen l. 1653, prvotni pa že v 5. stol.

 Ob vhodu na sveti kraj stojijo stojnice s cvetjem in venci rož. Cvetje je v rumeni in oranžni barvi. Na stojnicah ponujajo še molke v rjavih in vijoličnih odtenkih ter večbarvne plastične zapestnice. 

Cvetje ob vhodu v hindujski tempelj

Ob templju teče Bagmati, sveta reka, saj se izliva v še bolj sveto reko Ganges. Reka Bagmati je vsako leto v  avgustu prizorišče  ženskega festivala Teej, ko obišče tempelj na tisoče žensk, ki plešejo tradicionalne plese, pojejo, častijo boga Šivo in se okopajo v sveti reki. S tem ritualom si neporočene ženske zagotovijo poroko in dolg in srečen zakon, poročene ženske pa dolgo in zdravo življenje svojih mož ter se hkrati očistijo vseh grehov. Ženske se kopajo v sarijih rdeče barve, ki je barva radosti in veselja in ki jih tradicionalno oblačijo ob poročnih slovesnostih.

Sveta hindujska reka Bagmati v Katmanduju

Vsak hindujec si želi biti pokopan eni od svetih rek. S smrtjo ljudi, katerih trupla po smrti zažgejo in pepel posipljejo po sveti reki, se namreč po njihovem ne prekine krogotok življenja, temveč se človekova duša osvobodi in se ponovno rodi v drugem bitju. Živi pa si s kopanjem v sveti reki umijejo svoje grehe in očistijo slabo karmo.  V reki Bagmati se kopajo, perejo perilo, umazano posodo, lovijo ribe, otroci se igrajo, v reki umivajo mrtvece in njihov pepel odlagajo vanjo. Nabrežje reke je prostor za molitve in meditacije.

 Po kamnitih stopnicah, ki jih je zlizal čas,  se spustimo do mostu. Pod njim teče umazana, gosta, rjava reka, po kateri plavajo plastične vrečke, cunje, smeti in cvetje. Na obeh straneh reke so kamnita obrežja, do reke pa vodijo stopnice. Nad mostom na drugi strani reke se dviga sveti grič Pashupati, položno pobočje, obrnjeno k reki in pokrito s stotinami lingamovih oltarjev, pravi gozd lingamov, ki simbolizirajo in častijo boga Šivo. Kamnita obredna stopnišča se imenujejo ghati.

Dim in vonj po zažganem človeškem mesu se vije nad kamnitimi ghati

Slonimo na mostu in opazujemo kamnite ghate. Na nekaterih so skrbno zložene grmade drv, na enem od ghatov pa dogorevajo zadnji ostanki pepela. Približamo se grmadi, obloženi s slamo, ki rahlo tli. Iz nje se kadi gost bel dim. Mislimo si, da verjetno šele  pripravljajo grmado za sežig trupla, nakar opazimo med drvami in slamo človeško nogo, obuto v belo nogavico in drugo nogo, ki je bosa. Pred našimi očmi javno izgoreva truplo nekega človeka! V tistem že prepoznamo vonj po zažganem človeškem mestu.  Družina stoji nekoliko v ozadju. Nihče ne joka in v skupini ni opaziti žensk. Ženske menda ne smejo prisostvovati ceremoniji.  Sorodniki so oblečeni v oblačila bele barve, ki je nepalska barva žalovanja in se nosi eno leto po smrti. Vdovam je najstrožje prepovedano nositi rdeča oblačila.  

Tleče človeško truplo

 Ob grmadi se vrti bosonog moški, oblečen v bela oblačila. V roki drži bambusovo palico, ovito s cvetjem, s katero drega v skladovnico drv in v slamo in vzpodbuja gorenje. Moški spada v kasto nedotakljivih (untouchables), to je najnižjo kasto ljudi, ki so izven vseh družbenih slojev in ki opravljajo najnižje in najbolj umazane posle, zato se jih noče in ne upa nihče dotakniti. Nedotakljivi skrbi za sežig trupla, za kremacijo in za čiščenje ghata po končanem obredu.

Nedotakljivi skrbijo, da ogenj ne ugasne in zoglenele ostanke trupla pometejo v sveto reko Bagmati

Vsako leto zažgejo v Pashupatinathiju 4.000 do 6.500 ljudi. Hindujci kremirajo tudi najbolj revne ljudi, za premožnejše pa je rezerviran poseben prostor višje ob reki. Ne sežigajo pa ljudi, ki umrejo zaradi nalezljivih bolezni, gobavosti, nosečnic, svetih mož sadujev in tudi majhnih otrok ne. Le-te pokopljejo v zemljo ali pa jih obtežijo s kamni in potopijo v reko, kjer jih požrejo ribe.

 Pogreb stane 40 – 100 EUR, za premožnejše pa od 200 EUR dalje. Od premožnosti umrlega in družine je odvisno, na katerem delu reke se bo izvajala kremacija. Za sežig trupla odraslega človeka baje potrebujejo 360 kg drv. Zaradi visokih temperatur je treba truplo sežgati čimprej po smrti, ker začne kmalu razpadati. Hiter pogreb narekuje tudi vera, saj se mora duša čimprej rešiti telesa, da se lahko ponovno utelesi.

 Truplo pripeljejo v tempelj na posebnih nosilih. Zavito je v oranžen mrtvaški prt. Oranžna je hindujska sveta barva. Truplo posujejo s cvetnimi lističi. Najprej ga namočijo z nogami naprej v reko, da duša umrlega ne bi pobegnila skozi stopala in se reinkarnirala v bitje nižje stopnje. Del oblačil in cvetje odvržejo v reko, kjer jih žalujoči sorodniki obredno ujamejo na bregu, druge dele oblačil pa odplakne reka in jih tukajšnji reveži poberejo nekje nižje ob reki. Nedotakljivi nato položi truplo na grmado in pripravi baklo iz sandalovine. Če je mrtvec oče, mora prižgati baklo najstarejši sin, če je pokojna mama, pa najmlajši sin. Če pokojni nima sinov, zažge ogenj njegov zet ali pa svečenik. Preden se truplo zažge, mora sin  trikrat obhoditi grmado, kar simbolizira sveto trojico bogov: Brahmo, Višnjuja in Šivo in gibanje sonca. Ogenj se prižge v pokojnikovih ustih, saj bo skozi usta duša zapustila telo. Kremiranje traja navadno 3 ure, hindujci verujejo, da je čas gorenja odvisen tudi od grehov pokojnega. Več kot jih ima, dlje gori. 

 Ker hindujci verujejo v krog večne reinkarnacije, ob smrti ne žalujejo. Po njihovem se s kremiranjem duša najlažje reši okov, ki jo vežejo na fizično telo in si izbori novo pot v novo življenje in v večnost.

 Med kremiranjem vsem sinovom obrijejo glave. Po končanem kremiranju svečeniki pometejo ostanke izgorelega trupla v reko. Dejansko ne ostane od trupla prav nič, samo kupček pepela. Za pepelom odvržejo v reko še cvetje . Ghat nato prelijejo z vodo, očistijo in pripravijo za naslednje truplo.

V zraku lebdi dim in duh po zažganem mestu, ki se meša z vonjem kadil in dišečih palčk. Vzdušje je morbidno in  težko od čaščenja in spoštovanja. Okrog gorečega trupla skačejo opice in skušajo izmakniti cvetje in kakšno drugo stvar. Ena od mladih opic se hudo opeče. S presunljivi kriki odskoči in steče po mostu in mimo nas, za njo pa ostale opice. Komaj se jim uspemo umakniti, ker so baje agresivne in rade napdejo ljudi. Na stopnišču naletimo na gobavce s pohabljenimi udi. Mrtvo meso, gnili štrclji, na njih pa muhe in mrčes. V Nepalu gobavost še ni izkoreninjena.

null

Na drugi strani reke poležavajo sveti možje saduji. Posuti so s pepelom, obraze imajo prebarvane, vsi imajo dreadlockse – drede, suhi so, drobni in nizke postave. Spolne organe imajo pokrite s kovinskimi ploščicami in verigo, nekateri pa so oblečeni v razcapana oranžna oblačila. Obraz enega od njih krasi naslovnico zadnje izdaje Lonely Planeta. Enega od sadujev vprašamo, če se lahko fotografiramo z njim. Za nekaj drobiža se lahko. Sveti mož z baje najdaljšimi dredami na svetu ovije dolgo kito okrog mene in dvigne roko v pozdrav miru.

Sadu z baje najdaljšimi dredami na svetu

  

Saduji zelo dobro poznajo denar, saj nas eden prosi, naj mu zamenjamo kovanec EUR za rupije. Točno ve dnevni menjalni tečaj. Pashupatinathi je dom številnimi sadujem, puščavnikom, spiritualnim meditatorjem, ki jim predstavljata bistvo življenja meditacija in droga.

 Saduji so hindujske svete osebe, običajno moški, ki zapustijo svojo skupnost z namenom, da postanejo asketi. Na indijski celini obstaja danes 4 do 5 milijonov sadujev,  med katerimi sta dve osnovni sekti: eni so Šiva saduji, ki častijo boga Šivo, drugi pa so Višnu saduji, privrženci boga Višnuja, ki vključuje tudi njegovi inkarnaciji Ramo in Krišno.  Najbolj prepoznavni saduji so iz reda Nagas, ki pripadajo sekti boga Šive oz. duhovni sekti  Dasnami Sanyas. Prepoznavni so po tem, da so goli, neobriti, z dolgimi lasmi, zlepljenimi v drede, po telesih pa so pomazani s pepelom. Spolne organe jim zakrivajo skromne krpice tkanine, kovine ali pa so povsem goli.

 Najbolj ekstremna je sekta Aghora sadujev. Aghora pomeni drugo ime za boga Šivo in pomeni dobesedno »Ni grozno«. Pripadniki te sekte živijo večinoma na pokopališčih in se gibljejo v bližini prostorov, kjer kremirajo trupla.

 Svoja telesa obvladajo  tako, da znajo premagati bolečine in si »pričarajo« tako močno erekcijo, da lahko na svojih penisih dvignejo kamne in opeko, težko po 30 in več kilogramov!  Ta način dviganja bremen radi demonstrirajo pred turisti, zaradi česar jim pade v njihove pločevinaste posode marsikateri dodaten drobiž. Ti saduji pogosto uživajo tudi razkrajajoče človeško meso in celo lastne iztrebke.

Saduji so se sicer odrekli svojemu premoženju, spolnosti in materialnemu življenju in potujejo naokrog kot potujoči berači in živijo duhovno življenje.  Sadhu pomeni v sanskrtu dober človek.

 Življenje saduja je težko. Zase so mrtvi in tudi pravno so mrtve in neobstoječe osebe.  Navadno so se ti ljudje odrekli svojemu posvetnemu življenju v zgodnjih najstniških letih ali zgodnjih dvajsetih let, nekateri pa zbežijo iz svojih družin zaradi nevzdržnih družinskih in finančnih razmer.  V svojih oranžnih oblačilih, z dolgimi lasmi in bradami so posebna atrakcija nepalskih mest in hvaležen »objekt« za fotografiranje.

 Nekateri saduji živijo v ašramih in templjih v urbanih središčih, nekateri v jamah v oddaljenih gorah kot puščavniki,  drugi pa živijo življenje večnih romarjev in se selijo iz enega svetega kraja v drug kraj. Praviloma se lahko zastonj vozijo z vlaki in javnimi prevoznimi sredstvi. Spet drugi žive osamljeno in samotarsko življenje, nekateri pa  v velikih bratskih komunah in skupnostih in se preživljajo z miloščino.

Ko odhajamo iz Pashupatinatha, pripeljejo še eno truplo.  Nihče se kaj posebej ne zmeni zanj. Tak je hindujski odnos do smrti.  Del življenja je in nekaj normalnega.

O Nepalu si preberite še: http://www.gore-ljudje.net/novosti/45415/

                                                                    Zapisala: Staša Lepej Bašelj

Sv. Jakob, po galicijsko Jaxobo, je zavetnik Španije, romarjev, vojakov in delavcev in priprošnjik za leto vreme in dobro letino. Na slikah je upodobljen kot apostol s knjigo in kot romar v pelerini, s popotno palico, s školjjko, torbo in klobukom. Zakaj školjka? Kot dokaz, da je romar dejansko prišel do Santiaga, ki leži blizu morja in prinesel za spomin jakobovo školjko, ki jih je vse polno ob Atlantskem oceanu.

V zadnjih letih je postal Camino popularen in celo moden, predvsem po zaslugi pisateljev Shirley MacLaine in Paola Coelha, ki sta napisali knjigi o svojem romanju.

V Santiago se stekajo starodavne romarske poti iz vse Evrope. Najbolj znana in obljudena je francoska smer Camino Frances, ki se prične na francoski strani Pirenejev v kraju St. Jean Pied de Port in je dolga 807 km.  Camino Frances poteka po trasi nekdanje trgovske rimske ceste, ta pa natančno pod ozvezdjem Rimske ceste, po katerem so se srednjeveški trgovci ponoči orientirali. Od leta 1987 je ta pot označena kot prvi evropski kulturni itinerarij. Leta 2004 je UNESCO proglasil Camino za Evropsko kulturno pot, ki je po obrazložitvi Sveta Evrope “pribežališče tolerantnosti, učenja in solidarnosti, dialoga in zbliževanja.”

Jakobove poti vodijo v Santiago tudi iz drugih krajev Evrope (Le Puy, Arles, Vezelay…). Društvo prijateljev poti Sv. Jakoba si prizadeva obuditi to pot tudi po Sloveniji in je že lepo markirana od Slovenske vasi pri Obrežju preko Ljubljane do Trsta.

Na www.amazon.com lahko kupite knjigo The Portuguese Way of St. James – avtor John Brierley z natančnim opisom in zemljevidi poti, višinskimi razlikami, razdaljami, prenočišči, kulturnimi znamenitostmi, ipd.

http://www.stasal.netne.net/Camino%20Portugues%201.pdf.

V nadaljevanju  je opisano potepanje skupine slovenskih romarjev po Portugalski, ki se je nadaljevalo z romanjem po delu Camina Portugues od Viga do Santiaga.

Buen camino,

                               Staša

P.S. Malo potrpežljivosti pri nalaganju!

Pri založbi Jutro iz Ljubljane je pravkar izšla moja knjiga “CAMINO, MOJA SAMOTNA POT” (avtorica Staša Lepej Bašelj). Založba bo v naslednjih dneh knjige razposlala po knjigarnah in knjižnicah. Ilustracija v knjigi  je delo Zagorjana Dušana Kastelica, grafično postavitev knjige je izdelal Jurij Koščak. Knjiga ni turistični vodnik, temveč je osebno izpovedna. 

Duhovna misel iz knjige:

Če misliš, da bo tvoja pot brez ovinkov, se motiš.

Če misliš, da si zašel v slepo ulico in da te na koncu poti nihče ne čaka, se motiš.

Če misliš, da mora višja sila zgladiti pot pred tvojimi nogami, se motiš.

Če misliš, da je pot drugih manj grapasta in posuta z manj kamni kot tvoja, se motiš.

Hodi in pusti Gospodu, naj te vodi na poti, ki jo je sam izbral zate.

Hodi veselo in žvižgaj in poj!!!

Predstavitev knjige je bila v torek, dne 10. 3. 2009,  v knjižnici M. Klopčiča v Zagorju ob Savi. Prireditev je vodil zasavski novinar Marko Planinc, glasbeni gost pa je bil Vlado Kreslin.

Knjigo lahko naročite pri založbi Jutro ali na e-naslovu: stasa.lepej.notarka@siol.net in na naslovu avtorice: Zagorje ob Savi, Levstikova ul. 2, telefon 041-780-845.

Ko je bilo na predstavitvi knjige, si lahko ogledate na spletni strani Knjižnice Mileta Klopčiča Zagorje ob Savi:

http://www.zag.sik.si pod galerijo slik oziroma na: http://www.zag.sik.si/knjigacamino.htm.

Buen camino,

Staša Lepej Bašelj

Nekaj me je silovito gnalo tja, na tisto neskončno dolgo pot, ki se vije med širnimi pšeničnimi polji, med vinogradi, včasih po pusti in dolgočasni pokrajini, drugič  med razgibanimi in živahnimi mesti, po poti, po kateri so stoletja romali ljudje s celega sveta.  V enem mesecu, kolikor je trajalo moje romanje, sem doživela marsikaj. Nekaj dogodkov je bilo takšnih, ki bodo za večno ostali v spominu.  

Credencial, romarski potni list

Romanje je čiščenje duše in telesa.  Špansko sonce neusmiljeno žari nad pokrajino, neskončna polja ne nudijo nobene sence. Telo trpi žejo,  včasih lakoto, žuljem se izogne le redkokateri romar. Vnamejo se živci na nogah, noge otečejo, hrbet se krivi pod težo nahrbtnika. Domači so daleč. Pogrešaš jih.  Na trenutke se smiliš sam sebi. Kaj mi je bilo treba tega?  

 

Pred nevihto

  

Simbola in smerokaza Camina - rumena puščica, školjka

 

Žuljem se skoraj ne da izogniti

28. julij 2006, 10. dan mojega romanja je. Za mano je 150 km hoje. Desna noga pod kolenom me peklensko boli. Bolečin se skoraj ne da opisati. Kot bi mi kdo z vso silo zabadal nož, tako nekako. Nekajkrat se mi od bolečin usujejo solze. Proti večeru prikrevsljam v Logrono. Vroče je. Ne morem biti več obuta. Zadnji kilometri so po asfaltu in betonu. Prečkam dolg most čez reko Ebro. Že pred začetkom mesta se sezujem in grem naprej bosa. Videti sem prav klavrno. Izmučena, zdelana, s povitima nogama, bosa… Na sebi čutim poglede mimoidočih. Po glavni ulici La Rua sem zakorakam v glavno mesto pokrajine La Rioje, znane po vinogradih, vinskih kleteh in dobrem vinu.

Stopim v glavno cerkev sv. Jakoba.  Maše je že konec. Sedem v klop prazne cerkve. Danes je rojstni dan moje hčerke.

Prejle sem ji poslala sms: »Hola srčece! Zdaj imaš toliko let kot jaz, ko sem (sva) te dobila, ti pa vseeno mal počakaj, saj te čaka še toliko stvari, ki jih moraš ZDAJ DOŽIVET, da ne boš kasneje sama bluzila po svet kot tvoja mami.  Vse najboljše.«

Kar kmalu sem prejela Ninin odgovor: »Maaaamiiiii, js te tuk pogrešam! Prou manjka mi naš skupni dopust! Al pa vsaj pica za rojstni dan. Komi čakam, da bomo skup! Upam, da si ti v redu, d se maš fajn, pa da preživljaš tole vročino, k se mi še iz pojstle komi dvignemo! Skor tuk vroče k pred 23. leti, ko si postala super mama, a? Pogrešam te, pa rada te mam!«

 Čisto sem se zjokala! Moja draga Nina! Nezahtevna, potrpežljiva, pridna, dobra, ljubeča… A se mi je treba takole potikati po svetu, namesto da bi bila doma, ji spekla torto, pripravila praznovanje rojstnega dne?

 V cerkev vstopi moški z otroškim vozičkom. Spomnim se 23 let nazaj, kako sem rodila Nino, kako je bilo prve dni njenega rojstva. Ulijejo se mi solze, jokam, jokam… K meni pristopi duhovnik, ne opazim ga takoj. Položi mi roko na ramo ter reče: »Kar jokajte, signora, kar jokajte!« In sem jokala in jokala, solze so nezadržno tekle, duša se je odpirala, čistila.  

Slovenska romarka sv. Jakoba, avtorica tega bloga

Še 78,1 km do cilja

Dolga, dolga je pot, tolažilne sence za romarko pa nobene

Po maši nekaj romarjev pristopi k meni in me sprašuje o Sloveniji. Nekateri so že bili pri nas, druge je zanimalo, kje Slovenija sploh je.  Romarju iz Madrida se zdi smešno, da ima država Slovenija 2 milijona prebivalcev, njihovo glavno mesto pa šteje več kot 4 milijone. »Kako zelo morate biti ponosni, da ste uspeli ohraniti svoj jezik, svojo pisavo, svojo kulturo, da imate lastno zgodovino, lastno državo?«

Smo res ponosni na to? Jaz sem v tistem trenutku bila. Ponosna, da se v starem španskem mestu na Caminu, dobrih 200 km do cilja, sliši moj glas, moja molitev s slovenščini, v tem lepem jeziku, ki ga izpodriva angleščina in drugi moderni vplivi.  

Polžek na 39,5 km, odsluženi gojzarji in školjka

Vstop v Santiago de Compostela

Za človeštvo je popolnoma nepomembno, ali je neka pot prehojena ali ne. A zame je bil Camino moje notranje potovanje. Molitev, ki se je merila s koraki. Potovanje in čiščenje duše, iskanje najglobljega duhovnega smisla in samopoznanja. Uresničitev sanj. Uživanje narava in tišine. Odprla sem oči, ušesa in srce. Premlela in podoživela sem svoje življenje, pospravila spomine.  Spoznala, da ne bi želela bistveno drugače kot živim, da je pot, po kateri hodim, zame edino pravilna. Ta pot me je učila sprejemanja, učila me je živeti in uživati tukaj in zdaj.  Kolikokrat se pritožujemo nad križi našega življenja, pa ne vidimo, da ravno preko njih lažje stopamo skozi življenje?

Ožuljene, prašne, boleče in utrujene noge romarjev na koncu poti

Pojdi tudi ti. Naj te ne bo strah. Korajžno stopi prvi korak po romarski poti. Buen camino.

Več o moji poti po Caminu si boste  lahko prebrali v knjigi, ki bo izšla konec februarja 2009.

P.S. Ta moja zgodba je bila že objavljena v reviji Ognjišče in v knjigi Milana Vinčeca Romanje v Kompostelo nekoč in danes, ki je izšla pri Založbi Ognjišče in jo je pri tej založbi tudi še mogoče kupiti. Knjigo toplo priporočam vsakomur, kdor namerava romati na Camino, saj je kombinacija vodnika, zemljevidov, zgodovinskih podatkov, uporabnih nasvetov in duhovnih misli.

Besedilo in fotografije: Staša Lepej Bašelj

»Stari cepci! Pri teh letih se greste stare rockerje in se furate 1500 km daleč na koncert enega starega zaškripanega prdca! A ste zmešani?«

Takšni so bili komentarji prijateljev in znancev, ko sem jim omenila, da gremo na koncert Leonarda Cohena v Prago. Roko na srce. Večina moje generacije tam okrog Abrahama Cohena niti ne pozna. Če jim zavrtiš kak njegov komad, se bežno spomnijo, da so ga že slišali. Za Slovence velja, da po tridesetem letu starosti ali še prej prenehajo hoditi na rockerske koncerte in se zabubijo doma. Le na koncertih v Križankah in Cankarjevem domu še naletiš na primerke srednje generacije, ostali so pa najbrž na vaških veselicah.

Če me je doslej kdo vprašal, kateri je bil zame najboljši koncert od vseh, kar sem jih slišala in videla v živo, sem skoraj brez pomisleka odgovorila, da Leonard Cohen 28. 5. 1993 v Munchnu. Takrat smo se tja odpravili še v starem razmahanem jugotu. Dva brata, punca enega od njih in jaz. Da smo prihranili za prenočišče, smo prespali štirje kar v avtu. V Munchnu smo srečali Vlada Kreslina in Pera Lovšina, ki sta z nami delila navdušenje nad Leonardom. Tudi onadva sta se tja pripeljala z jugotom! Kje so že tisti časi! In teh koncertov, ki jih je naša ekipa videla v živo, ni bilo prav malo. Šli smo na Dunaj, v Budimpešto, v Zeltweg, v Sarajevo, Benetke… Videli smo vse, kar je prilezlo dobrega, za naš okus seveda, k nam v Slovenijo, v širšo in daljno okolico. Pravzaprav sem v živo videla prav vse, kar rada poslušam. Do danes se nam je standard nekoliko izboljšal,  nič več  se ne vozimo na koncerte z jugoti,  a volja do obiskovanja koncertov nam za čudo še ni pojenjala.

Ko sem letos spomladi prvič slišala, da je Leonard Cohen na svetovni turneji, sem zastrigla z ušesi. Od zadnje turneje l. 1993 ni več koncertiral. Pri 60. letih se je s težko depresijo, s katero se je boril celo življenje, utrujen, prazen in potrt umaknil med menihe v budistični samostan. Ko se je asketskega življenja naveličal, je ugotovil, da mu je managerka medtem izpraznila bančne račune in ni mu preostalo drugega, kot da se je napotil na novo svetovno turnejo.

Na spletu poiščem seznam koncertov. Juhu. Cela Evropa. Najbližje nam Dunaj, Budimpešta, Lucca… Govorilo se je, da pride celo v Ljubljano, v Križanke. Super. Kaj lepšega, kot poslušati tega kanadskega ptiča pod arkadami Plečnikovih Križank? Pa se napovedi niso uresničile. Vzrok? Najbrž božjastno drage vstopnice, ki jih Ljubljana ne bi finančno prenesla. Na Cohenovi uradni spletni strani so ponujali vstopnice od 200 -220 EUR. Halo? Kdo zmore tak strošek? V moji okolici vsi odkimajo, ko omenim ceno vstopnic. Hvala, to je pol moje plače, pravijo. Nekako še razumem, da bo dunajska operna hiša uspela razprodati koncert. A kako bodo za tak denar prodajali vstopnice v revni Bukarešti? Obupam in odmislim koncert. A vsake toliko časa prileti po spletu kak navdušen komentar Cohenovega koncerta in vsakič, ko slišim po radiu njegovo pesem, me razdraži, stisne pri srcu in grem brskat po spletu. Munchen. Vstopnice po 150 EUR. Koncertne agencije jih ponujajo le v paketu s prevozom. Še vedno predrago. Nihče noče z menoj. Sama pač ne morem na koncert.

Sredi poletja najdem na spletu napoved koncerta za Prago v septembru. Vstopnice so spet po 200 EUR. A pozor! Ali prav vidim in je možno res kupiti tudi vstopnice za 42 EUR? Bojni posvet doma. Gre kdo na koncert Leonarda Cohena v Prago? V nekaj minutah nas je šest kandidatov. Brata Samo in Sandi, svakinji Tanja in Anita, prijateljica, Saša,  jaz. Opravim rezervacijo in vplačam šest vstopnic preko spleta s kreditno kartico. Gre za goljufijo, bodo karte prispele ali bo nekdo le pokasiral denar? Nekaj dni se tresem od negotovosti, nato pa prispe iz Prage kuverta z vstopnicami. Videti so pristne. S kodo, vodnim znamenjem. Zdaj se sekiramo, če niso vstopnice morda ponarejene. A tega ne bomo izvedeli prej, preden ne pridemo v Prago. Treba bo pač tvegati.

… In smo dočakali ta petek, 26. 9. 2008, nekaj dni po rojstnem dnevu Leonarda Cohena (rojen je 21. 9. 1934).

V Prago se nas je šest komadov napotilo z osebnim avtom in avtodomom. Mimogrede smo se ustavili še na Dunaju, kjer je v galeriji Albertini ena najbolj dragocenih slikarskih razstav – 50 slik in 100 akvarelov Vincenca Van Gogha. Vzporedno z Van Goghom razstavljajo tudi dela Moneta, Kokosche, Picassa, Matissa, Modiglianija, Chagalla, Miroja… Ker smo bili pred galerijo že ob 9. uri zjutraj, pri vhodu še ni bilo vrst. Vstopnica je stala 9 EUR. V galeriji je vladala spoštljiva tišina in nemo navdušenje obiskovalcev nad čudoviti slikami. Tišino je prekinjalo le čebljanje skupine predšolskih otrok, ki so skupaj s svojimi učiteljicami obiskali razstavo in so sedeli na tleh pod slikami ter s strmečimi očmi in velikim zanimanjem poslušali zgodbe o Van Goghu. Estetska vzgoja se začne že pri malčkih.

Ko smo zapuščali galerijo, se je pred vhodom vila dolga kača ljubiteljev slikarstva. Razstava bo v Albertini na ogled še do 8. 12. 2008, je pisalo. Blizu je, splača si jo ogledat.

Mimogrede. Dunaj je tudi simbolično povezan z Leonardom Cohenom. Njegova pesem Take This Waltz je prepesnitev pesmi Mali dunajski valček španskega pesnika Federica Garcie Lorce, po katerem je Cohen poimenoval svojo hčerko Lorco. Ej, ej, ej, ej! Zapleši ta valček z vitkimi boki… Ko smo zapuščali Dunaj, smo si na CD-ju vrteli in prepevali »Ay, ay, ay, ay. Take this waltz, take this waltz. Take this waltz its been dying for years…

Od Dunaja proti Brnu zmanjka avtocest. Vozimo se po podeželskih cestah, po očarljivih in lepo urejenih vasicah in manjših krajih. Ob cesti se nizajo dolge vrste vinogradov. Kamor seže pogled, so neskončna pšenična polja, prepletena s polji sončnic. Poleti je pogled na rumeno cvetoče Van Goghove orjaške cvetove prav impozanten. V teh jesenskih dneh so na nekaterih njivah le še porjavele in posušene sončnice, ki jih kmetje iz neznanih razlogov niso poželi in pospravili. Mejni prehod Mikulov je opustel in prazen. Na bencinskem servisu kupimo češko vinjeto za 11 EUR. Z mlado prodajalko se komaj zmenimo, kaj bi radi, saj nas sploh noče poslušati in trmasto ter zadirčno odgovarja, da nas ne razume, čeprav se trudimo z angleščino in slovenščino, ki je v nekaterih besedah podobna češčini.

Malo čez mejo se ustavimo v kraju Lednice, ki slovi po grajskem kompleksu, ki ga je dala v 16. stol. zgraditi evropska vladarska družina Liechenstein. Okrog gradu se nahaja obsežen park, ki je eden najlepših in največjih v Sr. Evropi. Grajsko posestvo s parkom je pod zaščito UNESCA. Za vstop v park ni vstopnine. Sprehajati se je možno po lepo urejenih potkah, med cvetočimi vrtnicami, cinijami in reginami in med negovanim drevjem, še lepše pa ob jezerih, ribnikih, med starodavnimi drevesi, med katerimi so čudovite naravne drevesne skulpure. Če je bilo v tem času doma v Sloveniji še pozno poletje, je Češka že žarela v pravih jesenskih mavričnih barvah.

V delu parka smo naleteli na sokole, ujede in sove, ki so bili s tačko privezani z verigo k stojalu. Na plakatih je pisalo, da se tukaj dogaja sokolarjenje, dresura sokolov in ujed ter lov s sokoli.

Privez ptic k stojalu naj bi bil eden najbolj humanih načinov bivanja teh ptic v ujetništvu. Najbrž se naravovarstveniki in ljubitelji živali s tem ne bi strinjali. Pogled na te veličastne ptice z žalostno povešenimi glavicami ni bil prav prijeten. Na travniku so postavljene tribune, od koder lahko turisti občudujejo udomačene in dresirane ptice, kako se dvigajo v nebo, se spuščajo, strmoglavljajo ter izvajajo akrobacije.

Skozi park teče rečica, po kateri se je možno voziti s čolni.  Celo pravi minaret imajo. Park smo prehodili po dolgem in počez, tako da smo imeli pravzaprav kar zavidljiv treking in so eno od naših deklet pošteno ožulili čevlji. Mračilo se je že, ko smo se odpravili proti Brnu, nekdaj drugem največjem češkoslovaškem mestu in napravili en kratek giro skozi staro mestno jedro. Le-to je bilo ob sedmih zvečer popolnoma osamelo, vse trgovine in lokali zaprti, ogledati si je bilo mogoče edino cerkev.

Opolnoči nas je navigacija pripeljala točno v naš kamp v predmestju Troja v Pragi. Nikoli ne bom razumela, kako ena naprava ve, kje je naš avto in mi, jaz pa npr. nimam pojma, kje se nahajam! Ne znam si predstavljati, kako bi se brez navigacije znašli sredi noči v 1,2 milijonskem mestu. Najbrž bi se, tako kot smo se nekdaj, ko še nismo poznali teh čudežnih naprav. V avtokampu smo parkirali naši dve vozili in prespali v avtodomu.

Naslednji dan smo pustili oba avta v kampu in se odpravili v Prago s tramvajem. Praga ima razvejan sistem javnih prevozov in lahko po mili volji kombiniraš tramvaj, podzemno železnico, trolejbus in avtobus. Avta praktično ne rabiš, saj se da povsod priti z javnim prevozom, pa še za parkiranje in za to, da bi ti kdo ukradel avto, ni treba skrbeti.

Cel dan smo pohajkovali po zlati Pragi in uživali v neverjetno toplem in sončnem vremenu. Mesto vrvi od turistov. Pol Karlovega mostu je zaprtega, saj ga prenavljajo. Po Vltavi vozijo ladjice in čolni. Na Hradčanih je ob opoldanski menjavi mestne straže gneča neznosna. V Zlati ulički po novem pobirajo vstopnino, ampak ulica je zaradi množice turistov domala neprehodna. Nič boljše ni na Staromestskih namestih. Ob polni uri se zavrtijo figurice na astronomski uri, Smrt zapleše svojo predstavo, ki jo vsakokrat zaključi krik petelinčka. Na trgu se zbirajo gruče turistov in strmijo v uro, po kratki predstavi pa se razkropijo po okoliških uličicah starega mesta.

Nešteto muzejev in cerkva vabi k ogledu. Narodni muzej na Vaclavskih namestih, muzej Franca Kafke, Bedricha Smetane, dobrega vojaka Švejka, muzej mučilnih naprav, čudovita Strahovska knjižnica, številne galerije, praški grad, mestna hiša, nekoliko odmaknjeni Višegrad… Mesto piva (»Spij še en kozarček piva zame, za naju,”  mi je bilo naročeno od meni drage osebe od doma)  in beherovke, mesto cmokov, golaža, kuminovega kruha, pivskih klobas, krapov. Mesto književnikov, klasične glasbe, umetnikov. Praga nam je izjemno ljuba in domača. Jože Plečnik je pustil v tem mestu neizbrisen pečat. Pomagal je obnavljati praški grad, zato so mu na Hradčanih postavili spomenik.

V Pragi nismo našli enega samega plakata za Cohenov koncert, tako da do zadnjega trenutka pravzaprav nismo vedeli, ali koncert sploh bo in ali imamo morda ponarejene vstopnice. Niti pred dvorano AC Sparta, kjer naj bi bil koncert, ni bilo plakata! Frajer Cohen razproda koncert brez reklame, lepo prosim. Očitno se mu ne splača metati stran dodatnega denarja za nepotrebno propagando.

Zvečer smo se kar peš odpravili proti dvorani Sparta, saj je bila le slabih 5 km oddaljena od našega kampa. Sprehod nam je dobro del. Dvorana sprejme 10.000 obiskovalcev.

Pred dvorano je stalo veliko ljudi, ki so držali v rokah plakate z napisi, da kupijo vstopnice. Nismo se upali veseliti, da imamo karte, dokler nismo prišli skozi vhodno kontrolo. Ko je varnostnik potegnil prvo našo vstopnico skozi senzorje in so se odprla vrata za vstop, smo zavriskali od veselja. Vstopnice so prave, veljajo! Notri smo! Sedeže imamo na čisto krasnem mestu, točno nasproti odra. Pravzaprav naši sedeži za 42 EUR-ov niso nič slabši od tistih za 200 EUR, le da k dražjim strežejo šampanjec v pecljatih kozarcih.

Avla pred dvorano izgleda kot v času svetovne lakote. Vsepovsod pečejo klobasice in hrenovke, obiskovalci se bašejo s hrano in jo obilno zalivajo s pivom. Na štantu prodajajo suvenirje – majčke s Cohenovo podobo, CD-je, knjige. Na žalost ali pa na srečo (ker se ne bi znala zadržati) jemljejo samo krone, nikakor pa ne evrov, zato lahko kupim le brošuro, za kaj več nimam lokalne valute.

Večina publike je v zrelih srednjih letih, veterani, precej pa jih je že »pozna trgatev«. Nekateri imajo že krepko čez 70 in celo 80 let. Leonard Cohen je star 74 let, marsikdo v dvorani je njegov vrstnik. Mi, ki smo blizu Abrahamovih let, smo med mlajšimi!

Koncert se je pričel ob 20.10. Cohen je stopil na oder v temni klasični obleki, vitek, eleganten, dostojanstven. Prva pesem Dance Me To The End Of Love. Ena njegovih najlepših, če ne celo res najlepša pesem. Spomnim se, da sem ob njej nekdaj pretočila cele vedre solz. Takoj nam je udarilo na solzne mešičke. Tako popolnega zvoka na koncertu še nismo slišali. Če bi zaprla oči, bi verjela, da poslušam CD. Čisto enak zvok in glasba. Perfekcionalizem do nule. Ob spremljevalnih vokalih se nam je ježila koža. Druga pesem nas je sezula, nadaljevanje je bilo »za žile rezat«. Malce je motilo edino loputanje sedežev in premikanje zapoznelih obiskovalcev. Vsako pesem je publika pospremila z močnim aplavzom in žvižganjem. Žvižganje na prste je na koncertih najvišja stopnja navdušenja. Vedno sem obžalovala, da se nisem naučila žvižgati, saj bi z neverjetnim veseljem zabrlizgala skozi prste. A pozor! Po začetnih zvokih Tower of Songs je Cohen ustavil glasbo, luči v dvorani so se prižgale. Zanergal je: »Vse slišim. Slišim žvižganje. Upam, da je znak odobravanja in ne kritike. A vseeno prosim, da ne počnete tega!« V dvorani je zavela smrtna tišina. Kot bi nas polil z mrzlo vodo. Ne upamo več žvižgati. Do konca koncerta le še ploskamo, iz pesmi v pesem bolj divje in bolj navdušeno.

Ne pravijo Leonardu Cohenu zaman, da je nekakšen guru. Da je prerok srca. Enota za senzibilnost. Sinonim za inspiracijo in obsesijo. Genij za depresijo. Da se ob njem celo črnina zdi kot mavrica. Da postaneš obseden, ko se potopiš v njegovo poezijo. Nekdo ga je imenoval Žalostni molovski brundač.

Koncert je bil čista desetka. Ves čas smo nihali med popolno evforijo, histeričnim smehom in jokom, razganjalo nas je od emocij in globokih čustev. Telo mi je vibriralo od glasu tega karizmatičnega pevca z globokim žametnim glasom. Srca so se lomila od žalosti, otožnosti, nežnosti, zasanjanosti, melanholije, sreče, joka, koža ježila od srha… Če še kdaj v življenju še slišim kak koncert ali nobenega več – večje popolnosti ne bo nikoli več.

Koncert je trajal skoraj štiri ure, z vmesno 15-minutno pavzo. Cohen je zapel vse svoje največje hite. Pogrešala nisem niti ene same pesmi. Pravzaprav ni imel česa zgrešiti. Vsaka njegova pesem je itak hit. Med koncertom je Cohen predstavljal svoj ansambel, vokalistko Sharon Robinson in sestri Web, instrumentaliste. Vsakemu je dal pomembno vlogo, nikogar ni pozabil in zanemaril. Ekipa je bila uigrana do popolnosti, čutila se je pripadnost velikemu pevcu.

Koncert je zaključil s čudovito Hey, That’s No Way To Say Goodbye. Zaradi mene bi se lahko s to pesmijo koncert resnično tudi končal, saj si lepšega zaključka ni bilo mogoče predstavljati. A se Cohen kar ni mogel posloviti. Še štirikrat bis. Proti koncu je že tako živahno poskakoval po odru, da nas je zaskrbelo za njegove kolke. »Hvala vam, prijatelji. Hvala vam za vaš topel in ganljiv sprejem, « se je zahvalil publiki. Malo pred polnočjo je odpel res zadnjo pesem Closing Time.

Zadnje pol ure smo stali in vsako pesem pospremili z burnim ploskanjem, ovacijami in žvižganjem. Publika zdaj ni mogla več skrivati in zadrževati navdušenja in tudi Cohen ni več nergal nad žvižganjem. Vedel je, da je bil ta večer spet popoln in da nas je spravil v ekstazo in trans.

»Stara, tole si pa dobr zrihtala!« mi je po koncertu dejal brat in me od navdušenja krepko lopnil po rami. Še dobro, da smo se v kamp vračali peš, da smo si vsaj malo ohladili razgrete glave.

V nedeljo smo se vračali domov. Spet smo se vozili po podeželju, se ustavljali v manjših krajih, občudovali vasi.

70 km od Prage je znamenita Kutna Hora, ki je bila v srednjem veku rezidenca čeških kraljev, kraljeva kovnica denarja ter eno največjih rudnikov živega srebra v Evropi. V bližnjem kraju Sedlec se nahaja ena najbolj morbidnih in grozljivih znamenitosti – kostnica. Prvi vtis ob vstopu v kostnico – šok! Groza! Oči obstanejo na grozljivih zavesah iz niza človeških lobanj, ki zastirajo visoka gotska okna. Na sredini kostnice visi lestenec, sestavljen iz vseh kosti človeškega telesa. Iz kosti so sestavljeni križ, monštranca, kelihi, krona, grb. Nek mojster je iz človeških kosti sestavljal srhljive skulpture in umetnije, ob katerih se obiskovalcem ježi koža. Človek – prah si in v prah se povrneš. Atmosfera v kostnici je zelo posebna. Prostor si moraš ogledati sam. Le na tak način ga doživiš v celoti, z vsemi čuti in emocijami, začutiš mirnost, spokojnost, pieteto. Marsikomu se zdijo skulpture iz kosti skrunitev trupel in človeškega dostojanstva. Cerkvi so očitali, da je nenaravna, nekulturna, da je satanistična, kultna in podobno. A vendar je čisto navadna cerkev, zgrajena iz kamna in opeke. Le kosti so v njej so prave. Pravi je občutek smrti. In občutek miru.

Še kratek postanek v srednjeveškem Telču, očarljivem mestecu, ki je znano po lepih pisanih pročeljih hiš, okrašenih s trikotnimi zatrepi. Sredi mesteca je obširen trg s fontano, ki ga z vseh strani obkrožajo čudovite hiške, ki dajejo občutek, kot da so kulise.

Telč se ponaša z gradom, na katerega se naslanja baročna cerkev. Vzpon po strmih stopnicah na vrh cerkvenega zvonika, sprehod skozi čudovit park z ribniki in velikimi krapi v njih, šumenje jesenskega listja pod nogami, še kavica v gostilni z imenom Švejk (kaj pa drugega) in počasi nazaj proti domu. Do mejnega prehoda Znojmo na češko – avstrijski meji je od Telča uro in pol vožnje. V poznih nočnih urah smo prispeli domov.

To so bili trije dnevi čistega užitka, smeha in navdušenja. Takšne stvari osmislijo življenje in dajo polet za naprej. Za takrat, ko bomo do vratu v biznisu, v dirki s časom, pehanjem za denarjem, prenapeti in utrujeni od tempa življenja… Res nam kdo reče, da smo norci, ker se peljemo 1500 km daleč na koncert enega  Metuzalema, da bi se pri teh letih lahko že zresnili. Res naša mularija čudno sumljivo zmajuje z glavo nad obnašanjem svojih starcev in res je enostavneje in bolj udobno zavrteti CD in se zvaliti na kavč s pivom v roki… Ampak tudi to je življenjski stil, tudi v zrelih letih se da ohraniti veselje do življenja, do drobnih radosti. Pa ne mislite, da je takšno vandranje drago. Za gorivo, dve vinjeti (češko, avstrijsko), vstopnice za Van Gogha, parkirnine, hrano, kamp… smo zapravili 75 EUR na osebo! Tale turistična agencija je res odlično izpeljala program, haha.

Cohenova koncertna turneja po Evropi še traja. Mogoče se dajo še kje dobiti kakšne vstopnice. Koncert je v popolnosti izpolnil naša, moja pričakovanja. Trikrat vprašajte, kateri je najboljši koncert, ki sem ga kdaj slišala v življenju. In pokažite mi, prosim, eno normalno žensko, ki se ne bi popolnoma stopila od ugodja in nežnosti, če bi ji njen moški zabrundal na uho: »I’m your man!«

Zagorje ob Savi, september 2008

Zapisala: Staša Lepej Bašelj

Foto: Staša Lepej Bašelj, Samo Bašelj

POHOD

Z GORIČKEGA V PIRAN

Ko pa prideš ti, se nebo mi razjasni,

čez gore, ravan,

seže mi pogled z Goričkega v Piran.

(Vlado Kreslin)   

Vlado Kreslin je z albumom Cesta ”zakrivil” pohod od Goričkega do Pirana, ki je potekal od dne 15. 9. do dne 27. 9. 2007.  Kako je pohod potekal, si lahko ogledate na:

 http://users.volja.net/stasal1/