Mesečni arhiv: Januar 2009

Camino, moja samotna pot

Španija leta 2006. Camino, starodavna romarska pešpot, po kateri hodim sama. Zakaj, s kakšnim namenom in ciljem? Zakaj sama?  Zakaj peš? Zakaj sem se podala na to 807 km dolgo pot od francoskega mesteca pod Pireneji do enega največjih svetovnih romarskih središč Santiago de Compostella v Španiji, kjer je grob apostola sv. Jakoba? Vprašanja, na katera nisem vedela odgovoriti niti na začetku, pa tudi potem ne, ko sem svoje romanje končala.

Nekaj me je silovito gnalo tja, na tisto neskončno dolgo pot, ki se vije med širnimi pšeničnimi polji, med vinogradi, včasih po pusti in dolgočasni pokrajini, drugič  med razgibanimi in živahnimi mesti, po poti, po kateri so stoletja romali ljudje s celega sveta.  V enem mesecu, kolikor je trajalo moje romanje, sem doživela marsikaj. Nekaj dogodkov je bilo takšnih, ki bodo za večno ostali v spominu.  

Credencial, romarski potni list

Credencial, romarski potni list

 

Romanje je čiščenje duše in telesa.  Špansko sonce neusmiljeno žari nad pokrajino, neskončna polja ne nudijo nobene sence. Telo trpi žejo,  včasih lakoto, žuljem se izogne le redkokateri romar. Vnamejo se živci na nogah, noge otečejo, hrbet se krivi pod težo nahrbtnika. Domači so daleč. Pogrešaš jih.  Na trenutke se smiliš sam sebi. Kaj mi je bilo treba tega?  

 

Pred nevihto

Pred nevihto

 

 

  

Simbola in smerokaza Camina - rumena puščica, školjka

Simbola in smerokaza Camina - rumena puščica, školjka

 

 

 

Ožuljene noge

Žuljem se skoraj ne da izogniti

28. julij 2006, 10. dan mojega romanja je. Za mano je 150 km hoje. Desna noga pod kolenom me peklensko boli. Bolečin se skoraj ne da opisati. Kot bi mi kdo z vso silo zabadal nož, tako nekako. Nekajkrat se mi od bolečin usujejo solze. Proti večeru prikrevsljam v Logrono. Vroče je. Ne morem biti več obuta. Zadnji kilometri so po asfaltu in betonu. Prečkam dolg most čez reko Ebro. Že pred začetkom mesta se sezujem in grem naprej bosa. Videti sem prav klavrno. Izmučena, zdelana, s povitima nogama, bosa… Na sebi čutim poglede mimoidočih. Po glavni ulici La Rua sem zakorakam v glavno mesto pokrajine La Rioje, znane po vinogradih, vinskih kleteh in dobrem vinu.

Stopim v glavno cerkev sv. Jakoba.  Maše je že konec. Sedem v klop prazne cerkve. Danes je rojstni dan moje hčerke.

Prejle sem ji poslala sms: »Hola srčece! Zdaj imaš toliko let kot jaz, ko sem (sva) te dobila, ti pa vseeno mal počakaj, saj te čaka še toliko stvari, ki jih moraš ZDAJ DOŽIVET, da ne boš kasneje sama bluzila po svet kot tvoja mami.  Vse najboljše.«

Kar kmalu sem prejela Ninin odgovor: »Maaaamiiiii, js te tuk pogrešam! Prou manjka mi naš skupni dopust! Al pa vsaj pica za rojstni dan. Komi čakam, da bomo skup! Upam, da si ti v redu, d se maš fajn, pa da preživljaš tole vročino, k se mi še iz pojstle komi dvignemo! Skor tuk vroče k pred 23. leti, ko si postala super mama, a? Pogrešam te, pa rada te mam!«

 Čisto sem se zjokala! Moja draga Nina! Nezahtevna, potrpežljiva, pridna, dobra, ljubeča… A se mi je treba takole potikati po svetu, namesto da bi bila doma, ji spekla torto, pripravila praznovanje rojstnega dne?

 V cerkev vstopi moški z otroškim vozičkom. Spomnim se 23 let nazaj, kako sem rodila Nino, kako je bilo prve dni njenega rojstva. Ulijejo se mi solze, jokam, jokam… K meni pristopi duhovnik, ne opazim ga takoj. Položi mi roko na ramo ter reče: »Kar jokajte, signora, kar jokajte!« In sem jokala in jokala, solze so nezadržno tekle, duša se je odpirala, čistila.  

   

Slovenska romarka sv. Jakoba, avtorica tega bloga

Slovenska romarka sv. Jakoba, avtorica tega bloga

 
Ko je najbolj bolelo, me je v daljno Španijo dosegel prijateljev sms: »Psalm 139. Gospod, ti me vidiš in poznaš. Poznaš moje sedenje, ležo, vstajenje, hojo, mišljenje, muko, padec, poraz, pogum. Vsa moja pota poznaš. Kam naj bežim pred duhom tvojim? Na čudovit način si me stvoril v materinem telesu. Moja pojavnost v svetu je unikum. Hvalim te, da sem ustvarjen skrivnosten. Jezus je dosegel odrešenje z uničenim telesom. Elija je pojedel hlebček in hodil še 40 dni in noči. Preizkušaj me, Bog. Preko trpljenja je pot k večnosti.« 

  

   

Še 78,1 km do cilja

Še 78,1 km do cilja

 
13. 8. 2006, 26. dan romanja. Ponferrada, srednjeveško središče s templarskim gradom, ki stoji nad reko Sil.  Noge imam ožuljene, povite s povoji in obliži, šepam. Tolažim me sporočilo od doma: »Ne tarnaj nad težavami. Le kdo jih nima. Sprejmi za dobro vse, kar se ti bo zgodilo: žejo, lakoto, bolečine, veselje in žalost. Uživaj v tišini. Uživaj v naravi. Vohaj, okušaj, pobožaj drevo, polulaj travo, okoplji se v reki, prepusti se soncu, vetru, dežnim kapljam… Odpri oči, ušesa in srce.«  
  

 

  

Dolga, dolga je pot, tolažilne sence za romarko pa nobene

Dolga, dolga je pot, tolažilne sence za romarko pa nobene

 
Ob 20. uri grem k maši za romarje. Pred cerkvijo stoji kamen z napisom, da je do Santiaga samo še 202,5 km. Cerkev je velika in tudi romarjev nas je veliko. Med mašo mi postane slabo, postanem vsa potna in vrtoglava. Bojim se, da bom izgubila zavest. Komaj stojim. Kako bom jutri zmogla pot? 
 

 

Župnik je spet eden tistih prijaznih in svetovljanskih. Takoj na začetku maše gre dol s prižnice in med klopi in nas sprašuje, od kod prihajamo. Vsakemu romarju reče nekaj prijaznega. Tudi mene vpraša, od kod sem. Povem, da iz Slovenije in reče: »Aha, Ljubljana.« Maša poteka v španščini. Romarji zmolijo očenaš v španščini. Nato župnik reče, naj italijanski romarji, ki so za Španci največja skupina, zmolijo na glas očenaš v italijanščini. Za njimi molijo Francozi, nato Angleži. Župnik hodi po cerkvi in poziva k molitvi. Mene bo sigurno obšel, saj sem edina Slovenka.  Za vsak slučaj začnem v mislih moliti. Moje romanje traja že več tednov, toliko časa sem že med tujci, da se mi mešajo vsi ti tuji jeziki. Duhovnik pride do mene in reče: »Slovenija.«  Zardim in začnem na glas moliti. »Oče naš, ki si v nebesih…« Čutim, da vsi romarji strmijo vame.  Moj glas v eksotičnem slovenskem jeziku odmeva po veliki cerkvi. Zmedem se. Odmolim prvo kitico in se ne spomnim, kako se nadaljuje druga. Spomin mi povsem odpove!  Duhovnik se mi dobrohotno smehlja. Pogledam ga v oči in rečem kratko »Amen!«  Po cerkvi se sliši zatajen smeh. Vsi vedo, da je tale moj Oče naš prekratek.  Duhovnik stopi naprej in naslednji skupini reče, naj molijo v češčini.

 

Po maši nekaj romarjev pristopi k meni in me sprašuje o Sloveniji. Nekateri so že bili pri nas, druge je zanimalo, kje Slovenija sploh je.  Romarju iz Madrida se zdi smešno, da ima država Slovenija 2 milijona prebivalcev, njihovo glavno mesto pa šteje več kot 4 milijone. »Kako zelo morate biti ponosni, da ste uspeli ohraniti svoj jezik, svojo pisavo, svojo kulturo, da imate lastno zgodovino, lastno državo?«

Smo res ponosni na to? Jaz sem v tistem trenutku bila. Ponosna, da se v starem španskem mestu na Caminu, dobrih 200 km do cilja, sliši moj glas, moja molitev s slovenščini, v tem lepem jeziku, ki ga izpodriva angleščina in drugi moderni vplivi.  

    

Polžek na 39,5 km, odsluženi gojzarji in školjka

Polžek na 39,5 km, odsluženi gojzarji in školjka

 
Če ne zaradi drugega, se mi je splačalo iti na Camino zaradi sms-ja svojega najstniškega sina Tomaža, s katerim se s težavo prebijava skozi puberteto. Njegovo sporočilo je bilo vredno vsake kaplje potu, vsake boleče mišice in vsakega krvavega žulja.  Napisal mi je: »Mami, nikol si nism mislu, da ti bom mogu kdaj rečt, de te pugrešam, ampak zdej ti murm povedat, da te res pugrešam in de kumi čakam, da prideš domov. Vse je prazn brez tebe.«

 

 

Vstop v Santiago de Compostela

Za človeštvo je popolnoma nepomembno, ali je neka pot prehojena ali ne. A zame je bil Camino moje notranje potovanje. Molitev, ki se je merila s koraki. Potovanje in čiščenje duše, iskanje najglobljega duhovnega smisla in samopoznanja. Uresničitev sanj. Uživanje narava in tišine. Odprla sem oči, ušesa in srce. Premlela in podoživela sem svoje življenje, pospravila spomine.  Spoznala, da ne bi želela bistveno drugače kot živim, da je pot, po kateri hodim, zame edino pravilna. Ta pot me je učila sprejemanja, učila me je živeti in uživati tukaj in zdaj.  Kolikokrat se pritožujemo nad križi našega življenja, pa ne vidimo, da ravno preko njih lažje stopamo skozi življenje?

   

Ožuljene, prašne, boleče in utrujene noge romarjev na koncu poti

Ožuljene, prašne, boleče in utrujene noge romarjev na koncu poti

 
Camino je edinstvena in neprecenljiva izkušnja in preizkušnja. Na nekatere stvari gledam odslej z drugimi očmi. Camino me je z domačimi in z nekaterimi prijatelji globoko, kot nikoli ne prej, povezal v duhu. In navsezadnje – le kdo ima v današnjem ponorelem tempu življenja še možnost, da 30 dni uživa v naravi, v miru in tišini?
 

 

Bi še kdaj šla na Camino? Bi. Takoj zdajle. Pravzaprav sem naslednje leto šla spet, tokrat z družbo – na portugalski del Camina. Letos, torej 2009, pa bom s prijatelji romala po severnoatlanski poti Camina. Pa še druge poti so, ki vabijo, tukaj doma in v tujini, npr. manj poznana romarska pot v Avstriji, kar si lahko preberete na: http://eupoti.com/potopisi.htm - romanje k Mariazell.

 

Pojdi tudi ti. Naj te ne bo strah. Korajžno stopi prvi korak po romarski poti. Buen camino.

 

Več o moji poti po Caminu si boste  lahko prebrali v knjigi, ki bo izšla konec februarja 2009.

 

  

P.S. Ta moja zgodba je bila že objavljena v reviji Ognjišče in v knjigi Milana Vinčeca Romanje v Kompostelo nekoč in danes, ki je izšla pri Založbi Ognjišče in jo je pri tej založbi tudi še mogoče kupiti. Knjigo toplo priporočam vsakomur, kdor namerava romati na Camino, saj je kombinacija vodnika, zemljevidov, zgodovinskih podatkov, uporabnih nasvetov in duhovnih misli.

 

 

Besedilo in fotografije: Staša Lepej Bašelj

 

  • Share/Bookmark