Mesečni arhiv: Marec 2011

Camino de Assisi, romanje po poti sv. Frančiška Asiškega 2010

 Kaj žene »normalnega« človeka zrelih let, da si izbere za dopust dvotedensko pešačenje po samotnih in neobljudenih stezah, obuje gojzarje, si otrpa 10-kilski rukzak, prepriča še nekaj somišljenikom in se odpravi na romanje? Camino nekaj premakne v  tebi, te za vedno spremeni, nisi več isti, kot si bil prej, enkrat romar, za vedno romar… Kar nekaj nas je, ki MORAMO najmanj enkrat leto na takšno romanje, na takšno daljšo pot, da si očistimo dušo in telo, da se »pogovorimo« sami s seboj, da v pogovorih z drugimi romarji najdemo mogoče odgovore na kakšna svoja vprašanja.

Letos pade god sv. Jakoba na nedeljo, zato je leto 2010 sveto Jakobovo leto. Kdor roma v tem letu, so mu odpuščeni vsi grehi. Mi bomo tokrat romali pod okriljem sv. Frančiška, a odpustki vseeno veljajo. Namesto v Španijo, kjer je sedaj ravno zaradi svetega leta neznanska gneča, se torej odpravimo v Italijo. Prepustili se bomo poti in vzeli za dobro vse, kar nas čaka na njej.

Frančišek Asiški je bil rojen l. 1181/82 v Assisiju. Prištevajo ga med največje svetnike vseh časov, velja za prenovitelja cerkve, ki ga spoštujejo verni in neverni.   Rojen je bil v bogati trgovski družini  l.  1181/1182 v ital. mestu Assisi v Umbriji. Njegov oče je bil trgovec Petro Bernardone, mama pa Francozinja Ivana Pica. Njegovo krstno ime je bilo Giovanni Francesco di Bernardone. zaradi matere pa so ga imenovali Francesco – Francozek. V mladosti je bil radoživ in je živel razuzdano življenje. Želel je postati vitez. L. 1202 je odšel na vojno med mestoma Assisi in Perugia, kot vojni ujetnik je eno leto preživel v ječi v Perugii. Ta izkušnja ga je spremenila, da je začel premišljevati, da življenje ni le zabava in užitek. L. 1205 je v cerkvi sv. Damjana zaslišal, da ga Kristus s križa poziva, naj gre in popravi njegovo razpadajočo hišo. Frančišek je prodal vse svoje imetje in izkupiček od prodaje podaril župniku cerkve sv. Damjana, da bi obnovil kapelo. Po tem dejanju ga je oče razdedinil. Frančišek se je pred očmi škofa in množice ljudi slekel do golega in gol stekel iz mesta. Kmalu nato je zaslišal besede: »Ne nosite s seboj denarnice, ne torbe, ne čevljev.« S temi besedami se je nakazala nadaljnja življenjska pot Frančiška Asiškega, saj je sezul čevlje, si obul rjavo raševinasto kuto, jo prevezal z vrvjo, se kot berač podal na popotovanje in se zaobljubil uboštvu, molitvi, globoki ponižnosti in pobožnosti, ljubezni do bližnjega in pokori. Sprva njegovi someščani niso imeli razumevanja za Frančiškovo spreobrnitev. Zasmehovali so ga, imeli so ga za obsedenega, ga preklinjali, dražili nanj pse, metali vanj kamenje in ga preganjali. Kasneje pa so njegovemu zgledu sledile velike množice ljudi, ki so sprejele njegov način življenja. L. 1210 je Frančišek ustanovil red frančiškanov, žensko vejo frančiškanov – red klaris (imenovan tudi drugi red) pa je ustanovila njegova vrstnica Klara Asiška. Frančišek Asiški je zaradi svojega načina življenje pretrpel težke telesne bolečine, izčrpan je bil zaradi težavnega in neutrudnega misijonskega dela, bolečine je imel v sklepih, v želodcu in jetrih in skoraj oslepel. Umrl je 3. oktobra 1226, naslednji dan so odkrili na njegovem telesu Kristusove rane. Že dve leti kasneje je bil razglašen za svetnika. Zase je dejal: »Sveto Uboštvo sem izbral za svojo gospodarico, zaradi lastnega duhovnega in telesnega blagra in bogastva.« Želel je postati čim bolj podoben Kristusu. Ljubil je naravo, življenje v naravi in živali.  Menil je, da si ničesar na svetu ne moreš prilastiti, vedno smo le oskrbniki in nikoli lastniki. Hotel je biti ubog, brez vsega.

Frančiška Asiškega upodabljajo odetega v preprosto oblačilo s kapuco, pogosto s Kristusovimi ranami. Ob njem so upodobljeni: razpelo, knjiga, mrtvaška glava, jagnje in volk, vladarsko jabolko, zemeljska krogla, lilija ali dogodki iz njegovega življenja: med pridigo pticam, pri negovanju gobavcev, pri vtisnjenju Kristusovih ran, stigmatizacijo. Je zavetnik živali, trgovcev in Italije in ustanovitelj redovniškega reda frančiškanov.  Dante Alighieri je o njem zapisal: »Kakor sonce je vzšel na svetu.«

O njegovem življenju so napisane številne knjige, v slovenščino je prevedeno tudi delo nemškega Nobelovega nagrajenca Hermanna Hesseja Frančišek Asiški. Iz Vodnika po Frančiškovi poti in stopinjah njegove duhovnosti  – Asiški molitvenik avtorja Janeza Šamperla sem si sposodila nekaj misli in jih vpletla v ta potopis

 Romarska pot, po kateri je hodil Frančišek Asiški in ki povezuje kraje, v katerih je deloval, pridigal in živel, se imenuje Assisiana in je opisana na: http://www.camminodiassisi.it/.

V skupini nas je šest in vsi vsaj enkrat romali v Santiago de Compostelo: Jure in Majda z Vrhnike, Stane iz Hrastnika, Marjana iz Ljubljane, Lovro in jaz iz Zagorja ob Savi.  Najmlajši član ekipe  Lovro, moj nečak, ima  13 let, najstarejša romarka Marjana pa 63 let, povprečje pa smo izračunali okrog 50 let.

 Na tem romanju bomo spoznali in začutili Frančiška Asiškega, hodili po njegovih stopinjah, prisluhnili krajem in dogodkom iz njegovega življenja in spoznali njegovo izkustvo življenja, sveta in človeka. Na našem romanju nas bo spremljal križ – tau in Frančiškov pozdrav Mir in dobro – Pax et bonum.

1. dan romanja – nedelja, dne 25. 7. 2010 – Dovadola – Valentino 

 Začetek romarske poti Assisiana  je v Dovadoli, nekaj km oddaljeni od Forlija, 450 km od Ljubljane. Do tja se v nedeljo, dne 25. 7. 2010, odpeljemo ravno na dan godu sv. Jakoba.

Dovadola, mestece s 1.700 prebivalci, 20 km oddaljena od Forlija, se nahaja v strmi pečini nad reko Montone. V 8. stol. je bila zgrajena velika trdnjava z gradom Rocca dei Conti Guidi,  v 11. stol. pa cerkev sv. Andreja. mesto pa je v 13. stol. dobilo ime po grofu Dovadoli Marcovaldu.

Dovadola je rojstni kraj svetnice blažene Benedette Bianchi Porro (1936 – 1964), ki je prebolela otroško paralizo, kasneje pa postala gluha, slepa in hroma, vendar je kljub neizmernemu telesnemu trpljenju skušala študirati medicino in nesebično pomagati drugim.

Romarska pot Assisiana se začne v ravno v cerkvi, ki je posvečena Benedetti Bianchi Porro in se nahaja 3 km izven mesta.  Tamkajšnji župnik nam razdeli romarske potne liste Credenziale del pellegrino – Cammino di Assisi in zemljevide in opise poti, nabirma od vsakega 15 EUR pristojbine ter nas vpiše v evidenčno knjigo. Zunaj pred cerkvijo nam še podeli blagoslov in nam zaželi srečno pot.  Uradno postanemo romarji sv. Frančiška Asiškega.  

 Pot naj bi bila dolga nekaj čez 300 km, dnevne etape so  sprva razdeljene na  okrog 20 km, proti koncu pa 30 km in več. Prehodili naj bi jo v dveh tednih. Assisiana vodi preko treh pokrajin: Emilije Romanje, Toskane in Umbrije.

Začnemo v pokrajini Romaniji, v kraju Dovadola torej in kar takoj, ob prvi oznaki, zagrizemo  strmo v hrib. Breg nam že kar na začetku ne prizanaša, saj se kruto dviga kvišku. Pot vodi sprva skozi gozd, potem pa zavije na asfaltirano cesto. Oznake niso preveč natančne, tako da si ne upamo iskati bližnjic. Opoldanska vročina neusmiljeno pripeka, zmanjkuje vode. Pri neki hiši nameravamo zaprositi za vodo, pa pred njo poseda nekaj čudnih moških. V hiši je očitno nekakšna komuna za odvisnike, zato le pozdravimo in gremo naprej.  Naš prvi cilj je svetišče sv. Antona Padovanskega na gori Monte Paolo. Do samostana je le 5,5 km razdalje od Dovadole.

Na tem mestu, v gorskem samostanu Monte Paolo, je sv. Anton Padovanski preživel več mesecev v molitvi in meditaciji in tu se je pričela njegova pridigarska pot. Sv. Anton Padovanski (1195 – 1231) je bil rojen v Lizboni, umrl pa je v Padovi, od tod tudi njegovo ime Padovanski. Bil je vrstnik sv. Frančiška.  Anton Padovanski je zavetnik za izgubljene stvari, zavetnik zaljubljencev, zakoncev, žensk in otrok, revežev, popotnikov, pekov in rudarjev; priprošnjik za srečen porod, proti neplodnosti, vročici; boleznim živine, brodolomu in proti vojnim stiskam.  Upodabljajo ga z Jezusom v naročju ali z lilijo, oslom, ribami, hostijo in križem. Še danes velja v ljudskem izročilu, da sv. Anton pomaga iskati izgubljene stvari in marsikdo, če izgubi npr. ključe, se na hitro zateče na pomoč k njemu.

Časa za počivanje ni kaj dosti, saj je pred nami še celih 16,5 km hoje, ura pa že krepko preko poldne. Cerkev zapustimo skozi tlakovan drevored, v katerem so na vsaki strani steze postavljeni čudoviti mozaiki s podobami sv. Antona in pokrajine, sestavljeni iz majhnih granitnih kamenčkov. Na nekaterih barvnih mozaikih se zdi, da svetloba kar sije iz njih.

Ta del poti smo opravili le zaradi ogleda svetišča sv. Antona, sicer pa sta to dva kilometra hoje »v nulo«, saj se vračamo nazaj, do odcepa, kjer zavije steza v gozd in na prašni makadam. Kar nekaj časa hodimo po povsem prazni pokrajini, prazni v tem smislu, da ne srečamo  žive duše, ne človeka in ne živali. Pokrajina je  gričevnata, z globokimi grapami in senožetmi, ob poti pa nobenih vasi, niti posameznih kmetij ali hiš. Pot je zložna in prijetna, z ne preveč vzponi in spusti. Nekje ob cesti se ustavimo in malce odložimo nahrbtnike. Lovra premaga utrujenost in utone v krepak polurni spanec. Vsem paše, da počivamo, saj smo utrujeni še od kratke noči, dolge vožnje, nevajeni vročine, teže nahrbtnikov in hoje nasploh. Ko se bomo uhodili, bo hoja lažja. Čez čas se odpravimo dalje.

 Nas pa že malo skrbi, kako bo z vodo, saj nam jo zmanjkuje, še vedno pa ni nobene hiše, pri kateri bi se lahko oskrbeli z vodo. Za povrh se položna pot sedaj spremeni v zelo neprijazno hribovito pot, ki se ves čas strmo dviga, potem strmo spusti, čez čas pa spet dvigne. Nenehno gor in dol, vzpon in padec nazaj, iz ene gozdne grape v drugo, iz kotanje v drugo kotanjo. Ko mislimo, da smo že na vrhu, pot spet zavije navzdol.

5  km pred današnjim ciljem ostanemo povsem brez vode. Podelimo si zadnja jabolka in rahlo obupujemo, kako bomo brez vode zmogli še velik del poti. Sedimo na leseni lesi in nenadoma zaslišimo hrup avtomobilskega motorja. V to čisto divjino,  ko ni nikjer nikogar, se čudežno pripelje od nekod avto z dvema fantoma. Ustavimo ju in eden nam v brezhibni angleščini pojasni, da smo zelo blizu cilja, predvsem pa smo tik zraven kampa, kjer se bomo lahko oskrbeli z vodo. Hvaležno se jima zahvalimo. Fanta odpeljeta dalje, mi pa res tik za ovinkom naletimo na kamp s šotori in tekočo vodo. Kaj točno počnejo ti skavti sredi tega gozda in s čim se ukvarjajo, nam ni čisto jasno.

Pred šotori so razložene ogromne cisterne s kikirikijevim oljem, velike konzerve hrane… Med drevjem so improvizirani tuši, med debli napeljane viseče mreže… Res, kaj naj človek počne nekaj dni v tej divjini? Karkoli že, njihova voda nas odreši, fantje pa so nam na zemljevidu pokažejo, kako daleč imamo še do nocojšnjega prenočišča. Opozorijo nas, da se bo malo pod kampom pot razcepila in tam se moramo odločiti, ali bomo šli proti zavetišču Marzanella ali bližnjemu San Valentino. Nobenega dvoma ni, da k bližnjemu. Po osvežitvi in obnovi vodnih zalog nam gre pot lažje od nog, a matranja vseeno še ni konec. Spet se spustimo nizko v grapo in potem seveda ponovimo vajo v obratno smer – ven iz nje. Globoko v gozdu je še nekaj kampov, ki tolažeče vplivajo na nas. Taborniki bi nas sigurno sprejeli pod svoje šotore, če ne bomo zmogli dalje.

Zadnji km poti vodijo skozi čudovite  iglaste gozdove. Storži na borovcih in macesnih so čarobno lepi, prave umetniške skulpture. Odpiramo in zapiramo za seboj lesene lese. Pred kom le? Včasih nekje od daleč, kot  kak prisluh, zazvončklja oddaljen kravji zvonec, zdi se neresničen, saj v celem dnevu nismo videli ene same krave ali kakšne druge živali.

Pozno zvečer vendarle pridemo do našega prvega zavetišča, do rifugia San Valentino. Vodita ga starejša zakonca, ki govorita le italijansko. V zavetišču smo edini gostje. Sobe so v zgornjem nadstropju, preproste in čiste, kopalnica premore tuš z vročo vodo. Kako prija sprati s sebe celodnevni prah in znoj! Opremo si smrdeča  oblačila.

Za večerjo nam oskrbnik Cesare in njegova žena postrežeta veliko sklede okusne pašte, ki pa je šele predjed. Za glavno jed dobimo sir, mortadelo, ocvrte jajčevce, omlete s fižolom in bokal črnega vina. Vendarle je lepo biti romar. Med večerjo se nam pod mizami smukata dva kužka in milo prosita za grižljaje z mize. Vajena sta prosjačenja in sta pri tem kar uspešna. 

Zraven zavetišča je manjša kapela. Pred spanjem grem za nekaj trenutkov posedet vanjo in se v miru, tišini in spokojnosti zatopim v misli.

Iz naše sobe se vidijo v daljavi luči velikega mesta. Pod nami je Rimini. Težko verjamemo, da smo tako blizu civilizacije, ko pa smo cel dan hodili po povsem odmaknjenih in samotnih krajih.

Pred spanjem preberem v vodniku tisto, kar bi morala že zjutraj, preden smo začeli našo romarsko pot: »Danes vzemi s seboj dovolj hrane in vode za ves dan, kajti hodil boš po samotnih krajih. Zjutraj boš zapustil vas in v naslednji vasi se boš ustavil šele zvečer. Hodil boš po neokrnjeni naravi. To je pravilo za hojo po Apeninih!«

Če mi kdo še kdaj omeni blage toskansko – umbrijske griče, mehko in nežno pokrajino, po kateri popotnik lahkotno hodi – mu populim ušesa. Španski Camino s svojo ravnico je mačji kašelj proti kotanjasti Assisiani!

Vzdolž cele Italije se namreč raztezajo Apenini, gorovje, po katerem je Apeninski polotok dobil svoje ime. Ta gorska veriga, ki ji rečejo tudi hrbtenica Italije, se začne ob Ligurnijskem morju in poteka preko Toskane, Umbrije in se nadaljuje naprej do Kalabrije, od Alp na severu do Sicilije na jugu. Apenini fizično ločijo vzhodno in zahodno obalo  Apeninskega polotoka. Dolgi so 1.500 km, a široki samo 100 km. Zlasti za toskansko – umbrijski – marški del so značilne visoke apneniške planote z globoko vrezanimi soteskami. Prenekateri kraji so prometno težko dostopni, pokrajina pa redko poseljena. Del te pokrajine spoznamo že kar prvi dan našega romanja. Samotni kraji, globoke soteske in grabni, še več je bomo v prihodnjih dneh.

Danes smo prehodili 24 km. Prenočišče z večerjo in zajtrkom nas stane 15 EUR na osebo.

2. dan romanja – ponedeljek, dne 26. 7. 2010 – San Valentino – Premilcuore   

 Zjutraj nas zbudi ropotanje z lonci in vonj po sveže kuhani kavi. V jedilnici je miza že pogrnjena, na romarje pa čakajo kava, čaj, kruh, marmelada, sir in sveže marelice. Vse čutarice in steklenice si napolnimo z vodo. Zadaj za zavetiščem je ogromen kip Kristusa z razprtimi rokami, ki objema nebo nad prostrano dolino. Spominja na kip v Rio de Janeiru.  

Preden se poslovimo, vprašam oskrbnika, če ga lahko fotografiram. Glasno zakliče v notranjost hiše: »Foto, bella…« »Pridi se fotografirat, lepotica,« se podobrika ženi in jo nežno stisne v objem, ko se postavita pred objektiv. Ganjena sem nad tiho povezanostjo, ki se čuti iz vsakega njunega giba in pogleda.  

Že na začetku današnje hoje razvozlamo uganko dvosmernih puščic, ki so sinoči vodile do našega zavetišča. Puščice so bile namreč obrnjene v obe smeri. Dobre četrt ure se moramo vračati nazaj do križišča, od koder smo prejšnji dan prišli, nato pa današnja pot zavije po svoje. Jutro je čudovito, pot prav tako. Nekaj časa hodimo po gozdu, nato po prostrani planoti, med visokimi travami. Na obzorju je le neskončna travnata planjava, nad nami pa modro nebo z rahlimi belimi oblački. Ni vasi, ni hiš, ni ljudi. Sami smo na vsem tem božjem svetu. Pokrajina je podobna Pohorju, kot bi šli od koče na Pesku proti ribniški koči. Kasneje pa me pokrajina spominja na špansko Meseto, tako samotna in neobljudena je.  Na to, da vendarle obstaja tukaj neko življenje, pričajo le table z napisom »zasebna lastnina«, »prehod prepovedan«. Za Italijane je zasebna lastnina nedotakljiv pojem, zato so poti včasih speljane daleč naokrog, mimo velikih ograjenih posestev, ki jih je mogoče le slutiti daleč zadaj za ogradami in barikadami, s katerimi so se obdala.

Če bi to noč prespali v Marzanelli, bi ob poti na Monte del Busci naleteli na najmanjši vulkan v Italiji, visok manj kot en meter. Iz zemlje namreč bruha večni ogenj, plamen, ki ga povzroča menda plinasti ogljikovodik, ki pride v stik z zrakom. Ta mini vulkanček si bo treba ogledati pač kdaj drugič.    

Po nekaj urah hoje se približamo prvim, čeprav redko posejanim kmetijam. Narava je tukaj radodarna. Na vrtovih raste bujna zelenjava, celo artičoke, figova drevesa so polna sadežev, a so še trpki in nezreli. Tu in tam se najde kak zrel sadež. Natrgamo ringloje. Hodimo mimo farme nojev.

Globoko spodaj v dolini vidimo obrise mesta, ki ga okrog in okrog obkrožajo visoki hribi. Te hribe bo treba nekako prečkati. Spust do mesta je strm, kolena trpijo in prsti na nogah nabijajo na gojzarje. Malo pred mestom celo zmanjka poti.  Pred nami je velik udor zemlje, pot je odneslo v dolino. Ob robu udora s težavo prečkamo travnik in jo mahnemo kar počez čez njive. Ker je pot odneslo, zmanjkajo tudi markacije. K sreči je pri bližnji hiši vendarle na dvorišču neka gospa, ki nam pokaže smer, kamor moramo iti.

Okrog enajstih prihodimo v srednjeveško mestece Portico, ki ima še skoraj nedotaknjeno urbano strukturo. Mestece leži na treh različnih ravneh. Izvor mesta (porticum = trg, mesto) kaže, da je nastalo že v rimskem obdobju, prvi zgodovinski dokazi pa kažejo na srednji vek (med 17. in 18. stol., po nekaterih virih pa 14. stol.), ko je bilo mesto utrjeno z gradom, trdnjavo in stolpom. Portico slovi kot majhno mesto, ki blesti v svojem zgodovinskem in umetniškem bogastvu, prelepem okolju in se ponaša z izvrstno kulinariko. Še vedno je ohranjen srednjeveški stolp kot ostanek nekdanjega gradu.

Ustavimo se v prijetnem lokalu na začetku starega mestnega jedra in si privoščimo kavo in prigrizek.  Sezujemo si gojzarje in si na hladnih kamnitih tleh hladimo utrujene bose noge. Kako prija počitek! A skrbijo nas hribi, ki smo jih videli od zgoraj, ker vemo, da bo treba preko njih in zato si opoldne oprtamo nahrbtnike in se napotimo dalje. Oznake nas vodijo naprej skozi ozko uličico, polno cvetočih rož, kamnitih in lesenih klopic. Lončeni cvetlični lončki s pelargonijami so obešeni na zidovih starodavnih hiš, pred vhodi v hiše so lončnice s bujno cvetočimi hortenzijami vseh barv, nekatere vhode romantično obdajajo oboki cvetočih in dišečih vrtnic. Lesena vrata so umetelno izrezljana in okrašena z bakrenimi kljukami in tolkali v obliki levjih in kačjih glav, živalskih tac… 

Ulica se imenuje Via Dante Alighieri, po znamenitem renesančnem italijanskem pesniku  (Firenze 1265 + 1321 Ravenna). Zakaj po Danteju? V mestu Portico stoji med drugim palača Portinari (Palazzo Portinari), ki je bila last družine Portinari, v Dantejevem času pa je bil njen lastnik oče slovite Beatrice Portinari, velike Dantejeve muze in ljubezni. Baje sta se Dante in Beatrice, v kolikor njen lik ni bil morebiti plod Dantejeve domišljije, o čemer se še danes krešejo mnenja med literati in zgodovinarji, srečala in spoznala ravno v Porticu! In menda je Dante ravno v teh krajih napisal prve stihe Božanske komedije.

Na koncu vasi nas preseneti kamnit most Ponte Maesta, zgrajen v 18. stol., ki se v čudovitem elegantnem, a nenavadno strmem loku, pne čez reko Montone. Na drugi strani mostu pot najprej zlagoma in položno sledi toku reke, nato prečkamo še en prav tako lep kamniti most, nakar se začne silovit strm vzpon v hrib. Moj nahrbtnik je pretežak, hrib pa res strm. Sopiham v strmino in čutim, da sem na robu fizičnih moči. S 400 m nm. v., na kateri leži Portico, se dvignemo na 800 m, ampak neusmiljeno naravnost navzgor. Pri nekih ruševinah počivamo in si nabiramo moči za naprej. Pot naj bi se sedaj spustila navzdol in bo (vsaj zame) lažje.

Pozno popolne pridemo v mesto Premilcuore (459 m nm. v.), ki leži ob reki Rabbi in je obdano z goro Gemini (1.200 m) in Guffone (1.198 m). Srednjeveško mesto je vklesano v pečino, njegov zavetnik je sv. Martin.  Po dveh dneh hoje po odročnih krajih smo končno spet v živahnem kraju, ki premore trgovine, lokale in celo turistični urad ter veliko turistov. Na mestnem trgu posedajo za mizami starejši ljudje obeh spolov in strastno kartajo. Množično in javno kartanje je menda značilno za ta osamljena italijanska mesta in glavni družabni dogodek.

Naše zavetišče naj bi bilo 1 km oddaljeno od središča Premilcuoreja in se imenuje Ca Ridolla. Ko sprašujemo ljudi na cesti, kje je ta Ridolla, dobimo vsakič odgovor, da je nekaj malega oddaljena od mesta. Ta 1 km izven kraja Premilcuoreja se razvleče  v nedogled. Razdalje so relativne. Vsak nam pove drugače in ta ubogi kilometer štukamo vsaj trikrat. Na koncu smo res že hudo utrujeni in malce obupani. Bomo sploh našli naše nocojšnje zavetišče?

Na tihem upam, da ostanemo v Premilcuoreju in se zvečer naužijemo še malo živahnosti tega mesta, a vsaj 3 km hoje izven mesta nas prepriča, da ne bo nič z zabavo. Končno pridemo do Agri Ca Ridolle, z bršljanom obraščenega gostišča. Oskrbnica nas popelje do hišice nekaj metrov nižje. Za večerjo je pašta, a zdaj že vemo, da je ta le za uvod in da bo sledil še glavni obrok. Res dobimo po pašti še pečeno meso z žara. Tokrat vino ni vključeno v obrok in ga moramo doplačati 3 EUR za liter.  Večerja z zajtrkom in prenočišče nas stane 20 EUR na osebo. Danes smo prehodili 24 km.

3. dan romanja – torek, dne 27. 7. 2010 – Premilcuore – Corniolo   

 Tretja etapa poti se začne tik zraven naše hišice, v kateri prenočujemo. Šele čez čas se pojavijo markacije, a so drugačne od dosedanjih in nas sprva begajo. Čez četrt ure hoje pridemo do še enega kamnitega mostu, ki se v širokem loku razteza nad reko Rabbo ter prečkamo most. Pot vodi skozi gozd in strmo navzgor. Gor in le gor. Vroče je, znoj nam curkoma lije.  Tri ure in pol grizemo v hrib in v tem času premagamo višinsko razliko 650 m. Na najvišji točki Monte Fratta smo na višini 1.150 m. Zame je ta vzpon zelo težak in si globoko oddahnem, ko se pot na vrhu vendarle malce poravna. Nekaj časa hodimo po široki makadamski stezi, posuti z borovimi storži, Tisoče storžev je na tleh. Rahlo začne škropiti, zato si ogrnemo pelerine. Čez čas neha in se slečemo. In spet oblečemo. Vreme se bo očitno skujalo.

Spet ne srečamo nikogar, nihče nas ne prehiti, ni hiš, ni vasi, le samotna narava. Ugotavljamo, da Assisiana ni pot, na katero bi se odpravil romar sam, razen če si res obupno želi samote in miru.

Po težavni osvojitvi vrha sledi spet dvourni še bolj strmi spust po gozdu navzdol. Z najvišje točke bomo »padli« spet na 600 m nm. v., torej se bomo spustili za 600 m navzdol. Brez pohodnih palic bi tenko piskali. Ko končno pridemo iz gozda, se znajdemo pred hišo. Kar ne moremo verjeti. Stoji tam sredi ničesar in pred hišo je parkiran avto. Nasproti hiše je močvirje z visoko travo in ločjem ter racami, ob zidu pa vodnjak s pitno vodo. Ko jo mahamo mimo, se iz hiše prikažejo tri ženske. Vprašajo nas, če želimo vodo. Zahvalimo se, danes smo preskrbljeni z vodo, saj nam zaradi dežja ni vroče. Nakar nas vprašajo, če bi morda pili kavo in nas povabijo v hišo. Spogledamo se. Kavo pa že, to pa ja, pošteno smo je željni.  Ker se tik za tem še močno ulije, ni vprašanje, ali vstopimo noter ali ne. Ženske nas zasujejo z vprašanji. Od kod smo, kam gremo. Ena od njih je že bila v Ljubljani, pozna Slovenijo. Povedo, da so iz Ravenne, mesta mozaikov, ki se ponaša z najbolj ohranjenimi in najlepšimi bizantinskimi mozaiki na svetu. Lovro zablesti s svojim zemljepisnim znanjem. »Ja, vem, kje je Ravenna. Tam sem že bil, ko smo šli v Mirabilandijo.« Ženske so očarane, da 13-letni mulec tako dobro pozna Italijo. Ženske so nedoločljive starosti, to hišo uporabljajo kot vikend, da se umaknejo iz mesta. Ob slovesu nas objemajo in se prisrčno poslovijo od nas.

Do mesta imamo še dobro uro hoje navzdol in po gozdu. Pozno popoldne pridemo v mestece Corniolo.  Tukaj so za romarje zgradili tik zraven vaškega pokopališča pravo hišo Casa del Pellegrino, ki premore v pritličju dve kopalnici in dobro opremljeno kuhinjo, v zgornjem nadstropju pa spalnico s pogradi. Ključ dobimo pri bližnjem sosedu, vrata zavetišča pa odpiramo  s posebno kodo. Prijazen moški nam razkaže hišo. Ravnokar se je vrnil iz Santiaga de Compostele, kjer se je v nedeljo udeležil velike slovesnosti ob dnevu sv. Jakoba. Tudi mi ga navdušimo s podatkom, da smo vsi že preromali Camino. Moški nam da še nekaj napotkov, nato nas pusti same. Stuširamo se, operemo in obesimo perilo. Malo pred 17.00 uro priteče moški v naše zavetišče in nas povabi k maši v bližnji cerkvi sv. Petra. Vsi se odpravimo k maši, po maši pa nam ta možakar razkaže cerkev, ki je znana po keramičnem reliefu Giovannija della Robbia na glavnem oltarju, ki izvira iz l. 1.530. 

Po večerji gremo na kratek sprehod po mestecu. Ogledujemo si zemljevid mesta in okoliških hribov. Jutri nas čaka grozen vzpon do prelaza na višini 1.500 m, mi pa smo danes na višini malo čez 400 m nm. v.  Ne vem, kdo je prvi omenil možnost, da bi se do prelaza peljali z avtobusom…

Pred spanjem zavijemo v pizzerijo, katere reklama nas je spremljala dobršen del današnje hoje. Ko posedemo za mizo, pristopi lastnik ter me vpraša, če sem Staša Lepej. »Kako veste?« se začudim. Skrivnostno se smeji, nato pa pokaže na seznam, izobešen na steno, na katerem je moje ime. Staša in šest romarjev, je pisalo na njem. Lastnik pizzerije pove, da organizatorji Assisiane sledijo naši poti, ker sem se pred odhodom prijavila  preko interneta. Za vsako posamezno etapo poti vedo, kje smo. »Tebe pa res pozna ves svet,« komentirajo ostali romarji. Še dolgo se smejimo na ta račun. Veliki brat nas opazuje.

V pizzeriji je še nekaj domačinov in turistov in z njimi se pogovarjamo o naši poti in o naših drugih poteh, predvsem o Caminu. Neverjetno se jim zdi, da pešačimo. Gostilničar nam poleg pijače postreže z ocvrtim pecivom, nato pa na našo mizo posadi velik steklen lonec, do vrha napolnjen z rumeno tekočino, v kateri plavajo beli koščki nečesa ter koščki limone. Predvidevamo, da je sir v olivnem olju ali kaj podobnega. Gostilničar ponudi vsakemu na krožniku belo kocko. Okus nas preseneti, saj ni sir, temveč prava kocka sladkorja, namočena v žganje s tako visoko koncentracijo alkohola, da se sladkor ne raztopi. To je njihova specialiteta.

Odločitev za jutri je padla. Del poti se peljemo z avtobusom. Danes smo prehodili 22 km. Za prenočišče smo plačali vsak po 5 EUR prostovoljnega prispevka. V evidenčni knjigi opazimo, da so letos po tej poti že romale tri Slovenke z Gorenjske.

4. dan romanja – sreda, dne 28. 7. 2010 – Corniolo – Camaldoli   

 Vstajamo ob 6.00 uri, pripravimo zajtrk, počistimo zavetišče in se ob 8.25 uri z malce slabe vesti in občutkom, da goljufamo, vkrcamo na avtobus, ki nas popelje do prelaza Passo dela Calla na 1.296 m nm.v. Po ovinkasti strmi makadamski gorski cesti se vozimo več kot pol ure. 1 EUR, kolikor je stala vozovnica na osebo, je naša najboljša naložba v zadnjih dneh in vredna svojega denarja! Pogled iz avtobusa na strme romarske steze, ki so vsake toliko časa prečkale cesto, nas prepriča, da ravnamo pravilno. Današnja tura naj bi bila dolga 24 km, vendar je vključevala 1.000 m višinske razlike. Ko sestopimo iz avtobusa, se znajdemo na velikem križišču. Obcestna oznaka kaže, da se tukaj konča pokrajina Emilija Romanja in začne Toskana in da prehajamo iz kraja Forli v Arezzo. Planinske oznake pa pravijo, da naj bi bili že čez pol ure v dolini. Pa kaj še!

Nahrbtnike si oprtamo na ramena ob 9.30 uri in začnemo hoditi. Začetek poti je prekrasen, vodi skoraj po ravnem in po široki gozdni in senčnati stezi, med mogočnimi bukovimi drevesi. Višinski zrak je svež, vreme sončno in idealno za hojo. Smo v narodnem parku Gozd Casentinesi (Foresti Casentinesi), območju enega najbolj divjih pragozdov v Italiji,  v katerem so vsake toliko časa opozorilne table, da je prehod prepovedan. Prepovedan pa je zato, ker hodimo po gorskem grebenu, nekaj korakov izven poti so že strme in nevarne prepadne stene. Občasno zavije steza iz gozda na greben in pod nami se odpro široki razgledi po vsej pokrajini in lahko se prepričamo, da res hodimo tik nad previsi. Spodaj pod nami se blešči jezero, razgled pa naj bi segal vse do Jadranskega morja.

Za spremembo od prejšnjih dni srečamo celo nekaj pohodnikov. Opoldne pridemo do kapelice z Marijinim kipom, nad njo pa se ena steza dvigne v hrib, druga pa zavije naravnost v gozd. Po kratkem vzponu se znajdemo na 1.520 m visoki najvišji točki Poggio Scali, od koder je res prekrasen razgled. Široka razgledna travnata planota kar kliče k počitku, telesnemu in duhovnemu.

Zleknemo se po travi in se martinčkamo na toplem soncu. Takšni trenutki, počitek v naravi, tišini in spokojnosti, ko se nikamor ne mudi in se prepustiš počitku in svojim mislim, meditaciji in molitvi, so najlepše na romanju.

Iz nahrbtnika privlečem življenjepis sv. Frančiška Asiškega in ga na glas prebiram. Naši vrli romarji med prebiranjem duhovne literature spokojno in trdno zaspijo ter moje besede pospremijo celo z rahlim smrčanjem!

Moj romarski prijatelj Vinko je nekoč hudomušno razlagal: »Pri maši sem se globoko in zavzeto zatopil vase in v molitev, prežel me je tako globok mir in sproščenost – do smrčanja.« Nekako tako je bilo na vrhu Poggio Scali. 

Po krajšem počitku se odpravimo dalje. Pot je še kar naprej zelo lepa, še vedno med bukvami in v senci, ni pa preveč dobro označena. Na napisnih tablah so sicer neke oznake in številke poti, verjetno so to planinske poti in niso iste, kot so v vodniku Assisiane. Če smo prej še srečali kakšnega popotnika, ni seveda nikogar več, ko je treba povprašati za pot. Spet se prepustimo instinktu in upamo, da ne bomo preveč zašli s poti.

Lovro ima krizo in se sprašuje, čemu je na tem romanju. Precej sitnari, ampak to je njegova dolžnost, saj je otrok. Ne vidi motiva, da bi nadaljeval pot. Kar naprej razmišlja, da smo blizu velikih mest, kjer so železniške postaje in bi lahko šel domov z vlakom.  Seveda, preblizu doma smo, oddaljeni le nekaj ur vožnje in izhod v sili je preblizu. Lovru rečem, da so njegovi nekam odpotovali (saj bodo res), vsi drugi pa so na dopustu in nihče ne more priti ponj. Vdano caplja ob nas, skrbi me, če bo obupal, rada bi, da bi se imel lepo in dobro in da bi mu to romanje ostalo v lepem spominu, tako kot mu je Camino Portugues. A tudi sama imam že vse dni majhne krizice. Pot se mi zdi naporna, preveč vzponov je in višinskih razlik, rukzak imam pretežak in gojzarji me nekam tiščijo, čeprav so uhojeni. 

V dolino prispemo okrog 15.00 ure, po izjemno strmem spustu po gozdu in se sesedemo na tla zraven nekega obzidja, kasneje ugotovimo, da je to samostan. Do današnjega zavetišča imamo vsaj še nekaj km, a smo tako izčrpani, da brez počitka ne zmoremo dalje. Kako bi šele bili, če se ne bi prvi del poti peljali z avtobusom?

Za obzidjem pomalicamo.  Obdaja nas tišina in samota. Marjana je še premalo utrujena in gre malo raziskovat okolico. Vrne se vsa nasmejana. »Da ne boste mislili, da smo in the middle in knowhere, sredi ničesar! Smo v središču dogajanja, tam naprej, nekaj metrov dalje, je lajf!«  In res je na koncu obzidja civilizacija, vhod v samostan, v galerijo, trgovino, lekarno, polno parkirišče avtomobilov, široka asfaltirana cesta… Mi pa smo mislili, da smo sami na svetu, haha.

Samostan Camaldoli Hermitage je prastaro samostansko naselje, ki stoji sredi tisočletnih gozdov, ki smo jih pravkar prehodili s samostanom Sacro Eremi. Ustanovil ga je  l. 1.024 ali 1.025 benediktinski menih Romuald. Njegov simbol sta dva goloba, ki pijeta iz istega keliha, kar simbolično ponazarja različnost, ki se hrani iz enega Boga. Ta samostan deluje kot most med vzhodno in zahodno samostansko tradicijo in predstavlja dialog med judovstvom in islamom, med hinduizmom, budizmom ter krščanstvom, med moškimi in ženskami, ki ne pripadajo nobeni veri, temveč se iščejo v svoji notranjosti. Septembra 1.993 je samostan obiskal papež Janez Pavel II. V samostanski galeriji so fotografije njegovega obiska.  Ogledamo si staro samostansko lekarno in nakupimo nekaj razglednic.

Od samostana do središča mesta Camaldoni je še 2 – 3 km hoje. V mesto prispemo ob 17.00 uri, ko ravno zapirajo turistični urad. Uradnica govori slabo angleško in ne zna pojasniti, kje naj bi bilo v tem kraju zavetišče za romarje. Na hitro nas odpravi in zapre urad. Osrednji del mesteca sestavlja prav tako samostan z veliko antično lekarno in laboratorijem, v katerem so razstavljeni alkimistični predmeti, človeški okostnjak in nagačen krokodil, za katerega pa Lovro oceni, da je iz lesa.

Naše zavetišče se nahaja še dva kilometra izven mesta. Hodimo mimo številnih lokalčkov in pizzerij ter manjših trgovinic. Na koncu mesta zavije cesta v hrib (kam pa drugam), saj je za posladek na koncu dneva pač treba še malo trpeti. Zavetišče se imenuje Camaldoli refuge. Po telefonu se zmenimo z neko gospo, ki za spremembo govori angleško, kako lahko vstopimo v zavetišče in si postrežemo z vsem, kar je tam na razpolago, oskrbnik pa pride kasneje. Vrata zavetišča se spet odpirajo na kodo in se res odpro, ko odtipkamo pravilno kombinacijo. V veliki kamniti večstanovanjski hiši z velikim dvoriščem, lesenimi klopmi na njem in tibetanskimi  molilnimi zastavicami, ki plapolajo na vrvicah, nas čaka bogato založena kuhinja, v kateri je hrane, kolikor si jo srce poželi.

V mestu si ogledamo izhodišče in markacije naše poti za naslednji dan in kupimo kruh. Ko se vrnemo v zavetišče, je tam že hospitalero Giordano in pripravlja večerjo. Večerni obrok sestavljata dve vrsti pašte, ena s paradižnikom, druga s pinjolami ter ogromna skleda solate s paradižnikom, zeleno solato, kumarami, paprikami, čebulo in vsem, kar pač zraste na vrtu ter tunino. Zraven postreže črno vino, na koncu pa doda za posladek ohlajeno lubenico. Večerja je neverjetno okusna, sploh solata presega vse superlative.

Po večerji ženske pomijemo posodo in pospravimo kuhinjo, čeprav nam Giordano brani, češ da bo to opravil sam. Razloži nam, da oskrbuje zavetišča za romarje na vsem območju Assisija, da se vozi od enega do drugega, jih zalaga s hrano in nasploh skrbi za romarje. Letno hodi po poteh sv. Frančiška 200 – 300 romarjev, a se njihovo število povečuje. Pot deluje uradno šele tri leta. Mi smo letos spisani kot romarji s številkami od 78 do 84.

Giordano nam razloži pomen črte T – tau, ki pomeni tudi timbro (žig). Frančišek Asiški je baje rekel: »Jaz sem vedno zadnji in črta T je zadnja v grški abecedi, zato je ta črka moj simbol.«

Tau je 19. črka grške abecede. Frančiškani pogosto nosijo tau namesto križa in kot znak pripadnosti krščanstvu. Črka tau predstavlja znamenje križa. Ob različnih oblik križa je namreč sv. Frančišek najbolj cenil prav znamenje tau, lastnoročno ga je risal na pisma, postal je njegov pečat in simbol. Znamenje tau pomeni: »Jaz sem bližnjemu naklonjen, pripravljen sem sprejeti drugega z vsemi njegovimi napakami in slabostmi. Kdor nosi tau, lahko živi tudi s šibkimi brati, z ljudmi, ki so potrebni njegove pomoči, katere mu ne morejo poplačati.«

Prenočišče z večerjo in zajtrkom v tem zavetišču nas stane 15 EUR na osebo. Spimo v sobi s šestimi pogradi. Lovro pravi, da se slabo počuti in ne je večerje. Oči ima res čudno motne, zato ga pustimo, da gre počivat.

5. dan romanja – četrtek, dne 29. 7. 2010 – Camaldoli – Biforco    

 Vstajamo ob 6.00 uri. Lovro pravi, da ponoči ni spal, ker mu je bilo slabo, da mu je še vedno in da bo bruhal. Skoči z zgornjega pograda in steče ven ter res bruha samo slino. Leže nazaj v posteljo in toži, da ga boli trebuh in da mu je slabo. Kaj zdaj?

Dogovorimo se, da Lovro ostane še nekaj časa v postelji, tudi jaz ostanem z njim, nato pa naju Giordano pelje z avtom v bližnje mesto Badia Prataglia, kjer bova počakala ostale romarje. Če se Lovru zdravstveno stanje ne bo izboljšalo, naju bo zapeljal do današnje končne postaje, do Biforca.

»Grozno mi je hudo in srce se mi trga, ker ne morem z vami sopihati v tisti hrib,« se s krvavečim srcem (in figo v žepu, haha) poslavljam od soromarjev. Še prej sem vprašala ostale, če bi želel kdo drug ostati v Lovrovem spremstvu in si spočiti, a mi kot teti galantno prepustijo to dolžnost. 

Malo po osmi se Lovru zdi, da se počuti malo bolje. Giordano je medtem počistil zavetišče. Stlačimo se v njegov mali fiat, ki je že tako do vrha poln razne krame. Vožnja po ovinkasti hribovski cesti spet vzdraži Lovrov želodec, da moramo avto ustaviti za bruhanje. Giordano odločno odkloni plačilo za vožnjo. Odloži naju v turističnem mestu Badia Prataglia, od koder naj bi bilo do današnjega cilja le 10 km hoje bolj ali manj po ravnem, tako kaže zemljevid.

Badia Prataglia je staro mesto sredi narodnega parka Casentinesi, obdano z gozdovi. Dante ga omenja kot mesto, ki leži med dolinama rek Tibere in Arno. Osrednji del mesta tvori skupina hiš, ki se imenujejo Castelletti, vsaka hiša ima svoje ime, kot npr. Hiša vetrov, Hiša medvedov…, ki obkrožajo starodaven samostan.  Mesto je znano po tradiciji izdelovanja ročnih del iz slame in iz lesa. Prebivalci Badie znajo narediti vse iz lesa, od pohištva do lesene sklede, saj živijo sredi prostranih gozdov bukve, hrasta, jelke, kostanja, javorja in lip. Pravijo, da pomeni odkrivanje in raziskovanje Badie spoznavati zgodbe dreves in gozdov, ki jih »pišejo« predvsem moški – gozdarji, tesarji, drvarji, lovci… Ljudje govorijo tukaj svoje posebno narečje, ki je mešanica med toskanskim in romanskim. V mestu je gozdarski muzej z arboretumom, poimenovan po Karlu Simonu (Carlo Siemoni), velikem vojvodi Toskane,  v katerem je velika zbirka domačin in tujerodnih dreves. Turisti obiskujejo te kraje zaradi tišine in miru ter uživajo v pohodništvu in neokrnjeni naravi.

Z Lovrom greva v kavarno na kavo in čaj. Jesti še vedno ne more. Zlekne se na klop sredi mesta, se zavije v spalno vrečo in skuša zaspati. Pokrijem ga z bundo, saj je današnji dan hladen in se menda obeta sprememba vremena. Ostali romarji pripešačijo v Badio točno po urniku – 3,5 ure hoje. Pravijo, da pot sploh ni bila preveč naporna. Lovro oceni, da se počuti bolje in da bo štiri ure hoje zmogel.

Malo čez poldne se odpravimo dalje. Že kmalu, ko pridemo iz mesta, se prične mračiti in padejo prve dežne kaplje. Nebo se zagrne s težkimi oblaki, med katerimi začnejo švigati bliski. Hodimo po gozdu, vedno bolj uliva. Nekaj časa si domišljamo in upamo, da nevihta mine in vedrimo pod drevjem, potem pa si dokončno priznamo, da nič ne kaže, da bi prenehalo deževati in nadaljujemo pot.  Še huje – razbesni se prava nevihta z grmenjem, treskanjem in silovitim nalivom. Drevje se upogiba pod sunki vetra in strah nas je, da bi nas zajel vihar in da bi se drevesa pričela podirati. Vdano hodimo med visoko mokro praprotjo in grmovjem, pot postaja vedno bolj blatna in spolzka, paziti je treba na vsak korak. Smo sredi popolne divjine, v gostem gozdu. Ob poti se občasno pojavijo table z italijanskimi napisi, da je prehod prepovedan, da je nevarno, da je območje gozdnih del in še nekaj, česar ne razumemo. Skratka – nevarno. Gozdna steza gre še kar precej časa navzgor, potem se prevesi v strm spolzek spust.

Nevihta se malo unese, nebo se zjasni in po treh urah hoje se približamo vasici Frassineta. Na začetku vasi je majhna kapela z zvonom in Lovro pozvoni z zvončkom. Kasneje nekje preberem, da ta zvon oznanja nevarnost in nesrečo in da se ne brez razloga zvoniti. Je že, kar je… Do cilja imamo po zemljevidu slabo uro hoje, po usmerjevalnih tablah pa dve uri. Utrujeni smo, Lovro pa še bolan. Jure in Stane, ki hodita prva, skoraj pohodita spečega divjega prašiča, ki spi sredi steze. Ko ju zasliši, jezno odhlača v goščavo.  

Iz Asiškega molitvenika: “Frančišek je po več dni, celo po več tednov, ostajal v tišini sredi gozda. Njegovo srce je bilo odprto za stvari v naravi. Težava, da bi molili kot Frančišek, je danes predvsem v pomanjkanju časa. Živimo v dobi živčnosti, ki človeka zaradi neštetih ponudb in možnosti drži v stanju pozunanjenosti, raztresenosti, zavzetosti za kopico stvari. Stalni izzivi TV programov, ropot avtomobilov, glasba in drugi glasovi napolnjujejo človeka, da se le s težavo umiri in ustvari v sebi in okrog sebe tihoto – molk. Današnji človek ne zna izkoristiti trenutkov, ko mora čakati. Po navadi postane živčen, nestrpen, ker se ne zna ukvarjati sam s seboj, se poglobiti v svojo notranjost. V času, ko je aktivizem postal bolezen skoraj večine ljudi, ko so ure in sekunde dneva skomercializirane, se težko odločamo za trenutke nedelavnosti, za trenutke spokojnosti, miru in počitka. Pa vendar je treba zbrati pogum in se umiriti, kajti le to je pot do molitve. Današnji človek molka preprosto ne vzdrži.”

In spet hodimo dalje, zdaj predvsem navzdol, dokler ne pridemo do vasi Rimbocchi, v kateri živi le 60 prebivalcev. A do današnjega cilja je še dobra dva kilometra. Sprva hodimo po asfaltni cesti. Ob poti prvič zagledamo leseno tablo z napisom La Verna, a gremo mimo nje in naprej v hrib. Nenadoma se divje ulije. Ne, da dežuje,  ampak se odprejo nebeške zapornice! Na nas se zlivajo škafi vode, ki nas premočijo do kože. Pelerine ne pomagajo dosti. Voda dere čez cesto, cesta postane potok z deročo vodo, ki se zliva čez gojzarje. Pravi obup! Na robu moči in potrpljenja smo. Danes sv. Frančišek ni usmiljen z nami. Še nikoli v življenju nisem bila tako mokra.

Vas  Biforco šteje le nekaj kamnitih hiš, ki se gnetejo okrog cerkve na trgu. Med hišami vodijo strme kamnite stopnice. Zaradi dežja je vas izumrla, zunaj ni nikogar.  Privatno zavetišče za romarje je zraven vaške trgovine in gostilne. Gospa, ki nam odpre, je zadirčna.  Nezaupljivo premeri s pogledom naše mokre in blatne pojave in nas nadere, da moramo paziti, da česa ne umažemo, ker ni njeno. Takšne neprijaznosti si pa res nismo zaslužili. Za povrh ugotovimo, da v tej vasi ni lokala, kjer bi lahko jedli,  čeprav vodnik obljublja pizzerijo. V trgovini, ki je obenem gostilna, nakupimo sestavine za pašto. Za uporabo majhne in zanikrne kuhinje, ki skoraj ne premore posod za kuhanje in le skromen jedilni pribor, dodatno doplačamo 5 EUR, samo spanje pa nas stane 8 EUR na osebo.

Sobe so opremljene starinsko, na posteljah so še bolj stari modroci, v katere se kar ugrezneš.  V povsem mokre gojzarje si natlačimo časopisni papir, ki naj bi vpil del mokrote. Nocoj ne sušimo le premočenih cunj, temveč po omarah razobesimo povsem premočene zemljevide, papirje in bankovce.

Midva z Lovrom sva danes prehodila 10 km, ostali pa 20 km, ampak dvomim, da ti podatki res držijo, rekla bi, da so razdalje bistveno daljše.

6. dan romanja – petek, dne 30. 7. 2010 – Biforco – La Verna – Caprese   

 Ob 7.30 zajtrkujemo, žigosamo credenciale, obujemo mokre gojzarje (kar sploh ni tako grozljivo, kot se morda sliši) in brez kave (to pa je grozljivo!) odrinemo na pot. Spustimo se do Rimbocchija, kjer smo že včeraj videli oznake za La Verno. Čaka nas tri ure hoje. Jutro je jasno in toplo. Z asfaltne ceste zavijemo v gosto in mokro grmovje. Prečkati moramo suh hudournik Corsalone. Suh je morda v kakšnem drugem času, po včerajšnjem nalivu pa je res pravi hudournik, poln deroče blatne vode, preko katerega ni brvi in ne mostička. Prečkamo ga tako, da prestopamo spolzke kamne in upamo, da nihče ne bo čofnil v vodo. Vsem uspe priti čez.

Na drugi strani je seveda klanec.  Debelo uro in še malo premagujemo strmino, nato pa se pot malce poravna. Hodimo po prelepi naravi, med hrastovimi in bukovimi gozdovi, ki v višjih legah preidejo v smrekove in borove gozdove. Na travniku se prosto pase čreda konj. Hodimo med visokimi dišečimi travami, spet ne srečamo nikogar, samo mi smo, nas šest slovenskih romarjev, samih v času in prostoru. Zadnji del poti poteka po temnem gozdu, po katerem so razsute ogromne skale, obrasle z zelenim mahom in lišaji. Ko pridemo iz gozda, zagledamo nad seboj 40 m mogočne visoke pečine svetišča La Verne.

La Verna,  sveti kraj Frančiškovega trpljenja, skalovje strahu in zrenja, skušnjav, bojevanja z njimi, molitev, prošenj in postenja. La Verna je Frančiškova sveta gora, 1.128 m visoka gora na gori, oddaljena 120 km od Assisija. Frančišku je La Verno podaril grof Orlando Catani iz Chiusija in na tej samotni gori se je Frančišek večkrat zatekal k molitvam in se postil. V kamniti votlini v vdolbini skale pod sedanjo cerkvijo je na golem kamnu postelja sv. Frančiška, kjer je v tišini najraje molil.

Ko se je nekoč Frančišek približeval vznožju gore La Verne, se je ustavil pod mogočnim hrastom, da bi se odpočil. Nenadoma so začele od vsepovsod preletavati ptice v nenavadno velikem številu, prhutale so okrog njega in mu pele. Ptice so ga obkroževale, preletavale in posedale po njegovih ramenih, po rokah, mu sedle ob noge, Frančišek pa se je sporazumeval z njimi. Frančišek se je želel povsem poistovetiti s Kristusom in mu postati čim bolj podoben. Dne 24. 9. 1224 je med globoko ekstazo na La Verni doživel in prejel Kristusove rane – stigme, kar naj bi bila prva zanesljivo izpričana stigmatizacija. Vrh La Verne je lahko samo postaja na romanju, lahko pa postane mnogo več – postaja na poti življenja. 

Tišine in miru je naenkrat konec. Znajdemo se sredi turističnega vrveža, množice ljudi, ki vstopajo v cerkev in izstopajo iz nje, kričečih turističnih vodnikov, ki mahajo z zastavicami in razlagajo freske, kipe in druge znamenitosti, med njimi so menihi v rjavih dolgih kutah s kapucami in vrvico okrog pasu ter obuti v sandale, dosti je mladih menihov. Posedajo pod križem na gori La Verni in prebirajo molitvenik. Cerkev obnavljajo. Ko vstopim vanjo, se pravkar zaključi maša, a organist vsaj še četrt ure presunljivo igra na orgle. Glas orgel božansko odmeva v notranjosti cerkve in presunljivo prodira v vse pore uma in čutnosti.

Ogledamo si znamenitosti in svete kraje svetišča La Verne – baziliko in cerkvico sv. Marije Angelske – Chiesino,   v katerih so čudoviti oltarji in umetnine iz terakote, pečene gline, obarvane z belo in modro glazuro, ki jih je izdelal umetnik Andrea della  Robbia. Od cerkve do kapele svetih ran vodi 80 m dolg pokrit hodnik, ki se imenuje hodnik Frančiškovih ran, ki so si ga zgradili menihi, da bi se na vsakodnevni poti od kapele do cerkve izognili dežju in snegu. Na stropu hodnika so freske, ki prikazujejo Frančiškovo življenje. Spodaj pod skalami je  Frančiškova votlina z njegovo posteljo. 

Z vrha La Verne se razprostira pogled na okoliško pokrajino.  Preko gore La Verne vodi poleg poti sv. Frančiška tudi romarska pot Francigena.   Pri velikem lesenem križu preberemo Frančiškovo Sončno pesem. 

Frančišek Asiški je spesnil Sončno pesem, ko je slutil, da se bliža konec njegovega zemeljskega življenja in je bil že skoraj popolnoma slep. Ta pesem je nastala v l. 1224 ali 1225 in je vsebina in odmev Frančiškovega življenja. Je hvalnica stvarstva, s katero se zahvaljuje Bogu za naravo in celotno vesolje. Sončna pesem ali Hvalnica Stvarstva je biser svetovne religiozne poezije vse časov, človeštvu naj bi pomagala do bratovskega odnosa do stvarstva in zemlje.  Frančišek je izkazoval neskončno ljubezen celotnemu stvarstvu in kazal spoštovanje do vsakega kamna, rastline in živali, ki jih je srečal. Sončna pesem je hvalnica soncu, luni in zvezdam, vetru, vodi, ognju, zemlji, miru, smrti.

Na La Verni kupimo nekaj spominkov in razglednic, vsi nesemo domov črko tau (kot broško, obesek na verižici, ključu, na rožnem vencu ali kje drugje). Lovro je že čisto dober, nič več ga ne boli trebuh, sedaj ga grabi lakota, a nimamo kje kupiti hrane.

Danes imamo še nekaj logističnih težav. Lahko bi prespali na La Verni, a ker je pred nami še skoraj cel dan, prenočišče tukaj pa drago, bi šli rajši naprej. V recepciji vprašamo za pot in dobimo informacijo, da vozi avtobus  od vznožja La Verne do Caprese, to je do naše današnje končne postaje. Odločimo se za avtobus in stečemo proti Chiusi della Verna, kjer naj bi bila avtobusna postaja. A na križišču zavijemo v napačno smer in čakamo, čakamo, nakar ugotovimo, da avtobusa očitno ne bo in gremo v gostilno na kavo. Tam izvemo, da imamo do Chiusija pol ure  hoje, od tam pa bomo že nekako prišli dalje. Po glavni cesti se odpravimo peš proti Chiusiju.

Chiusi della Verna je turistični kraj ob vznožju La Verne, ki se je razvil predvsem zaradi verskega turizma.  Mesto je znano po sporu z bližnjo vasjo Caprese Michelangelo, ki velja uradno za rojstni kraj Michelangela Buonarottija, neki zgodovinski viri pa pravijo, da je bil Michelangelo rojen v mestecu Chiusi della Verna.

Kmalu ugotovimo, da avtobusa do Caprese ni, tudi drugih povezav ne. Do tja je najmanj 12 km hoje, tri ure hoje po cesti torej. Spet se pripravlja k dežju, nebo se temni, grmi in pade že nekaj dežnih kapelj. Del romarske ekipe se upre, da ne gre dalje peš in po dežju, drugi del je pasiven in vdan v usodo. Jaz bi šla dalje peš, čeprav me bolijo noge in tiščijo gojzarji. Lovro k sreči ne teži in je presenetljivo živahen. Vzdušje med nami je malce napeto. Končno izglasujemo taksi, ki nas za 70 EUR pelje v 15 km oddaljen Caprese. Ko se kar dolgo vozimo, si priznamo, da bi bilo tale del poti kar težko prehoditi in da odločitev za taksi ni bila ravno napačna.

Taksi nas odloži pred zasebnim zavetiščem v vasi Caprese Michelangelo. Oskrbnico Adrio pokličemo po telefonu. Zavetišče je odprto, v njem je že romar Mark, ki prav tako roma po Assisiani.  Gospa Adria se čez čas pripelje in je do nas skrajno osorna in zadirčna. Ko povemo, od kod smo, zavije z očmi in zaviha nos: »Ah, od vas Slovencev ni nobenega denarja!« Ko vpisuje v knjigo naše osebne podatke, napiše namesto  mojega imena v knjigo Osebna izkaznica. Prasnemo v smeh.  Tujci nimajo osnovnih pojmov o tujih jezikih, tale oskrbnica pa je že videti precej trdobučna. Zavetišče ima večje število sob, zasedena je le ena. Adria nam odkaže sobe in nam prepove uporabo kuhinje. Spanje  v tem zavetišču stane 8 EUR na osebo. Ko Adria odide, se mi po svoje razporedimo v sobah.  Zvečer se sprehodimo do mesta.

Caprese Michelangelo je majhen kraj s približno 200 prebivalci, obdan s kostanjevimi gozdovi in vinogradi. V tem kraju se je dne 6. 3. 1475 rodil Michelangelo Buonarotti, italijanski renesančni kipar, arhitekt, slikar in pesnik in eden najpomembnejših italijanskih umetnikov. Najbolj znan je njegov kip Davida v Firencah in kip Pieta v Vatikanu, poslikal je strop Sikstinske kapele ter bil arhitekt  kupole bazilike sv. Petra v Rimu. Ker se je njegova družina kmalu po rojstvu Michelangela preselila v Firenze, se je za nekaj časa kar pozabilo, kje je bil dejansko rojen. Ko so v arhivih družine Buonarotti našlo dokumente, ki so dokazovali, da je bil Michelangelo rojen v kraju Caprese, so v tem kraju obnovili njegovo rojstno hišo in uredili manjši muzej. Michelangelo je umrl dne 18. 2. 1564 v Rimu, v starosti 88 let.

Od našega zavetišča do Michelangelove rojstne hiše je tri kilometre hoje. Rojstna hiša stoji na vrhu hriba (je mogoče pričakovati kaj drugega), do katerega vodi skozi lep park in med kamnitimi hišami strma tlakovana potka. Tja pridemo ravno bo 19.00 uri, ko muzej zapirajo. Čuvaj nam dovoli, da hišo in muzej fotografiramo od zunaj, za ogled notranjosti pa smo žal prepozni. Sredi vasi stoji spomenik slavnemu umetniku, po katerem je mestece dobilo svoje ime.

Nazaj grede se ustavimo na pivu v vaški gostilni, a se ne zadržimo prav dolgo. Jutri nas čaka dolga hoja, vreme pa naj bi se izboljšalo.  

7. dan romanja – sobota, dne 31. 7. 2010 – Caprese – Sansepolcro

Pred nami je dan, ki je zame, kar se pokrajine in hoje nasploh tiče, najlepši. Ob 7.30 uri zapustimo naše zavetišče, ključ pustimo po navodilih na okenski polici. Vračamo se preko cele vasi, mimo lokalov, ki so še zaprti, do Michelangelovega spomenika, nato pa se pot obrne navzdol po cesti. Nekaj časa hodimo po asfaltu, ob nekih hišah rabutamo sladke mirabele.

Lovro izračuna povprečno starost romarjev, menda je točno 49,83 let. Danes je boljše volje, kriza je minila, dobil je motiv za hojo. Njegov motiv je, da se domov vračamo z vlakom. Lovro je že od ranega otroštva zaljubljen v vlake. Z dedom sta, ko je komaj shodil in vse do Lovrovega vstopa v osnovno šolo, hodila vsak dan na železniško postajo v Zagorje in opazovala vlake. Pozna vse vrste vlakov in ve vse o njih, o širini tirov,  že od zdavnaj zna našteti vse železniške postaje od Ljubljane do Dobove, do Maribora, Kopra in Jesenic, celo vozne rede obvlada. Obljubim mu, da odpovem kombi, ki naj bi prišel po nas v Assisi. Ta obljuba ga strašno razveseli in vse naslednje dni smo deležni navdušenih predavanj in poučevanj o vlakih. Marjana se močno čudi, česa vse Lovro ne ve o vlakih. »Dočakati sem morala  63 let in  romati v Assisi, da sem vse to izvedela,« je očarana. Lovro dobesedno oživi, hodi od enega do drugega romarja in se resno pogovarja o vsem mogočem, predvsem pa o vlakih, pa o potovanjih, pozna vse države na svetu in njihova glavna mesta, s starši in z menoj je prepotoval že vso Evropo. S svojo energijo dvigne voljo in razpoloženje vseh romarjev, s svojo vedrino bodri in drži pokonci vso ekipo in kljub žuljem hodi kot navit, jaz pa si globoko oddahnem. Teh nekaj dni bomo zdaj že zdržali.

Danes hodimo presenetljivo dobro. Narava je umita od dežja, nebo jasno in čisto, pokrajina res lepa, končno bolj položna, odprta in prostrana. Kraji so še vedno samotni, še vedno ne srečamo nikogar, še vedno ni vasi. In kave tudi ne. Hodimo že sedmi dan in v tem času nismo srečali nobenega romarja, ljudi pa le v krajih, kjer prenočujemo. Pot je dobro označena, skoraj ne moreš zgrešiti, a vendarle bi bilo samemu težko romati po teh samotnih krajih. Današnja hoja je prava psihoterapija, vsi romarji si nekako odpremo duše in se pogovarjamo o zelo osebnih zadevah. Odkriti, iskreni, izčrpni in čutni pogovori, izpovedi in tolažba blagodejno vplivajo na vzdušje med romarji. Mogoče na vse vpliva blaga in nežna pokrajina, ki je danes podobna nam nadvse ljubemu španskemu Caminu.

Mimo akumulacijskega jezera se spuščamo do velike reke in široke ceste. Tam bo gotovo kak lokal kavo. Ja, pajade. Pridemo do asfaltirane ceste, prečkamo most, na nobeni strani mostu ni ničesar, le dolga ravna cesta, brez ene same stavbe na obzorju. Po »gostoti« prometa (v pol ure pripelje mimo en avto) lahko predvidevamo, da kakšne silne poseljenosti še ni pričakovati.  Če smo do zdaj še upali, da vendarle pridemo do kakšnega kafiča, smo sedaj obupali. Posedemo po tleh ob cesti in pomalicamo v travi.

Preobujem se v japonke. Noge so mi otekle in pohodni čevlji me zelo tiščijo. Lovro ima dva velika žulja, drugi pa nimajo težav z njimi. Zase že vem, da sem si nahrbtnik tokrat preveč naložila in zdaj plačujem pokoro za to. Vedno moram nositi s seboj knjige, pa strah me je, da bi me zeblo…  A ničesar ne morem zavreči in si olajšati nahrbtnika, ki se mi zdi vedno težji.

Po nekaj kilometrih zavije pot z asfaltne ceste med polja cvetočih sončnic, med koruzo in nasadi tobaka. Hoja po prašni poljski poti je božanska, še zlasti, ko opoldne vendarle zagledamo vas Albiano z nekaj hišami in na eni od njih napis bar. Prva današnja kava po 18 km hoje! Pa tudi pivo, sendviči s pršutom in za Lovra ogromna pločevinka coca-cole.   

Tudi od Albiana dalje je pot enako lepa, postane pa tudi bolj obljudena, saj hodimo mimo velikih kmetij, čeprav še vedno ne srečamo človeka. Pogled na cela polja cvetočih sončkov dviga energijo in voljo.  To je prava idilična Toskana in takšno sem si (zmotno) predstavljala celo Assisiano.

Ko naslednjič počivamo v senci, nas dohiti kodrolasi fant s slamnikom na glavi in rukzakom na ramenih. Marjana ga takoj do potankosti izpraša. Andreas je tudi romar sv. Frančiška in hodi Assisiano. Je študent medicine, na koncu 2. letnika, star 22 let, doma iz Bolognie. Govori angleško in z Lovrom se takoj ujameta v skupni temi – mobiteli, računalniki, igrice… Lovro se z njim brez težav pogovarja v angleščini.

Pozno popoldne  pridemo v družbi z Andreasom v Sansepolcro.  Sonce nabija z vso močjo, utrujeni smo. Andreas ima rezervirano prenočišče v zavetišču Capuccini, drug hostel Santa Maria pa je že zaseden, o čemer se je prepričal po telefonu. Kako zaseden? Saj vendar ni nobenih romarjev, se čudimo. Vsaj doslej jih ni bilo. Hodimo za njim čez celo mesto. Zaradi vročine in utrujenosti komaj opazimo, da smo po enem tednu hoje prišli v res veliko  mesto z živahnim utripom, trgovinami in lokali.

Sansepolcro je še v Toskani in je rojstni kraj in tudi kraj smrti slovitega zgodnje renesančnega slikarja Piera della Francesca (1422-1492), ki je bil tudi matematik in geometer. Mestni muzej hrani bogato zbirko njegovih del, od katerih je najpomembnejša freska Vstajenje. To delo je Aldous Huxley v svojem popotnem eseju iz leta 1925 razglasil za najlepšo sliko vseh časov. Od takrat dalje se v to mesto v dolini reke Tibere zgrinjajo trume popotnikov in ljubiteljev renesančne umetnosti. Mesto z obzidjem ima dobro ohranjeno srednjeveško jedro z renesančnimi palačami, z balkoni iz kovanega železa in  s stolnico v gotskem stilu.

A Andreas gre kar mimo in naprej, mi pa vdano capljamo za njim, nekam v predmestje, pa seveda v hrib, strmo. Zavetišče Capuccini leži najbolj daleč, kar je mogoče, iz mesta, na najoddaljenejši točki.

Capuccini je zavetišče v sklopu cerkve. Ko pridemo, se sliši petje pri maši. Nahrbtnike odložimo pod arkadami notranjega dvorišča in utrujeno popadamo po tleh. Znotraj zavetišča ni nikogar. Obhodimo vso zgradbo in pokukamo v vse prostore. Kuhinja in jedilnica sta široko odprti, ob vhodu je majhna recepcija, nabito polna knjig in papirjev in s pisalnim strojem namesto računalnika. Telefon zvoni v prazno, nihče ne dvigne slušalke. Verjetno so vsi pri maši, zaklepanje pa ni potrebno.  Čez čas od nekod privihra gospa srednjih let v vijolični trenerki, jezno krili z rokami in v italijanščini kriči: »Niste rezervirali, ne morete spati tukaj, nimate rezervirano, ne pričakujemo vas.« Nič se ne da zmeniti z njo. Marjana ji z umirjenim glasom pove, da smo romarji, da je Capuccini na našem seznamu prenočišč, kjer lahko prespimo in da potrebujemo le posteljo, hrane ni treba, le posteljo. Gospa se ne da prepričati, še kar naprej vpije, da nismo rezervirali in basta. Ne bo nas sprejela. Po telefonu pokličemo v hostel Santa Maria, a je res zasedeno. Do nas pristopi mlad fant, za katerega se kasneje izkaže, da je vrtnar, ki pomaga v tem zavetišču, sicer pa je doma z bližnje kmetije. Pove, da gre brat berilo k maši, po maši pa bo poklical župnika in ga vprašal, če nas vzamejo pod streho. Po eni uri čakanja se fant vrne in pove, da tudi župnik ne dovoli, da bi prenočili pri njih, ker pač nismo rezervirali. Zavetišče je sicer prazno, ni romarjev, a je sobota in ker se nismo najavili, nas ne sprejmejo.

Kako naj vemo, da se moramo najaviti, če smo doslej vedno dobili prenočišče? Res pa smo nekajkrat poklicali po telefonu, da prihajamo, ampak vsakič so oskrbniki že naprej vedeli, da pridemo, ne da bi jih posebej obveščali. Zmotno smo si domišljali, da res deluje sistem obveščanja oziroma je ta sistem deloval do zdajle. Ja, seveda piše na seznamu prenočišč v vodniku Assisiane, da so oskrbniki teh zavetišč volonterji, da niso stalno v zavetiščih in da je treba telefonirati en dan prej ali vsaj na dan prihoda, a to piše v italijanščini, ki je ne razumemo. Med papirji izbrskam tudi angleško verzijo seznama in tam piše lepo razumljivo na začetku in podčrtano z debelim tiskom to, kar nam skuša dopovedati jezna gospodinja v vijolični trenerki. Žal smo ta podatek spregledali. Vseeno si ne damo dopovedati, da so v zavetišču proste postelje, nas pa nočejo sprejeti. Vrtnar gre ponovno prosit za nas, tokrat glavnega župnika in se vrne z obžalujočim odkimavanjem. »Ne, ne morete spati tukaj.« Razjezim se in gre mi na jok. Z jecljajočim in obupanim glasom skoraj kričim: »To je neverjetno, ne morem verjeti! Romarji smo, peš smo prišli 200 km, romamo k sv. Frančišku, v skupini imamo otroka in 63 letno gospo, tule smo v cerkvenem zavetišču, prostor imate, kristjani ste, cerkev ste, pa nas odklanjate! Kje je tukaj človečnost in humanost? Prosimo samo za streho nad glavo, lahko spimo tudi na tleh, ničesar drugega ne rabimo, le streho… Pa to je za v medije!« Moje razburjanje nima haska, saj je gospa že izginila, pa tudi ne razume me,  vrtnar razume angleško, rad bi pomagal, a ni v njegovi moči. Ponudi se, da nas z avtom zapelje do mesta in skušamo tam najti kakšno prenočišče. Prostor dobimo v hotelu Trattoria.  

Ko se vrnemo v Capuccini, je tam že druga situacija. Župnik je medtem dovolil, da prespimo v zavetišču, naši romarji se že nameščajo v sobe. Vrtnar odkloni plačilo za prevoz. Zvečer nas pokličejo k večerji v skupno jedilnico. Gospa v vijoličnem streže hrano in je sedaj izjemno prijazna. Preden začnemo jesti, ima starejši pater krajši govor, nato skupaj molimo, šele nato večerjamo. Za predjed večerjamo spet pašto, nato pa tanko narezane goveje zrezke s krompirjem in solato, melono in vinom.  Konec dobro, vse dobro. Sami smo krivi, da smo zaradi nenajave prihoda porušili hišni red, zato nismo naleteli na gostoljubni sprejem, a se je vse uredilo tako, da je za vse prav.

Med večerjo Marjana večkrat opomni Lovra na bonton pri jedi. Sedaj, ko je z obljubo vožnje z vlakom dobil motiv za romanje, je živahen in razposajen. Lovru gredo Marjanine pridige skozi ušesa noter in ven. »A se reče breakfast & bed?« vpraša Lovro. Marjana ga popravi: »Pravilno se reče bed & breakfast. A sem preveč sitna?« ga še vpraša. »Ne, a zdaj vsaj vem, da si res učiteljica,«  zabrusi Lovro.

Po večerji gremo takoj spat, preveč smo utrujeni, da bi šli še do mesta. Na peš romanjih se romar dosti bolj približa pokrajini, spoznava kraje in ljudi, kot če potuje z avtom ali na kak drug način. Slabša stran romanj pa je, da si na koncu dneva tako utrujen, da ne zmoreš več niti koraka in da so zavetišča za romarje navadno na obrobju mest. Ko se stuširaš in urediš, nimaš več energije, da bi se vrnil nekaj kilometrov nazaj do mesta, pa če je še tako lepo. Če hodiš peš, tudi ne nosiš s seboj težkih vodnikov, ampak imaš le najosnovnejše napotke in zemljevide, ki zavzamejo čim manj prostora in teže. Romarju tako kdaj uide marsikatera znamenitost, za katero izve šele potem, ko se vrne domov.

Skrbi me, kako bom jutri hodila, saj mi otekli gležnji kot vzhajani buhteljni kar kipijo iz gojzarjev. Čutim, da so mi čevlji postali premajhni in danes so me pri zadnjih kilometrih noge že peklensko bolele.

V Capucciniju plačamo 20 EUR na osebo za spanje z večerjo in zajtrkom. Danes smo prehodili 26 km.

8. dan romanja – nedelja, dne 1. 8. 2010 – Sansepolcro – Citta di Castello

Ob 7.00 uri nas že kličejo k zajtrku. Na hitro se po mačje umijemo in še napol dremavi odtavamo v jedilnico. Tokrat nas čaka razkošje ogromne dišeče skodelice kave z mlekom, kruhki z maslom, več vrstami marmelad, sirom in sadjem.  Po zajtrku se vsi skupaj udeležimo nedeljske maše.

Danes se nam ne mudi preveč, ker smo že odločeni, da se del poti peljemo, saj je današnja trasa dolga 30 km, v takšni vročini pa bi tako dolgo pot težko zmogli. 

Prof. Marjana je spet pedagoško razpoložena in Lovra kar naprej popravlja pri izražanju. Lovro ima že od nekdaj sproščen odnos do odraslih, se ne obremenjuje preveč z avtoritetami in ne špara jezika, čeprav mu kdaj ne bi škodilo. »Lovro, a te lahko popravim, da se Assisi izgovori Asizi?« vpraša Marjana. »Lahko,« prostodušno odvrne Lovro.»Hvala se reče, ker sem te poučila,  Lovro,« doda Marjana. »A hvala zato, ker si tečna?«Ampak odslej Lovro vseeno pravilno izgovarja Assisi. Kasneje ju opazujem v parku, ko sedeta na isto klopco, se skupaj zatopita v zemljevid poti in se resno pogovarjata. Prava zaveznika sta videti. Lovro natančno ve, h komu se mora kdaj zateči po potuho, tolažbo, sočutje ali samo na pogovor. K teti še najmanjkrat, le-ta ga največkrat kaj sekira, ga priganja, mu kaj zapove in prepove….

V Sansepolcru poiščemo avtobusno postajo. Le bežno opazimo podobo lepega starega mesta, ki bi bilo vredno temeljitejšega ogleda. Nekoliko pred nami hodi s težkimi koraki Andreas, tudi on ima težave z nogami in vročino. Vidimo ga še, ko se obrne in zavije nazaj v smeri proti refugiu.

Ob 10.55 se vkrcamo na avtobus do Lame. Vožnja stane 1,90 EUR, vozimo se 15 minut. Odloži nas sredi ceste, izven naselja. Hodimo ob asfaltni cesti, na vsaki strani so polja tobaka in sončnic, sence ni, sonce neusmiljeno žge, vsaj 35oC je, če ne še več. Noge se nam zapletajo od vročine in dehidriranosti. Po cestni vpadnici se bližamo večjemu naselju, začne se industrijska cona, a nobene trgovine ali bara, da bi dotočili vodo. Pred vstopom v mesto počivamo na travi pod drevesi zraven cerkve. K nam pristopi duhovnik in nas povpraša, od kod smo in kam gremo. Pove, da je zadaj za cerkvijo velik park z vodnjakom s pitno vodo. Odrešitev!

In gremo spet dalje. Do centra ni daleč, naše zavetišče pa je v bližini mestne bolnice. Vprašamo zanjo in pokažejo nam na velik kompleks stavb pod precej oddaljenim hribom. Hodimo še nadaljnjih 5 km po odprtem soncu, brez ene same sence. Bolnici se že precej približamo, a naletimo na problem »svetosti zasebne lastnine«. V Italiji je namreč lastnina, kot sem omenila na začetku tega potopisa, res sveta in bognedaj, da bi kdo stopil na zasebno zemljo ali poskušal prečkati pot preko zasebnega zemljišča. Tako vidimo ne daleč pred seboj bolnišnično stavbo, ob kateri je naše zavetišče,  vmes je cesta, do ceste pa se razprostira vinograd. Med trtami sicer vodi široka potka, a je na začetku označena s prepovedjo prehoda in oznako, da je zasebno zemljišče. Najsi nas še tako mami, da bi prekršili prepoved, si vendarle ne upamo in moramo koračiti daleč naokrog, nekaj km naprej in potem na drugi strani ceste še nekaj km nazaj. Brez slabe vesti spotoma v sadovnjaku natrgamo nekaj ringlojev (drevje se upogiba pod težo zrelih sadežev), gremo tudi mimo nasada zrelih vrtnih jagod, a smo preveč utrujeni, da bi se sklonili in jih nabrali. Sončnice, ki smo jih še včeraj tako občudovali, nas danes ne ganejo več. Vroče je, vroče, 40oC, razen nas ni nikogar na prostem.

Okrog petih popoldne smo na cilju. Naše današnje zavetišče sta dva velika šotora  Rdečega križa, postavljena zraven reševalne postaje in urgence. V šotorih je vroče kot v peklu, saj ni pravega prezračevanja, prostori reševalne postaje pa so klimatizirani. Premorejo avtomat s hladnimi pijačami in kavo, a smo skoraj brez drobiža.

Danes imam krizo jaz. Bolijo me kolenske vezi, pečejo prsti na nogah, gojzarjev ne morem več nositi, boli me vse telo, popolnoma sem izčrpana. Ležem na posteljo, se pokrijem z odejo čez glavo in se zjočem. Ostali me skušajo potolažiti, a prosim le za mir.  Vseeno se proti večeru, ko se že skoraj stemni, napotimo raziskovat okolico reševalne postaje, preštet reševalna vozila, ocenit kvaliteto voznega parka… Lovro je navdušen nad spanjem v šotoru, še bolj pa nad TV, ki jo imajo dežurni reševalci na postaji. Ponudi mi, da jutri posodi svoje čevlje.  

Mesta  Citta di Castello, ki se nahaja že v pokrajini Umbriji, dejansko ne vidimo,  skozi predmestje ga zaobidemo.  Je še eno od renesančnih italijanskih mest, s trdnjavo, stolpom in katedralo. V tem mestu je bil v 12. stol. rojen papež Celestin II., dne  30. 9. 1964 pa čutna italijanska igralka Monica Bellucci.

Umbrija  je dežela mest na gričih. Imenujejo jo zeleno srce Italije, saj je pokrita s pašniki, oljčnimi nasadi, hrastovini gozdovi in vinogradi ter prepletena z rečicami in potoki. Obenem je tudi mistično srce Italije, »terra dei santi«, dežela svetnikov, saj je rojstna dežela sv. Frančiška Asiškega in sv. Benedikta, utemeljitelja zahodnega meništva, sv. Klare in sv. Valentina. Pokrajina izraža idiličnost in mirno zazrtost vase, zgodovina in njen zemljepisni položaj pa so morda pripomogli ustvariti številne svetnike in mistike iz te dežele.  Očarljiva srednjeveška mesteca se dvigajo na gričih in v svojih nedrih, med ozkimi kamnitimi uličicami, skrivajo umetniške  in arhitektonske zaklade, številne cerkve in galerije. Umbrija je tudi dežela tartufov, mesto Perugia pa je domovina čokolade.  

9. dan romanja – ponedeljek, dne 2. 8. 2010 – Citta di Castello – Pietralunga  

Tokrat vstajamo že malo čez peto in se še v temi odpravimo na pot, da bi večji del poti opravili pred najhujšo vročino. Lovro mi posodi svoje čevlje. Oh, kakšno olajšanje je hoditi v eni številki prevelikih čevljih! Moje razbolele in otekle noge so prav hvaležne za spremembo.

Do zajtrka in prvega dopinga s kavo pridemo šele po šestih kilometrih hoje. V baru v Sinistri nam postrežejo z velikimi sendviči z mortadelo, pršutom in sirom. A predolgo ne smemo počivati, ker se sonce že dviga. Smo na višini 600 m n.mv., po zemljevidu je današnja etapa precej položna, z blagimi vzponi in padci. Pa kaj še! Sprva res hodimo po »blagih toskanskih zaobljenih gričkih«,  a potem se začne cesta spet dvigati, dvigati, dvigati. Ni vode, ni kmetij, še sadja ne, samo dolga prašna cesta, obdana na vsaki strani z nizkimi borovci, nad nami pa pripekajoče sonce.

A tokrat nismo osamljeni romarji, saj hodita poleg nas še dva romarska para, z njima pa Andreas. Po 22. km hoje bi morali priti do Pieve dei Saddi, kjer je na zemljevidu označen rifugio P. di Saddi. V tej vročini se bo prilegel počitek in okrepčilo, se že veselimo. Ko pa pridemo do komaj razločnega zbledelega napisa na leseni tabli, ki oznanja, da smo v tem kraju, je na eni strani ceste podrta kamnita hiša (rifugio), na drugi strani pa stara cerkev z napol razpadlim gospodarskim poslopjem. Začudeno strmimo v podrtijo in se začnemo krohotati. A tole je zavetišče za romarje? Seveda – pieve pomeni v italijanščini cerkev in dejansko ni razen cerkve tukaj ničesar drugega.  Romarsko razkošje pa je pipa z mrzlo vodo na cerkvenem dvorišču, pri kateri se odžejamo in umijemo. Prvič na tej poti pridejo prav armafleksi, saj jih doslej nismo rabili. Razgrnemo jih na tleh in v senci dreves počivamo kakšno uro. Počitek motijo številne muhe in obadi, ki brenčijo okrog nas. 

Do današnjega cilja imamo še 10 km hoje. Nekaj časa hodimo skupaj z drugimi romarji, potem zaostanemo. Sredi gozda nas dohiti avto in starejši zakonski par vpraša, kam smo namenjeni. Povesta, da je do mesta še dolga pot, da bo treba še 7-krat strmo navzgor in navzdol, ponudita, da nas peljeta, omenjata tudi bar v bližini. Vljudno odklonimo, ker pol od tega, kar pripovedujeta, ne razumemo oz. smo prepričani, da narobe razumemo, saj zemljevid in opis poti kažeta drugače. A razumemo prav, le verjamemo ne, da je pred nami še toliko klancev.

Ko se že nevemvečkaterič dvignemo proti hribu, Marjani popustijo živci. »Ne grem se več, tole ni normalno. Pri takšni vročini doma ne grem niti po paradižnik na vrt, tu pa hodimo pri 400C in več  cel dan po žgočem soncu, ure in ure se pražimo v peklenski vročini, dehidrirani in utrujeni. Ta pokrajina ni nič lepa! Nič lepega še nisem videla v teh dneh. Dolenjska je stokrat lepša, jaz grem domov, na prvi vlak sedem in se še danes odpeljem domov. Tega ne zdržim več…,« nemočno ponavlja. Klobuk si povezne globoko na oči in se tako umakne sama vase. Tolažimo jo in prepričujemo, da smo že skoraj na cilju, da smo zmagali, a se Marjana ne pusti prepričati. Domov gre in pika. Za vselej je ozdravljenja romanj, nikoli več si ne bo želela na takšno pot. Ena izkušnja v življenju je več kot dovolj. Lovro našpiči ušesa. On bi šel tudi z Marjano domov.

Počivamo na tleh sredi ceste in opazujemo bele krave, ki se pasejo na pašniku. Iz teh belih krav delajo baje  znamenite florentinske zrezke. Podregam Marjano: »Marjana, dvigni si malo klobuk in poglej naokrog, kako je lepo. Skoraj tako kot na Dolenjskem.« »Ne, ni!« je odločna Marjana, a se vseeno nasmehne. Kriza že pojenja.

Vendarle je potrebno prehoditi vseh sedem obljubljenih klancev, dokler se končno ne znajdemo na vrhu hriba, v vasi in na križišču treh cest in zagledamo pod seboj veliko mesto. Pravzaprav ne pred seboj, temveč na hribu nasproti nas. Se pravi, da se bo treba spet spustiti dol, da bomo potem lahko šli gor. Vsa  umbrijska mesta so na vrhu gričev, tale Pietralunga pa je še prav posebej visoko, skoraj se dotika jasnega nega in do vrha vodi stotine kamnitih stopnic. Povsem obupani se zazremo v mogočno stopnišče, ki se vije pred nami in se s poslednjimi močmi počasi, korak za korakom, vzpenjamo kvišku. Mestno obzidje se ponekod dviga 40 – 50 v višino.

Na vrhu stopnišč, tik zraven cerkve, zmanjka oznak poti. Sprašujemo domačine, kje je zavetišče za romarje, a le skomigajo z rameni ali pa nas pošiljajo sem in tja. Komaj verjamemo, da smo očitno tik zraven rifugia, a da nihče ne ve zanj. Končno se nekdo najde in nas usmeri v stavbo zraven cerkve. Zavetišče je nameščeno v nekdanjo garažo in je podobno bunkerju. Ravno prav postelj je za nas in za tiste, s katerimi smo se srečevali čez dan,  en romar, ki pride kasneje, pa si postelje na tleh. Sprejme nas duhovnik, vsaj po belem ovratniku sodeč,  vendar ni nič kaj prijazen. Z brezizraznim izrazom na obrazu odklene vrata bunkerja, pokaže postelje in hladno naroči, naj donacijo 5 EUR na osebo  pustimo v vpisni knjigi, ključe pa vržemo v nabiralnik zraven cerkve. Nobenega vprašanja, od kod smo, kako se počutimo. Po higienskem obredu gremo nakupit hrano in na večerjo v gostilno. Mesto se pripravlja na simfonični koncert na prostem na osrednjem trgu.

Pietralunga je srednjeveško mesto z 2.500 prebivalci, z obzidjem, znamenito cerkvijo in ornitološkim muzejem. V tem mestu se je večkrat in rad ustavljal sv. Frančišek na svoji poti od Gubbia do La Verne. Koncert, ki ga poslušamo, je v spomin čudeža s sekiro, ki se je v tem mestu zgodil dne 11. 9. 1334. Romar Giovanni di Lorenzo iz Picardije je romal v Lucco. Spotoma se je ustavil v Pietralungi in tam naletel na truplo v potoku. Obtožili so ga na umora in ga mučili. Ker ni več prenesel mučenja, je umor priznal in bil obsojen na smrt z giljotino. Med čakanjem na obglavljenje, se je Giovanni zaobljubil, da roma v Santiago de Compostelo, če si reši življenje. Ko je rabelj skušal izvršiti kazen, je sekira odskočila, trikrat je zamahnil z vso silo po vratu obsojenca, a je vrat ostal nepoškodovan. Dogodek so razglasili kot čudež in ga vsako leto praznujejo kot praznik Pallio della Mannaja – čudež s sekiro. Na steni mestne hiše je še vedno vklesana sekira. In tako se romarji tudi na poti sv. Frančiška nehote srečamo s sv. Jakobom!

Klasične melodije simfonikov odmevajo med srednjeveškimi zidovi in božajo naše duše. Tale klasična glasba res prija. Uživamo tudi, ko opazujemo sproščene meščane. Nekateri zamaknjeno poslušajo glasbo, drugi živahno klepetajo, nekatere signore so oblečene v večerne obleke, druge pa v kavbojke. Mi pa seveda v pohodniških cunjah, ožgani od sonca, v sandalih, iz katerih molijo ožuljene in otečene bose noge. Ob 21.00 uri je na trgu še vedno 270C.

10. dan romanja – torek, dne 3. 8. 2010 – Pietralunga – Valfabbrica

Ob 7.00  uri gremo na avtobus. Današnja etapa je dolga 28 km, a ker bo enako hudo vroče in brez sence kot včeraj, se brez slabe vesti odločimo, da se del poti prepeljemo in združimo dve etapi.  Navsezadnje smo vsi, razen Lovra,  50 + … in hoja po pripekajočem soncu, brez sence, s premalo vode, pri 400C, je res izzivanje usode. Naš romarski prijatelj Vinko sicer pravi, da ni pravega romanja brez trpljenja, žuljev, bolečine in raznih drugih tegob, a mučenje za vsako ceno, da nekaj dokažemo komurkoliže, res nima smisla.

Peljemo se do kraja Loreto, kjer izstopimo in gremo najprej na zajtrk. Zatem začnemo hoditi. Ta del poti je povsem po ravnem, med polji s sončnicami in ne več po samotnih krajih, temveč po manjših vaseh.

Daleč pred seboj zagledamo utrjeno mesto na griču, pa hodimo do njega vsaj eno uro. Po 12 km hoje smo vstopimo v predmestje Gubbia, na začetku katerega so ostanki velike amfiteatra. Ob njem je tržnica, a prodajalci ravno pokrivajo stojnice, saj začne deževati. Zatečemo se v lokal, kjer prevedrimo naliv.  Gubbio opisujejo kot očarljivo mesto, ki se je razraslo na strmem pobočju gore Ingino, z oranžnimi opečnatimi hišami in gorami v ozadju. Mesto je ohranilo bogato kulturno in umetniško zgodovinsko dediščino.  Pravijo mu umbrijska Sienna.

Napotimo se po ozkih strmih uličicah s številnimi trgovinicami, do glavnega trga, kjer stoji mogočna gotska Konzulska palača. Ogledamo si cerkev sv. Frančiška, ki slovi po freskah, nasproti nje pa stoji stavba z velikimi odprtimi arkadami Loggia dei Tiratori, pod katerimi so nekdaj razprostirali volno, da se je enakomerno sušila in je volno varovala pred soncem in dežjem.

Gubbio je spominsko mesto srečanja Frančiška z gubijskim volkom. Med letoma 1220 in 1222 je namreč Frančišek v Gubbiu pomiril krvoločnega volka, na kar spominja bronasti relief, postavljen v mestnem parku. Ta zgodba je prispodoba za Frančiškovo ravnanje in prizadevanje, kako mora človek najti mir v sebi in »umiriti volka v sebi« z vsem svojim načinom življenja, obnašanja in razmišljanja.

KAKO ČLOVEK UMIRI VOLKA V SEBI   – Frančiškovih Deset božjih zapovedi (Asiški molitvenik)

1. Vera v pozitivno – truditi se moramo, da odkrijemo pozitivno stran vsake osebe in vsake situacije.

2. Odkloniti vsak predsodek – izključiti moramo prejšnje mnenje in predsodke do ljudi, ki izhajajo iz drugega kulturnega ozadja, da bi doumeli njegovo bogastvo, probleme in potrebe.

3. Prekinjene zveze obnoviti – vzpodbujati moram modsebojno sodelovanje in ozdravljati ranjene in prekinjene odnose.

4. Priznati dar miru in potrebo po molitvi – molitev je osnova rasti naše duhovnosti in prizadevanja za mir.

5. Mir moramo tvegati – ne smemo čakati na odločitve mogočnežev, da bodo odstranili vzroke, ki povzročajo vojne in razdvojenosti, ampak moramo spremeniti to, kar je v naši moči.

6. Ustvarjati prosto za snovanja in ustvarjalnost – iskati moramo rešitve problemov, ki se zdijo nerešljivi, tudi na način, da gledamo nanje iz čisto novega in drugačnega zornega kota.

7. Verjeti v možnost spremembe – prepričani moramo biti, da lahko pozitivni osebni odnosi, predvsem pa upoštevanje posameznih oseb, povzročijo zaupanje, v katerih se lahko rešijo tudi najtežji problemi.

8. Mir ima svojo lastno pot: solidarnost, dialog, pobratenost – solidarnost nas uči spoštovati in razumeti druge vrednote in interese, pri dialogu spoznavamo ujemanje ljudi o skupnih zadevah, ne vsiljevanje k drugačnemu mnenju ali druženje povsem enako mislečih ljudi, temveč počasna in strpna rast v resnici.

9. Mir ima svoj lastni temelj, resnico, pravičnost, ljubezen in svobodo – mir mora temeljiti na resnici in biti zgraejn na pravičnosti, gonilna sila je ljubezen, rezultat pa je svoboda.

10. Mir je vedno cilj pred nami in kraj, kjer vedno znova začenjamo. 

Po desetih dneh samotne hoje smo spet v večjem mestu, ki vre od turistov in se v njem res nekaj dogaja. Na osrednjem trgu postavljajo velik oder in kulise, zvečer bo koncert in velika baletna predstava. Sproščeno si ogledujemo  majhne trgovinice s keramiko, lesenimi Ostržki in kičem, vrhunskimi vini in pisanimi testeninami, umetniškimi slikami, kipi, razglednicami in knjigami, sedimo na stopnicah pred katedralo in opazujemo ljudi.

Nikamor se nam ne mudi, saj danes ne bomo več hodili. Nič se nam ne mudi, kar kasneje bridko obžalujemo. Ob 14.00 uri ravno zapirajo turistični urad, a uspemo izvedeti, da nam je zadnji avtobus odpeljal iz Gubbia proti Valfabbrici, kjer smo nameravali prespati, pred četrt ure, taksija do tja ni, razdalja pa je 34 km. Kaj zdaj? Na informacijah nam svetujejo, naj se peljemo do kraja Gualdo Tadino, tam pa prestopimo in imamo zvezo dalje. Naložimo se v avtobus in sredi popoldneva izstopimo na glavni avtobusni postaji v Gualdo Tadini. Mesto je izumrlo. Vse trgovine in gostilne so zaprte, nikjer nobenega človeka. Vsake toliko časa pripelje na postajo kak avtobus, a vozniki dvomeče zmajujejo z glavo. Ne vedo, če je zveza dalje. Voznega reda ne znamo dešifrirati. Gostilno naj bi odprli ob 16.00, a je še pol ure kasneje lokal zaprt. Čas Italijanom očitno ne pomeni kaj dosti. Ko že obupamo, da bomo za vse večne čase obtičali na zanikrni avtobusni postaji v tem kraju, nas odreši prihod avtobusa, ki je namenjen v Valfabbrico.

Valfabbrica je mesto s 3.500 prebivalci, s starim mestnim jedrom, dvema stolpoma in na nenavaden način izrezljanimi in oblikovanimi krošnjami dreves (v obliki pravokotnih škatel). Prenočujemo v Franciscan Hostlu, kjer stane spanje  z večerjo 20 EUR na osebo. Pred večerjo posedemo po vrtu, lenarimo in se pogovarjamo, po večerji pa gremo na kratek sprehod po mestecu. A kaj dosti ni videti, vse je zaprto in ljudje so poskriti po hišah. V pekarni nakupimo nekaj slaščic in pijačo ter se kar kmalu vrnemo nazaj v sobe. Danes je zadnja noč našega romanja, jutri pridemo na cilj. Pod oknom našega hostla pozno v noč odmeva  smeh, glasno govorjenje  in kričanje otrok. Italijani oživijo ponoči. Mesto je zaspalo šele proti jutru.

11. dan romanja – sreda, dne 4. 8. 2010 – Valfabbrica – Assisi

Vstajamo zgodaj, kajti danes je pred nami 18 km »hoje po ravnem« (tako kaže zemljevid) in okrog poldneva naj bi prispeli na cilj našega romanja, v Assisi. Ravnine je le za vzorec, kajti ravna pokrajina s  pšeničnimi polji in že malo odcvetelimi sončnicami se kmalu dvigne kvišku. Ko pogledamo v krošnje dreves, vidimo svetlobo, veliko svetlobe, bližamo se vrhu, nikamor več se ne moremo dvigniti, vzpona je konec. Nato pa nekaj metrov po ravnem in globoko dol. In nato spet visoko gor. Marjana se slikovito izrazi: »Najprej opravi vajo s hojo navzdol, nato pa vajo ponovi v obratno smer – navzgor«. Kar naprej gor in dol, ne moreš verjeti, kje se vzame toliko grap in globeli.  Ponavljali smo vajo za vajo. Marjana si tokrat klobuka ne povezne globoko čez oči, zadovoljno meri svoje korake in vidi vse okrog sebe, tudi lepo pokrajino, čeprav ni prelepa Dolenjska, kajti danes bo odrešena.

Po treh urah hoje prvič zagledamo  v daljavi goro Subasio (1.290 m), ki se dviga nad Assisijem in obrise asiške bazilike.  A do tja je treba prehoditi še dolgo pot, ves čas s pogledom na zvonik bazilike.

Assisi ni samo rojstni kraj sv. Frančiška, temveč tudi svete Klare Asiške (1194 – 1253), ki se je rodila 20 let za Frančiškom in ji je bil Frančišek s svojim načinom življenja in odpovedi posvetnim dobrinam za vzor. Pri 18. letih je pobegnila z bogatega doma in odšla k Frančišku, ta pa ji je v porcijunkulski kapeli odrezal lase, ji izročil redovno oblačilo ter pajčolan. Tudi Klara je sprejela uboštvo. S sestro Nežo se je naselila ob cerkvi sv. Damjana, kjer se jima je pridružilo veliko mladih žensk  in tam je sčasoma nastal samostan klaris, imenovan po ustanoviteljici Klari, ki  se šteje za drugi red sv. Frančiška. Klara je bila celo življenje slabotnega zdravja, zadnjih 30 let pa je preživela priklenjena na bolniško posteljo. Kljub temu, da je živela v 13. stol., jo štejejo za zavetnico televizije, saj je s svoje bolniške postelje po nadnaravni poti l. 1252 spremljala in doživljala božične obrede v Assisiju.  Sv. Klara, ki je bila razglašena za svetnico, je pokopana v cerkvi sv. Klare v Assisiju, kjer v tamkajšnji kripti počiva njeno še danes nestrohnjeno telo, oblito z voskom.  God sv. Klare je 11. 8., na dan njene smrti (11. 8. 1253) slovenska različica njenega imena  je Jasna.  Red klaris temelji na molitvi, delu, dejanj ljubezni do bližnjega in pokore.

Zadnji koraki nas spet dvignejo v visok hrib, do katerega vodi asfaltirana cesta, naša pot pa je speljana po gozdu, ki daje vsaj malo zavetja pred pripekajočim opoldanskim soncem. Na začetku mesta je tabla, na kateri piše Assisi – svetovna dediščina in pobratena mesta: Santiago de Compostela, Betlehem, San Francisco in Rim. Pred vstopom v mesto si odpočijemo na klopcah in gugalnicah pred kamnitimi vrati sv. Jakoba, ki z visokim, 5 km dolgim obzidjem, ograjuje mesto. V obzidju je osem mestnih vrat.  K sv. Frančišku gremo romarji skozi vrata sv. Jakoba! Če ni to zanimivo naključje.

Mesto je že stoletja skoraj nespremenjeno.  Assisi ima cca 25.000 prebivalcev, a znotraj mestnega obzidja jih živi okrog 6.000. Hiše so kamnite, z visokimi kamnitimi in obokanimi vrati. Poleg glavnih vrat ima vsaka hiša še »druga« vrata, to so t. i. vrata smrti, ki so nizka in ozka in z visokimi pragovi. Ta vrata odprejo le takrat, kadar skozi njih nesejo truplo pokojnega in jih takoj nato spet zapahnejo.

Assisi je srednjeveško mesto z dvema gradovoma in eno najstarejših italijanskih mest. Leži na 424 m nm. v. Ostanki manjšega gradu so še iz rimske dobe, drugi – Rocca  Maggiore, pa je bil zgrajen v 14. stol. Samo mesto spada pod zaščito svetovne kulturne dediščine UNESCO, prav tako spada pod zaščito te ustanove največja znamenitost mesta – bazilika sv. Frančiška Asiškega (Sacro Convento). Bazilika je mistično srce Assisija, grobnica svetnika sv. Asiškega. Je trojno svetišče, ki jo sestavljata dve cerkvi, ki sta druga nad drugo ter samostan.. Cerkev je gradil brat Elija, ki si je zamislil takšno cerkev, ki bi bila podobna cerkvi Kristusovega groba v Jeruzalemu, zato sta obe asiški cerkvi zgrajeni ena nad drugo. S takšnim projektom si je brat Elija nakopal dosti kritik, da je z veličastno gradnjo izdal uboštvo in poslanstvo sv. Frančiška.

Sv. Frančišek je sicer umrl v cerkvi v kraju pod mestom Assisi, ki se imenuje Porcijunkula ali Bazilika Marije Angelske. Ime izvira iz besede portiuncula – pomeni drobec, cerkev pa je prevzela ime po posestvu Porcijunkula. Ta kraj je bil Frančišku zelo ljub, saj je tukaj sprevidel svoje poslanstvo in doživel razodetje, tukaj je pospremil na pot spreobrnjenja sv. Klaro in tudi zapustil svojo zemeljsko pot. Ko je l. 1208 pri maši poslušal odlomek o razpošiljanju učencev, ga je presunilo, odvrgel je obleko spokornika in je rekel: »To govori Gospod prav meni. To hočem, to iščem, srčno želim to storiti!«

Ko je Frančišek začutil, da se mu življenje izteka, je svoje brate menih prosil, naj ga prenesejo v Mariji Angelski. Prenesli so ga v oboroženem spremstvu, saj so nanj prežali roparji, da bi si prilastili najdragocenejšo italijansko relikvijo. V tistem času je bil rop relikvij le manjši prestopek. Frančišek Asiški je dne 3. 10. 1226 umrl v cerkvi Marije Angelske v Porcijunkuli, naslednji dan pa so na njegovem truplu odkrili Kristusove rane.

V spodnji cerkvi bazilike sv. Frančiška je grob sv. Frančiška. Spodnjo in zgornjo cerkev povezujejo med seboj strme stopnice. Mesto in tudi sama bazilika sta bila močno poškodovana v rušilnem potresu 1997, vendar je bazilika sedaj že obnovljena. V rušilnem potresu je bila poškodovana le zgornja cerkev, pod ruševinami so umrli štirje ljudje, spodnja cerkev pa je ostala nepoškodovana.  V cerkvi je tudi krstni kamen, ob katerem je bil krščen Frančišek Asiški.

V spodnjo, zelo mračno in turobno cerkev, se vstopa skozi veličastna vrata. Leva vrata prikazujejo dogodke in Frančiškovega in Klarinega življenja, desna pa dogodke iz življenja Antona Padovanskega. Na pročelju je  steklena rozeta, za katero pravijo, da je najlepše oko cerkve na svetu. Notranjost cerkve ima obliko črke tau. 

Frančiška so pred smrtjo vprašali, kje želi biti pokopan. Njegova želja je bila, da bi bil pokopan na kraju, ki se je imenoval Peklenski hrib, saj so tam obešali prestopnike, obsojene na smrt (kot Kristus med razbojniki). Kasneje so hrib preimenovali v Rajski hrib (Colle dell Paradiso) in začeli na tem mestu v 13. stol. graditi sedanjo baziliko, da bi bil Frančišek lahko pokopan v njej.  V kripto so ob prisotnosti cerkvenih dostojanstvenikov prenesli njegovo truplo l. 1230, in ga shranili v sarkofag, ki so ga zakopali nekje v cerkvi in za skrivni kraj ni vedel praktično nihče. Skozi stoletja so večkrat skušali najti sarkofag, uspelo pa je šele l. 1818, ko so z dovoljenjem takratnega papeža 52 dni izkopavali notranjost cerkve, dokler niso našli sarkofaga z relikvijo sv. Frančiška, ki so ga nato premestili v kripto, kjer je še danes. Zgornja cerkev je svetla in odprta. V njej so znamenite freske umetnikov, ki prikazujejo življenje sv. Frančiška, najbolj znanih je 28 Giottovih fresk (Giotto di Bondone, italijanski slikar in arhitekt, 1266 – 1337).

27. oktober velja za svetovni dan miru. Na ta dan je papež Janez Pavel II. leta 1986 v Assisiju povabil k molitvi za mir kristjane različnih veroizpovedi, predstavnike drugih svetovnih verstev ter vse ljudi dobre volje. Dogodek je pospremil z besedami: »Kdor je na poti k Bogu, ne more, da ne bi prinašal miru, kdor gradi mir, ne more, da se ne bi približeval Bogu.« Od takrat dalje se v Assisiju vsako leto praznuje 27. oktober kot praznik miru in moli za mir na svetu na grobu sv. Frančiška.

Slovenski romarji se počasi spuščamo proti baziliki sv. Frančiška. Na prostrani trati pred baziliko žarijo zelene črke Pax in rdeča črka tau. Pax et bonum. Mir in dobro. Frančiškov pozdrav. Pozdrav, ki izraža našo pripravljenost, da prinesemo človeku mir in dobroto. Besede, ki povedo vse, ki ne rabijo razlage. Mir. Mir v sebi in mir v tebi. V duši. Mir v svetu. Ko si pomirjen sam s seboj, si osvobojen vsega. Frančišek si je izbral popolno svobodo.

Pax in znak tau. V štiri črke izrezljani grmički iz pušpana sredi skrbno pokošene trave prikličejo solze v oči. Ko prideš na cilj, je radost neizmerna. Zmagali smo, premagali vse težave.  

Obvezen ritual na koncu poti je seveda ogled bazilike sv. Frančiška ter ogled njegovega groba. Pri grobu se pomudimo dlje časa. Zatopimo se v svoje misli, molitve in se zahvalimo sv. Frančišku za srečno pot. Najdemo urad za romarje in dobimo še zadnje žige v naše credenciale. Čisto slučajno vprašamo, če morda dobimo tudi kakšno potrditev, da smo prehodili to pot in šele zatem se pater, ki nas vpiše v evidenčno knjigo, spomni, da ima nekje res nekaj pripravljeno za nas. Iz predala potegne škatlo s potrdili, da smo prehodili Assisano,  na katerih so že spisana naša imena.

Prispeli smo torej na cilj, v Assisi, po skoraj dveh tednih  romanja po žgočem soncu, po divjih nalivih, po samotnih krajih. Zame osebno je bilo to romanje najtežje doslej. Moj rukzak je bil pretežak, težave sem imela z gojzarji. Ne znam še odlagati bremen, še vedno nosim preveč bremen s seboj – na svojih ramenih, še bolj v duši. Višinske razlike in velike razdalje so me izmučile in dotolkle. V skupini je vladala solidarnost in tovarištvo, čakali smo drug drugega, se prilagajali.

Romanje po Assisiani je bila  ena lepa, enkratna izkušnja. Pokrajina je čudovita, mirna, spokojna, pašta okusna, ljudje prijazni, čeprav ne tako srčno kot v Španiji. Romanje je preizkus vzdržljivosti do sebe in tolerantnosti in strpnosti do drugih. Je pa tako, da nihče ne more narediti nobenega koraka namesto tebe in je treba vztrajati, če je še tako težko in naporno. Do tja, kamor je treba priti, ne vodi nobena bližnjica. Vzeti je treba pot pod noge in le hoditi, hoditi.

Romanje je potovanje vase, v svoje občutke, misli. Ko hodiš ure in ure po samotnih poteh, premišljuješ vse mogoče,  analiziraš svoje življenje, dogodke, odnose, samega sebe. Nobeno romanje ni enako prejšnjemu, četudi romajo skupaj isti ljudje in hodijo po istih poteh. Nikoli nam ne more uspeti ponoviti prejšnjih romanj.  Vsako romanje je drugače doživeto, je drugačna izkušnja, čeprav z istimi ljudmi.

Romanja so odkrivanje duše, sebi in drugim. Pogovarjaš se z nekom, ki ti je bil še včeraj tujec in mu razkrivaš najbolj intimne stvari svojega življenja, tujcu odkrivaš tisto, česar ne bi povedal najboljšemu prijatelju.  Med romarji se spletajo nenavadne čustvene vezi, ki trajajo še po vrnitvi domov. Romarji smo več dni »obsojeni« drug na drugega, prenašati se moramo, kakor vemo in znamo, kdaj pa kdaj kdo tudi izbruhne, izgubi živce, preklinja in se zjoka. A ne omaga nihče. Vedno gre naprej, do cilja.  Človek mora prehoditi dolgo pot, da najde ali vsaj poskuša najti mir v sebi.

Za konec pa čaka Lovra še njegova nagrada – vrnitev nazaj domov z vlakom.  Ob 15.17 uri imamo direktni vlak iz Assisija preko Arezza do Benetk. Malo po polnoči smo romarji sv. Frančiška Asiškega srečno doma.

Lovro je šel nekaj dni po vrnitvi z našega romanja s svojim očetom na Triglav. V enem dnevu sta šla gor in dol. Pot je bila naporna, a Lovro je bil ves nabit z nedavno pridobljeno romarsko kondicijo. Ko je njegov oče proti že malo izgubljal voljo, ga je Lovro potolažil: »Ati, saj bo šlo. Pri Staši je na romanju vsak dan tako. Na koncu si čisto sesut, a vendar moraš priti do konca. In zmagaš.« Kakšno popotnico je Lovro dobil na tem romanju za svoje življenje! Verjetno se je bo zavedal šele kasneje, čez mnoga leta. Naučil se je vztrajnosti, potrpežljivosti, optimizma, da je treba premagati težave, naučil se je  hvaležnosti, solidarnosti in tolerantnosti v skupini.

Članek v Delu dne 3. 4. 2010 – Sodobni iskalec – Med vagabundom in romarjem, Anton Jamnik: 

Biti romar pomeni vedno znova vstajati, začenjati, presegati vsakdanjost in se odpraviti na pot, ki ima pred seboj jasen cilj. Biti romar pomeni, da se iz vsakdanjosti vedno znova napotimo na sveti kraj, kjer je nebo na poseben način odprto, kjer božja bližina na nov način šepeta človeku. Biti romar pomeni življenjsko odločitev, pomeni verovati in upati v cilj poti, ki spreminja že sedanji trenutek mojega bivanja. Biti romar pomeni,  upati skupaj z drugimi, zares srečevati ljudi kot dar, kot znamenja in pomeni veseliti se svojega bivanja in sveta, v katerem živimo, pa vendar hkrati tudi krhkosti, ki zaznamuje vse, kar je zapisano temu svetu. Romar je hvaležen za vse, kar prejema na poti, za toliko darov in križev, s katerimi se srečuje, toda moč njegovega upanja je cilj poti, dar odrešenosti, popolna harmonija bivanja. In zato je romar, ker je odprt za nepričakovano, ker ve, da je Bog Bog presenečenj, ki more storiti neskončno več, kot pa si človek sploh more misliti in upati… In to mu daje moč, da vedno znova stopa na pot, da tvega, da upa tudi takrat, ko je najtežje upati, da ima pogum, da obupa nad slepili in lažmi, za katerimi se je v nekem trenutku čutil zavarovane. 

Prijateljica mi po zaključku romanja pošlje sms: »Vsak dosežen cilj premika meje v naših glavah, po nekaj dnevih počitka pa prinese tudi nove izzive. Me prav zanima, kakšen bo tvoj naslednji?« Saj res, le kam????

Pax et bonum. Mir in dobro!!!!!!!!  

Zagorje ob Savi, avgust 2010

Beri več »

  • Share/Bookmark