Camino, moja samotna pot

Španija leta 2006. Camino, starodavna romarska pešpot, po kateri hodim sama. Zakaj, s kakšnim namenom in ciljem? Zakaj sama?  Zakaj peš? Zakaj sem se podala na to 807 km dolgo pot od francoskega mesteca pod Pireneji do enega največjih svetovnih romarskih središč Santiago de Compostella v Španiji, kjer je grob apostola sv. Jakoba? Vprašanja, na katera nisem vedela odgovoriti niti na začetku, pa tudi potem ne, ko sem svoje romanje končala.

Nekaj me je silovito gnalo tja, na tisto neskončno dolgo pot, ki se vije med širnimi pšeničnimi polji, med vinogradi, včasih po pusti in dolgočasni pokrajini, drugič  med razgibanimi in živahnimi mesti, po poti, po kateri so stoletja romali ljudje s celega sveta.  V enem mesecu, kolikor je trajalo moje romanje, sem doživela marsikaj. Nekaj dogodkov je bilo takšnih, ki bodo za večno ostali v spominu.  

Credencial, romarski potni list

Credencial, romarski potni list

 

Romanje je čiščenje duše in telesa.  Špansko sonce neusmiljeno žari nad pokrajino, neskončna polja ne nudijo nobene sence. Telo trpi žejo,  včasih lakoto, žuljem se izogne le redkokateri romar. Vnamejo se živci na nogah, noge otečejo, hrbet se krivi pod težo nahrbtnika. Domači so daleč. Pogrešaš jih.  Na trenutke se smiliš sam sebi. Kaj mi je bilo treba tega?  

 

Pred nevihto

Pred nevihto

 

 

  

Simbola in smerokaza Camina - rumena puščica, školjka

Simbola in smerokaza Camina - rumena puščica, školjka

 

 

 

Ožuljene noge

Žuljem se skoraj ne da izogniti

28. julij 2006, 10. dan mojega romanja je. Za mano je 150 km hoje. Desna noga pod kolenom me peklensko boli. Bolečin se skoraj ne da opisati. Kot bi mi kdo z vso silo zabadal nož, tako nekako. Nekajkrat se mi od bolečin usujejo solze. Proti večeru prikrevsljam v Logrono. Vroče je. Ne morem biti več obuta. Zadnji kilometri so po asfaltu in betonu. Prečkam dolg most čez reko Ebro. Že pred začetkom mesta se sezujem in grem naprej bosa. Videti sem prav klavrno. Izmučena, zdelana, s povitima nogama, bosa… Na sebi čutim poglede mimoidočih. Po glavni ulici La Rua sem zakorakam v glavno mesto pokrajine La Rioje, znane po vinogradih, vinskih kleteh in dobrem vinu.

Stopim v glavno cerkev sv. Jakoba.  Maše je že konec. Sedem v klop prazne cerkve. Danes je rojstni dan moje hčerke.

Prejle sem ji poslala sms: »Hola srčece! Zdaj imaš toliko let kot jaz, ko sem (sva) te dobila, ti pa vseeno mal počakaj, saj te čaka še toliko stvari, ki jih moraš ZDAJ DOŽIVET, da ne boš kasneje sama bluzila po svet kot tvoja mami.  Vse najboljše.«

Kar kmalu sem prejela Ninin odgovor: »Maaaamiiiii, js te tuk pogrešam! Prou manjka mi naš skupni dopust! Al pa vsaj pica za rojstni dan. Komi čakam, da bomo skup! Upam, da si ti v redu, d se maš fajn, pa da preživljaš tole vročino, k se mi še iz pojstle komi dvignemo! Skor tuk vroče k pred 23. leti, ko si postala super mama, a? Pogrešam te, pa rada te mam!«

 Čisto sem se zjokala! Moja draga Nina! Nezahtevna, potrpežljiva, pridna, dobra, ljubeča… A se mi je treba takole potikati po svetu, namesto da bi bila doma, ji spekla torto, pripravila praznovanje rojstnega dne?

 V cerkev vstopi moški z otroškim vozičkom. Spomnim se 23 let nazaj, kako sem rodila Nino, kako je bilo prve dni njenega rojstva. Ulijejo se mi solze, jokam, jokam… K meni pristopi duhovnik, ne opazim ga takoj. Položi mi roko na ramo ter reče: »Kar jokajte, signora, kar jokajte!« In sem jokala in jokala, solze so nezadržno tekle, duša se je odpirala, čistila.  

   

Slovenska romarka sv. Jakoba, avtorica tega bloga

Slovenska romarka sv. Jakoba, avtorica tega bloga

 
Ko je najbolj bolelo, me je v daljno Španijo dosegel prijateljev sms: »Psalm 139. Gospod, ti me vidiš in poznaš. Poznaš moje sedenje, ležo, vstajenje, hojo, mišljenje, muko, padec, poraz, pogum. Vsa moja pota poznaš. Kam naj bežim pred duhom tvojim? Na čudovit način si me stvoril v materinem telesu. Moja pojavnost v svetu je unikum. Hvalim te, da sem ustvarjen skrivnosten. Jezus je dosegel odrešenje z uničenim telesom. Elija je pojedel hlebček in hodil še 40 dni in noči. Preizkušaj me, Bog. Preko trpljenja je pot k večnosti.« 

  

   

Še 78,1 km do cilja

Še 78,1 km do cilja

 
13. 8. 2006, 26. dan romanja. Ponferrada, srednjeveško središče s templarskim gradom, ki stoji nad reko Sil.  Noge imam ožuljene, povite s povoji in obliži, šepam. Tolažim me sporočilo od doma: »Ne tarnaj nad težavami. Le kdo jih nima. Sprejmi za dobro vse, kar se ti bo zgodilo: žejo, lakoto, bolečine, veselje in žalost. Uživaj v tišini. Uživaj v naravi. Vohaj, okušaj, pobožaj drevo, polulaj travo, okoplji se v reki, prepusti se soncu, vetru, dežnim kapljam… Odpri oči, ušesa in srce.«  
  

 

  

Dolga, dolga je pot, tolažilne sence za romarko pa nobene

Dolga, dolga je pot, tolažilne sence za romarko pa nobene

 
Ob 20. uri grem k maši za romarje. Pred cerkvijo stoji kamen z napisom, da je do Santiaga samo še 202,5 km. Cerkev je velika in tudi romarjev nas je veliko. Med mašo mi postane slabo, postanem vsa potna in vrtoglava. Bojim se, da bom izgubila zavest. Komaj stojim. Kako bom jutri zmogla pot? 
 

 

Župnik je spet eden tistih prijaznih in svetovljanskih. Takoj na začetku maše gre dol s prižnice in med klopi in nas sprašuje, od kod prihajamo. Vsakemu romarju reče nekaj prijaznega. Tudi mene vpraša, od kod sem. Povem, da iz Slovenije in reče: »Aha, Ljubljana.« Maša poteka v španščini. Romarji zmolijo očenaš v španščini. Nato župnik reče, naj italijanski romarji, ki so za Španci največja skupina, zmolijo na glas očenaš v italijanščini. Za njimi molijo Francozi, nato Angleži. Župnik hodi po cerkvi in poziva k molitvi. Mene bo sigurno obšel, saj sem edina Slovenka.  Za vsak slučaj začnem v mislih moliti. Moje romanje traja že več tednov, toliko časa sem že med tujci, da se mi mešajo vsi ti tuji jeziki. Duhovnik pride do mene in reče: »Slovenija.«  Zardim in začnem na glas moliti. »Oče naš, ki si v nebesih…« Čutim, da vsi romarji strmijo vame.  Moj glas v eksotičnem slovenskem jeziku odmeva po veliki cerkvi. Zmedem se. Odmolim prvo kitico in se ne spomnim, kako se nadaljuje druga. Spomin mi povsem odpove!  Duhovnik se mi dobrohotno smehlja. Pogledam ga v oči in rečem kratko »Amen!«  Po cerkvi se sliši zatajen smeh. Vsi vedo, da je tale moj Oče naš prekratek.  Duhovnik stopi naprej in naslednji skupini reče, naj molijo v češčini.

 

Po maši nekaj romarjev pristopi k meni in me sprašuje o Sloveniji. Nekateri so že bili pri nas, druge je zanimalo, kje Slovenija sploh je.  Romarju iz Madrida se zdi smešno, da ima država Slovenija 2 milijona prebivalcev, njihovo glavno mesto pa šteje več kot 4 milijone. »Kako zelo morate biti ponosni, da ste uspeli ohraniti svoj jezik, svojo pisavo, svojo kulturo, da imate lastno zgodovino, lastno državo?«

Smo res ponosni na to? Jaz sem v tistem trenutku bila. Ponosna, da se v starem španskem mestu na Caminu, dobrih 200 km do cilja, sliši moj glas, moja molitev s slovenščini, v tem lepem jeziku, ki ga izpodriva angleščina in drugi moderni vplivi.  

    

Polžek na 39,5 km, odsluženi gojzarji in školjka

Polžek na 39,5 km, odsluženi gojzarji in školjka

 
Če ne zaradi drugega, se mi je splačalo iti na Camino zaradi sms-ja svojega najstniškega sina Tomaža, s katerim se s težavo prebijava skozi puberteto. Njegovo sporočilo je bilo vredno vsake kaplje potu, vsake boleče mišice in vsakega krvavega žulja.  Napisal mi je: »Mami, nikol si nism mislu, da ti bom mogu kdaj rečt, de te pugrešam, ampak zdej ti murm povedat, da te res pugrešam in de kumi čakam, da prideš domov. Vse je prazn brez tebe.«

 

 

Vstop v Santiago de Compostela

Za človeštvo je popolnoma nepomembno, ali je neka pot prehojena ali ne. A zame je bil Camino moje notranje potovanje. Molitev, ki se je merila s koraki. Potovanje in čiščenje duše, iskanje najglobljega duhovnega smisla in samopoznanja. Uresničitev sanj. Uživanje narava in tišine. Odprla sem oči, ušesa in srce. Premlela in podoživela sem svoje življenje, pospravila spomine.  Spoznala, da ne bi želela bistveno drugače kot živim, da je pot, po kateri hodim, zame edino pravilna. Ta pot me je učila sprejemanja, učila me je živeti in uživati tukaj in zdaj.  Kolikokrat se pritožujemo nad križi našega življenja, pa ne vidimo, da ravno preko njih lažje stopamo skozi življenje?

   

Ožuljene, prašne, boleče in utrujene noge romarjev na koncu poti

Ožuljene, prašne, boleče in utrujene noge romarjev na koncu poti

 
Camino je edinstvena in neprecenljiva izkušnja in preizkušnja. Na nekatere stvari gledam odslej z drugimi očmi. Camino me je z domačimi in z nekaterimi prijatelji globoko, kot nikoli ne prej, povezal v duhu. In navsezadnje – le kdo ima v današnjem ponorelem tempu življenja še možnost, da 30 dni uživa v naravi, v miru in tišini?
 

 

Bi še kdaj šla na Camino? Bi. Takoj zdajle. Pravzaprav sem naslednje leto šla spet, tokrat z družbo – na portugalski del Camina. Letos, torej 2009, pa bom s prijatelji romala po severnoatlanski poti Camina. Pa še druge poti so, ki vabijo, tukaj doma in v tujini, npr. manj poznana romarska pot v Avstriji, kar si lahko preberete na: http://eupoti.com/potopisi.htm - romanje k Mariazell.

 

Pojdi tudi ti. Naj te ne bo strah. Korajžno stopi prvi korak po romarski poti. Buen camino.

 

Več o moji poti po Caminu si boste  lahko prebrali v knjigi, ki bo izšla konec februarja 2009.

 

  

P.S. Ta moja zgodba je bila že objavljena v reviji Ognjišče in v knjigi Milana Vinčeca Romanje v Kompostelo nekoč in danes, ki je izšla pri Založbi Ognjišče in jo je pri tej založbi tudi še mogoče kupiti. Knjigo toplo priporočam vsakomur, kdor namerava romati na Camino, saj je kombinacija vodnika, zemljevidov, zgodovinskih podatkov, uporabnih nasvetov in duhovnih misli.

 

 

Besedilo in fotografije: Staša Lepej Bašelj

 

  • Share/Bookmark

59 komentarjev na "Camino, moja samotna pot"

  1. Matko, dne 22.01.2009

    Čestitam za Camino. Ničesar ne bi dodal na zapis. Nagovarja. Tudi sam sem bil lani v Komposteli, si pa želim Camino prekolesarit, tudi to je zanimiva izkušnja. Ne vem, mogoče že letos. Bog ve.

  2. Igor, dne 22.01.2009

    cestitke za prehojeno pot, ze nekaj let je nekje v srcu mal zelja po mojem Caminu, iz leta v leto raste in ko bo dozorela se bom tudi jaz odpravil na pot

  3. igor, dne 22.01.2009

    wow, zelo lepo napisano :) lp

  4. mark, dne 22.01.2009

    Lepo opisano doživetje, ki ga je vredno prebrat, ga morda tudi sam izkusit, vsekakor pa veliko pove tudi o avtorju, ki sem ga zasledil prvič na spletu. Veliko uspešno prehojenih poti še v bodoče, Staša!

  5. Tomaž, dne 22.01.2009

    Hej! Bravo za to pot. Jaz sem jo prekolesaril, je precej drugačna, predvsem krajša :) . Ob pogledu na romarje, ki ste pešačili, ste se mi pri kakem spustu ali ravnini prav zasmilili in bi najraje ustavil in mu rekel če mu peljem nahrbtnik. Bi pa to pot priporočal vsakemu, da jo opravi, ker te spremeni. Sam sem srečal enega iz Koreje, ki je bil na polletnem potovanju po Evropi in se je odločil da gre tudi po tej poti. Mi je pripovedoval s polomljeno angleščino, kako je ta pot živa in da je najlepše kar je doživel na tej poti po Evropi, lepše od Rima, Barcelone, Poljske in vsega kar je videl, da je res nekaj posebnega, ni znal opisat, samo rekel je “the best” in “coca cola very good” :) . Potem sem mu kupil eno coca colo, ker sam ni imel drobiža, je imel same 10€ skupaj, pa se mi ni nehal zahvaljevati. Pa je rekel, da je spoznal veliko ljudi in mi pokazal seznam na katerem je imel maile od sigurno 100 oseb in pri vsakem je imel napisano še kako dogodivščino. Skratka res je ta pot živa in polna upanja, kljub bolečinam in včasih prav trpljenju.

    Pa srečno naprej in veliko Blagoslova

    Tomaž

  6. anka, dne 22.01.2009

    Čestitam. Tudi jaz bom enkrat.

  7. Marjan, dne 22.01.2009

    Čestitam. Lahko si ponosna nase. Sam osebno sem v dveh dneh prehodil največ 60 km in si še ne znam predstavljati, kako je, če jih 800. Sicer pa, na vsaki veliki poti postanemo nekaj novega. In na takšni poti ima verjetno vsaka kaplja znoja, vsak žulj, vsak delček prahu na nogah, svoj smisel, namen, pomen…

    Včasih se ljudje sprašujejo, odkod naj dobijo motivacijo, za dokončati nekaj velikega v svojem življenju. In je stvar čisto preprosta.

    Motivacija = cilj + osebne vrednote.

    Predpostavljam, da se takšen cilj lahko doseže z naslednjimi vrednotami(vrstni red je seveda za vsakega lahko drugačen):

    1. avanturizem (želja po dogodivščini),
    2. vztrajnost (preizkus samega sebe),
    3. radovednost – vedoželjnost,
    4. verodostojnost (rekel sem, da bom to storil in me sedaj motivira zaobljuba),
    5. tekmovalnost (rad tekmujem – sam s seboj ali drugimi – in so takšne romarske poti zanimive izbire),
    6. učenje (rad dobivam nove izkušnje),
    7. duhovnost – vera
    … od posameznika do posameznika vrednote lahko tudi drugačne.

    Sem prav radoveden, katere vrednote so vodila na tej poti Stašo :-)

  8. Maksi, dne 22.01.2009

    Ojla.Fejst blog tole. Tudi sam si želim na camino, vleče me tako, da se res ne da povedat – preprosto je ta želja v meni. Vse dobro in ciao

  9. urbi, dne 22.01.2009

    ganljivo, ko vidim, kaj nekateri storijo zase. Lepo je brati ta zapis.

  10. Klino, dne 23.01.2009
    Klino

    Zanimiva in pa predvsem pretresljivo lepa zgodba. Ker se tudi sam rad podajam na take poti pa morm rečt, da imam kar nekaj zadržkov do Camina. Nekako vsi silijo tja pa nevem kaj vidijo v tej poti. Razumem vernike kateri po njej potujejo iz verskih razlogov in prepričanj.

    Sam sem mnenja, da če že greš na tako pot je lepše biti čimbolj osamljen, da se kar najbolj približaš naravi in samemu sebi.

    Kakorkoli, vsakemu svoje.

    P.S.: Potopis iz Slovenskega dela Evropske pešpoti E6 je na mojem blogu ;)

  11. Maj, dne 23.01.2009

    Lepo.

    Sedajle spomladi bi bilo tole pot po moje prav čudovito prekolesarit.

    Škoda le, ker nisem notar, da mi ne bi bilo škoda denarja za enomesečne počitnice;(

    Pa nikakor ne bi šel sam ampak vsaj v dvoje.

  12. En odveč, dne 23.01.2009

    Sploh nisem prebral, ker točno vem zakaj se gre! Tudi jst sem z družino prehodil “le” 300km od Leona pa do Santiaga. Mislim da ravno leta 2006 (ali pa 2005).
    Uf, Ponferada. Tam je moja mama padla skupaj zarad dehidriranosti. Pa potem ko prideš na Obreiro in se začne Galicija. Taka sprememba v pokrajni, tako lepo!
    Res želim si iti še enkrat. Celo.

  13. sonček, dne 23.01.2009

    Staša,
    občudujem te, da si se iztrgala iz tega ponorelega sveta in odšla na svojo pot. Občudujem te še bolj, da to uspeš ponavljati. Tudi sama sem mama in žena tvojih let in upam, da nama bo z možem enkrat v prihodnosti uspelo prehoditi ali prekolesaritik del poti.

    Zelo so me nagovorile tvoje solze in tudi vsa ostala doživetja. Želim ti obilo milosti in blagoslova na vseh tvojih poteh.

    Čestitam h knjigi…

    Sonja

  14. GELIKA, dne 23.01.2009

    vsi veliki svetniki so šli v samoto in ti čestitam za to prehojeno pot kjet si bila sama z našim ljubeznivim očetom in mamo, ki sta te povsod spremljala in te držala za roko po tej samotni poti. Molim in te blagoslavljam da boš to olje ki je na tej poti teklo v tvojo posodico zlivala tistim, ki so prazni in vidijo samo temo.Bodi svetla lučka in sol in sveti kjer koli boš hodila in pričuj za našega dragega Jezusa, ki ga tako malo ljudi pozna in ga ne jemljejo resno. POLAGAM VELIK MARIJIN BLAGOSLOV NA TEBE IN NA VSE, KI JIH BOŠ SREČALA NA SVOJI ŽIVLJENSKI POTI IN NAJ JIM TVOJ DUH SPREGOVORI IN Z SVOJIM ŽIVLJENJEM JIM BODI VZLED.

  15. Darja, dne 23.01.2009

    Joj, tudi jaz si že nekaj let počasi želim iti na to dolgo pot. Vendar priznam, da se sama nebi podala. Čestitam ti za korajžo. ta moja želja je vsako leto večja in čakam, da mi sin malo zraste in da najdem šo koga, ki bi šel z mano. Predvsem pa delodajalca, ki bi mi hotel dati toliko dopusta v enem kosu….hahahaha. Bom pa z veseljem prebrala tvojo knjigo.

    Srečno in še veliko lepih trenutkov na tvojih romarskih poteh in očipčevanju duše.

  16. Ivo, dne 23.01.2009

    Lepo Staša, saj veš, da komaj čakamo tvoje knjige..
    Malo manj obljudena je Via de la Plata sicer je daljša cca 1000 km (Sevilla-Compostela)..Priporočam..

  17. tatjana, dne 23.01.2009

    Ko bereš te kar potegne. Jaz bi šla tudi, samo s kolesom. Mogoče se kdo odloči in organizira kolesarjenje po tej poti.

  18. Tomaž, dne 23.01.2009
  19. cvetka, dne 23.01.2009

    Super! Lepo napisano! Rada bi šla, vendar se ne morem odločiti, saj imam že veliko sivih las.
    Sem slišala, da pripavljate knjigo! Upam, da bomo kmalu brali. Srečno na novih poteh in čakamo “poročilo”.

  20. tatjana, dne 23.01.2009, dne 23.01.2009

    Popotnik

    Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca. Spomladi do rožne cvetice, poleti do zrele pšenice, jeseni do polne police, pozimi do snežne kraljice, v knjigi do zadnje vrstice, v življenju do prave resnice, a v sebi – do rdečice čez eno in drugo lice. A če ne prideš ne prvič ne drugič do krova in pravega kova, poskusi vnovič in zopet in znova. (Tone Pavček).
    Draga Staša,
    v teh verzih vidim tebe, ko si čisto na dnu, pa se spet pobereš,greš naprej in novim izzivom naproti. Želim ti še veliko sreče in veselja na novih poteh, od vsega najbolj pa si želim, da bi bila neskončno srečna.

    Prijavljen

  21. Marko, dne 23.01.2009

    Strinjam se s tabo Staša, s Tatjano in Tonetom Pavčkom, Caminom in s vsakim prehojenim km. Z življensko izkušnjo, ki nas krepi, celi rane, odkriva svoje pozabljene kotičke in za katero smo si lahko neizmerno hvaležni.
    Želim ti prijeten Camino del Norte.
    Osbno pa bi rad povedal vsem, ki se sprašujejo zakaj Camino. Enostavno, ko si pripravljen te pokliče in “padeš noter”. Ni velikih filozofij in ugibanj v smislu:
    motivacija = cilj + osebne vrednote – to nas je pripeljalo v globalno krizo.
    Ko si – si pripravljen.

    Ultreya, buen camino,
    Marko Caminar

  22. stasa, dne 24.01.2009

    Vsem komentatorjem hvala za lepe misli. K svojemu zapisu dodajam še tole.

    Zakaj dandanes ljudje sploh romajo v Santiago ali kamorkoli drugam? Včasih so romali izključno iz verskih razlogov. Danes se mnogi romarji odpravijo na pot iz športnih razlogov ali zato, da spoznavajo druge dežele, kulturo, zgodovino, da srečajo in spoznajo druge ljudi, iščejo stik z naravo, sami s sabo… Nekateri zato, da shujšajo, nekateri, da se pohvalijo pred prijatelji, kaj so zmogli, nekateri zato, ker je morda zadnja leta Camino res postal skomercializiran in modna muha. Vsakega žene nekaj drugega, a najverjetneje drži tisto, kar je napisal Marko, da te Camino enostavno pokliče in če si dovolj zrel zanj, greš.

    Odločitev, da grem, je v meni zorela več let. In nekoč me je prijatelj, ki je že tudi prehodil to pot, vprašal, kdaj grem. Odvrnila sem: »Ne morem, letos še ni časa in ne denarja. Delali bomo novo fasado na hiši, pa otroke še ne upam pustiti same toliko časa…« Ta moj prijatelj je odvrnil: »NIKOLI ne bo dovolj časa in denarja in ne ugodnih družinskih razmer, da boš lahko brez vsakih skrbi odšla na romanje. Vedno te bo nekaj zadrževalo doma. A če si res želiš iti, se odloči in pojdi!« In sem šla. Tudi zaradi njega, tudi zaradi teh besed.

    Prepričana sem, da sem to pot zmogla le zato, ker sem hodila sama, da ne bi mogla z nikomer drugim. A sam greš lahko na pot le, če preneseš samoto in če preneseš, da si sam s seboj. Le dva, ki imata res enake interese, cilj ter enako močno voljo ali ljubezen, lahko pot opravljata skupaj. Videla sem natrenirane športnike, ki jih je na Caminu ustavila prva vročina in prve dežne kaplje.

    Naj povzamem še misli moje mlade in meni drage prijateljice Vanje, ki je tudi lani sama prehodila Camino. Romanje si je podarila za nagrado ob zaključku zelo uspešnega študija prava. Na koncu romanja mi je napisala: »Camino ni zgolj prečudovita narava in super ljudje in nasmejane večerje, simpatične štorklje in hoja. Camino na momente orng boli in takrat se izprašaš v nulo, kaj ti je vsega treba. Zakaj sploh moreš hodit, kaj imaš od tega, kaj si poskušaš dokazati. Trčiš ob vsa svoja prepričanja in meje in predsodke. Na plano butnejo prav vse svinjarije, ki jih še tako skrivaš v sebi, d a tudi sam ne veš več za njih. In prav nič fajn ni včasih. No, pa vendar, tudi lajf je treba prefurat do konca, pa naj še tok boli, tko je tud Camino treba prehodit. Včasih hitreje, včasih počasneje, včasih po sončnih potkah, včasih do kolen v blatu, včasih v ritmu ptičjega petja, spet drugič v ritmu padajočih solz… Naj bo še tako hudo, se vedno se lahko nasmehnem. Naj me vse še tako boli, vedno zmorem še en korak. Jok pozdravi vse bolečine. Tiste od žuljev in tiste, na katere ne moreš pokazat. Ugotovila sem, katere ljudi imam zares rada in kateri so tisti, ki jih nekako vlečem s sabo skozi leta, ker se ne znam posloviti od njih. Na Caminu sem se naučila poslovit. In jokat zraven. Naučila sem se biti jezna in žalostna. In srečna. Vedno bom samosvoja. Neukalupljena. Vse se je nekako postavilo na svoje mesto.”

    Slabo leto po Caminu pa je Vanja dodala: “Tako zelo močno si ponovno želim na Camino, da me bo raztreščilo na tisoč koščkov od same moči želje. Ko življenje postane prenaporno, prezakomplicirano, pretežko, takrat verjetno potrebujemo tiste trenutke v življenju, ko je edina teža, ki jo nosiš, teža nahrbtnika, edina skrb, ki jo imaš, je ali bom zvečer spal na postelji ali na tleh in je življenje enostavno lepo. Rada bi objela drevo, rada bi imela prašne čevlje, rada bi čutila svoje telo, rada bi imela bistre misli, rada bi pila vodo z vodnjakov ob poti, rada bi bila na koncu dneva ponosna nase. Rada bi, da bi bilo vse okej.”

    Hvala, Vanja. Tisti, ki ste že občutili žulje, bolečine in radosti Camina, veste, o čem govoriva z Vanjo, drugi pa lahko preizkusite… Buen camino. Ultreya!

  23. Nena, dne 27.01.2009

    Camino me sicer še ni poklical, zato pa z veseljem prebiram tvoj blog. In knjigo bom še raje…Kar tako naprej, pa čimveč piši… Saj veš, da delimo s teboj. Pa pridna bod.

  24. Manja, dne 27.01.2009

    Tvoje potovanje izzveni kakor pesem. Marko Pavček bi dejal:”To ni nobena pesem, to je ena sama ljubezen.”
    Ti si znala najti pot do spoznanja same sebe. Prečiščena in neskončno modra si se vrnila. Veš, kaj ti je storiti, ko boš spet potrebovala potovanje vase. Marko pa žal ni vedel…Premlad je bil.Naj počiva v miru. Mi pa ga bomo poskušali razumeti skozi njegovo poezijo.
    Hvala ti za lepoto besed, ki vodi h globokemu razmišljanju. Veselim se knjige! Prihrani mi izvod! Manja

  25. Anja, dne 10.02.2009

    Živjo!
    G. Staša, zelo lepo napisano! Začela sem brskati po internetu o tej romarski poti, ker mi je tata omenil, da ga kar precej mika, da bi se odpravil na to pot, ampak ne bi šel sam. Špansko ne zna in tudi angleščina ni nič boljše ;) Tako, da če kdo resno razmišlja, da bi se tudi odpravil na to pot, mi lahko piše na sprocks4ever@gmail.com in bi se lahko kaj zmenili.
    Anja

  26. Vanja, dne 13.02.2009

    Niti leto ni okoli, odkar sem se vrnila s Camina. Utrujena, peklensko utrujena, tudi malo ne ponosna, poražena. Besna na vse, ki so me navdušili za to pot. Noge so me bolele tako, da še kakšen mesec nisem mogla stopit na njih ne da bi zraven zaklela, hojo sem zasovražila do te meje, da se v 200m oddaljeno trgovino vozim izključno le še z avtomobilom.
    Zadnji teden Camina je bil zame tako naporen, da je povsem prekril preostale čudovite dneve, ki sem jih doživela na Caminu. Zaprla sem se v školjko, z nikomer se nisem pogovarjala, kdorkoli mi je omenil Camino je skoraj umrl pod pogledom, ki ga je prestrelil izpod mojih obrvi.

    Pa vendar sem Staši pred nekaj dnevi poslala mejl, da me bo raztreščlo na 1000 koščkov od same moči želje, da bi bila ponovno na Caminu.
    Ko življenje postane prenaporno, prezakomplicirano, pretežko za nosit okoli, takrat očitno potrebujem neskončna polja pšenice, dežne kaplje na licih in gojzarje na nogah. Ko je edina teža, ki jo nosiš s sabo, teža nahrbtnika, in edina skrb, ki ti leži na duši, je tista, kje bom spala zvečer.
    Rada bi bila ponovno na poti, tej čudoviti, prašni poti, med zeleno pšenico in rdečim makom, rada bi objela drevo, imela blatne čevlje, čutila svoje telo, imela bistre misli, pila vodo iz vodnjakov in odklopila cel svet.

    Camino, moja mala iluzija, odmik od težav, beg pred sabo in svetom, dežela OZ, kjer so ceste tlakovane z zlatom, kjer strašila iščejo pamet, roboti srce in plašni levi pogum.
    Me bo drugič naučil kej več, kot me je prvič? Bom drugič sposobna objet tudi bolečino in jezo, in ne samo neskončne svobode in sreče?

    Upam, da ne zamerite tudi drugačne izkušnje. Kajti kljub njej imam Camino rada z vsakim utripom svojega srca in tudi enkrat mi ni bilo žal, kljub vsemu napisanemu, da sem ga prehodila.
    In še ga bom… menda že letos ;-)

    Vanja

  27. Marko, dne 16.02.2009

    Hojla romarji,
    še posebej Vanja. Zakaj in kaj je bilo na tvojem Caminu in post-Caminu, kar ti ni bilo všeč, kar si napisala v prvih odstavkih, veš le ti. Verjetno ti je že vse jasno kaj se ti je dogajalo, da si čutila poraz in nezadovoljstvo nad Caminom. Če ne, te čaka ponoven Camino. Kot praviš, te bo raztreščilo na 1000 koščkov, vsak košček za km Camina od Seville do Santiaga, kjer jih je približno 1000 km. Tja se odpravljava.
    Če te zamika ta del. Bova dva caminarja iz MB na poti med 18.4. do 29.5., šest tednov. Kontakt preko Staše.

    Marko Caminar

  28. Vanja, dne 23.02.2009

    Živjo Marko,

    želim vama, da bi bil vajin Camino prav tak, kakršnega najbolj potrebujeta. Obdobje, ki sta si ga izbrala je super, prebujanje narave v Španiji pa čudovito.

    Jaz planiram Camino 2 tedna poleti, pa tokrat raje nekaj krajšega (spomini z lanskega Camina še niso povsem pozabljeni, da bi si upala še 1x prehodit blizu 1000km). ;)

    Buen Camino,
    Vanja

  29. nagaju, dne 24.02.2009

    Odlično, Staša, sam se tokrat odpravjam na četrti Camino, Via de la Plata.
    Marko, odlična izbira, Vanja, tebi pa želim Camino, kjer ne boš bežala pred težavami in samo seboj, ampak kjer boš rešila vse težave in naša samo sebe.
    Buen Camino!
    http://www.nagaju.com/viadelaplata

  30. Marko, dne 24.02.2009

    Ojla!

    Andrej, srečno in uspešno ti želim na tvoji poti. Vidim, da si že čisto prevzet od španskih poti. Tvoj Camino se zlepa ne bo ustavil, kaj te pravzaprav kliče tja, kjer korak sledi koraku, misel misli, neprestano premikanje naprej, kjer s samim seboj iščeš stik, da na koncu pomirjen pred vsemi z veseljem pogledaš sebe in ugotoviš da si za kanček bližje tistemu, čemer pravimo smisel življenja.
    Tako je pravzapav moje videnje in razodetje “poti”. Če sva vsaj malo podobnih mišljenj, sem toliko bolj vesel, da se nam tako dogaja Camino.
    Če ne boš hodil prehitro, vsaj malo postoj na kakšnem delčku poti. Zamisli in spomni se tistih, ki so hodili pred tabo in tistih, ki še prihajajo. Pusti kakšno stopinjo za nas, ki bomo 19.aprila stopili po tvojih stopinjah srebrne poti. Naj ne izpuhtijo tvoje sledi v naglici prehojenga.

    Ultreya! Buen Camino!
    Marko

  31. Ajda, dne 2.03.2009

    Staša… že ko sem brala knjigo Romanje v KOmpostelo nekoč in danes, sem potočila par solzic.

    Mene Pot kliče že dolgo. Letošnje poletje, pa ji bom tudi odgovorila. Kljub vsem strahovom (ja, vsak dan je kakšen več), sem se odločila, da grem na to pot. Sama.

    In kot praviš ti, ne vem zakaj grem. samo vem, da moram.

  32. Dušan, dne 2.03.2009

    Stasa, prvi veliki podvig je, da si premagala to pot. Drugi velik podvig je, da deliš to izkušnjo z nami preko prijetne in berljive knjige. Se vidimo na predstavitvi!

  33. Matjaz, dne 2.03.2009

    CAMINO – je način življenja !

    Vsi, ki opisujete razloge zakaj ne na CAMINO,…. vrzite to proč. CAMINO sem prehodil september-oktober 2009 in lahko rečem, da je bil to najlepši del mojega življenja. Nekaj slik lahko pogledate na: http://picasaweb.google.com/mmravlja/Camino# , http://picasaweb.google.com/mmravlja/Camino2Del# , http://picasaweb.google.com/mmravlja/Camino3Del# , http://picasaweb.google.com/mmravlja/Camino4Del# , http://picasaweb.google.com/mmravlja/CaminoPrihodVSantiago# , http://picasaweb.google.com/mmravlja/CaminoZadnjeDni#

    Septembra ni bilo veliko romarjev, bilo pa je veliko lepega vremena in vsega lepega.

    Bilo je prečudovoto.

    Matjaž

  34. nuška, dne 4.03.2009

    matjaž, si pa malo datume od samega navdušenja pomešal, slike so superca.Staši tudi čestitke za knjigo, ki upam, da bo kmalu zagledala luč sveta.
    Z nečakiom sva Camino prehodila julija 2008 brez žuljev in brez posebnih težav. Od takrat sem zasvojena, ne mide dan, da ne bi pomislila na CAMINO. To je zelo težko razložiti, razumeti, le eno je potrebno ITI in življenje postane CAMINO.
    Ne bom rekla kdaj, ampak še se bom vrnila, še jo bom prehodila…BUEN CAMINO

  35. stasa, dne 4.03.2009

    Obveščam vas, da je moja knjiga “CAMINO, MOJA SAMOTNA POT” že izšla in sicer pri založbi Jutro iz Ljubljane. Založba bo v naslednjih dneh knjige razposlala po knjigarnah in knjižnicah.

    Predstavitev knjige bo v torek, dne 10. 3. 2009, ob 18.30 v knjižnici M. Klopčiča v Zagorju ob Savi. Prireditev bo vodil zasavski novinar Marko Planinc, glasbeni gost pa bo Vlado Kreslin. Ilustracija v knjigi in na vabilu je delo Zagorjana Dušana Kastelica. Vabilo si lahko ogledate na: http://www.zag.sik.si/vabilo.htm.

    Knjigo lahko naročite tudi na e-naslovu: stasa.lepej.notarka@siol.net ali na telefon: 041-780-845.

    Buen camino,
    Staša Lepej

  36. Dajana, dne 4.03.2009

    Vlado Kreslin … v Zagorju? :)

    Hej, jaz bi šla pa na romanje. Staša, lahko bi kaj organizirala! :)

  37. Dajana, dne 4.03.2009

    Aja: Čestitke za knjigo! :)

  38. nuška, dne 4.03.2009

    Iskrene čestitke za knjigo, takoj si jo kupim

  39. Katja, dne 19.03.2009

    Srce mi močno bije ob misli na Camino.Ko začutiš da moraš iti ,ne veš zakaj ,ne veš kako,ampak moreš.Komaj čakam,da grem in se doživim taka kot sem.Bravo vsem,ki ste že zmagal in pogum vsem nam ki še bomo.

  40. Robert, dne 24.03.2009

    Staša, čestitke za prehojen Camino in za izvrstno knjigo, ki sem jo začel brati takoj, ko sem jo zagledal in prebral še istega dne – brez premora. Lahko rečem, da se na poti iz knjigarne niti ni pošteno ohladila, pa je že bila prebrana.

    Knjiga je bila le pika na i pri moji želji in odločitvi, da grem na Camino še letos. Priprave že tečejo. Hvala za spodbudne besede v knjigi za nas, ki se na pot šele odpravljamo.

    Sanje je treba izsanjati.

    Lep pozdrav, Robert

  41. Ivo, dne 5.06.2009

    Ko prebereš knjigo se spomini vračajo, sicer ne na prehojeno pot ampak prekolesarjeno..Vrnejo se spomini na tisti 19. maj 2006 ko se je pričela moja avantura imenovana Camino.
    Zaradi kolesa je logistika malo drugačna,sam sem izbral kamijonsko varjanto, sicer traja malo več ampak dostava je bila do SJPP-da.
    Pa sem na Caminu.
    Kolo obloženo s preveliko dozo razne šare, tako da 60% stvari spolh nisem uporabil nikoli.Na pot vzemi samo najnujneše stvari, ker to težo moraš voziti 1000km daleč do Fisterre in tudi za kolo ni to priporočljivo.
    Odločil sem se da bom vozil po Caminu kar je le mogoče in to tudi storil v cca 90%.Izogibal sem se asfaltu in prometnim potem. Ko so makadami lepi kilometri kar bežijo, vendar ogromno je poti, na katerih smo kolesarji počasnejši od pohodnikov, saj poleg sebe rineš še kolo po vseh teh razritih poteh.
    Na Caminu si del nečesa, česa sicer ne vem ampak občutek imaš, da si član velike družine, odpade vsa logistika, slediš rumeni puščici,ne rabiš zemljevidov, v zavetiščih prespiš opraviš toaleto, lahko si kaj skuhaš (tega nisem koristil). Ponavadi sem prihajal zadnji okrog 20h in vedno se je dobila prosta postelja. Odhajal pa sem ravno tako zadnji tam nekje do 9h. V kakšen zavetišču pa so me napodili že kakšno uro prej.
    Na poti si nekaj časa sam, potem pa začneš srečevat “ta pridne” romarje.V popoldanskih urah si spet sam , saj si večina romarjev že poišče zaslužen počitek v zavetiščih.
    Pri železnem križu sem odložil 1kg bremena, to je bil kamen (Sveta Gora) katerega sem vozil s seboj.
    Ampak to ni pomagalo, da so se pred Santiagom začele težave s kolesom. Kolo ni šlo in ni šlo, pomislim, pač slab dan bo že, ni bilo. Zaradi preobremenitve so začele pokati napere in zadnje kolo je postajalo vedno bolj “osmica”, tako da sem zadnje Km do Santiaga prehodil in imel nekajurno zamudo.
    Sam prihod v Santiago ni tako veličasten kot pričakuješ med potjo, pomešaš se med množico romarjev, turistov, domačinov in kar naenkrat ti primankuje, prah, samota, misel…
    Na trgu pred katedralo je tudi webcam, katero sem izkoristil, da so domači videli moj prihod v Santiago, seveda sem jih prej poklical in se nastavil na pravo mesto, kar pa sem že doma naštudiral.
    Sledil je obisk mehanika, kateri mi popravi kolo in drugi dan sem lahko nadaljeval pot do Fisterre.
    Pred odhodom še obvezna opoldanska maša za romarje, kej preberejo koliko je romarjev iz posameznih držav.Ta dan sem bil edini Slovenec.
    Obvezen sončni zahod pri svetilniku Na koncu zemlje in sežig ponošenega oblačila.

    Vreme sem imel krasno, brez kaplje dežja(uboga Vanja).Jutra hladna, čez dan temperatura tja do 36.
    Niti za trenutek nisem pomislil “kaj mi je bilo tega treba” ampak sem lepo kolesaril in užival v naravi,porivanju kolesa, pogovoru, misli…
    Srečal samo enega slovenca in še ta je zdivjal po asfaltu proti Santiagu (dopusta mu je primanjkovalo),v Santiagu še družino iz Obale (turisti)
    Nevšečnosti vsaj velikih nisem imel, edino s kolesom napere pred
    Santiagom in Fisterro, pokvarjen fotoaparat, zlomil očala in izgubil naglavno svetilko in to je bilo tudi vse.
    Leta 2008 me je Camino spet zvabil in sicer Via de la Plata (Sevilla-Santiago), katera je dolga cca 1000km.Prtjaga minimalna (kolo vzdržalo, edino zavorne obloge je bilo potrebno zamenjat), vreme še kar, dež, voda, blato, bilo pa je tudi polno lepega vremena.
    Zavetišča so manjša (v nekateri si sam),romarjev je manj in razdalje med zavetišči so daljše.Večina romarjev na Vii je že starh mačkov Camina, saj so “dali skoz” že francosko smer. Santiago, pa še vedno tak kot je bil…
    Še moje razmišljanje o obeh poteh:
    Francoska smer – žur
    Via de la Plata – samota,misel

    Buen Camino

  42. Matej Alijeski, dne 10.07.2009

    Sam sem prehodil Camino Frances(30 dni), kar resnično vsem priporočam. Sam osebno sem imel srečo, saj sem prehodil celo pot brez žuljev.
    Samo pot lahko prehodi vsak, ki si to želi, seveda so tudi slabi dnevi, samo ustrašit se ni treba.
    Po moji izkušnji priporočam, da se na pot odpravite sami, saj boste na poti spoznali ogromno dobrih ljudi.
    Knjigo si bom z veseljem prebral in lep pozdrav vsem
    Matej Alijeski
    Bled
    040351766

  43. Robert, dne 16.07.2009

    24.03. sem na tej strani napisal komentar glede knjige (ki je odlična) in Camina. Takrat je vse skupaj bila samo želja, danes pa je že lep spomin – ali bolje rečeno, ena najbolj pozitivnih in najlepših izkušenj v mojem življenju. S Caminom sem začel v maju, ga prehodil od St. JPDP do Santiaga, ga podaljšal do Atlantika in zaključil v Fisterri konec junija. Niti enega samega trenutka mi ni bilo žal, da sem se ga lotil. Pravzaprav, če bi bilo mogoče (dopust se je na žalost počasi iztekal), bi ga nadaljeval še v obratni smeri in z enako mero veselja in zadovoljstva. Ker ni stvar samo v tem, da je treba trpeti. To navsezadnje sploh ni potrebno in pomembno, če pot sprejmeš kot nagrado in ne kot kazen – prav tako, kot življenje samo. Ne rečem, da ni slabih trenutkov, ampak dobri so v zdaleč največji večini in odtehtajo vse… To so vsi tisti dogodki, obrazi, pokrajina in nenazadnje občutek svobode. In če me danes kdo vpraša “Še kdaj?”, odgovorim brez oklevanja “Zagotovo”. Če ne španska Pot (=Camino), pa katera druga.

    “…kdor najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi” (del citata iz knjige “Pot” od Nejca Zaplotnika)

    Jaz sem jo našel.

    Buen Camino,
    Robert

  44. Tone, dne 26.07.2009

    Čestitam Staša.
    Zanimivo pa bi bilo slišati ali prebrati tudi doživljanja gospoda iz Šenčurja, ki je letos prehodil pot od Šenčurja do Santiaga de Compostela. Peš ni šel le cca 15 km zaradi visokega snega nekje v Švici. Prehoditi je hotel tudi ta odsek in sicer s krpljami, vendar so mu domačini pot odsvetovali zaradi snežnih plazov.

  45. Ajda, dne 16.09.2009

    Minili so časi, ko sem vedno znova in znova prebirala knjige in zapise o Caminu in hrepenela po tem, da bi tudi sama stopala po tej poti. Zdaj vedno znova prebiram svoje zapise iz Camina in hrepenim po trenutku, ko bodo moji koraki spet napolnjevali tišino Poti.

    Zdaj sanjam še ene sanje. prehoditi slovensko Jakobovo pot. Staša (ali kdorkoli drug, ki ve o tej poti karkoli koristnega), mi lahko poveš kje poteka ta pot?

  46. Marko, dne 17.09.2009

    Odgovor Ajdi!

    Podrobne informacije boš lahko dobila od zakoncev Rigler – Metodij in Marjeta, ki sta pobudnika slovenske jakobove poti.

    Njuna spletna stran:
    http://www.jakobova-pot.si/

    Marko

  47. Irena, dne 13.10.2009

    Po naključju sem našla tale zapis. Kar ne morem si pomagati in še vedno vtipkam camino v iskalnik vsake toliko časa :) .
    2005 sem prekolesarila Francosko pot, naslednje leto Camino del Norte, 2007 pa Via de la Plata. Nepozabno!!! :) V tiste konce sem se podala sama in prvič sem bila kar malo nebogljena…prijaznost ljudi na poti pa je ta občutek hitro pregnala :) . Lansko leto sem postala mama dvojčkoma, tako, da se sedaj posvečam predvsem njima. Vendar pa se v Španijo še vsekako odpravim…moogoče tudi peš :) .

  48. Domen, dne 16.10.2009

    Zdravo
    Nimam sicer navade puščati svojih sledi na blogih, ampak zdaj se mi zdi primerno, da tu pustim svoj komentar.
    Camino je definitivno čas v mojem življenju, ki se ga bom spominjal vedno, nekakšen “time of my life”, pa kljub temu povsem in zelo intimna izkušnja… Veliko je raznoraznih polemik, vprašanj iti ali ne iti, zakaj in kako iti, si vzeti dopust ali si ga ne vzeti…Vse skupaj je v resnici dokaj nezapleteno. V nekem momemntu se odločiš in greš, ostale obveznosti in dolžnosti ki jih sicer imamo v vsakdanjem življenju, se tako ali tako podredijo odhodu…Razmišljanje ali ti bo uspelo prehoditi Camino ali ne v tem kontekstu izgubi svoj smisel…kajti Pot sama, v fizičnem smislu ni tako problematična kot pa duhovna pot…ker, ko boš v glavi pripravljen in odločen prehoditi Camino, ga boš tudi na fizični ravni…in nenazadnje, Camino pusti na človeku svoj pečat, je kakor tatoo na naši duši, ki ga nosimo do konca življenja…in ko od časa do časa bežno preletim forume, kjer modrijani modrujejo o Caminu, ki je , mimogrede postal nekakšen modni hit, trend tistih ki bi radi svoj dopust preživeli “aktivno”, se z resnično nostalgijo spominjam tistega toplega španskega septembra, ko sem v potu svojega obraza doživel neponovljivo življensko izkušnjo, na katero me še vedno spominja drobcena jakobova školjka, ki mi visi okrog vratu

  49. Aleks, dne 21.01.2010

    Zdravo!
    Pri predmetu destinacijski management pišem diplomsko nalogo o Albaniji. Ker sem nekje zaseledil, da ste imeli predavanje o Albaniji, me zanima, če imate kaj grediva o le tej? ZAnima, me vse kar se tiče turizma, obiska, prometa….

    Že vnaprej se vam lepo zahvaljujem in VAs lepo pozdravljam

    moj mail:ukmar.aleks@yahoo.com

  50. stasa, dne 21.01.2010

    Zdravo Aleks,

    l. 2006 sem prepotovala Albanijo in osvojila nekaj albanskih vrhov. Nekaj reportaž je bilo objavljenih v Delovih prilogah Polet in Trip, napisala pa sem tudi obširen potopis. Poslala vam ga bom po e-mailu. Lep pozdrav, Staša.

  51. Nena, dne 22.01.2010

    Sem lani dopustovala v Vloreju in Sarandi… in imam poln fotografij…. tako da lahko pošljem, če posredujete kak podatek in vam utegnejo pomagati. LP, Nena

  52. Aleks, dne 24.01.2010

    zelo rad bi čimveč podatkov: rent a car, turistično informacijski centri v albaniji, nacionalna organiziranost turizma,…

    mail:ukmar.aleks@yahoo.com

  53. Matej Alijeski, dne 2.03.2010

    Pozdrav,
    lansko leto sem osvojil celoten Camino Frances.
    Letos imam namen Camina Frances predstaviti v sproščenem amaterskem dokumentarnem filmu, zato vabim vse, ki bi projekt podprli, iščem še sopotnika/co ki bi sodeloval/a pri projektu.
    Pokličite 040 351 766 ali pošljite mail na matej@bled.net.
    LP
    Matej Alijeski

  54. Matej Alijeski, dne 2.03.2010

    Pozdrav,
    lansko leto sem osvojil celoten Camino Frances.
    Letos imam namen Camino Frances predstaviti v sproščenem amaterskem dokumentarnem filmu, zato vabim vse, ki bi projekt podprli, iščem še sopotnika/co ki bi sodeloval/a pri projektu.
    Pokličite 040 351 766 ali pošljite mail na matej@bled.net.
    LP
    Matej Alijeski

  55. Zdenko-Paulo, dne 18.05.2010

    Odpravljam se za Camino drugi teden,ali mi lahko kdo svetuje,kako je najbolš iti do St.Jaen-Pied-de-Porta , šel bi z letalom kam naj spravim komplet-nožek in ves pribor ki je gor,ki ga dejansko rabiš vsak dan.! na našem letališču pa ti ga ne dovoljo imet,?ali ga lahko skriješ v nahrbtnik??? Res bi mi vsak nasvet bil dobrodošel, hvala. Grem pa itak tako ali drugače,ker sem se odločil. tel 031-641-541 zdenko.barbo@kabelnet.net

  56. [...] Več informacij o tej enkratni romarski poti najdeš na povezavi http://stasa.blog.siol.net/2009/01/22/camino-moja-samotna-pot/. [...]

  57. Matjaz, dne 19.05.2010

    odgovor zdenkotu: (Odpravljam se za Camino drugi teden,ali mi lahko kdo svetuje,kako je najbolš iti do St.Jaen-Pied-de-Porta , šel bi z letalom kam naj spravim komplet-nožek in ves pribor ki je gor,ki ga dejansko rabiš vsak dan.! na našem letališču pa ti ga ne dovoljo imet,?ali ga lahko skriješ v nahrbtnik??? Res bi mi vsak nasvet bil dobrodošel, hvala. Grem pa itak tako ali drugače,ker sem se odločil. tel 031-641-541 zdenko.barbo@kabelnet.net)

    Na Camino pojdi lepo prvo na železniško postajo v LJ. pa povej, da bi šel rad v *Sanžanpied de port* mislim da pelje vlak vsak dan ob 14 ali 15h iz LJ., (http://en.wikipedia.org/wiki/St_Jean_Pied_de_Port) pa bo prodajalec kart že vedel kaj morat storit, saj teh kart kar nekaj prodajo. Obvezno vzemi spalnik iz Salzburga do Strasbourga, čez dan pa TGV (lep moderen vlak, lepa pot) čez Francijo do Bayonne (http://en.wikipedia.org/wiki/Bayonne) tam pa naprej na lokalni vlak, par postaj pa si zvečer tam. Lepo najdeš pisarno, da ti dajo romarski potni list v bližini najdeš posteljo in naslednji dan na pot.
    kratki nasveti:
    - zgodaj začni dan (rana ura zlata ura – prej začneš s hojo, prej prideš na cilj (vsak dan), prej dobiš posteljo, drugače ostaneš zunaj)
    - ne pretiravaj s hojo, posebej na začetku
    - vzemi si čas zase
    - prehranjuj se v lokalnih restavracijah, pusti da te postrežejo z večerjo :)
    - pogovarjaj se, tudi s tistimi katerih jezika ne razumeš
    - vzemi doma *kamen*, katerega boš pri križu oddal (ostalo glede kamna zveš na poti :)
    - imej dobre čevlje za hojo (Alpina) in *krokse* za tuširanje in kratko hojo zvečer po prenočišču ali mestu. Za *krokse* ti bodo noge hvaležne
    - vzemi si čas za večja mesta: Leon, Pomplona… in si jih poglej
    - plastična žlica-vilice in nožiček kot si omenil, čelna svetilka, anorak, SLO zastava, zvezek v katerega boš pisal vsak dan,
    - gamaše (na poti je veliko peska, blata in gamaše te bodo obvarovale)
    - pohodne palice
    - obleka: imej kvalitetno obleko (hitrosušečo-craft), hlače – da se *odzipajo*, več plasti nogavic (tanke in volnene), dobre hitrosušeče majce, klobuk, da te sonce ne poškoduje, *štumf*-proti vetru (dobiš ga v Kibubi – http://www.kibuba.com/index.php?&cID=2&scID=14&pID=2634), sončna očala, pohodne palice, eno brisačo (ne rabiš jih več, ker boš to redno pral, zjutraj bo pa že suha) …
    - stroški: meni so svetovali, da za vsak prehojeni kilometer potrebujem 1 evro in niso se motili.
    - knjigo, kako boš hodil po poti – vodnik (ne nosi knjige tja, doma jo skopirej, tako se boš listov, katere boš porabil-prehodil, lahko znebil)

    Ko prispeš do cilja si vzemi dan za počitek, brskanje po netu ter pogovorom z prijatelji, ki jih boš dobil veliko na poti. Oni ti bodo povedali kako domov :) Če te kdo povabi k sebi za kak dan se ne odreči povabilu. Sprejmi. Kolikokrat te pa kdo povabi? Pusti, da gre CAMINO s tabo naprej :) Zato greš na Camino!!! Vzemi si čas. Nazaj se lahko vrneš *počasi* ne tempiraj poti domov. Sploh pa si ne dovoli, da boš že doma pred odhodom vedel, kdaj prideš domov!!! Ko boš na Fenisterre, glej na morje naprej in sanjaj. Poglej Špansko vojaško ladico, ki čuva svoje ozemlje, da tuje ladije ne zapeljejo preblizu. Poglej sončni zahod, obredno skuri obleko, ki ti je služila in pomisli na vse, ki te imajo radi. Poglej na drog za svetilnikom , če moja zastavica – SLOVENIJA, še plapola. Če ne, potem ti namesti novo. Obvezno moraš imeti na nahrbtniku SLO zastavico (ono malo, ki jo dobiš v Merkatorju – prava atrakcija na poti boš videl, vsak se bo vanjo vtaknil in že se boš moral pogovarjati) Potem se obrni nazaj in naredi načrt, vendar ne hitet.

    ps: ne pretiravaj s prtljago – ne potrebuješ vsega kar boš notri dal :) vse kar je višek prtlajge, je samo tvoj strah, ki te spremlja ampak tega ne veš!

    Buen camino palegrino

  58. vladimir, dne 22.05.2011

    No, minilo le leto,odkar sem (70 letnik) lepo prehodil Camino frances.Rad prebiram letošnja poročilain podoživljam lanski Camino,bilo le enkratno,nepozabno,prelepa izkušnja.Vsega je bilo-vročine, dežja, ampak-ostal je nepozaben spomin na Camino.Vsem, ki se odpravljate na pot – buen camino.

  59. Zorman, dne 21.12.2011

    noge bolijo ne

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !