Mesečni arhiv: November 2009

PASHUPATINATH – KATMANDU, KRAJ, KJER SE REINKARNIRAJO DUŠE

Katmandu, prestolnica Nepala, leži v Dolini bogov pod dolgo gorsko verigo Velike Himalaje.  Ta majhna država sredi Azije, ki na severu meji na Tibet in na Kitajsko, na jugu pa na Indijo, je Slovencem, predvsem pa našim alpinistom, dobro znana.  Na ozemlju Nepala je večji del gorovja Himalaja, ima najvišjo goro sveta Mt. Everest in kar osem najvišjih vrhov sveta.  5 % prebivalcev Nepala je budistične, 90 % pa  hindujske vere. Obe veri živita v medsebojnem sožitju, strpnosti in medsebojnem spoštovanju.

 Pashupatinath je ena največjih znamenitosti Katmanduja in najpomembnejši hindujski tempelj v Nepalu, ki ga vsako leto obišče množica nepalskih in tudi indijskih vernikov ter turistov.  Je najpomembnejši hindujski tempelj, posvečen bogu Šivi, na celem svetu. Pashupatinath pomeni bog Šiva, gospodar živali, kraj pa je znan tudi kot Tempelj živih bitij.  Je tempelj, ki s svojo osupljivo arhitekturo simbolizira vero, kulturo in tradicijo.

 

Pashupatinath pomeni Nepalcem to, kar pomeni Varanasi (Benares) Indijcem. Hindujska svetišča in templje lahko obiščejo le pripadniki hindujske vere, turistom pa je dovoljen dostop na širše območje templja. Za vstop v območje tega svetega kraja plačamo vstopnino 250 nepalskih rupij (2,5 EUR).

 V Pashupatinath je mogoče vstopiti skozi štiri, s srebrom okrašena glavna vrata. Strehe templja so pozlačene, pročelja stavb pa okrašena z umetelnimi lesenimi rezbarijami.  Na zahodni strani je ogromna skulptura bika, izklesana iz črnega kamna, ki predstavlja jezdno žival boga Šive z orjaškim falusom in daje templju posebno lepoto in karizmo.  Sedanja tempelj je bil zgrajen l. 1653, prvotni pa že v 5. stol.

 Ob vhodu na sveti kraj stojijo stojnice s cvetjem in venci rož. Cvetje je v rumeni in oranžni barvi. Na stojnicah ponujajo še molke v rjavih in vijoličnih odtenkih ter večbarvne plastične zapestnice. 

  

Cvetje ob vhodu v hindujski tempelj

Cvetje ob vhodu v hindujski tempelj

Ob templju teče Bagmati, sveta reka, saj se izliva v še bolj sveto reko Ganges. Reka Bagmati je vsako leto v  avgustu prizorišče  ženskega festivala Teej, ko obišče tempelj na tisoče žensk, ki plešejo tradicionalne plese, pojejo, častijo boga Šivo in se okopajo v sveti reki. S tem ritualom si neporočene ženske zagotovijo poroko in dolg in srečen zakon, poročene ženske pa dolgo in zdravo življenje svojih mož ter se hkrati očistijo vseh grehov. Ženske se kopajo v sarijih rdeče barve, ki je barva radosti in veselja in ki jih tradicionalno oblačijo ob poročnih slovesnostih.

Sveta reka Bagmati

Sveta hindujska reka Bagmati v Katmanduju

 

Vsak hindujec si želi biti pokopan eni od svetih rek. S smrtjo ljudi, katerih trupla po smrti zažgejo in pepel posipljejo po sveti reki, se namreč po njihovem ne prekine krogotok življenja, temveč se človekova duša osvobodi in se ponovno rodi v drugem bitju. Živi pa si s kopanjem v sveti reki umijejo svoje grehe in očistijo slabo karmo.  V reki Bagmati se kopajo, perejo perilo, umazano posodo, lovijo ribe, otroci se igrajo, v reki umivajo mrtvece in njihov pepel odlagajo vanjo. Nabrežje reke je prostor za molitve in meditacije.

 Po kamnitih stopnicah, ki jih je zlizal čas,  se spustimo do mostu. Pod njim teče umazana, gosta, rjava reka, po kateri plavajo plastične vrečke, cunje, smeti in cvetje. Na obeh straneh reke so kamnita obrežja, do reke pa vodijo stopnice. Nad mostom na drugi strani reke se dviga sveti grič Pashupati, položno pobočje, obrnjeno k reki in pokrito s stotinami lingamovih oltarjev, pravi gozd lingamov, ki simbolizirajo in častijo boga Šivo. Kamnita obredna stopnišča se imenujejo ghati.

 

Dim in vonj po zažganem človeškem mesu se vije nad kamnitimi ghati

Dim in vonj po zažganem človeškem mesu se vije nad kamnitimi ghati

 

Slonimo na mostu in opazujemo kamnite ghate. Na nekaterih so skrbno zložene grmade drv, na enem od ghatov pa dogorevajo zadnji ostanki pepela. Približamo se grmadi, obloženi s slamo, ki rahlo tli. Iz nje se kadi gost bel dim. Mislimo si, da verjetno šele  pripravljajo grmado za sežig trupla, nakar opazimo med drvami in slamo človeško nogo, obuto v belo nogavico in drugo nogo, ki je bosa. Pred našimi očmi javno izgoreva truplo nekega človeka! V tistem že prepoznamo vonj po zažganem človeškem mestu.  Družina stoji nekoliko v ozadju. Nihče ne joka in v skupini ni opaziti žensk. Ženske menda ne smejo prisostvovati ceremoniji.  Sorodniki so oblečeni v oblačila bele barve, ki je nepalska barva žalovanja in se nosi eno leto po smrti. Vdovam je najstrožje prepovedano nositi rdeča oblačila.  

 

Tleče človeško truplo

Tleče človeško truplo

 Ob grmadi se vrti bosonog moški, oblečen v bela oblačila. V roki drži bambusovo palico, ovito s cvetjem, s katero drega v skladovnico drv in v slamo in vzpodbuja gorenje. Moški spada v kasto nedotakljivih (untouchables), to je najnižjo kasto ljudi, ki so izven vseh družbenih slojev in ki opravljajo najnižje in najbolj umazane posle, zato se jih noče in ne upa nihče dotakniti. Nedotakljivi skrbi za sežig trupla, za kremacijo in za čiščenje ghata po končanem obredu.

 

Nedotakljivi skrbijo, da ogenj ne ugasne in zoglenele ostanke trupla pometejo v sveto reko Bagmati

Nedotakljivi skrbijo, da ogenj ne ugasne in zoglenele ostanke trupla pometejo v sveto reko Bagmati

Vsako leto zažgejo v Pashupatinathiju 4.000 do 6.500 ljudi. Hindujci kremirajo tudi najbolj revne ljudi, za premožnejše pa je rezerviran poseben prostor višje ob reki. Ne sežigajo pa ljudi, ki umrejo zaradi nalezljivih bolezni, gobavosti, nosečnic, svetih mož sadujev in tudi majhnih otrok ne. Le-te pokopljejo v zemljo ali pa jih obtežijo s kamni in potopijo v reko, kjer jih požrejo ribe.

 Pogreb stane 40 – 100 EUR, za premožnejše pa od 200 EUR dalje. Od premožnosti umrlega in družine je odvisno, na katerem delu reke se bo izvajala kremacija. Za sežig trupla odraslega človeka baje potrebujejo 360 kg drv. Zaradi visokih temperatur je treba truplo sežgati čimprej po smrti, ker začne kmalu razpadati. Hiter pogreb narekuje tudi vera, saj se mora duša čimprej rešiti telesa, da se lahko ponovno utelesi.

 Truplo pripeljejo v tempelj na posebnih nosilih. Zavito je v oranžen mrtvaški prt. Oranžna je hindujska sveta barva. Truplo posujejo s cvetnimi lističi. Najprej ga namočijo z nogami naprej v reko, da duša umrlega ne bi pobegnila skozi stopala in se reinkarnirala v bitje nižje stopnje. Del oblačil in cvetje odvržejo v reko, kjer jih žalujoči sorodniki obredno ujamejo na bregu, druge dele oblačil pa odplakne reka in jih tukajšnji reveži poberejo nekje nižje ob reki. Nedotakljivi nato položi truplo na grmado in pripravi baklo iz sandalovine. Če je mrtvec oče, mora prižgati baklo najstarejši sin, če je pokojna mama, pa najmlajši sin. Če pokojni nima sinov, zažge ogenj njegov zet ali pa svečenik. Preden se truplo zažge, mora sin  trikrat obhoditi grmado, kar simbolizira sveto trojico bogov: Brahmo, Višnjuja in Šivo in gibanje sonca. Ogenj se prižge v pokojnikovih ustih, saj bo skozi usta duša zapustila telo. Kremiranje traja navadno 3 ure, hindujci verujejo, da je čas gorenja odvisen tudi od grehov pokojnega. Več kot jih ima, dlje gori. 

 Ker hindujci verujejo v krog večne reinkarnacije, ob smrti ne žalujejo. Po njihovem se s kremiranjem duša najlažje reši okov, ki jo vežejo na fizično telo in si izbori novo pot v novo življenje in v večnost.

 Med kremiranjem vsem sinovom obrijejo glave. Po končanem kremiranju svečeniki pometejo ostanke izgorelega trupla v reko. Dejansko ne ostane od trupla prav nič, samo kupček pepela. Za pepelom odvržejo v reko še cvetje . Ghat nato prelijejo z vodo, očistijo in pripravijo za naslednje truplo.

V zraku lebdi dim in duh po zažganem mestu, ki se meša z vonjem kadil in dišečih palčk. Vzdušje je morbidno in  težko od čaščenja in spoštovanja. Okrog gorečega trupla skačejo opice in skušajo izmakniti cvetje in kakšno drugo stvar. Ena od mladih opic se hudo opeče. S presunljivi kriki odskoči in steče po mostu in mimo nas, za njo pa ostale opice. Komaj se jim uspemo umakniti, ker so baje agresivne in rade napdejo ljudi. Na stopnišču naletimo na gobavce s pohabljenimi udi. Mrtvo meso, gnili štrclji, na njih pa muhe in mrčes. V Nepalu gobavost še ni izkoreninjena.

 

null

Na drugi strani reke poležavajo sveti možje saduji. Posuti so s pepelom, obraze imajo prebarvane, vsi imajo dreadlockse – drede, suhi so, drobni in nizke postave. Spolne organe imajo pokrite s kovinskimi ploščicami in verigo, nekateri pa so oblečeni v razcapana oranžna oblačila. Obraz enega od njih krasi naslovnico zadnje izdaje Lonely Planeta. Enega od sadujev vprašamo, če se lahko fotografiramo z njim. Za nekaj drobiža se lahko. Sveti mož z baje najdaljšimi dredami na svetu ovije dolgo kito okrog mene in dvigne roko v pozdrav miru.

 

Sadu z baje najdaljšimi dredami na svetu

Sadu z baje najdaljšimi dredami na svetu

  

Saduji zelo dobro poznajo denar, saj nas eden prosi, naj mu zamenjamo kovanec EUR za rupije. Točno ve dnevni menjalni tečaj. Pashupatinathi je dom številnimi sadujem, puščavnikom, spiritualnim meditatorjem, ki jim predstavljata bistvo življenja meditacija in droga.

 Saduji so hindujske svete osebe, običajno moški, ki zapustijo svojo skupnost z namenom, da postanejo asketi. Na indijski celini obstaja danes 4 do 5 milijonov sadujev,  med katerimi sta dve osnovni sekti: eni so Šiva saduji, ki častijo boga Šivo, drugi pa so Višnu saduji, privrženci boga Višnuja, ki vključuje tudi njegovi inkarnaciji Ramo in Krišno.  Najbolj prepoznavni saduji so iz reda Nagas, ki pripadajo sekti boga Šive oz. duhovni sekti  Dasnami Sanyas. Prepoznavni so po tem, da so goli, neobriti, z dolgimi lasmi, zlepljenimi v drede, po telesih pa so pomazani s pepelom. Spolne organe jim zakrivajo skromne krpice tkanine, kovine ali pa so povsem goli.

 Najbolj ekstremna je sekta Aghora sadujev. Aghora pomeni drugo ime za boga Šivo in pomeni dobesedno »Ni grozno«. Pripadniki te sekte živijo večinoma na pokopališčih in se gibljejo v bližini prostorov, kjer kremirajo trupla.

 Svoja telesa obvladajo  tako, da znajo premagati bolečine in si »pričarajo« tako močno erekcijo, da lahko na svojih penisih dvignejo kamne in opeko, težko po 30 in več kilogramov!  Ta način dviganja bremen radi demonstrirajo pred turisti, zaradi česar jim pade v njihove pločevinaste posode marsikateri dodaten drobiž. Ti saduji pogosto uživajo tudi razkrajajoče človeško meso in celo lastne iztrebke.

Saduji so se sicer odrekli svojemu premoženju, spolnosti in materialnemu življenju in potujejo naokrog kot potujoči berači in živijo duhovno življenje.  Sadhu pomeni v sanskrtu dober človek.

 Življenje saduja je težko. Zase so mrtvi in tudi pravno so mrtve in neobstoječe osebe.  Navadno so se ti ljudje odrekli svojemu posvetnemu življenju v zgodnjih najstniških letih ali zgodnjih dvajsetih let, nekateri pa zbežijo iz svojih družin zaradi nevzdržnih družinskih in finančnih razmer.  V svojih oranžnih oblačilih, z dolgimi lasmi in bradami so posebna atrakcija nepalskih mest in hvaležen »objekt« za fotografiranje.

 Nekateri saduji živijo v ašramih in templjih v urbanih središčih, nekateri v jamah v oddaljenih gorah kot puščavniki,  drugi pa živijo življenje večnih romarjev in se selijo iz enega svetega kraja v drug kraj. Praviloma se lahko zastonj vozijo z vlaki in javnimi prevoznimi sredstvi. Spet drugi žive osamljeno in samotarsko življenje, nekateri pa  v velikih bratskih komunah in skupnostih in se preživljajo z miloščino.

Ko odhajamo iz Pashupatinatha, pripeljejo še eno truplo.  Nihče se kaj posebej ne zmeni zanj. Tak je hindujski odnos do smrti.  Del življenja je in nekaj normalnega.

O Nepalu si preberite še: http://www.gore-ljudje.net/novosti/45415/

 

 

                                                                    Zapisala: Staša Lepej Bašelj

 

 

 

  • Share/Bookmark