Camino Primitivo 2009

Enkrat romar, za vedno romar

22. 7. 2009 – 5. 8. 2009 (335 km hoje)

Leta 2006 sem prvič sama prehodila 807 km Camino Frances, ki mi je dodobra spremenil življenjski stil in poglede na življenje nasploh. Idejo Camina sem širila okrog s predavanji, napisala in objavila nekaj reportaž na to temo, letos izdala knjigo Camino, moja samotna pot. Moj intenzivni epp je zvabil v Španijo in na romanje številne znane in neznane ljudi. Leta 2007 sem popeljala s seboj skupino sedmih prijateljev, s katerimi smo prehodili del Camina Portugues od Viga do Santiaga.

Letos so me neki znanci vabili s seboj na romanje od Seville do Santiaga (Via de la Plata – 990 km), drugi so mi predlagali Camino del Norte (725 km). Obe  poti sta se mi zdeli predolgi, saj obnavljamo staro hiško in ne morem biti tako dolgo odsotna od doma.

Že kmalu po novoletnih praznikih nekdo izreče besedi Camino Primitivo.  Najbrž je bil Jure tisti, ki ga je prvega pričelo vleči v to smer. Začela sem zbirati informacije in sestavljati možno ekipo romarjev. Na romanje nas gre sedem: Stane iz Hrastnika, Stanka iz Trbovelj, Manja iz Ljubljane, Jasmina iz Vučje Gomile in Slavka ter Polonca iz Radovljice. Pa jaz seveda. Maskota skupine je 80-letna Polonca, upokojena učiteljica, ki po vitalnosti prekaša vse nas.

Naslednje dni si malce dopisujemo in se spoznavamo preko elektronske pošte. Za srečanje pred odhodom zmanjka časa, meni zmanjka časa tudi za vsaj minimalno nabiranje kondicije. Kot vedno me bo spet gnala naprej le trma.

Na spletu preberem vse dostopne podatke o Caminu Primitivo. Najbolj konkretne in uporabne podatke mi da Andrej s spletne strani www.nagaju.com, ki je to isto pot prehodil  že sam v zimskih mesecih, pred kratkim pa tudi skupaj s svojo ženo. Z Andrejem komunicirava preko e-pošte, čeprav se osebno ne poznava in vedno, ampak res vedno, je pripravljen posredovati kakršnekoli podatke in informacije o poteh, ki jih je že sam prehodil in o svojih izkušnjah. Po e-pošti mi pošlje seznam vseh albergov, v katerih bomo prespali. Natiskam si njegov spletni dnevnik, ki nam bo v naslednjih dneh še kako koristil in v katerem so najbolj natančni in uporabni podatki, kot jih lahko romar pričakuje na takšni poti. Hvala ti, Andrej, že na začetku in tudi sproti se ti bomo vsak dan znova zahvaljevali za vso tvojo velikodušno in nesebično pomoč. 

Seznam priporočljive osnovne opreme, ki naj jo vzame romar s seboj na takšno romanje:

  • 1 srednje velika brisača
  • 1 manjša brisača
  • anorak ali pelerina za dež (skoraj obvezno), morda lažja bunda
  • vsaj ene dolge hlače
  • kratke hlače
  • toplejši pulover
  • majica z dolgimi rokavi
  • majica s kratkimi rokavi
  • kakšna majica brez rokavov
  • trije pari nogavic
  • 3 – 4 spodnje hlačke
  • kopalke (ni nujno)
  • pohodniški čevlji ali gojzarji
  • pohodne palice
  • športni copati ali sandali (npr. teva), lahko tudi japonke
  • zaščita pred dežjem za nahrbtnik
  • trak za lase, rutka
  • pokrivalo za glavo (klobuk, kapa, ipd.)
  • zaščita pred dežjem za nahrbtnik, morda tudi dežnik
  • sanitetni pripomočki: širok elastičen povoj, obliži za žulje, povoji, sredstvo za razkuževanje ran, hladilni balzam za noge, vlažilni in navadni robčki, čepki za ušesa (če vas moti smrčanje)
  • kozmetika: milo, deodorant, ščipalec za nohte, zobna pasta in ščetka, glavnik, krema za sončenje (po želji), zaščita proti insektom in klopom (po želji) 
  • vitaminske tablete: C vitamin, magnezij, kalcij in aspirin C (proti mišičnim krčem)
  • zdravila,ki jih redno jemljete
  • spalna vreča – obvezno!
  • armafleks (po želji)
  • fotoaparat + baterija
  • mobilni telefon + baterija
  • potni list ali osebna izkaznica, bančna kartica, zdravstvena izkaznica in obvezno zdravstveno zavarovanje za tujino!!! 
  • priporočljivo bi bilo, da imamo vsaj eno baterijo, če nas ujame tema
  • denar
  • beležica za pisanje in z naslovi prijateljev (najbrž bo možen  najbrž dostop do interneta),
  • ruta, kakršne imamo za na plažo (zelo prav pride pri tuširanju in ne zavzame preveč prostora,
  • obutev – gojzarji ali boljši pohodniški čevlji, ki morajo biti že uhojeni in sandali za preobuvanej.  Na romanje se ne sme v novih čevljih!

Prtljaga ne sme imeti več kot 10 kg, priporočeno je, da tehta nahrbtnik 10 % teže tistega, ki ga nosi.

Credenciale, romarske potne liste, sem že dobila za vse pri Društvu prijateljev poti sv. Jakoba.

 Kaj je Camino Primitivo?

Camino Primitivo, imenovan tudi »notranja pot« in »prvotna (prvobitna) pot«, se začne v Oviedu in poteka po hriboviti Asturiji, dokler se v kraju Melide ne priključi na bolj obljudeno Camino Frances.  Po tej poti so v 9. stol. prvi pobožni romarji iz novoustanovljene kraljevine Asturije pričeli obiskovati takrat odkriti grob sv. Jakoba v Santiagu. Pot je prehodil celo asturijski kralj Alfonz II., ki je prispeval denar za postavitev prve bazilike v Komposteli in vzpodbujal čaščenje apostola sv. Jakoba. Camino Primitivo je tako dobil svoje ime po tem, da je prva, prvobitna, prvotna pot, ki je vodila v Santiago. Dolžina te poti je 335 km.

 V vodniku piše, da je pot naporna, da se mora romar psihično in fizično pripraviti nanjo, saj poteka preko gorovja, čez Kordiljere, z vsakodnevnimi vzponi in spusti in da je lahko tudi sredi poletja v teh predelih zelo neprijetno vreme, mraz in megla. V ugodnih vremenskih razmerah pa bo romar poplačan s prelepimi razgledi, naužil se bo samote in tišine in hodil skozi starodavne vasice, ki se jih sodobni čas in tempo življenja še ni dotaknil.

Tukajšnje lokalne vlade so menda prav letos investirale veliko finančnih sredstev za promocijo, izboljšanje in posodobitev ostalih Jakobovih poti, vse z namenom, da se razbremeni že preveč populistična Camino Frances, ki je postala v zadnjem času pravi modni krik.  

22. 7. 2009, sreda – odhod

Ura je 14.00. Napoči čas odhoda. Prileti nekaj sms-jev od prijateljev, ki nam želijo srečno romanje. Jure, ki bo odšel na isto pot dva dni za nami, nam sporoča, da se vse začne s prvim korakom in torej srečno – buen camino. Z Juretom bomo ves čas na zvezi, nekako pričakujemo, da nas bo celo dohitel in bomo romali skupaj. Prijateljica,  ki je letos romala po poti sv. Frančiška Asiškega (tudi ta pot še čaka na nas, da jo preromamo!), nam zaželi blagoslovljeno pot.

Stane organizira kombi, ki nas za 27,00 EUR na osebo pripelje do Benetk. Letalo imamo sicer šele ob 22.00 uri, a zaradi vrhunca turistične sezone računamo na morebitne zastoje in se rajši odpravimo prej. 

Na letališču opravimo carinske formalnosti. V letalski trup gredo trije nahrbtniki, ostale prijavimo kot ročno prtljago. Jasminin rukzak je težak komaj 5,5 kg. Ni nam jasno, kako ji je uspelo spakirati tako malo stvari. Ostali imamo vsi blizu 10 kg. Cariniki komplicirajo zaradi pohodnih palic in zaradi dimenzij nahrbtnikov. Pred vkrcanjem v letalo vsakega potnika natančno pregledajo. Manja in Stanka si morata sezuti gojzarje in bosi prečkati senzorje, jaz lahko ostanem obuta. Jasmini zasežejo gel za tuširanje. Najbolj se zaplete pri Slavki. Carinik se divje zakadi v njen rukzak in razstavi vso njegovo vsebino. Vztrajno in neumorno išče in išče, jo še enkrat napoti na rentgenski pregled in končno ves zadovoljen najde žepni nožek, ki ga ima Slavka v rukzaku. Z nasmeškom ji ga odvzame. »Tako ni bilo niti v Iranu,« rahlo besno komentira Slavka in doda, da ima nekje v nahrbtniku še škarjice, ki pa so ušle budnemu carinikovemu nadzoru. 

Letalo vzleti točno ob napovedani 22.00 uri v smeri Barcelone. Polet je divji, saj nas zajame močna turbulenca. Borim se s slabostjo in malce s strahom. Opolnoči pristanemo na letališču v Barceloni. Naslednji polet imamo šele v zgodnjih jutranjih urah. Manja, Stane, Jasmina in jaz se odpravimo iz letališke zgradbe. Baje je letališče neposredno ob morju in odločimo se, da se sprehodimo do obale.  Jasmina se kmalu vrne, mi trije pa krožimo med betonskimi zgradbami po industrijski coni in si domišljamo, da nekje od daleč res diši po morju, a ga ne najdemo.

Vrnemo se nazaj in se smejimo potnikom, ki so našli vsak svoj način, kako prebiti čas do naslednjega poleta. Nekateri ležijo na tleh v letališki zgradbi, nekateri na armafleksih,  eni so zaviti v spalne vreče, drugi so si postali z jopicami in pod glavo položili nahrbtnike in torbe. Eni spijo tako, da imajo noge položene na vozičke, s katerimi se vozi prtljaga. Fotografiram nekaj najimenitnejših poz čakajočih potnikov. Glasujemo, kdo od njih ima najbolj originalno pozo.

Sedeži v letališki zgradbi so kovinski, pregrajeni med seboj z naslonjali za roke in skrajno neudobni. Ne preostane nam drugega, kot da si tudi mi posteljemo s spalnimi vrečami po marmornih tleh in skušamo nekako prespati nekaj ur. S Stanetom najdeva en odmaknjen kotiček, ki je sicer obrnjen ravno na glavni vhod, tako da sva kot v izložbi. Enako, kot sem pred kakšno uro sama fotografirala speče potnike, sedaj spimo mi – na tleh in v izložbi, izpostavljeni pogledom mimoidočih.

S Stanetom si zaželiva lahko noč in zaspiva. Ne morem si kaj, da svojega sotrpina ne bi v spanju skrivaj škljocnila. Odslej lahko s Stanetom trdiva, da sva spala skupaj – na tleh barcelonskega letališča, haha.

Ob 5.00 uri vstajamo. V letališkem WC-ju si umijem zobe in se za silo naličim. S čekiranjem tokrat ni težav. Nihče ne komplicira zaradi pohodnih palic, rukzakov ali druge opreme. Ob 7.00 uri vzletimo proti Oviedu in ob 8.15 pristanemo na tamkajšnjem letališču v hriboviti pokrajini Asturiji (Asturias), ki leži ob Biskajskem zalivu. Na zahodu meji na Galicijo, na jugu na Kastiljo in Leon, na vzhodu pa na Kantabrijo. Pokrajina obsega 10.000 km2 in šteje cca milijon prebivalcev. Glavno mesto je Oviedo, najbolj naseljeno mesto pa Gijon. Pri Oviedu so največja ležišča premoga v Španiji.

 

23. 7. 2009, četrtek, 1. dan romanja: Oviedo – San Juan de Villalpando (40 km) 

Pred letališčem je avtobusna postaja. Po Andrejevih (www.nagaju.com) podatkih naj bi avtobus odpeljal proti Oviedu ob 9. 00 uri, vozi pa vsako uro. Podatek je pravilen in ob 9.00 uri res sedimo na avtobusu. Heca je konec. Naše romanje se pričenja.

Vožnja traja slabo uro. Izstopimo na glavni avtobusni postaji v Oviedu in tam poiščemo turistične informacije. Gospodična za šalterjem ravno pred menoj razlaga mlademu fantu nekaj o Caminu Primitivo. Nasmehnemo se drug drugemu. Še en romar torej. Dobimo zemljevid mesta in seznam albergov v pokrajini Asturiji. Seznam je enak, kot mi ga je prijazno posredoval že Andrej. Poiskati moramo glavno katedralo v tem mestu.

Oviedo je prestolnica pokrajine Asturije. L. 1934 je bilo mesto prizorišče rudarske revolucije, ki jo je krvavo zatrl general Franco. Danes je moderno mesto, vendar ima ohranjen starinski del, sredi katerega kraljuje mogoča gotska stolnica, simbol španske gotske arhitekture z baročnimi in renesančnimi elementi. Prvotna cerkev je bila zgrajena v 9. stol., na novo pa so jo pričeli graditi v 13. stol. in jo dokončali dve stoletji kasneje. Zraven katedrale je kapela Camara Santa, zgrajena v 9. stol., ki hrani v svoji bogati zakladnici čudovit križ z dragulji, ki naj bi ga nosil narodni junak Pelayo, kasneje kralj, l. 724 v bitki pri Covadongi, ko so pobili 20.000 Mavrov. V Oviedu je bil l. 1981 rojen Fernando Alonso Diaz, dvakratni svetovni šampion v F1.

V mestu torej poiščemo najprej katedralo. Prehoditi je potrebno precejšnji del Ovieda,  da jo končno najdemo. Za oglede mesta seveda ni časa, le bežno ošinimo veliko število nenavadnih človeških skulptur in kipov, ki jih je mesto polno. Credenciale imamo že od doma. Prvi žig vanje nam pritisne menih v majhni trgovinici v katedrali in nam zaželel srečno pot. Pred katedralo se ekipa ovekoveči, potem pa naj bi se romanje začelo. V eni od trgovinic se oskrbimo s pijačo in hrano, nato se preoblečemo, zavežemo čevlje in nastavimo  pravilno dolžino pohodnih palic. Slavka veselo vzklikne. Na pločniku opazi prvo jakobovo školjko, ki bo odslej naša spremljevalka na celi poti. Tudi to školjko fotografiramo, nato se počasi odpravimo iz mesta. Ura je 11.00 dopoldne. Že po nekaj korakih začne rahlo deževati. Iz rukzakov privlečemo pelerine in kapuce in se ogrnemo. Lepo smo začeli prvi dan romanja, kar z dežjem. Upamo, da ne bo naš stalni spremljevalec.

Pokrajina je lepa, zelena, podobna Irski. Po pašnikih in travnikih se pasejo krave in konji. Pot gre rahlo gor in dol, občasno zavije na asfaltno cesto. Ob poti vidimo zanimive štirioglate horreose, kamnite in lesene kašče za žito, ki so drugačne kot tiste v Galiciji. Redke vasi z nekaj hišami so videti precej zanemarjene in prazne, ljudi skorajda ni.

Romarjem povem zgodbo o pesmi, ki jo pri nas poznamo z besedilom: »Na oknu glej, obrazek bled, na licih grenkih solzic sled. Zakaj pa dekle komaj dvajsetih let, tak žalostno gledaš v svet?….« Do nedavnega sem bila prepričana, da je to slovenska narodna pesem, potem pa sem bila na enem od koncertov ženskega pevskega zbora Kombinatke poučena, da je narodna pesem iz španske pokrajine Asturije in da se pesem v izvirniku imenu Asturiana oz. Adonde va la mi morena. Prvotno besedilo so kasneje predelali, naslov pesmi pa spremenili v Dime donde vas, morena. Pripoveduje o dekletu, ki odhaja na obisk k svojemu fantu v kasarno v Oviedo, kamor so frankisti zapirali komuniste. Slovenski borci, ki so se borili v španski državljanski vojni, so pesem slišali in jo prenesli domov v Slovenijo. Prvi jo je prevedel Bojan Ilich in ji dal naslov Povej mi, kam greš, črnolaska, kasneje pa je Mitja Ribičič napisal novo besedilo pesmi, ki se je preimenovala v Na oknu glej, obrazek bled. Ampak vsi niso tako neuki, kar se tiče te pesmi. Ko sem doma vprašala, če kdo ve, od kod izvira ta pesem, je moja mami izstrelila kot iz topa, da je to španska pesem Asturiana in da jo zna odigrati na citre.

Staneta, Manjo in mene, ki smo že hodili po Caminu, begajo označbe poti. Žarki na jakobovih školjkah so namreč obrnjeni desno, usmerjajo pa levo, kar je povsem nasprotno od oznak, ki smo jih vajeni s francoske in portugalske smeri Camina, kjer so oznake ravno obratne.

Vsakih nekaj minut dežuje in potem spet neha. Po štirih urah hoje se ustavimo v vaški gostilni in si privoščimo kavo. Ustanovimo skupno blagajno, iz katere bomo plačevali skupne stroške. Današnje romanje naj bi končali v mestu Grado, ki je 23,1 km oddaljeno od Ovieda. Že po Oviedu smo naredili precej dodatnih kilometrov. Hodimo in hodimo, rukzaki so vedno težji, noge še bolj, a mesta ni in ni. Sprašujemo domačine in vsak nam pove drugačno razdaljo do tja. Po Stanetovem števcu kaže, da smo danes prehodili že 40 km, tudi noge nas bolijo za toliko km, čeprav naj bi jih bilo po uradnih podatkih le 23 km. Ustavimo se v neki vasi in počivamo. Prijazna vaščana nas oskrbita z mrzlo vodo in povesta, da v Gradu ni alberga, pač pa je ta 2 km ven iz mesta. Obupujemo in nimamo več moči za naprej. Na koncu vasi je pomarančevo drevo, pod njim pa polno zrelih pomaranč. Naberemo si jih in ko zagrizemo v sočno sredico, se nam zdi, da so se nam čudežno vrnile vse moči. 

Tik pred mesto vidim oznake za nek muzej. Obrnem se proti druščini in predlagam, da si ga gremo pogledat. Prestrelijo me sovražni pogledi. Haha, seveda nisem mislila resno, a vsi so že tako utrujeni, da jim ni več do smeha. Za prvi dan je vsekakor preveč hoje. Po slabo prespani noči na tleh barcelonskega letališča, dvakratnem prestopu letal, vožnji z avtobusom in 40 km hoje smo seveda pregoreli. V Gradu pol ekipi odpovejo moči. Ne morejo več. Sprašujemo, kako daleč je še do alberga v San Juan de Villalpando in podatki so spet različni – od 2 do 4 km. Z Manjo pristopiva do dveh policistov in ju prosiva, če nam lahko pokličeta taksi. Policist preko Manjinega telefona prijazno pokliče taksi in ta pride v nekaj minutah. Taksi stane 8 EUR oz. 2 EUR na osebo. Manja, Stane in jaz se odločimo, da gremo do alberga peš, da pa nam rukzake pelje taksi. Manja nosi rukzak za poseben namen, vsak dan za nekoga od svojih bližnjih in pove, da ga bo nesla do konca. Ostali se odpeljejo s taksijem, mi pa zagrizemo v hrib. Še dobro, da ne vemo, kaj nas čaka. Stanka mi vmes pošlje sms: »3 postle na tleh, 4,9 km, ves čas v hrib.« Do alberga je dejansko še vsaj 5 km hoje in to ves čas strmo navzgor. Ob 21.30 in v temi prispemo na cilj. Ostalih slovenskih soromarjev sploh ni na spregled, popadali so po posteljah in že spijo. Za Staneta se še najde prosta postelja, midva z Manjo pa dobiva improvizirano ležišče na jogijih na tleh. Še slutimo ne, da je takšno ležišče pravi konfort, ki ga kasneje ne bomo vedno deležni.  

Pred spanjem si zapišem v svoj notes, lovilec misli,  prve vtise letošnjega romanja. Danes, prvi dan romanja, smo prehodili 40 km. Hudo. 

24. 7. 2009, petek, 2. dan romanja: San Juan del Villalpando – Bodenaya (31 km)

Današnja etapa naj bi bila dolga 21,7 km. Sliši se lahkotno. Jutro se začne čarobno. Zajtrkujemo zunaj na prostem. Smo na hribu, obsijani z bleščečim jutranjim soncem, dolina spodaj je zavita v meglo. Ob 8.20 uri se sproščeno in veselo odpravimo na pot. Smo med zadnjimi romarji, večina je že odšla. Pred nami hodi s hitrim tempom zelo lep mlad par. Smejita se in klepetata. Na križišču zavijeta navzdol. Sinoči smo mi trije s Stanetom in Manjo prišli ravno iz te smeri, opazili skromne označbe in vemo, da gre pot Camina navzgor in da je mlad par po vsej verjetnosti zgrešil smer. Kričimo za njima in jima mahamo. Na naše klice se obrneta, vendar nadaljujeta pot navzdol. OK, očitno gresta v neko drugo smer. Čez čas nas par dohiti in se zahvali, da smo ju opozorili.

Danes so noge nenavadno težke. Pot je lepa, poteka skozi gozd. Tla so od včerajšnjega dežja malce razmočena, temperature pa so ravno pravšnje za hojo. Nismo še vajeni bremen svojih nahrbtnikov in celodnevne hoje. Vasi so redko posejane in štejejo le po nekaj hiš. Ob poti rabutamo ringloje in jabolka in si napolnimo nahrbtnike. Tukaj ob hišah in po vaseh ne sadijo sadnega drevja kot pri nas, zato je sadje ob poti redkost.

Vsak korak nam je danes težak. Kogarkoli srečamo, nam reče, da je do Salasa še 2 km, a hodimo že večkrat po toliko km, pa še nikakor ni mesta. Prečkati moramo gradbišče avtoceste. S Stanko nekoliko zaostaneva in izgubiva druge izpred oči. Na gradbišču se izgubiva in kroživa med kupi peska, kamenja in med gradbenimi stroji. Avtocestne delavce vprašava za pot in usmerijo naju nazaj, do mostu, kjer sva spregledali rumene puščice.

 V manjši vasici Monastrio de San Salvador de Cornellana stoji veličasten srednjeveški samostan. Dohitimo skupino romarjev in se skupaj fotografiramo. Na poti se nam pridruži majhen bel kuža, ki nas spremlja precejšen del poti.

Ob 13.30 uri končno pridemo v Salas, mestece, poznano po gradu, ki se prvikrat omenja v dokumentih iz l. 1124. Uradno je Salas oddaljen od Ovieda 48 km in leži ob reki Nonaya. Ob vstopu v mestece je zelo lepo urejen park s palmami, cipresami in natančno obrezanimi in negovanimi grmički, s peščenimi potkami in klopmi. Popadamo na tla. Vsak od nas si najde izvirno in zanj najbolj udobno pozo za počitek. Stane, Jasmina in Stanka zavzamejo vsak svojo klopco in se zložijo po njej, Polonca in Slavka ležita kar na potki sredi parka, jaz pa v travi in z kvišku, na drevo dvignjenimi nogami.

Manja hodi od enega do drugega in nas fotografira. Ko si malo odpočijemo, začnemo kovati načrte za naprej. Ura je tri popoldne, do naslednjega kraja, kjer je alberg, je po zemljevidu še 10 km. Ugotovili smo že, da podatki na zemljevidu ravno ne držijo. Tam, kjer je narisano, da je ravnina, se navadno dviga strm hrib in obratno, razdalje so v naravi bistveno daljše. Če bi bilo do cilja res samo še 10 km, bi še zmogli, saj je pred nami še precejšen del dneva. Nad Salasom se dviga strm hrib in neizbežno je do cilja treba iti preko tega hriba. Večji del ekipe trdi, da za danes ne zmore več hoje, predvsem Jasmina je čisto uboga, saj jo zaradi premajhnih gojzarjev, ki jih je kupila tik pred odhodom na romanje, neznosno bolijo noge.  Po bojnem posvetu se z Manjo napotiva v gostilno zraven parka, da povprašava za taksi. Gostilničar je zelo prijazen in kljub temu, da ne razume angleško, se uspemo sporazumeti in nam po telefonu priskrbi taksi do Bodenaye. Manja, Stane in jaz se odločimo, da ostanek poti vseeno prehodimo. S Stanetom pustiva svoja rukzaka pri skupini, ki se bo peljala, Manja pa spet nosi svoje breme za poseben namen, znan le njej. Sprehodimo se skozi staro mestno jedro, ki je prijetno in živahno, žal pa ne premore alberga. Mesto je naslonjeno ob hrib, v katerega se zajeda globoka rana – trasa novo začrtane in še ne povsem zgrajene avtoceste. Pot zavije v gozd in se najprej blago vzpenja. Vsi trije živahno klepetamo, da kar pozabimo na vzpon. Le zadnji del poti se res zelo hudo dvigne, tako da nehamo čvekati in le dihamo in sopihamo. Na vrhu hriba so posejane vetrnice, nad njimi pa temno nebo. Pripravlja se k nevihti, midva s Stanetom pa imava vso opremo v nahrbtnikih, ki so v taksiju! Upamo, da nas ne ujame dež. Kljub grozeči nevihti si vzamemo čas, da občudujemo lepo naravo.

Brez težav in ne, da bi vedeli kdaj, prispemo v Bodenayo, tam pa neprijetno presenečenje – alberg je zaseden. A nam prideta nasproti Slavka in Polonca in povesta, da prenočujemo v 2 km oddaljenem kraju La Espina, v gostišču Vista la Espina. Gostilničarja, starejši zakonski par, govorita seveda le špansko in nista preveč prijazna. Sobe so lepe, v kopalnici vroč tuš. Spanje stane 11 EUR na osebo. Najamemo po dve dvoposteljni sobi in eno troposteljno – za trojico, ki je prepešačila celo današnjo pot. Pred spanjem gresta Slavka in Polonca na sprehod do vrha hriba, ostali pa na pivo v gostilno. Gostilna je povsem prazna, razen nas ni drugih gostov. V vitrini so sendviči, bokadilosi, krofi, pite, več vrst peciva, smetanova, skutna, sadna torta… Čudimo se, kdo in kdaj poje vso to hrano, če ni gostov. Torte se vsekakor ne da zamrzniti. Morda pridejo gostje kasneje, saj imajo Španci drugačen bioritem od nas. Ne vemo, ali so prišli ali ne, mi smo šli kar kmalu spat, saj je danes za nami 31 km hoje. Manja, Stane in jaz se še dolgo v noč pogovarjamo, šalimo in hihitamo, kako je Stane blažen med ženama.  

25. 7. 2009, sobota, 3. dan romanja: Bodenaya – Borres (29 km)

Vstajamo ob 6.00 uri in zbudimo gospodarja, da poravnamo račun. Namrgodeno odkloni, da bi nam skuhal kavo. Usmeri nas v bife na koncu vasi. Res je 500 m naprej v vasi bife, ki je ob tej zgodnji uri na srečo že odprt in kjer nam postrežejo z odlično kavo. Ob 7.30 začenjamo današnje romanje. Nekaj časa hodimo ob cesti, nato pa malce nesigurno sledimo skromni, skoraj povsem obledeli markaciji in skrenemo s ceste strmo v hrib. Pot se potem poravna in poteka po gozdu, med pašniki in travniki in je kratko malo – čudovita. Povzpnemo se na hrib Alto de Piedratecha – 796 m. Ob poti je vodnjak, označen z »aqua potable« (pitna voda), z dvema jakobovima školjkama in kipcem sv. Jakoba. Razveselimo se ga, saj je danes god sv. Jakoba, praznik, mi pa hodimo po poti sv. Jakoba. Ob poti je visoka zelena skulptura iz žive meje, v katero je izrezan pozdrav romarjem – Hola. Počivamo ob nekem kokošnjaku. Nastane fotografija s Stanetom in tremi pravimi petelinčki. Kje so kure, se smejimo. Stane ima 6 kokošk ob sebi, haha.

Kraj Tineo bi moral biti že po desetih km hoje, pa ga  ni in ni. Hodimo pod obronkom hriba, spodaj pod nami so vasi, večje mesto, industrijski del. Prepričani smo, da je za nami že pol poti in da smo Tineo prečkali preko hribov. Jasmino vedno huje bolijo noge, zaostaja za nami in na obrazu se ji vidi, da trpi bolečine. Končno se spet pojavijo oznake – pred nami je Tineo. Hodili smo več ur, a smo prehodili komaj tretjino za danes načrtovane poti, saj moramo zaradi Jasmine hoditi počasneje. Posvetujemo se, kaj nam je storiti. Jasmina prizna, da rabi vsaj en dan premora, da ne more več hoditi, ker jo noge preveč bolijo. Naredimo še skupinsko fotografijo pri železni skulpuri sv. Jakoba, nato pa z Manjo in Stanetom pospremimo Jasmino do najbližjega alberga.

Zelo prijaznemu in odštekanemu hospitalieru alberga pojasnimo, da ima Jasmina zdravstvene težave in ga prosimo, če lahko pri njem ostane dan ali dva, da si opomore. Oskrbnik seveda ne zna angleško in z njim se na vse kriplje muči Manja, ki premore nekaj španskih besed. Oskrbnik se reži in Manjo, ki je ne razume povsem, dvakrat lopne po čelu ter ji reče nekaj takega, kot »Trapa, se boš že naučila špansko ali kaj.« Smejimo se in prosimo za pomoč pri sporazumevanju skupino mladih Špank, ki znajo tudi angleško. Z oskrbnikom se zmenimo, da se Jasmina čez dva dni odpelje z avtobusom do naslednjega kraja, do katerega bomo takrat predvidoma pripešačili tudi mi in nas tam počaka, Jasmina pa bo ta čas šla tudi k zdravniku in si dala pregledat nogo. Poslovimo se od nje in jo prepustimo v oskrbi prijaznega hospitaliera, mi pa spet zagrizemo v strm hrib nad Tineom in naslednjih nekaj ur hodimo po pokrajini, ki spominja na naše Pohorje.

Malo gor in malo dol, lepe gozdne poti, veliko resja, žuke, ob hišah pa neverjetno velike cvetoče hortenzije vseh barv in oblik. Najvišja točka je 930 m visok hrib, od katerega naj bi se, kot opisuje Andrej v svojem dnevniku, videlo celo morje. Na vrhu hriba so spet vetrnice, prekrasni razgledi, čudovita narava, ki jemlje dih. Po pašnikih se pasejo krave in konji, ob poti so neskončna polja koruze, ki jih ograjujejo kamni, podobni tistim na Irski.  Hodimo sproščeno in veselo. Tako lepo je, da kar pozabimo na utrujenost in dolgo pot. Romar pred menoj ima zanimivo dekoriran nahrbtnik, z njega mu visijo nogavice, pritrjene s klinčki, iz enega od žepov pa kuka šop marjetic.

A bližje smo cilju, bolj smo utrujeni. V vasi, ki je po zemljevidu zadnja pred albergom, se ustavimo in se osvežimo s pijačo v vaški trgovini. V trgovini imajo vse – od šivanke do kruha. Trgovina nima hladilnikov in vsa pijača je topla, zato pa premore šank, kjer dobimo mrzel tonik in pivo. Nabavimo nekaj hrane za večerjo.  A ne zadržujemo se predolgo, saj vidimo, da se je v isti vasi, vendar v sosednji gostilni, ustavila še ena skupina romarjev, ki imajo pred seboj verjetno isti cilj kot mi – alberg. Če nas fantje prehitijo, bomo verjetno ostali brez postelj. K sreči fante premami pivo in obsedijo v gostilni, mi pa hitro naprej.  Pridemo še pravi čas in zasedemo zadnje postelje. Alberg je brez oskrbnika in tudi brez kuhinje. Čez čas pridejo za nami fantje, ki so nespametno počivali v gostilni, kar jih je stalo postelj in si začnejo postiljati  ležišča na tleh. Ker imamo vsi spalne vreče, jim odstopimo svoje odeje s postelj. Fantje hvaležno sprejmejo ponujene odeje in si posteljejo na tleh. Pozneje se izkaže, da bo naša današnja prijaznost poplačana, saj nam fantje vračajo usluge…

Jure se javi po sms-ju. Nekako sem upala, da nas dohiti in da bomo hodili skupaj, a je naš tempo hoje dokaj hiter, vmes ni prenočišč, tako da skoraj ni verjetno, da bi nas Jure, kljub svoji hitri hoji, uspel dohiteti. Piše mi: »Hola, prelepo, da bi hitel in vas ujel. Sem v Villapandi, pozdravi vse, Jure.«

Za večerjo imamo tisto, kar vsak nosi in hrani v svojem nahrbtniku. Stane najde v nahrbtniku, ki mu ga je za to pot posodila njegova žena Vesna, dudo svojega ljubljenega vnuka Tiborja. Se je v nahrbtniku res znašla duda povsem naključno ali namenoma?

Ker je še dan, se odpravimo ven, pred alberg in tam posedemo v travo. Na travniku se pase bel konj. Vprašam: »Ja, kje pa je princ, če imamo že belega konja?« In mi pokažejo na kodrolasega in dolgolasega fanta, za katerega kasneje izvemo, da mu je ime Remi, da je Francoz in da roma s konjem. Fant je res pravi princ, očarljivega boemskega videza, romantično lep in z zasanjanim pogledom. Zdaj vem, da princi na belih konjih še obstajajo, haha. Remi dobi ime Princ in nas spremlja celo naše romanje. Vendar pa Remi ne jaše konja, temveč hodi ves čas ob njem. Konj mu pomaga samo nositi prtljago, drugače pa ga ljubeče čuva.

Opazujemo Princa, kako pripravi ogenj, pristavi nanj lonec z rižem in kuha. Okrog njega se zberejo fantje, ki so prišli v alberg za nami in smo jim posodili odeje. Pogovarjajo se in se smejijo. Princ ima ob vhodu v alberg zloženo svojo opremo – sedež za konja, prevleko iz ovčje kože, odeje… Spal bo zunaj, ob konju. V skupini je najbolj glasen še en fant, Avguštin, suh in zelo simpatičen dolgolasec, ki trem mladim Čehinjam, ki pridejo prepozno in ne dobijo več prenočišča v albergu, vneto ponuja svojo telefonsko številko in jim razlaga, da naj ga pokličejo, da pride v treh minutah, kamor bodo želele. Avguština poimenujemo Romeo in tudi z njim se srečujemo nekaj naslednjih dni.

Avguštin je že prej navdušil Manjo s svojo simpatičnostjo. V tem albergu so kopalnice skupne za oba spola. Ko se je nameravala Manja tuširat, je naletela na Avguština, ki se je po kopalnici sukal z metlo in vedrom. Galantno se ji je priklonil in rekel: »Just for you!« Samo zate sem očistil kopalnico! Eni pač znajo pihati na dušo.

Fotografiram alberg in fante pred njim. Eden od fantov pristopi do mene in me prosi, če mu lahko pošljem fotografije na njegov e-mail. Napiše mi svoj naslov in obljubim, da jih dobi. David iz Seville je, eden od fantov je, ki smo jim posodili odeje. Ne vemo še, da je David nocoj z nami navezal prijateljski stik, ki nam bo vsem prišel prav celo naše romanje.

Do 21.00 ure sedimo v travi pred albergom in se pogovarjamo. Prijetno nam je, čutimo povezanost in solidarnost z ostalimi romarji in čutimo moč Camina. Danes smo prehodili 29 km in če verjamemo Andrejevim podatkom, je bilo 720 m vzponov in 725 spustov.

 26. 7. 2009, nedelja, 4. dan romanja: Borres – Lamesa (30 km)

Današnji dan začnemo takoj s hudim vzponom. Od 554 m se dvignemo na 1130 m. V vodniku piše, naj se dodatno oskrbimo z vodo, ker na celi današnji poti ne bo vasi, kmetij in sploh ničesar. Že po dveh urah hoje se pot razcepi. Na kamnu, ki najbrž izvira še iz srednjega veka, sta označeni dve poti: ena vodi proti Pola de Allende, druga kaže čez hrib na El Pado. Že včeraj smo v albergu, kjer smo oddali Jasmino, slišali o križišču teh poti, vendar nismo dobro razumeli, katera pot je boljša. Prva naj bi bila menda precej daljša, druga pa hribovita. Odločimo se za hribe. Pokrajina je slikovita, odprta, prostrana. Kamor seže pogled, vidimo nizko grmičevje in borovce, cvetočo vijolično reso in neke rumene rože ter kantabrijsko hribovje. V zgodnjem jutru so grmički še prepleteni s pajčevino.  S Slavko se kar naprej ustavljava in fotografirava rože in razglede.

Kako nam je fletno, se večkrat spomnimo na moto moje prijateljice Nike, ki mi je malo prej poslala sms: »Staša, je lepo biti spet romarka? Kako ti gre? Življenje je čudovitoJ! Želim ti krasen dan. Buen Camino!«

 Dolina spodaj pod nami je še ovita v meglice. Prisopihamo na enega od vrhov in pred nami se odpre planota, na kateri se pasejo krave in konji. V bližini poti leži okostje krave.  Opazujem kravo in telička, ki se stiska k njej. Kravi visi izpod repa krvav trak, tudi teliček je krvav in se ves trese. Prešine me, da se je teliček ravnokar rodil in da imata mama in dete še popkovino. Novorojenček je bilo še utrujen in šibak od poroda in se je ravnokar postavil na noge! Očarano strmimo in vzklikamo od navdušenja nad čudežem narave, ki smo mu priča.

Pot se še kar vzpenja, daleč v daljavi vidimo, kam vodi in do kam še moramo priti. Sence ni, sonce pa neusmiljeno pripeka. Zaloge vode gredo h koncu. Bliža se poldne, morali bi nekaj pojesti. Za enim ovinkom je naslednji in potem pot spet zavije okrog drugega hriba. Prečkamo cestni prelaz Marta na 1105 m in spet v hrib. Malce zaostajam za drugimi, vročina tokrat tudi mene zdeluje, slabo mi je, peče me koža po rokah in obrazu, vsa sem ožgana od sonca. Ko skupino končno dohitim, jih zato, ker so posedli po tleh, razložili nahrbtnike in si sezuli gojzarje. Pripravljajo se h kosilu. Zgrozim se, saj smo povsem na odprtem, izpostavljeni žgočemu soncu, dehidrirani in skoraj brez vode. Vztrajam, da v takšnih okoliščinah kljub utrujenosti ne smemo počivati, ker si ogrožamo življenja. Stečem nekaj metrov naprej in ne tako daleč v dolini zagledam cesto, nekakšen prelaz in kočo, pred njim se vidi drobna pikica – avto. Morda so tam ljudje in imajo vodo. Skupina me malce nejevoljno uboga in se spravi pokonci. Vsi vemo, da ni pametno počivati na tem peklenskem soncu, a telesa komaj še zmorejo napore. Do tiste hiše je še kar daleč, hodimo vsaj še pol ure navzdol.

Tik, preden pridemo do ceste, od koče odpelje avto. Stečem do ceste in divje maham vozniku, naj ustavi. Avto res zabremza, voznik spusti šipo in vprašam ga, če morda ve, ali je kje v bližini kakšna voda. V avtu sedijo trije mladi moški, menda so oskrbniki vetrnic.  Gledajo me, vso ožgano, utrujeno in dehidrirano, nakar voznik seže z roko nekam zadaj v avto in mi izroči plastenko mrzle vode! Vsa srečna se mu zahvalim, moški se smehljajo in z roko pokažejo proti cesti, kjer naj bi bil za ovinkom izvir vode. Kako hvaležni smo za to vodo!

Pomalicamo v senci hiše, ki smo jo videli že z vrha hriba. Čez cestni prelaz vsake toliko časa pripelje avto ali kolesar. S Stanetom se odločiva, da kljub vsemu, da smo dobili nekaj dodatne vode, poiščeva izvir. S praznimi plastenkami se odpraviva proti cesti. Jaz grem bosa, kar že kmalu bridko obžalujem, saj je med travo nekakšno bodičasto vresje in osat, ki ne dene dobro mojim bosopetim podplatom. Izvir je kakih 300 m od kraja, kjer smo počivali. Ko prideva do izvira, se pripelje številčna skupina italijanskih kolesarjev, a nama dajo prednost, da lahko prva natočiva vodo. Sreča mila, da sva našla to vodo! Ne veva še, kako hud sestop je pred nami in da nam bo ta izvir  dobesedno rešil življenja! Če se ne bi oskrbeli z novimi zalogami vode, se današnja ekspedicija za nas ne bi dobro končala. Začenjamo sestopati. Hrib je hudo strm, še vedno ni sence, sonce žge, sigurno je blizu 40oC. Čez ramena in roke si ogrnem ruto, da se zaščitim pred pripeko. Čutim, da imam kožo vso scvrto in pekočo in da sem verjetno staknila sončarico. Tik pred ciljem je še en vzpon. Ne morem več, komaj se še vlečem. Zaostanem daleč za ostalimi in vsakih nekaj korakov lovim sapo. Dehidrirana sem, izmučena do konca in imam popolno krizo. Zjočem se in se smilim sama sebi. Mi je treba tega, ne bi rajši ležala na plaži, brala knjige in lenarila, kot da se mučim po tehle hribih?

Končno sestopimo in pridemo v manjši kraj Berducedo. Alberg v njem je zaseden! V tem kraju so se pridružili romarji z neke druge poti, saj nas v hribih ni nihče prehitel in dohitel in smo ves čas hodili sami. Naslednje prenočišče je v 5 km oddaljenem kraju. V gostilni imamo bojni posvet. Skupina ne zmore več hoje. S pomočjo španskih romarskih prijateljev, ki smo jih spoznali dva dni nazaj, pokličemo taksi in vanj se naložijo Polonca, Slavka in Stanka. Mi trije – Stane, Manja in jaz se odločimo, da nam je počitek v gostilni dobro del in da bi lahko še prehodili teh 5 km. Midva s Stanetom naloživa v taksi najina nahrbtnika, Manja pa svojega spet obdrži. Počasi se odpravimo dalje. Ugotavljamo, da so ti zadnji kilometri, ko se dan že izteka in smo tik pred ciljem, hodimo pa brez nahrbtnikov, najlepši del dneva. Kar pozabimo, kako smo utrujeni in uživamo v hoji in klepetu.

Juretu pošljem sms in ga opozorim, naj se jutri nujno oskrbi z dodatno vodo in mu povem za izvir na prelazu. Povem mu, da ga čaka naporna, a čudovita pot. On hodi sam in takšna informacija je zanj zelo dragocena. Pokliče me in pove, da hodi dva dni zamika za nami, da si je našel družbo in da je sedaj jasno, da nas ne more dohiteti. Škoda.

Tudi domov pošljem sms: »Tale turistična agencija Staša je čisto zanič! Po 30 km na dan, danes že 130 km, hude višinske razlike, 40 stopinj, spanje na tleh, hrane nič… Pa naj bi bilo celo fajn. Sv. Jakob nas dobro preizkuša.«

Hčerka Nina mi odpiše: »A dej, dej, raj misl na to, kuk si celo leto želiš, d bi bila točn tam, kjer si zdele, pa uživi na polno! Sm pa tut stoprocenta, d so vsi lepu zadovoln s Staša agencijo, pa s mate fajn! Luštn botte pa ne tuk divjat.:-).«

Ko pridemo na cilj, v zanikrno majhno vas z nekaj hišami, nas spet čaka neprijetno presenečenje. Tudi ta alberg je polno zaseden. Na račun naših dveh starejših senjor nam mladi romarji vendarle odstopijo dve postelji, problem pa je, ker ostali, razen Manje, nimamo armafleksov, na tleh pa so keramične ploščice. Alberg ne premore niti odej, stene so plesnive in umazane, namesto šip so med oknice zatlačeni kartoni. Sprašujemo, če bi se dalo prespati na kakšnih od bližnjih kmetij, a dobimo odgovor, da so romarji že povpraševali po vasi in da jih kmetje nočejo sprejeti na senike, niti ne posodijo odej. Obupani smo, meni je slabo, tresem se in imam občutek, da me je današnji dan obdaril s sončarico.

Od drugih romarjev nafehtamo dva armafleksa. Slavka in Polonca spita skupaj na istem pogradu, meni pa soromarji, ker vidijo, da sem res čisto zdelana, solidarno odstopijo zgornji pograd. Ostali trije spijo na mrzlih tleh. Slabšega prenočišča še ni bilo. Za nasprotje od nas so ostali romarji, s katerimi si delimo sobo, kakih 20 jih je, dobro razpoloženi. Vsi so zelo mladi, mi smo pravi veterani v primerjavi z njimi. Eden od mladih romarjev nekaj reče, čemur sledi vesel hehet. Kmalu cela soba odmeva od nebrzdanega hihitanja, ne morejo se ustaviti. Blagor jim, nam nocoj pač ni do smeha.

Danes smo prehodili najlepši del Camina Primitiva. Narava je res prečudovita, čeprav je bila njena lepota okrutna zaradi pripekajočega sonca in pomanjkanja vode. Po Andrejevih podatkih je bilo danes 30 km hoje, 1125 m vzponov in 870 m spustov.   

27. 7. 2009, ponedeljek, 5. dan romanja: Lamesa – Castro (23 km)

Prebudim se sveža in spočita, nasprotno od naših treh romarjev, ki so noč prespali na tleh in so vsi polomljeni. Staneta je bilo celo noč strah, da bo kdo sestopal z zgornjega pograda in mu stopil na glavo. Iz istega razloga nisem upala na WC, saj se v trdi temi ni videlo nič, na tleh med posteljami pa so vsepovsod ležala »trupla romarjev«. Že kar ob 6.00 odrinemo na pot, saj nimamo nobenega razloga, da bi se še zadrževali v tem neprijaznem kraju.

Pred nami je kar takoj hrib. Današnje jutro je sveže, ni sledu od včerajšnje peklenske vročine. Že kmalu začne rahlo škropiti. Ker dež vztraja, si oblečemo pelerine. Ko vlečemo iz nahrbtnikov opremo proti dežju, Stanka veselo vzklikne. V enem od žepov je našla hormonske tablete, za katere je bila prepričana, da jih je na poti izgubila. »Zdaj bom pa manj tečna,« prizna. Prav, že ve, mi ji nismo nič očitali, da je sitna.

Pot je samotna, le ena manjša vas Buspol z nekaj kamnitimi hišami je vmes in dobro ohranjena kapela sv. Marije iz srednjega veka. Ne srečujemo ljudi, nihče nas ne prehiti, samo mi smo v tej spokojno mirni naravi. Na vrhu hriba Aerogenedores, na višini 1100 m, se nam odpre čudovit razgled na jezero v dolini. A do jezera in do kraja Embalse de Grandas de Salime (Embalse pri kraju Grandas de Salime) je še 6 km strmega sestopa, v katerem se spustimo za 900 m. Jezero je umetno zajezeno. Jez, cesto čez reko Navio in hidroelektrarno so gradili v letih 1948 do 1953.

Ko je bil jez l. 1954 dokončan, je bil največja tovrstna zgradba v Španiji in drugi največji jez ter elektrarna v Evropi, gradila jo je družba Saltos del Navia CB. Danes je večji del objektov opuščen, le elektrarna menda še deluje. V bregovih, ki obdajajo jezero, so še vidni industrijski objekti, skladišča, žičnice, peči za žganje klinkerja in pridobivanje cementa in opustele hiše za delavce in njihove družine, ki so prihajali sem na delo iz cele Španije. Zgradili so predore, skozi katere so preusmerili tok reke Navie, ki je bila plovna z ladjami vse do istoimenskega pristanišča Navia. Projekt je ustavil embargo ZDA, ki je preprečil trgovanje s Španijo v času Francovega režima, prebivalci pa so se nato odselili drugam. Med gradnjo jezu je umrlo preko sto gradbenih delavcev.

Nad jezom je razgledna galerija, na kateri naredimo nekaj posnetkov. Na gladini jezera odsevajo okoliški vrhovi. Pred mostom piše, da je do kave še 1 km hoje. Juhu, prav prilegla se nam bo, saj je danes še nismo pili. Malce se čudimo, da bi v tem mestu duhov in opustelih zgradb obratovala kakšna gostilna in za koga neki naj bi, saj razen nas ni nobenih ljudi, kljub asfaltni cesti tudi ni prometa. Žal se naše slutnje izkažejo za pravilne, saj je hotel, v katerem naj bi bila kava, opuščen, vrata pa tesno zapahnjena. Posedemo po stopnicah opuščenega hotela in na glas tožimo, kako bi se nam prilegla kava. Zadovoljiti se moramo s hrano, ki jo nosimo v rukzakih in danes so naše zaloge zelo pičle. Le kakšna vitaminska ploščica se najde.

Do naslednjega mesta Grandas de Salime je še 6 km hoje in to navzgor, saj se moramo dvigniti iz te soteske. Sprva gre pot po asfaltu, čez čas pa vendarle zaide v gozd, čeprav se nam kar ne da zapustiti ceste, ki se blago vzpenja, gozdna pot pa je bolj strma. Ob 10.30 smo že na cilju, v Grandas de Salime, ki je zadnje asturijsko mesto, sedaj pa bo Camino počasi zavil v Galicijo. Danes smo prehodili že 18 km. Takoj ob vstopu v mesto izvemo, da je alberg popolnoma zaseden in da je nekaj prostora le še v hotelu. V gostilni, kjer končno pridemo do kave, tuhtamo, kaj nam je storiti. Nek romar nas opozori, da se prav dolgo ne smemo obirati, če želimo ostali v tem mestu, ker bo sicer zmanjkalo prostora tudi v hotelu. Naslednji kraj Castro je oddaljen 5 km. Časa in moči imamo še dovolj, odločimo se, da gremo dalje. Kakšno posteljo bomo že našli kje ob poti. Še prej se oskrbimo s hrano v supermarketu, kruh pa nameravamo kupiti v pekarni, ki naj bi po oznakah bila na koncu ulice. Iščemo pekarno in iščemo, pa je ni. Domačinko vprašamo, kje bi lahko kupili pan – kruh in nam pokaže zanikrno garažo pod cesto, na kateri ni nobenega napisa, da je to pekarna. Res je in kruh, ki ga kupimo, je zelo dober. Že po poti ga ščipamo. Zaradi sinočnje slabe izkušnje s spanjem na tleh želim kupiti še armafleks. V večih trgovinah skušava z Manjo trgovcem dopovedati, kaj bi radi, a nama ne uspe. Celo nariševa armafleks,  kaževa, da je to za spanje, pa nama ponujajo rjuhe, odeje, preproge, blazine za spanje…. Obupava in upava, da nocoj armafleksa ne bomo potrebovali.

Sredi mesta, ko ravno čakamo, da prečkamo cesto, zaslišim, da me nekdo kliče. Nejeverno se obrnem in zagledam – Jasmino! Pripeljala se je s taksijem. Morala bi priti šele proti večeru, a je dobila prevoz in se pripeljala v to mesto in tukaj povsem po naključju naletela ravno na nas. Prisrčno se objamemo, jo povprašamo po zdravju – ja, boljše je. Ta dva dneva je počivala v albergu v Tineu, obiskala je zdravnika, ki ji je oskrbel gleženj in ji dal zdravila ter tablete proti bolečinam. Počitek ji je dobro del, lahko bo spet hodila. Skupaj se odpravimo dalje.  Zdaj je naša romarska skupinica spet v polni sestavi.

Ta del poti je bolj obljuden, poteka ob glavni cesti, ob kateri je nekaj gostišč. Ustavimo se in sprašujemo, če kdo oddaja sobe. Vsi nejeverno zmajujejo z glavami. Tukaj ni prenočišč! Predstavljamo si, da je Castro malo večji kraj od Grandas de Salime, a se motimo. Castro je manjša vas, ki premore le nekaj hiš. Takoj na začetku vasi je gostišče. Polonca in Slavka sta malce pred nami in ko pridemo do gostišča, se Polonca živahno pogovarja v nemščini z gostilničarko, ki govori samo špansko. A toliko se že razumeta, da izvemo, da so tukaj sicer prenočišča, vendar je vse polno. Čez čas ugotovimo, da je to gostišče zasebni alberg, ki ga vodi Maria Soledad Alvarez Arias  in da je možno za razliko od javnih albergov tukaj sobe rezervirati vnaprej po telefonu. Nekateri romarji so rezervirali sobe, vendar še niso prispeli, najbrž pa bodo. Milo prosimo, če nam vseeno najde kakšen prostor, da smo pripravljeni spati tudi na tleh, da smo le pod streho in na suhem. Gostilničarka nas popelje zadaj za hišo in nam pokaže leseno barako, v kateri da lahko prespimo za 3 EUR na noč na osebo, stuširamo pa se v kopalnici nad gostilno. Kar poskakujemo od veselja, saj je baraka udobna, tla so lesena, okna zasteklena, v notranjosti so mize in stoli. Lahko si bomo postlali na lesenih tleh, kar je v primerjavi s keramičnimi ploščicami včerajšnjega dne pravi komfort. Gospa se ne more nehati čuditi našemu navdušenju, da ne rečem, da je videti celo šokirana. Ura je tri popoldne, sonce toplo sije, zunaj pred barako se martinčkamo in uživamo. Le kdaj pa kdaj zaveje hladen veter.

Nenadoma zagledamo našega princa Remija, ki prihodi peš ob svojem belem konju. Jasmina je navdušena, saj ga vidi prvič. Zdi se ji pravi princ, zelo lep in romantičen. Saj je res, vse ženske smo enotnega mnenja, da je pravi cukrček. Princ se nekaj dogovarja z oskrbnico, oskrbi konja, nato gre dalje. Čez čas pride v alberg skupina fantov, s katerimi hodimo bolj ali manj skupaj že od prvega dne in ki smo jim že posodili odeje. Oni so nam »odžrli« postelje, saj so si jih rezervirali vnaprej. Juretu pošljem sms in telefonsko številko tega alberga, če si bo morda on lahko rezerviral posteljo.

Ko sonce zaide, se močno ohladi. Naša baraka postaja mrzla in negostoljubna. Svetimo si s čelnimi svetilkami, saj luč ne gori. Voda v kopalnici je vroča, vendar je v prostoru tako hladno, da se zelo na hitro stuširamo. Slavka in Polonca se kar kmalu odpravita spat, kar pomeni, da si posteljeta na tleh spalne vreče, ostali pa se preselimo v gostilno in tolčemo pivo (1,70 EUR) in tonic (1,30 EUR). Toliko muh še nisem videla v nekem prostoru. Kar črno je od njih, komaj jih sproti odganjamo. Naši mladi soromarji si pri sosednji mizi privoščijo obilno večerjo, smejijo se in zabavajo. Čudimo se, da pijejo le vodo, nič alkohola, pa so vseeno tako dobre volje.  Čez čas pride k nam v gostilno Polonca in nekaj menca, nato pa izdavi, da jo je Slavka poslala v akcijo, naj »nekaj zorganizira, da je prehudo mrzlo in se ne da spati na golih tleh.«  V nadaljnjo akcijo pošljemo Manjo, ki zna nekaj malega špansko in zaprosi fante pri sosednji mizi, če imajo morda v svojih sobah kakšno odejo viška, da nas zebe. Pogled na našo 80-letno Polonco vzbudi pri fantih pravo mero usmiljenja in njej ter  Slavki odstopijo eno posteljo v svojih sobah, nam pa skrivaj, da gospodinja ne vidi, posodijo  šest odej. Neskončno hvaležno smo jim zanje.  Kljub dodatnim odejam je ta noč dolga in težka. Tla so mrzla, izpod desk piha. Nase navlečemo vsa oblačila, kar jih imamo v rukzakih, a ne pomaga kaj dosti. Zdaj razumemo, zakaj se je gostilničarka tako čudila našemu veselju, da spimo v baraki!  

Danes smo prehodili 23 km, se za 755 m dvignili in za 950 m spustili navzdol. Jasmina je dobro hodila, čeprav še jemlje antibiotike. Polonca ji je posodila svoje čevlje, saj jo njeni tiščijo. Jasminini gojzarji se nato do konca romanja selijo iz enega v drug rukzak. Polonco trga po rokah, kot pravi in se maže s tigrovo mastjo, jaz pa imam od včerajšnjega višinskega sonca opekline in mehurje po obeh rokah. Drugih večjih težav nimamo, kar dobro nam gre.

28. 7. 2009, torek, 6. dan romanja: Castro -  Padron (23 km)

 Vstajamo pred šesto, saj pač ni kakšnega posebnega užitka poležavati na mrzlih tleh. Luč v baraki zagori, a čez nekaj hipov ugasne. Za 3 EUR smo porabili dovolj elektrike, se šalimo. Romanje spet začenjamo brez kave, saj jo začnejo streči šele od osmih dalje. V sobe vrnemo izposojene odeje. Fantje še trdno spijo, nas bodo že čez dan dohiteli, da se jim še enkrat zahvalimo.

Na koncu vasi se spet začenja klanec. Oznake so šibke, saj poteka pot preko gradbišča nove ceste in so v času gradnje oznake očitno odstranili.

Čez čas nas puščice usmerijo s ceste in seveda navzgor. Visoko zgoraj na hribu vidimo vetrnice, do katerih moramo priti. Jutro je sveže, skoraj hladno in tiste, ki smo v kratkih hlačah, kar malo zebe po stegenčkih. Dobro smo razpoloženi, klepetamo in se smejimo. Kak dan je hoja čisto lahka, kljub klancem in težkim pogojem, kak drug dan pa se kar vlečemo in ne pridemo nikamor, morala je na psu, energije nobene. Danes je tisti prvi dan, ko nam gre pot dobro od nog. Čisto samotni smo, ne srečamo nikogar in prehitita nas le dva romarja.

Večkrat pomislim, da sem nameravala na to romanje oditi sama in da tale pot morda ni čisto primerna za samotno romanje. Preveč osamljena in neobljudena je, na nekaterih mestih ni dobro označena, razdalje med posameznimi albergi so velike, zemljevid ni ravno natančen, da ne rečem celo, da je včasih popolnoma napačen, kar se tiče razdalj in višinskih razlik. Ja, dobro je, da nisem odšla sama, dobro je, da smo v skupini.

Po 8,2 km vzpona med nizkim cvetočim grmičevjem, reso in borovci in s pogledom na zamegljeno dolino, pridemo do vrha hriba, do vetrnic. Pot se obrne navzdol. Že po nekaj korakih zagledamo obcestni romarski kamen – Galicija. Pravkar smo zapustili pokrajino Asturijo in vstopili na tla zelene keltske in otožne Galicije, značilne po sivo – zeleni barvi. Sivi so granitni rti z morskimi zalivi – riasi ob Atlantiku, zeleni so prostrani pašniki in travniki ter evkaliptusovi gozdovi. Sv. Jakob nam je vedno bližje.

Ob vznožju hriba nas v kraju El Acebo preseneti alberg z barom, ki ga v vodniku ni. Če bi vedeli zanj, bi se morda sinoči potrudili do sem. Oskrbnik je sprva malo siten, potem pa se odobrovolji in nam postreže z vrhunsko kavo. Sedimo zunaj pred albergom, od nekod in iz nekih rukzakov se skrivnostno pojavijo piškoti, pijemo kavo, uživamo v sončnih žarkih in se imamo fletno. Do Santiaga je še 170,937 km, če je verjeti obcestnemu kamnu. Tu, v Galiciji, so se smerni žarki na jakobovih školjkah, ki označujejo smer Camina, nenadoma obrnili v drugo smer, ravno nasprotno od oznak v Asturiji.

Nekaj časa hodimo ob glavni cesti in se izogibamo prometu. Cesto rekonstruirajo, zato imamo težave z iskanjem oznak. Gradbeni delavci nam od daleč kažejo smer, kamor moramo iti. Pri eni od na videz osamljenih hiš se nam delček poti pridruži čisto mlad kuža – zlati prinašalec. Prigovarjamo mu, naj se vrne domov, kuža pa veselo maha z repkom in caplja za nami. Čez čas se vendarle vrne in nas odreši skrbi, da bi se izgubil. Pri srednjeveški cerkvici si privoščimo krajši počitek. Sezujemo se, ležimo na tleh v travi, pojemo, kar še imamo v nahrbtnikih in se sončimo. Kar težko se je spet obuti v gojzarje in nadaljevati pot. Spet hodimo po asfaltu in v daljavi vidimo na hribu večje mesto – Fonsagrada. Zdi se nam, da stoji kar na istem mestu, da se mu nič ne približujemo. Opoldansko sonce spet neusmiljeno pripeka. Do mesta se je treba vzpeti po dokaj strmi in prašni poti. Če bi bili v vodniku pravilni podatki, bi nas ta lahko že prej usmeril tako, da sploh ne bi bilo treba iti v mesto, saj v njem ni alberga.

Fonsagrada je mesto s 5000 prebivalci in leži med rekama Rodil in Suarna. Za romarje, ki hodijo po Caminu Primitivo, je pomembno že od vsega začetka, saj je bilo v njem zavetišče in bolnica za srednjeveške romarje. Danes je pomembno središče trgovanja za vse vrste kmetijskih izdelkov. V središču mesta se nahaja sveti vodnjak (Fons Sacra), po katerem je mesto Fonsegrada dobilo svoje ime. Zgodovina govori o enem od čudežev apostola sv. Jakoba, ki je obiskal to mesto in spremenil vodo iz tega studenca v sveže mleko, s katerim je neka osiromašena vdova nahranila svoje otroke.

Ob vstopu v mesto nas živahno oblajata dva psa. Eden je radoveden in željan božanja. Ko počivamo, nam veselo skače v naročja in se pusti čohati.  Drugi kuža je starejši, bolj dostojanstven, resen in preudaren in nas pozdravlja kar leže, ne da bi se mu v opoldanski vročini ljubilo vstati. Na začetku mesta je hotel za romarje, kjer nudijo romarske menije po 8 EUR. Žal kuharice še ni, saj bo začela kuhati šele proti večeru. V bližnji gostilni strežejo tukajšnjo specialiteto – pulpo, hobotnico. Tudi ta gostilna je še zaprta. Španski delovni čas je pač drugačen od našega. Najbolj pomembno nam je, da danes dobimo prenočišče in da se spet enkrat dostojno umijemo in spočijemo. V Fonsagradi ni alberga, pač pa je ta 2 km stran od mesta, v kraju Padron. Kar takoj se napotimo tja.

V alberg pridemo ob 13.00 uri in zasedemo proste postelje.Čez čas nastane v albergu frka. Baje smo protipravno vstopili v alberg, beri ­- vlomili, čeprav je bil ta odprt, sprožili so se alarmi, pridrveli so varnostniki in se sila razburjali. Ukazali so, naj vsak vzame svoj nahrbtnik in se postavi pred vhod v alberg, da se ga vpiše v evidenčno knjigo… Gospe, ki sta nas vpisovali, sta gledali mrko in se na glas pridušali. Še dobro, da ju nismo razumeli, sekirali pa se tudi nismo, saj smo vedeli, da postelje že imamo. Ob 15.00 uri smo opravili formalnosti in se legalno namestili v sobah in posteljah. V tem albergu premorejo celo pralni stroj, vendar je vrsta za pranje predolga. Perilo si operemo  kar zunaj. Stuširamo se, malo podremamo in se pozno popoldne napotimo nazaj v Fonsagrado. Jasmina je lačna in bi jedla. V hotelu, kjer strežejo romarske menije, se mukoma, s kretnjami in mahanjem, zmenimo za večerjo zanjo, a žal večerje pred 20.00 uro ne bo. S pomočjo skupine španskih romarjev, na čelu z Davidom, ki spijo v hotelu, uspemo naročiti Jasminino večerjo. Skupina šteje blizu 10 romarjev, ki so se naključno spoznali šele na romarju. Poleg naše sedemčlanske skupine  in te skupine hodi vzporedno z nami še ena večja grupa romarjev, tako da zna biti v bodoče precej problemov z iskanjem prenočišč, ki jih je na Caminu Primitivo (pre)malo. 

Ker je mesto malce večje, upam, da bom lahko kupila armafleks. Še vedno ne znam v trgovini pojasniti, kaj sploh kupujem, izraza armafleks ne poznajo. Končno v neki trgovini zagledam zaželjeni artikel in ga kupim za 5 EUR – ter ga speljem točno izpred nosa nekim drugim romarjem, ki so prav tako iskali to podlogo. Žal so imeli samo en kos. Opravičujoče se nasmehnem španskim romarjem in si globoko oddahnem, da imam sedaj rešen problem spanja na tleh. Od tega dne dalje nisem armafleksa seveda niti trenutek več potrebovala, a vseeno mi nudi občutek varnosti, ko ga nosim s seboj!

Manji so se zlomila očala. Ker je zelo slabovidna, je zanjo to velik problem. Najdemo optiko z zelo prijaznim optikom, ki je pripravljen popraviti njena očala in ji jih poslati po pošti  v Santiago, kjer naj bi jih Manja prevzela. Optik Manji za silo vendarle popravi očala. Neverjetno je ljubezniv in prijazen in vse bi storil, da bi nam pomagal. Manji, ki pred njim prostodušno razpre denarnico in pokaže vso njeno vsebino, del denarja pa celo strese po tleh, optik resno svetuje, naj se odslej naprej pazi, naj bo previdna pri razkazovanju denarnice, ker prihajamo v mesto Lugo, kjer preži na romarje veliko tatov, Manja pa je s svojo slabovidnostjo seveda lahka tarča.

Od ene od bralk moje knjige dobim sms: »Draga Staša, ponovno berem tvojo knjigo Camino, moja samotna pot. Sem pri datumu 28. 7. Torej hčerin rojstni dan. Vse najboljše Nini!«

Ne morem verjeti, da se je neka čisto neznana gospa spomnila na rojstni dan moje hčerke! Zalijejo me solze. Napotim se v bližnjo cerkev, kjer ravno zvoni k maši in se udeležim večerne maše. Prijetno mi je, da sem nekaj časa povsem sama s seboj, da se mi ni treba z nikomer pogovarjati in da malce sama pohajkujem naokrog.

Ob prihodu v alberg imamo težave, saj so nas menda neki drugi romarji zatožili, da smo turisti, ki se vozimo okrog s taksiji in da v resnici sploh ne hodimo. Videli so del naše skupine, ki se je res zadnjih nekaj km pripeljala s taksijem, zato so mislili, da se okoriščamo na račun albergov in poceni prenočujemo, čeprav nismo romarji. Hospitaleru pojasnimo, da se zadnji del poti vozijo starejši gospe, od katerih je ena stara 80 let in mladenka, ki ima poškodovan gleženj, ostali pa še kako resno hodimo. Naslednje dni soromarji budno spremljajo našo hojo in se prepričajo, da res hodimo, da smo romarji in ne turisti, ki se prevažajo s taksiji. Manja, Stane in jaz smo doslej prehodili še čisto vsak km Camina Primitiva! Do cilja pa imamo od danes dalje še 157 km.

Še vedno hodimo točno po Andrejevih stopinjah in on pravi, da smo danes prehodili 23 km  ter napravili 730 m vzponov in 510 m spustov.

29. 7. 2009, sreda, 7. dan romanja: Padron – O Cadavo (Baleira) (25 km)

Že ob 6. uri odrinemo na pot, saj je pred nami spet kar precejšnje število kilometrov,  s prenočišči pa bo najbrž spet križ. Zemljevid nam sporoča, da bomo današnji dan hodili bolj ali manj po ravnem, v resnici pa takoj zagrizemo v hrib. Hodimo skozi borove in kostanjeve gozdove, med cvetočo podrastjo, predvsem resjem, v daljavi vidimo se v megli vidijo silhuete vetrnic. Pot je lepa, a naporna, jutro pa zelo mrzlo. Oblečeni smo v debele puloverje. Kar kmalu prispemo do polovice poti, do Paradavelle, ki je na 865 m n.v., od tod naprej pa bi morala biti pot skoraj povsem ravna do našega današnjega končnega cilja. Jok! V resnici je pred nami hud, res hud klanec, nato pa strma grapa vse do A Lastre. Jasmino spet bolijo vezi, komaj hodi in išče varianto za prevoz do Luga, kamor naj bi prispeli jutri. Vseeno se odloči, da bo še malo potrpela in bo še hodila.

Ves čas se srečujemo z romarji, ki so izjemno prijazni z nami. V gostiščih se pogovarjamo z univerzalno govorico rok in kretenj. Španski romarji, domačini pa sploh, ne govorijo nobenega drugega jezika razen svojega, a kljub vsemu se trudijo, da bi nas razumeli. Na tem delu Camina so medčloveški odnosi res pristni, prijazni, ljubeznivi in spoštljivi, ne še tržno naravnani in marketinški. Takšna je tudi tukajšnja narava – prvobitna in kmečka, očarljiva v svoji skromnosti in preprostosti.

Naši dve veteranki sta danes hitrejši od ostalih, ki se kar nekam obiramo in prilagajamo tempo hoje tudi Jasmini, ki težko hodi. Polonca in Slavka nas prehitita in gresta naprej. Zdaj že vsi obvladamo markacije, znamo slediti rumenim puščicam in školjkam. Vsi imamo tudi gsm-je in ni bojazni, da bi se kdo od nas izgubil. To je teorija, praksa pa prinese vse mogoče izkušnje. Ta del poti spet ni prav dobro označen. Hodimo ob asfaltirani cesti, ki vodi do Luga. Polonco in Slavko vidimo daleč pred seboj. Nenadoma opazimo, da sta zgrešili markacijo in da jo ubirata v drugo smer, kot kaže puščica. Naša pot zavija v gozd, onidve pa gresta naprej po asfaltu. Kričimo za njima, da bi ju preusmerili, a nas zaradi oddaljenosti in prometa ne slišita in šibata dalje. Manja se javi, da bo stekla za njima. Odvrže pohodne palice in rukzak in užge hitri drnec po cesti. Medtem pa se Polonca in Slavka vendarle usmerita na kolovoz proti gozdu. Očitno sta naleteli na novo markacijo, česar pa Manja zaradi slabovidnosti ne vidi in teče za njima,  misleč, da še hodita pred njo po cesti in da ju bo dohitela. Prizor je res smešen. Manja teče ob robu ceste za dvema izgubljenima romarkama, ki pa stojita na klančku nad cesto in začudeno opazujeta njeno tekanje, kriljenje z rokami in klicanje in jima ni nič jasno, kaj se dogaja. Dialog med njima je bil naslednji:

Slavka: »Ti, Polonca, kam pa tako teče Manja v tistile rumeni majčki? Zakaj tako dirka po cesti?« Polonca odvrne: »Najbrž nam gre naprej rezervirat alberg ali uredit kaj drugega.«

Mrtvo hladno nadaljujeta pot, saj se ju Manjino tekanje pravzaprav nič ne tiče, haha. Manja se čez čas ustavi, saj ugotovi, da pobeglih romark očitno ne bo dohitela. Zasopihana pride do nas in vsi prasnemo v smeh, ko ji pojasnimo, da je tekala v prazno in da pred njo ni bilo na cesti nikogar. Kaj so si mislili o njenem dirkanju avtomobilisti, ki so jo prehitevali in dohitevali, nam bo večna uganka. Slavka reče Manji: »Sva se čudili, ko si tekla kot gazela v tisti oranžni majici mimo naju…«  Še cel dan se smejimo temu dogodku.

Na jasi sredi gozda si privoščimo daljši enourni  počitek. Ležimo v travi, se pogovarjamo, smejimo. Opoldne odrinemo dalje. Le nekaj malega hoje je danes še pred nami. Vodnik spet kaže ravnino in reko, ob kateri naj bi hodili. Pa ni ne reke in ne ravnine, temveč le gor, gor, zadnji del pred ciljem pa še zoprno gradbišče. Tik pred mestom O Cadavo nas prehiti že znana skupina romarjev. Daljši opoldanski počitek se nam tako maščuje, saj je alberg že poln, ko prispemo do njega. Hospitalera je osorna in nas skoraj nažene ven. Niti slučajno noče slišati, da bi spali na tleh. Napoti nas v bližnji hotel. Kar podvizati se moramo do tja, saj romarji še prihajajo in če se bomo obirali, bomo spet ostali brez postelj. Hotelirka je sicer zelo prijazna, a kaj, ko ne razume niti besede angleško, tudi naših poskusov španščine ne razume. Ne morem verjeti, da npr. naročim tonik, pa me gleda zabodeno in se ji niti ne sanja, kaj bi rada pila, čeprav se špansko reče tonica in izgovori tonika! Ker se nikakor ne moremo zmeniti, nam priskočijo na pomoč naši romarski prijatelji, predvsem David. Dobimo tri sobe s šestimi posteljami. Ena postelja je premalo, zato sestavimo postelje v eni sobi skupaj in se zdrenjamo na njih. Bolje kot spanje na tleh, sigurno. Po nekaj dneh spet pridemo do pravega vročega tuša in dostojne kopalnice. Danes me boli desni kolk, nogo imam čudno omrtvičeno in mravljinčasto od boka do kolena. Vzeti moram tablete proti bolečinam.

Zvečer se sprehodimo do središča mesta O Cadavo, ki je nikakršno, čeprav je bilo menda za romarje drugo najpomembnejše mesto na njihovi poti po Caminu Primitivo do Santiaga. Zgodovinski viri pravijo, da se je tukaj Alfonz II. boril z islamsko vojsko.  Če je mesto kdaj prej morda videlo boljše čase, je danes v precej turobnem stanju. Ob glavni ulici so številne prazne hiše, v njih pa zapuščeni lokali, še cerkev je zaprta. V trgovini nabavimo nekaj hrane in se vrnemo v hotel, saj začne rahlo pršeti dež, postaja pa tudi vedno hladneje. Napišemo nekaj razglednic.

Do danes smo prehodili že 200 km, kar proslavimo s kozarcem vina.

Nocoj se odločimo, da večerjamo v hotelu, razen Slavke in Polonce, ki se zadovoljita z malico iz nahrbtnika. Gostilničarka nam dodeli mizo in izroči jedilne liste, v španščini seveda. Ko premišljujemo, na kak način nam bo uspelo naročiti večerjo, se prikaže gostilničarka z okrepitvijo –  s seboj pripelje Davida! Z njegovo pomočjo in simultanim prevajanjem naročimo večerjo. Jemo mešano solato, omleto s tunino in ponfri s pečeno slanino. David gre nato po svojih poteh, nam pa ostane še en trd oreh – plačevanje računa in dogovor za jutri o uri odhoda in kavi. Ko pride gostilničarka poračunat, nam na papirnati prt napiše 5 x 9 = 45. Aha, pet nas je jedlo večerjo, vsaka je stala po 9 EUR. Nato nam nariše postelje: 3-x po dve postelji, vsaka soba stane 35 EUR. Jaz pa ji na prt narišem skodelico, iz katere se kadi in 6.30. Razume, da bi radi zajtrkovali  ob 6.30 uri in da želimo, da vključuje zajtrk tudi vročo kavo.

Prijateljica mi pošlje za vzpodbudo lep sms: »Draga popotnica. Naj bo tvoj korak lahkoten, premišljen, srečen in pravi. Srce pa polno zahvale Njemu, ki ta korak spremlja in vodi. Buen Camino.«

Danes smo prehodili 25 km, 745 m gor in 875 dol.

30. 7. 2009, četrtek     

8. dan romanja: O Cadavo – Lugo (33 km)

Vstajamo ob 6.00 uri in res nas pričaka za šankom vroča kava! Ob 7.00 uri pričnemo hoditi. Danes je pred nami dolga pot. Že čez uro in pol pridemo v kraj, ki premore bar in kavo. Odločimo se, da je za kavo še prekmalu, saj je na zemljevidu še nekaj vasi, v katerih se bomo lahko ustavili. Kasneje bridko obžalujemo to našo odločitev, saj so kraji spet samotni, hiše redko posajene, barov in kave pa nikjer.

Stane, Manja in jaz hodimo zadnji, klepetamo in spregledamo markacijo na kamnu. Doslej so bile puščice kar pogosto posejane, zato se nam zdi čudno, da že nekaj časa ni oznak, predvsem pa, da jih ni v križiščih. Nekaj časa se vrtimo v krogu, nato se vrnemo nazaj vsaj 1 km, dokler ne pridemo ponovno do oznak. Pot nazaj je vedno težka. Izgubili smo kar nekaj časa, zato ujamemo ostale šele opoldne, ko nas vendarle počakajo. Najbrž nas niti ne bi, če ne bi Stane nosil za vse malice!

Manja modro pripomni: »Camino nas uči življenja. Včasih zgrešiš pot in smer in se je treba kdaj vračati nazaj, a potem spet najdeš pravo znamenje in greš spet naprej.«

Jasmino bolijo gležnji, Polonca malo jamra zaradi trganja po rokah, Stanko bolijo ramena, ker ni vajena težkega rukzaka. Moja desna noga je od stegna navzdol vsa omrtvičena in je ne čutim, za povrh sem pridelala žulj na peti. Gojzarje zamenjam za sandale, zaradi česar dobim še nekaj dodatnih žuljev. Ostali romarji nimajo težav, sploh Stane je čisto naspidiran in v odlični kondiciji.

Danes se ves dan srečujemo s španskim romarjem, ki ima za klobukom zataknjeno marjetko. Vprašam ga, če ga smem fotografirati, ker je tako prikupen. Dovoli mi. Nekaj časa hodiva skupaj. Pove, da mu je ime Stefanio. Zapoje mi:

»If  you’re going to San Francisco, Be sure to wear some flowers in your hair.« Reče, da ima pesem novo besedilo: »In you’re going to Santiago, Be sure to wear some flowers….

Nato doda: »Draga romarka, od mene imaš zdaj spominček – fotografijo. Jaz pa te bom zvečer v albergu presenetil z nečem, kar te bo spominjalo name,« mi obljubi. Nisva se več srečala in za vedno mi bo ostala uganka, kakšen spominček mi je ta romar želel pokloniti.  

Zadnji del poti poteka po ravnem in neposredno po soncu, ki neusmiljeno pripeka. Seveda, bližamo se mestu Lugo, ki je dobil ime po keltskem bogu sonca Lugu. Z Jasmino zaostajava. Mene božjastno boli noga, skrbi me, kaj pomeni ta omrtvičenost. Nekajkrat že vzamem v roke gsm, da bi poklicala svojega osebnega zdravnika, pa se vsakokrat premislim. Malo bom še potrpela.

Ostali romarji zdirjajo naprej, da bi morebiti rezervirali prenočišče. Mesto je veliko, premore nekaj hotelov,  a tudi romarjev je dosti. Lugo obdaja visoko 10-metrsko obzidje, dolgo več kot 2 km in 85 stolpov.  Mesto stoji na vrhu griča, do katerega se je treba vzpeti. Zaradi strašne utrujenosti le bežno ošinem prelep srednjeveški most in stare stavbe, naslonjene na obzidje. Stanka me kliče, naj z Jasmino pohitiva, da nama ne more rezervirati postelj in da se alberg hitro polni. Malo pospešiva, a ne dosti, saj nama zmanjkuje moči. Počasi se priplaziva do alberga in izkaže se, da je postelj še dovolj in da ni panike. Alberg premore 44 ležišč, je prenovljen in moderno opremljen. Posebna preizkušnja zame so tuši, ki so odprti, brez pregrad in se moraš tuširati vsem na očeh. K sreči so vsaj ločeni na moške in ženske tuše. Ker imam hud odpor proti tovrstnemu pomanjkanju zasebnosti, kar nekaj časa čakam, da bi se kopalnica izpraznila in bi ostala sama, a mi seveda ne uspe. Če ne bi bila tako zelo utrujena in prepotena, bi morda tuširanje kar izpustila, a se nato vendarle stuširam skupaj s še nekaj romarkami. No ja, preživela sem. Popoldne prespim, proti večeru pa se odpravim raziskovat mesto. Ostali so odšli že prej. Mesto je res živahno, predvsem osrednji trg Praza Maior, kjer so okrog zelo lepega parka s platanami nanizani številni lokalčki. Privoščim si sladoled, ogledujem si izložbe, poželjivo gledam res čudovite čevlje in obleke in si zaželim, da bi gojzarje že zamenjala za kaj bolj elegantnega.

Malo nižje od glavnega trga stoji kamnita stolnica v romansko – gotsko – baročnem slogu iz 1129. leta. Zvečer se udeležim maše in procesije. Tudi Manja je nekje v cerkvi, vendar je ne vidim. Po maši se še malo sprehajam po starem delu mesta, ob 21.00 uri pa se vrnem nazaj v alberg. Z Manjo poiščeva oskrbnika alberga in se pozanimava glede jutrišnje poti, ko lahko pričakujemo težave s prenočiščem, saj bo alberg zelo majhen, skupine romarjev pa vedno večje in seveda mlajše in hitrejše od nas. Pot se razcepi na dva dela, ena gre čez hribe in je dolga čez 40 km, kar je za nas preveč, druga gre naokrog in je dolga le 15 km, potem pa se nam naslednji dan zelo podaljša. Po Andrejevih podatkih je do San Romana 31 km, po nekih drugih podatkih pa 21 km.

Hospitalero nama nariše varianto 1, 2, 3…., ne razumeva nič. Preveč podatkov je in preveč zapletena razlaga.  Jutri se bomo prepustili poti in videli, kako bo.  

Danes smo prehodili 33 km, če naj verjamem Andreju, je bilo 585 m vzponov in 840 km spustov. Povsem opravičeno smo utrujeni.

  31. 7. 2009, petek, 9. dan romanja: Lugo – San Roman de Retorta (20 km)

Že ob 6.30 se odpravimo iz alberga, zunaj je tema. Ostali romarji še sladko spijo. Sinoči si je marsikdo privoščil daljši izhod in pohajkovanje, saj je Lugo pravzaprav prvo pravo mesto na vsej poti, ki nudi med drugim tudi zabavo. Markacije so v mraku slabo vidne. Moje noge so težke kot svinec, usta pa kot po hudem mačku. Ne morem govoriti, komaj lovim tempo z ostalimi. Iz megle prši, vsi smo turobni, zamorjeni in utrujeni. Poživi nas šele kava v San Vincentu de Burgu, zaradi katere skrenemo  s poti za 1,5 km. A se splača, saj nam dvigne moralo in spravi v dobro voljo. Za nami pride skupina mlajših romarjev, ki so vidno presenečeni, ko nas zagledajo. Niso pričakovali, da bomo starci že pred njimi in da smo jih prehiteli. Na hitro popijejo kavo in gredo dalje. Očitno se jim mudi zasesti alberg. S to skupino romarjev se danes ves čas dohitevamo in prehitevamo. Mi smo itak že sprijaznjeni s težavami pri iskanju prenočišč, a smo rekli, da bomo problem začeli reševati takrat, ko bo nastal, zdajle se pa ne bomo obremenjevali z njim.

Današnja pot poteka ves čas po asfaltu, vendar po gozdu in v senci. Ravno pravšnje temperature so za hojo, ni prevroče. Stane ima s seboj pesmarico s slovenskimi narodnimi pesmi. Z Manjo si krajšata čas s prepevanjem. Stanka jamra in stoka, da težko posluša fušanje, Stane pa jo hladnokrvno zavrne: »Kaj, a bi rada, da ti pojejo Il Divo?« Ne pustita se motiti in po dolgi cesti, ki je ni konca in kraja, med galicijskimi polji, prešerno odmeva »Gor čez Izaro, gor čez gmajnico…« in druge slovenske pesmi.

Takole prepevajoč prispemo opoldne do vasi z nekaj hišami, ki premore gostilno in trgovino. Izvemo, da je 1 km naprej alberg. Po zemljevidu in po Andrejevih podatkih ga še ne bi smelo biti, a morda so kakšnega še dodatno odprli. Za vsak slučaj se odpravimo dalje in res prispemo do nizke hišice z oznako alberga. Očitno smo prispeli v San Roman de Retorto! Prvič se je zgodilo, da so Andrejevi podatki v njegovem dnevniku napačni. Namesto 21 km je napisal, da je od Luga do sem 31 km. Kasneje, doma, sem Andreja  povprašala, če je šel morda po kakšni drugi poti, na kateri si je nabral dodatnih 10 km, pa je pogledal svoje zapiske in ugotovil, da se je zatipkal in da je dejansko le 21 km razdalje. Tudi na svoji spletni strani je podatek popravil in je sedaj točen.

Polni presenečenja stojimo pred še zaprtimi vrati alberga. Pred nami so še štirje romarji, s katerimi smo se danes srečevali in prehitevali, nas je sedem, ležišč pa menda 12. Naknadno prideta še dva nemška romarja in se zrineta pred nas. Eden od njiju pristopi do naše Polonce in jo vpraša, koliko je stara, nato pa se želi ves navdušen fotografirati z njo. Spogledamo se in grozeče sumničavo pogledujemo vsiljivca. Če je to njegova taktika, da nam spelje posteljo, se hudo moti! No, izkaže se, da Nemec ni imel takšnih namenov ali pa si ni upal biti tako predrzen.

Romarji še kar hodijo in hodijo. Kje bodo spali, nas zanima. Izvemo, da lahko iz tega alberga pokličejo taksi, ki jih odpelje v 20 km oddaljen motel in jih naslednji dan vrne na isto mesto. Prevoz s taksijem in spanje v motelu stane 20 EUR na osebo.

Čez čas pride oskrbnik, odklene alberg in nas spusti noter. Ta alberg je najlepši, najčistejši in najbolj nenavaden na vsej naši poti. Stropi so iz debelih, grobo obtesanih debel, stene obložene s kamnom, premore celo manjšo kuhinjo in električne radiatorje, ki jih prižgemo in prijetno zagrejemo prostor. Dobimo sterilne rjuhe in prevleke za enkratno uporabo. Kopalnica je lepa in čista, v tuš kabini lahko za seboj zapreš vrata (za razliko od včerajšnjega javnega tuširanja).  Umijem se, ležem v posteljo in vsa izčrpana zaspim kot ubita za 5 ur. Noga mi še vedno dreveni. Ostali se medtem odpravijo nazaj v 900 m oddaljen bife na bokadilose (3 EUR) in kavo (grande – velika 1 EUR).

Ko se prebudim, se še sama odpravim v bife, Stanka se mi pridruži, kljub temu, da je ravno prišla od tam. Nek domačin nama začne neumorno nekaj razlagati v španščini. Skušava mu dopovedati, da ga nič ne razumeva, a se ne pusti odgnati. Govori in govori in ne neha. Naporno ga je poslušati.

Izza ovinka se prikaže naš princ Remi s konjem. Oba sta videti utrujena, konj šepa. Remi se dogovarja z gostilničarjem, nato pa se počasi odpravi dalje. Kdo ve, kje bo prespal, v tej vasi že ne.

1. 8. 2009, sobota, 10. dan romanja: San Roman de Retorta – Melide (28 km)

Ponoči močno dežuje. Prijetno je ležati v ogreti sobi in poslušati škrebljanje dežnih kapljic po strehi, pa tudi smrčanje spečih romarjev v tem našem majhnem zatočišču.

Ko se zjutraj odpravljamo dalje, ugotovim, da imam eno spalno vrečo preveč. Poleg svoje sem včeraj očitno ves dan prenašala s seboj še eno spalno vreče podobne barve kot je moja. Kako sem prišla do nje, se mi niti ne sanja.  Najbrž jo je v albergu v Lugu kak bližnji romar odložil na mojo posteljo in sem jo stlačila poleg svoje v rukzak. Saj ni težka, dobre pol kile, a pri hoji se pozna vsako odvečno breme. Med današnjimi romarji povprašam, če kdo pogreša spalko, pa vsi odkimajo, zato jo pustim na ležišču. Morda še pride za nami tisti, ki sem mu jo pomotoma odnesla.

Oblečemo  pelerine in se odpravimo v dež. Ponoči in s postelje se doživlja dež mnogo bolj romantično, kot potem, ko je treba capljati po mokrem. Današnja pokrajina je valovita, malo gor, malo dol. Odpira se nam pogled na travnike in skrbno obdelana polja. Zemlja je čisto črne barve. Vasi so zanemarjene in blatne, ljudi ni zunaj.

Če ne bi tu in tam stal pred hišami avto ali traktor, bi mislili, da so zapuščene. Edini okras vasi so čudovite hortenzije vseh mogočih barv, ki rastejo skoraj ob vsakem zidu. Fantaziramo o kavi in gostilni. V vodniku piše, da je prvi bar šele po 15 km hoje. Po treh urah hoje prispemo v neko raztegnjeno vas, predvidevamo, da bi moral biti bar tukaj. Neko kmetico vprašamo zanj in za kavo in usmeri nas nazaj, od koder smo prišli. Pove še, da bo do naslednje kave še dolga pot, zato je bolje, da se vrnemo nekaj metrov nazaj. Bara ni, pač pa majhna vaška špecerija s kupi škatel, gajbic  in plastičnimi stoli pred vhodom, brez oznak, ki bi kazale, kakšna dejavnost se opravlja v tej majhni zanemarjeni podrtiji. Stara trgovka nas sumničavo ogleduje in budno spremlja naše brskanje po policah. Niti slišati noče, da bi skuhala kavo, lahko pa kupimo coca-colo in pivo, ki ob deveti uri zjutraj res prijata na prazen želodec. Sadje in pecivo ima pri njej isto ceno, kar vse skupaj stehta na starinski tehtnici in potem traja neskončno dolgo, da izračuna, koliko stane. Posedemo po mokrih stolih zunaj pred trgovino in se za silo okrepčamo. Deževati je nehalo.

Pred nami je vzpetina – hribovje Careon, ki je znano po vetrnicah. Ko se vzpenjamo v hrib, slišimo njihovo šumenje, vidimo pa jih zaradi oblačnosti, dežja in megle ne. Pokrajina je spet neskončno samotna, pot pa vodi med cvetočim resjem, nizkimi borovci in trnovim brinjem.

Ko se spustimo z hribov, nas od neke kolibe pokliče ženski glas in vpraša, če smo za kavo. Če smo? Skoraj ji planemo v objem od veselja! Ženska srednjih let nas povabi v hišo, katere notranjost je skrajno nenavadna. Že pred hišo je trop psov, v hiši pa imajo psi sploh častno mesto. Posedemo se po inproviziranih stolih in se oziramo okrog. V osrednjem prostoru je peč, stena za njo pa obložena z alu folijo. Kavč je prekrit z umazano odejo, še bolj umazano in na pogled bolhasto je pasje ležišče.

Nad našimi glavami je pograd, do katerega se pride po lesenih stopnicah, na njem pa kupi knjig, CD-ji, rutke, indijski šali, slike in fotografije z budističnimi motivi, svečniki, dišeče palčke, usnjene verižice, kitara, radio… Ni, da ni. Slavka ostane rajši kar zunaj, saj je očitno, da v tem prostoru higiena ni ravno doma. Je pa zato več ljubeznivosti in prijaznosti, saj nam gostiteljica Mapy postreže z dišečo kavo z dodatkom cimeta. Pove, da je doma iz Burgosa in da je bila včasih zaposlena na eni od multinacionalk, kjer pa se je počutila vedno bolj utesnjeno in omejeno. Pustila je službo in kupila tole bajto, v kateri živita s fantom. Preživljata se od socialne podpore, vrtičkanja in od prostovoljnih prispevkov mimoidočih romarjev. Mapy izdeluje usnjene verižice in zapestnice, ki jih podari ali pa proda za nekaj drobiža. Bajtico je poimenovala Klinika za mentalno zdravljenje – Menthal clinic. Pokaže nam debele zvezke, v katere romarji zapisujejo svoje vtise.  Mapy v zvezke  lepi tudi razglednice, ki ji jih pošiljajo romarji.

Pokukamo v kuhinjo, ki je presenetljivo čista. Zadaj za hišo je visok rastlinjak, ki je skrbno zaklenjen s težkimi ključavnicami. Glede na vonj, ki ga prepoznam v hiši, sem prepričana, da raste v rastlinjaku še dodaten vir zaslužka ali pa vsaj užitka, saj orientalske dišave ne prekrijejo povsem vonja po oni drugi (opojni) travi.  

Pri Mapy srečamo nemško romarko Francisco, staro 23 let, študentko logopedije, ki roma sama. Srečali smo jo že prve dni našega romanja. Kak dan bo ostala pri Mapy, ker se tukaj dobro počuti. Namesto žiga nam Mapy v credencial nariše mavrico.  Ob slovesu Mapy vsakega od nas močno in iskreno objame.

To srečanje je bilo res nekaj posebnega in pusti na vseh močne vtise. Nihče ne ostane ravnodušen in še dolgo se pogovarjamo o tem, kako pogumna ali nora ali vsakega po malem je Mapy, da si je upala zapustiti civilizirano življenje in redno službo in zaživeti na tako svoboden, a skromen način.

Še zadnji koraki po prvotnem Caminu Primitivo, po tisočih stopinjah, ki so jih pred nami prehodili romarji stoletja nazaj. Kraj Pena Gulpilleira je zadnja točka pred križiščem, ko se bo Camino Primitivo združil s Camino Frances.

Pozno popoldne prispemo v Melide, večje mesto v pokrajini La Coruna. V glavi imam popolno praznino, kako naj bi  bilo to mesto videti, čeprav sem bila l. 2006 tukaj, ko sem hodila po Caminu Frances. Šele, ko prispemo v alberg, se mi povrne spomin. Alberg je velik, ima 130 ležišč, brez težav dobimo postelje in to v sobi, v kateri sem jaz prespala pred tremi leti. Po tuširanju se odpravimo v mesto na večerjo. Mesto je dokaj veliko, s trgovinami, lokali, lekarnami, uradi, več cerkvami. Čudno je priti spet v hrup in civilizacijo, saj smo vajeni miru in samote.

Melide je slavno po specialiteti, jedi iz hobotnic (pulpe), ki jih pripravljajo v pulperijah. Hobotnice kuhajo v velikih bakrenih kotlih, v katerih dajo v vodo samo lovorove liste. Hobotnica se kuha več ur, kuhano pa narežejo na cm debele kolute, potresejo z mleto papriko in soljo ter pokapajo z oljčnim oljem. Odločimo se, da si privoščimo rajši paello, tradicionalno špansko jed, podobno rižoti. Krepko se najemo za 10 EUR na osebo. V Melidi pridemo na vsej naši poti prvič do računalnikov. Ne morem se upreti in žrtvujem 1 EUR za pol ure surfanja. Na hitro preletim elektronsko pošto in novice iz Slovenije. Pogrešala sem že internet.

Po večerji nakupimo  hrano za jutrišnji dan, nato pa se z Manjo udeleživa maše. Ko se vrneva v alberg, nama Stane pove, da je srečal neke Slovence, med katerimi je tudi duhovnik. Do 22.00 ure jih čakava pred vhodom v alberg in klepetava, a jih ni. Odpraviva se spat. Alberg ogrevajo, saj so noči izjemno hladne.     

Danes smo prehodili 28 km.

2. 8. 2009, nedelja, 11. dan romanja: Melide – Santa Irene (30 km)

Spet vstajamo že ob šesti uri, pozajtrkujemo in pred sedmo odrinemo na pot. Jutro je zelo hladno in megleno, iz megle spet prši. Šele čez čas se otopli, slačimo se po principu čebule – olupek za olupkom.

Srečamo zanimivega romarja iz Bilbaa, ki ga spremlja kuža, mešanec med ovčarjem in labradorcem. Kuža je oprtan s posebnim nahrbtnikom za štirinožce. Romar pove, da si pes sam nosi hrano, vodo in še nekaj svojih potrebščin. Pasjega rukzaka pa doslej res še nismo videli.

Dohiti nas Matej iz Maribora. Že drugič po Caminu Frances, prvič ga je pretekel. Nekaj časa je preživel v Zambiji kot laični misijonar, tam je zbolel in prebolel malarijo…  Pripoveduje nam o svojih neverjetnih dogodivščinah. Kar nekaj časa hodimo skupaj, potem pa se mi ustavimo v manjšem kraju na pijači, Matej pa šiba dalje. Izmenjamo si naslove, da si bomo poslali fotografije.

Ta del poti poteka po dišečih evkaliptusovih gozdovih, vmes je nekaj manjših vasic. Ob hišah so spet ogromne hortenzije, nekje jih imajo nasajene celo kot žive meje. Romarjev je veliko, saj se je v Melide naš samotni Camino Primitivo združil s Camino Frances. Albergov in tudi drugih oblik prenočevanja bo sicer več, vendar so tudi romarji številni, tako da bo spet kar kriza za postelje. Zanimivo, da se skoraj nič ne spomnim tega dela poti, ki sem jo hodila sama pred tremi leti. Le evkaliptusovih gozdov in vonja po njih se resnično spominjam, vse drugo na tej poti pa gledam, kot da hodim prvič. Tudi Manji so ti kraji ušli iz spomina.

Na obeh nogah so se mi pojavili žulji, malo sem sitna in hodim zadnja, da sem sama s seboj. Naš današnji cilj je kraj Santa Irene, ki ga kar ni in ni. Pot je precej slabo označena, tako da večkrat kolebamo, kam zaviti. Po celodnevni hoji in potem, ko smo res že na koncu moči, nam neki romarji povedo, da je do alberga še 10 km. Skoraj se sesedemo od groze, saj imamo za sabo že blizu 30 km! Izkaže se, da so nas malo nahecali. V vaški gostilni povprašamo za pot in izvemo, da je do Santa Irene le še 1 km, do precej večje Arce pa 4 km. Nekaj popijemo in se kar hitro odpravimo dalje, saj vemo, da je alberg manjši in da je pred nami že dosti romarjev. Komaj se še privlečem ta zadnji kilometer. K sreči dobimo postelje (3 EUR na osebo) in se namestimo po sobah. V tem prenočišču nimajo hrane, torej je treba, če hočemo jesti, 1 km nazaj v gostilno, kjer smo se prej ustavili ali pa pešačiti v naslednji kraj. Ne zmorem več hoje in sem rajši lačna. Manja, Stane in Jasmina se odpravijo v gostilno, midve s Stanko pa sedeva na klopci pred albergom in spremljava promet in mimoidoče romarje. Alberg je kmalu zapolnjen in veliko romarjev je razočaranih, ker morajo dalje.

Naših mladih španskih romarjev z Davidom in Avguštinom na čelu ne srečujemo več, očitno so mnogo hitrejši od nas. Pogrešamo jih. Tudi princa na belem konju ni več.  

Proti večeru se spet grozno shladi. Na široko odpremo radiator. Nekdo ga ponoči zapre in čeprav sem oblečena v vse, kar imam v rukzaku in zavita v spalno vrečo, me zebe. Ne morem verjeti, da je lahko v začetku avgusta v Španiji ponoči tako zelo mrzlo.

Danes smo prehodili celih 30 km in še nekaj metrov. 

       3. 8. 2009, ponedeljek, 12. dan romanja: Santa Irene – Santiago de Compostela (23 km)

Zadnji dan našega romanja. Najkasneje sredi dneva bomo na cilju. Čudni občutki nas spreletavajo. Malo smo že utrujeni od hoje, nekateri morda tudi naveličani, drugi veseli, da smo tik pred finalom. Tako kot prejšnji dan se tudi tega dela poti z Manjo sploh ne spomniva. Ne veva, kod sva hodili prvič, da nama ni nič ostalo v spominu. Pred vsakim ovinkom sem prepričana, da se bo prikazal Monte de Gozo, a se je prikazala samo še nova vzpetina, spet gor, samo gor, večji del kar po asfaltu. Morala nam je malo padla, saj so nas spet vsi prehitevali, lahkotno drveli mimo nas, mi pa smo se vlekli kot kljuseta. Ob 11.00 uri in ko še vedno nismo prišli do Monte de Goza,  nama je z Manjo postalo jasno, da do opoldanske maše – maše narodov,  nikakor ne bomo prišli v Santiago, pa če še tako želimo. Vsak dan pred opoldansko mašo namreč preberejo v katedrali sv. Jakoba imena vseh romarjev, ki so tisti dan končali svoje romanje in lepo bi bilo slišati naša imena. Želeli smo si videti tudi veliko kadilnico – botafumeiro, ki jo menda sedaj kar vsako soboto in nedeljo osem menihov, imenovanih tiraboleiros, zaniha po katedrali (včasih so jo le ob velikih praznikih).

Nič, Santiago nas torej opoldne ne bo videl, zato se ustavimo na kavi v obpotnem baru. Po daljšem počitku se odpravimo dalje.  Še malo, še malo in nenadoma zagledamo pred sabo siv granitni kamen z vklesano jakobovo školjko, popotno palico in napisom Santiago. Zdaj smo pa res skoraj na cilju. Dva mimoidoča nemška romarja poprosimo, da fotografirata našo skupino.

A do pravega cilja je še treba priti. Pot gre spet navzgor, tokrat pa res do zadnje vzpetine. Malo čez poldne prispemo do Monte de Goza, Hriba veselja, Gore radosti, ki razveseli vsakega romarja, saj se od tu odpre pogled na mesto Santiago, na cilj romanja. Na vrhu hriba stoji veličasten spomenik, posvečen papežu Pavlu II., ki je leta 1982 kot prvi papež romal v Santiago.

Na tem mestu romarja res preplavi veselje, obenem pa tudi žalost, saj ve, da je romanje končano. Sledi samo še spust v dolino in  dobrih 5 km hoje do katedrale.

Naše stopinje stopajo v tisoče stopinj, ki so že pred nami prehodile to pot, naši koraki so koraki tisočih  romarjev, ki so po dolgih dnevih hoje prišli do cilja svojega telesnega in duševnega popotovanja. Naše romanje po Caminu Primitivo je bilo dolgo 335 km.

Zdaj smo v Santiagu de Composteli, v mestu, posvečenem apostolu sv. Jakobu. Njegovo ime se izgovarja v večih  različicah: Jakob,  Jacob, Xacobeo, James,  Jakov, Jaime, Jacobeo, Iago, Sveti Jakob, Iacobos, Jakob Veliki, Jakob Zebedejev, sin Zebedeja in Salome.

Baročna stolnica se dviga nad velikim trgom Obradoiro (Plaza do Obradoiro) in je bila zgrajena v 18. stol. na mestu, kjer je že v 10. in 12. stol. stala prejšnja cerkev. Santiago de Compostela je cilj vseh romarskih poti.  Nad mogočnim stopniščem, na sredini cerkvenega pročelja, čisto na vrhu pod konico in križem osrednjega stolpa, stoji kip sv. Jakoba, ki bdi nad trgom in gleda na romarje in turiste, ki prihajajo k njemu iz vseh strani.

Ko stojiš tam pred vrati katedrale in se zazreš v mogočno pročelje, ko opazuješ utrujene, prašne, umazane, prepotene, skuštrane in izmučene romarje, ki žarečih in radostnih obrazov vkorakajo na trg, te resnično preplavi veselje in ponos. Ponos nad tem, da si peš prehodil  dolge kilometre poti, da si premagal pomehkuženost,  zamenjal udobje za vztrajno pešačenje,  da si dneve in dneve nosil svoja bremena v nahrbtniku, čeprav bi si ga lahko dal tudi prepeljati. Ponosen si na svoje žulje, na obtolčene in opraskane noge, na od sonca ožgan obraz, razsušene ustnice, razbarvane lase… Na svojo duhovno moč, da si to zmogel in potrdil misel, da je romanje molitev, ki se meri s koraki. Da je hoja radirka osebnih bremen.

Od doma pride sms: »Čestitam! Tako se dotika duše blagoslov. Vse dobro!«

Jure, ki je še kak dan za nami, pa vošči: »Iskrene čestitke iz srca, hasta luego, Jorge.«

Romarji Stane, Stanka, Manja, Jasmina, Slavka, Polonca in Staša se ganjeno objamemo, v nekaterih očeh se zasvetijo solze. Skupaj vstopimo v katedralo.

V njej je grob sv. Jakoba, njegovi ostanki so shranjeni v srebrni škatli v grobnici. Nad glavnim oltarjem je kip sv. Jakoba. Zadnje dejanje vsakega romarja,  ki konča svoje romarje, je, da pride do kipa sv. Jakoba, ga objame, poljubi školjko na njegovem plašču, se mu zahvali za srečno romanje in mu zašepeta na uho svoje skrite želje.

Cerkev je nabito polna romarjev, predvsem pa turistov, ki so se pripeljali z avti, avtobusi. Do  kipa sv. Jakoba je neznansko dolga vrsta, nekoliko manjša pa do njegovega groba. Postavimo se v vrsto,  pa nas nek turist nadere, da je konec vrste nekje na drugem koncu cerkve. Spogledamo se in opravičimo. Dobrodošli spet v normalno življenje, v svet nestrpnih, nepotrpežljivih, netolerantnih, osornih, brezobraznih in neprijaznih ljudi. Dobrodošli v hrup, gnečo, prerivanje, med nespoštljivo zvonjenje mobitelov in bliskanje fotoaparatov v cerkvi, hihitanje, klepetanje po telefonu…

Povzpnem se po stopnicah do kipa sv. Jakoba. Ko sem bila l. 2006 prvič v Santiagu,  so bile moje edine želje na koncu 800 km prehojene poti namenjene sinu, ki ga je takrat še hudo dajala puberteta.  Molila sem zanj, da bi bil pošten, da bi prišel do poklica in se našel… Naslednje leto, ko sem priromala do Santiaga s portugalske strani, so bile želje iste. Naj bo sin dober… Za hčerko  Nino me ni skrbelo, le hvaležno sem se zahvalila, da je takšna kot je. Letos pa sem objela sv. Jakoba, mu zmočila rame s solzami in rekla: »Punca, zdaj si ti na vrsti. zaželi še sama sebi nekaj ali nekoga, ki ti bo stal ob strani…«

Do kipa učenosti se tudi letos, tako kot dve leti nazaj, ni dalo priti, ker ga še vedno obnavljajo.  Okrog njega je napeta vrvica, varnostnik pa budno pazi, da ne bi kdo prekršil pravila in šel vseeno potrkat z glavo po stebru.

Po opravljenem protokolu sem se umaknila v bolj samoten kot cerkve in se zatopila v misli. Nehote so se mi ulile solze. Čustva se sprostijo, planejo na dan, ne da se jih zadrževati. V bližini sem videla Manjo, ki je prav tako hlipala v dlani. Čez čas si prikimava in se skupaj odpraviva ven.

Zunaj pa – popolno presenečenje. Na trgu naletimo na Davidovo skupino. Prisrčno se objemamo, poljubljamo in vzklikamo od veselja. Tokrat tečejo solze veselja!  Prepričani smo bili, da se ne bomo videli nikoli več. Če bi se dogovorili, nam ne bi uspelo priti takole skupaj! Naredimo nekaj skupinskih fotografij, z našo mladostno Polonco na častnem mestu. Slovo z Davidom in ostalimi je potem res dokončno. Obljubimo si, da si bomo pisali po elektronski pošti.

V bližnjih uličicah poiščemo urad za romarje. Dobiti moramo potrdilo, da smo res romarji sv. Jakoba. Romar mora predložiti na uradu romarski potni list – credencial in če roma peš, dobi potrdilo, da je pravi romar, če je prehodil vsaj 100 km, kolesar pa mora prekolesariti vsaj 200 km. Stane in Manja sta že drugič romarja Sv. Jakoba, jaz pa tretjič in najbrž ne zadnjič. Ko čakamo v uradu v vrsti in  si krajšamo čas s klepetanjem, se proti nam obrneta moški in ženska in se predstavita kot Frančeska in Lado iz Ljubljane. Že drugič sta preromala Camino Frances! Frančeska je ves čas romanja pisala in objavljala blog:  http://franceska.blog.siol.net/.  Razveselimo se drug drugega in si izmenjamo elektronske naslove.  

Polonca je v uradu za romarje spet prava atrakcija. Vsak začudeno strmi v letnico njenega rojstva, njej pa se ne zdi vse skupaj nič posebnega. Še vedno vozi avto, čeprav pravi, da je vnuki sedaj ne pustijo prav daleč. Do Ljubljane še, na morje pa ne več. Ob sredah se sestaja s prijatelji, s katerimi tarokira pozno v noč. »A za denar?« naivno vprašam. »Seveda za denar, drugače ni zanimivo,« prostodušno prizna. Nato doda, da za kovance, za drobiž, kar da igri potrebni adrenalin. Še vedno smuča, kolesari, plava, hodi k telovadbi,  potuje… Skratka, je neverjetno vitalna in čila, prav neuničljiva.   

Prenočišče poiščemo v nekdanjem semenišču Seminariu Menor, ki je imel svoje čase status alberga, sedaj pa je spremenjen v hostel. Del spalnic s skupinskimi ležišči je še isti kot prej, uredili pa so nekaj manjših sob ter posodobili sanitarije in jedilnico. Cena prenočevanja je sedaj na nivoju hostlov – 24 EUR na osebo za dve noči.

Zvečer se odpravimo po mestu, kupujemo razglednice, spominke, nekateri gremo še zadnjič v cerkev. Santiago vrvi od verskega turizma in marketinga.  

       4. 8. 2009, torek, z avtobusom do konca sveta – Rta Finisterre 

Zjutraj sledimo rumenim puščicam, ki so nas včeraj pripeljale v Santiago. Avtobusna postaja je namreč ob poti, po kateri pride v mesto Camino Frances. Z avtobusom se bomo peljali do rta Finisterre, do konca sveta. Povratna karta za avtobus stane 21,70 EUR, odhod avtobusa je ob 9.00 uri. Jasmina ne gre z nami, slabo se počuti, utrujena je bo rajši ostala v mestu in počivala. V nahrbtnik vržem vodnik A Pilgrim’S Guide to the Camino Fisterra avtorja Johna Brierleya, ki podrobno opisuje pešpot od Santiaga do konca sveta.

Pred dvema letoma sem v svoj potopis Camino Portugues napisala takole (da ne bi ravno odkrivala tople vode, bom kar prepisala tedanji zapis).

Rt Fisterra – Cabo Fisterra (v galicijščini) oziroma Cabo Finisterre (v španščini) leži v pokrajini Galiciji na skrajnem severozahodu evropske celine, na najbolj zahodnem delu Španije in ga največkrat omenjajo kot najbolj zahodno kopensko točko Evrope.

S tem rtom so povezane številne legende, ki imajo svoj izvor že iz časov poganstva in Keltov, ki so živeli na tem ozemlju. Še več zgodb je povezanih z mitom apostola Jakoba, saj je pravi uradni konec romarskih poti dejansko na rtu Finisterre. Pravi romarji gredo peš tudi do tja, večina pa večdnevno ali celo večtedensko romanje konča v Santiagu, nato pa se do  konca sveta pelje z avtobusom in na rtu Finisterre simbolično dokonča svoje romarsko poslanstvo. 

Z avtobusa in z višine smo lahko tokrat opazovali globoke morske zalive – riase, katerih nazobčane sive granitne gmote se stapljajo z Atlantikom. Riasi so največkrat težko dostopni, s prelepimi osamelimi peščenimi plažami, ki pa ob bližnjem stiku izgubijo nekaj čara. V morju se namreč ne da kopati, saj so valovi visoki in nevarni, voda pa ledeno mrzla.

Obala okrog rta Finisterre pa ima še neko drugo ime – Obala smrti (Costa da morte). To srhljivo ime je dobila po svoji tragični zgodovini – številnih potopitvah ladij in utopitvah ribičev, ki jim je skalna obala, polna čeri, utrnila življenja. Obala je nevarna za plovdo, ladje se morajo držati daleč od obale.

Novembra 2002 je ob severozahodni španski obali potonil tanker Prestige in s tem povzročil eno najhujših ekoloških katastrof tega stoletja. Iz tankerja je iztekla ogromna količina nafte, ki je onesnažila 500 km2 morske površine. Močni vetrovi ter morski tokovi so naftni madež prignali vse do rta Finisterre. Obala smrti in riasi okrog rta so počrneli od nafte. Ribe, morske živali in ptice so množično umirale, ujete v naftnem objemu. Naravo so prišli takrat reševat prostovoljci z vsega sveta, med drugim tudi iz Slovenije.

Vožnja z avtobusom iz Santiaga do vasi Finisterre traja  skoraj tri ure,  saj avtobus zavije v vsak zaliv in okrog vsake vasice. Vožnja mine, kot bi trenil, saj se pred nami odpirajo čudoviti pogledi na peščene samotne in divje plaže, ob katere butajo visoki valovi oceana, na ribiške vasice z nizkimi hišami, obdane s palmami, lovorjem in cvetočimi oleandri in bugenvilijami, z obveznimi pomoli in vrsto čolnov, privezanih ob njih. Vsake toliko časa zagledamo rumeno puščico, vidimo pa tudi romarje s težko otovorjenimi nahrbtniki, ki pešačijo po zadnjem delu romarske poti Camino. “Ultreya!!! Zdrži! Vztrajaj!” jih v mislih pozdravljamo. 

Vas Finisterre šteje 3000 prebivalcev, ki se ukvarjajo predvsem z ribištvom ter turizmom. Na osrednjem trgu vasi stoji spomenik emigrantu, ki se odpravlja v svet. V preteklosti so se ljudje množično izseljevali, saj niso imeli možnosti preživetja. Skozi stoletja se je vasica borila za svoj obstanek s hudimi zimami,  z vetrovi, dežjem, visokimi valovi in tudi z morskimi pirati. 

Od vasi do samega rta Finisterre je 3,5 km razdalje, do kamor se je mogoče pripeljati z avtom ali priti peš.  Na koncu rta je svetilnik (faro), ki so ga pred kratkim obnovili.

Na vrhu 126 m visokega svetilnika je GPS satelitski navigacijski sistem, v samem svetilniku pa je galerija slik. Nasproti svetilnika stoji obnovljen pomorski observatorij, ki je deloma hotel z ekskluzivnim barom in restavracijo z imenom O semaforo. Pri samem svetilniku je kamen, na katerem je označena nulta točka romanja: 0,00 km.

Rt Finisterre s treh strani obdaja morje. V skalah pod svetilnikom romarji, ki so prehodili Camino, zažgejo svoja preznojena oblačila in na ta način simbolično končajo svoje romanje. Skale pod svetilnikom so ožgane od teh kurišč. Za prave romarje, ki so dejansko prehodili stotine kilometrov Camina, pomeni obred  sežiganja oblačil globoko doživetje, obenem pa spoznanje in dejstvo, da se je treba vrniti v realno življenje. Sprašujejo se: “Sem prišel do konca sveta? Sem prišel do kakšnih zaključkov, do osebnih odločitev, sem dobil odgovore na vprašanja, zaradi katerih se se podal na romanje?”

Silne energije, ki jih izžareva ozvezdje rimske ceste, zemeljska magija, ocean, ki že tisočletja udarja ob granitne skale Obale smrti in  spokojnost te divje pokrajine za hip ustvarijo iluzijo, da si res na koncu sveta. V objemu miru in tišine, ki jo zmoti le bučanje Atlantika, se pustiš odnesti nekam daleč, v sanjski svet neskončnosti in preko mej znanega sveta. Nato se je treba vrniti nazaj v stvarnost. Ultreya!!!

Tako dve leti nazaj, letos pa… Današnji dan je meglen in turoben. V lokalčku sredi vasi spijemo kavo in upamo, da se bo vreme zjasnilo. Nič ne kaže na to, kvečjemu zna biti še slabše, zato se počasi odpravimo peš proti svetilniku. Na nabrežju v vaškem pristanišču so postavljene stojnice, na katerih prodajajo domače kmečke dobrote. Manja kupi domač kruh z rozinami in sadjem, zraven dobi košček sira. Stane si privošči pečene klobase. Na stojnicah ponujajo še med, vrsto sirov, skuto, pogače, salame, ribe, oljčno olje, vino, ne manjka tudi štantov z oblačili in drugo kramo.

Avgusta poteka v teh krajih znamenita fiesta gastronomica. Takrat pečejo na žaru podolgovate školjke v obliki  britve, ki so tukajšnja specialiteta. Domačini jim rečejo navaja, v angleščini pa razor clam (britev). Školjke se po slovensko imenujejo morske nožnice in baje učinkujejo kot afrodiziak.  Veljajo za prvovrstne školjke, žive pa zakopane v peščeno dno v plitvi vodi, največkrat ob ustjih rek ali tam, kjer se zlivata morska in sladka voda.

Rt Finisterre je ves ovit v meglo in oblačnost. Nikamor se ne vidi. Romarji, ki so tu prvič, morajo verjeti, da je spodaj morje, čeprav se sliši njegovo bučanje in pljuskanje valov. Pri kamnitem gojzarju zažgemo nekaj svojih oblačil, ki smo jih nosili med romanjem. Skupina italijanskih turistov, ki se je pripeljala do sem z avtobusom, divje ploska in nas fotografira. Ko zreš v plamene, ki požirajo tvojo preznojeno majico, te spet oblijejo posebni občutki.

Minljivosti, končanosti, da je romanja res konec, da se poslavljamo in da nam je bilo kljub naporom in včasih celo trpljenju vseeno lepo in da je za nami res eno čudovito in nepozabno doživetje, ki nas je vse močno povezalo med seboj.

Res mi je žal, da moji romarji zaradi oblačnosti niso doživeli konca sveta na rtu Finisterre v vsej njegovi lepoti in razsežnosti. “Se bo treba še kdaj vrniti,” jim rečem. Zase že vem, da se še bom!

Nazaj grede se ustavimo v starodavni ribiški vaški gostilni, kjer smo pred dvema letoma res dobro jedli. Vprašamo, če imajo sardele, pa odkimajo ter nas usmerijo v sosednjo gostilno. Sprehodimo se po vasi in se ne moremo odločiti, kam naj gremo na kosilo. Nobena gostilna ni tako polna od te, ki jo že poznamo in vemo, da je odlična. Odpovemo se sardelam in se vrnemo v že znano gostilno ter naročimo kalamare ter solato. Tako dobrih nismo jedli še nikoli! Za 10 EUR se najemo do onemoglosti.

Stanka, Slavka in Polonca se odločijo, da se vrnejo v Santiago z avtobusom, ki odpelje ob 16.45, Stane, Manja in jaz pa si želimo še ostati ob morju in najti obalo školjk, o kateri mi je zelo slikovito pisala romarka Vanja. Spomnim se fotografije, ki mi jo je poslala, njenih bosih nog v morju, ki jih obkroža stotine školjk, v spominu imam, da so to jakobove školjke. To obalo hočem vsekakor videti! Vanja mi je napisala takole: “Če prideš iz Santiaga peš v Finisterre, te pot zadnih 5 km vodi preko peščene plaže, v katero prehaja čudovit ocean. Plaža je čudovita (vzemi kopalke!). Na tej plaži morje naplavlja milijone in milijone školjk.”

V vodniku piše, da se plaža imenuje pred vasjo Finisterre imenuje San Roque. Odpravimo se torej iskat školjčno obalo.  Pridemo do kamnitega križa, za njim pa se odstira pogled na dolgo peščeno plažo. Ne more biti drugega kot TA obala s školjkami. Ja, školjke so, a ne jakobove, kot sem si jih jaz zamislila in pričakovala, temveč “navadne” školjke in školjkice ter polžki, tisoče školjk vseh oblik, velikosti in barv. Vanji pošljem reklamacijo – kje so jakobove školjke? In izvem, da  sem na pravem mestu, plaža in fotografija z motivom jakobovih školjk pa obstajajata le v moji domišljiji in glavi. Malo sem razočarana, saj sem bila do tega trenutka prepričana, da bom z letošnjega romanja prinesla jakobovo školjko, ki jo bom sama lastoročno pobrala direktno iz morja na koncu sveta. OK, pa nič.

Plaža San Roque je vseeno čudovita. Sezujemo sandale in zabrodimo do kolen v ledeno mrzlo morje. Skoraj sami smo na obali, mimo pride le nekaj samotnih sprehajalcev. Smejimo se in pogovarjamo, zdi se mi, da je ta sprehod ob morju nekak vrhunec našega romanja.

Še zadnji odmik od hrupa civilizacije, še zadnji stik s pravim Caminom, duhovni naboj in blagoslov duše na koncu romanja, spokojnost v srcu, občutek globokega prijateljstva in povezanosti med nami, ki nas je združila pot Camina, nas umaknila od vsakodnevnih obveznosti, nam odprla srca in smo bili preprosto to, kar smo. Vsi iščemo srečo in notranji mir, le poti so različne. Camino je ena od težjih poti, a je rezultat pravi.

Z zadnjim avtobusom ob 19.00 uri se vrnemo v Santiago.  

Preden se zleknem na ležišče v Seminariu Menorju, se ozrem skozi okno, od koder se vidi zvonik katedrale. Sv. Jakobu se zahvalim za srečno pot in nepozabno romanje. Kdaj se spet vrnem?

5. 8. 2009, sreda, vrnitev domov

Ob 6.30 nas pred vhodom v alberg čakata dva taksija. Po telefonu smo ju naročili že sinoči in upali, da se držijo dogovorjene ure. Taksija sta prišla pravočasno. Iz središča mesta do letališča v Santiagu je slabe pol ure vožnje. Ob 9.00 uri se vkrcamo na letalo in smo uro in pol kasneje v Barceloni. Časa imamo na pretek, saj imamo letalo za Benetke šele ob 19.40.  

Stanka, Manja, Stane in jaz se s taksijem odpravimo v mesto, ostalim trem romarkam je dovolj španciranja in se odločijo, da ostanejo cel dan na letališču. Iz rukzakov jim zberemo vso možno literaturo in križanke, da se bodo imele s čim zamotiti. Taksist ne zna čisto nič angleško, vendar razume, da želimo priti do Sagrade Familie. Odloži nas pred Gaudijevo stvaritvijo, ki jo gradijo že od l. 1882. Antoni Gaudi (1852 – 1926) velja za očeta magične Barcelone, za norca in genija arhitekture. Sagrada Familia, cerkev Svete družine, je bila še bolj kot kdajkoli prej obdana z žerjavi in gradbenimi stroji. Bogve, koliko let jo bodo še gradili in če jo bodo sploh kdaj zgradili do konca.

Od Sagrade Familie smo se napotili proti Rambli, največji in najbolj znani aveniji Barcelone. Dobro uro smo hodili do nje, temperature so bile 35 oC, če ne celo več. Mimoidoče smo spraševali, kje je Rambla in vsak nas je napotil za ovinek, potem bo pa takoj… Komaj smo že vlekli noge za seboj, ko smo končno našli to avenijo, polno lokalov, trgovin, gledališč, butikov, uličnih gledališčnikov,  slikarjev in drugih umetnikov. Kljub temu, da je sonce neusmiljeno žgalo, je Rambla zgrajena tako, da stavbe na vsaki strani osrednje avenije delajo sence na samo ulico, po sredini pa so  vzdolž celotne avenije  posajene platane in druga drevesa, ki ščitijo pred pripekajočim soncem. Vseeno smo bili posem dehidrirani in v nekem trenutku je morala povsem popustila. Moji soromarji niso hoteli narediti niti koraka več, dokler ne pridejo do pijače. Zavili smo v prvi bar na ulici, ki je bil nabito poln. Ogledovala sem cene jedil in se čudila. Navadna paella stane 80 EUR, takšna z morskimi sadeži preko 100 EUR… Ups, koliko nas bo pa stala tale pijača? Račun je bil res hud: pivo 7 EUR, 2 dcl vode 2,5 EUR, kava 3,5 EUR… Rambla je pač najdražja ulica v mestu. Še večji šok je bil na drugi strani ulice. Ravno nasproti našega dragega bara je namreč tržnica, ki spada med velike znamenitosti Barcelone. Tam so prodajali sokove iz sveže stisnjenega sadja, jagod, manga, kivija…,lepo ohlajene, po 1 EUR.

Sprehodili smo se še do Kolumba v pristanišču, od tam pa po celi ulici nazaj, saj je postajališče za avtobuse do letališča ravno na drugi strani Ramble. Čisto sesuti in utrujeni, a vseeno veseli, da smo uspeli ujeti vsaj delček utripa enega najlepših mest Španije.

Ob 19.40 smo iz Barcelone poleteli proti Benetkam in pristali na letališču Marco Polo bo 21.20 uri. Na letališču nas je že čakal kombi in nas popeljal proti domu.

Na enem od blogov sem našla tole zgodbo dveh romarjev, ki strne bistvo romanja na Caminu:

»Ko sva začela, nisva točno vedela, zakaj to počneva. Živela sva življenje, ki je bilo, recimo, zadovoljivo. Imela sva prijatelje, ki so naju poznali celo življenje, imela sva otroke, ki so se iz bub prelevili v metulje.

Imela sva stvari, kot so: stroji, stvari, kot je glasba, stvari, kot so fotografije, stvari,  kot so police, polne knjig, stvari, kot so denar, dom  in varnost. Nisva pa imela neke druge  stvari in mogoče sva zato začela.

Ko sva začela, sva stopala korak za korakom. Še vedno nisva natančno vedela, zakaj to počneva. Prehodila sva kilometre, večino od njih brez večjih težav. Najine noge so bile žuljave in rane so se celile  počasi. Najina kolena so bila tresoča. Dež naju je močil do kože. Premražena sva bila do kosti. Kakšno noč je bilo težko najti prenočišče.  Kakšen dan sva požirala kilometre  prahu in našla le izsušene vodnjake brez vode.

Ko je minilo prvih nekaj od veliko dolgih dni, sva brez besed ugotovila – da ne hodiva več skupaj. Da skupaj govoriva vsak v svojem jeziku, največkrat o stvareh, ki sva jih pustila tam, kjer sva začela. Da s tem, ko sva skupaj, postavljava zidove in zapirava pot novim doživetjem. Da, ko sva sama, govoriva v drugih jezikih izven nama znanih doživetij. Da sva, ko sva sama, odprta – radovedna in polna zanimanja. Včasih sva se spet srečevala  šele na koncu dneva. In takrat sva bila srečna, vedoč, da najine poti kljub vsemu hodijo skupaj.

Ko sva prišla v katedralo, sva sedla. Videla sva – skozi oči tistih, ki so bili tu že zdavnaj pred nama, z brezmejnim zaupanjem, hrepeneča po odrešitvi. Cerkveni stolp je izginjal v mraku, midva pa sva preštevala blagoslove, stotine jih je bilo, ki sva jih bila deležna na najini poti: prijaznost preprostih ljudi na  poti, toplina ostalih romarjev na cesti. Popotnikov, drugačnih od naju, razlikovali smo se po starosti, po poreklu, interesih, a polnih topline, brezpogojnega sprejemanja, ne nazadnje – prijateljstva in celo ljubezni.

Šla sva do morja na koncu sveta, sedela sva na plaži in opazovala sončni zahod. Vedela sva, zakaj sva to storila. Da bi vedela, da so naša življenja manj pomembna kot zrna peska na plaži. Da bi vedela, da ne potrebujeva stvari, ki sva jih pustila za seboj.  Da bi vedela, da se bova vseeno vrnila k njim. Da vi vedela, da morava ostati tam, kamor spadava. Da vi vedela, da je prijaznost, prijateljstvo in ljubezen vse, kar nekdo potrebuje. Da bi vedela, da nama navsezadnje ne bi bilo treba prehoditi vse te dolge poti, da bi to spoznala.«

Fotografije: Staša, Stane in Manja

Zapisala: Staša Lepej Bašelj

  • Share/Bookmark

5 komentarjev na "Camino Primitivo 2009"

  1. Svetloba, dne 20.02.2010

    V teh dneh sem prebirala vaš Camino v knjigi. Hvala Vam za pot. Za besede, ki so se me dotikale.
    Jokala sem z vami ob podoživljanju Sarine smrti in se smejala ob majhnih, drobnih doživetjih, ki ste jih tako srčno živeli.
    Vse dobro Vam želim. In Buen Camino!

  2. Andrejka, dne 5.03.2010

    Čudovit opis drugačnega Camina, da ni vedno Camino Frances. Francoska smer bo v letošnjem letu, ki je sveto leto, prepolna romarjev, zato je super ideja, da si nam predstavila drugo pot, ki vodi v Santiago de Compostelo.

    Staša, slišala sem, da si se pred kratkim vrnila z romanja po Izraelu? Boš tudi napisala potopis? Komaj čakam!!!

  3. Ljuba Prezelj, dne 19.08.2014

    Pozdravljena Staša,
    kadar brskam po straneh o Caminu, naletim na vas. Knjigo sem prebrala, Nekaj poti do Santiaga de Compostela sem prehodila(Frances, del Del Norte,Portogues) v letu 2015 pa mogoče Camino Primitivo. Bila sem pred kratkim na Križkih podih in sem tam srečala španca, ki je doma iz Ovieda in pravi da je Primitivo najbolj avtentična in je bila prva.
    Španec Markos me je navdušil, dal mi je namig(me poklical) sedaj pa rabim še malo spodbude in napotkov.

  4. Staša, dne 21.08.2014

    Naši doma pravijo, da če me kdo sprašuje za kakršnekoli informacije o Caminu in išče motivacijo za pot, je že na poti. Upam, da svoje navdušenje prenašam na druge… Ko Camino pokliče, se je treba klicu odzvati.

    Camino Primitivo je res ena najlepših in prvobitnih poti, je pa malce bolj zahteven od ostalih caminov, zlasti zaradi velikih dnevnih razdalj in zaradi višinskih razlik. Albergi so redko posejani in moraš prehoditi določeno razdaljo, 30 km in celo več, sicer nimaš kje prenočiti. Jaz sem bila na tem romanju sicer l. 2009, vendar dvomim, da bi vmes odprli kaj več albergov, ker ni naselij. Tudi na družbo ne ravno računat. V lanskem letu (2013) je npr. na Caminu romalo 215.880 romarjev, od tega je bilo na Caminu Primitivo 6.800 romarjev. Če te romarje razpršiš na 300 km razdalje in na celo leto, vidiš, da ta pot ni preveč obljudena. Od posameznika pa je odvisno, ali mu bolj ustreza samota ali druženje z ostalimi romarji. Večji mesti sta le Oviedo na začetku poti in nekje na sredi Lugo. Večji del poti gre po hribih, veliko je vzponov in tudi spustov. Na e-mail vam lahko pošljem nekoliko podrobnejši potopis kot je ta na blogu. Buen camino.

  5. Ljuba Prezelj, dne 9.09.2014

    Hvala Stasa, sem pozna z odgovorom, a sem bila na morju.Upam da mi uspe, Camino Primitivo me torej kliče in čaka. Kam pa nameravate še vi romati?
    Hvala tudi za poslan mejl. Buen Camino

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !