Mesečni arhiv: April 2011

Camino Fisterra 2010

Dne 27. 10. 2010 (sreda) – odhod

  »Jst grem s tabo do konca sveta!« je rekla Irena, ko sem zbirala ekipo za Camino Fisterro ali Finisterro, rt na koncu sveta. Rt Fisterra – Cabo Fisterra (v galicijščini) oziroma Cabo Finisterre (v španščini) leži v pokrajini Galiciji na skrajnem severozahodu evropske celine, na najbolj zahodnem delu Španije in ga največkrat omenjajo kot najbolj zahodno kopensko točko Evrope. Več stoletij nazaj so naši predniki mislili, da je zemlja dolga ravna ploskev, ki se nekje konča. Čez ta rob ni mogoče priti. Konec zemlje, latinsko finis terrae – Finisterra,  se imenuje ta košček zemlje, ki so ga še v srednjem veku šteli za najbolj zahodni konec znanega sveta, za točko, preko katere si poprej ni drznil nihče. Vse do leta 1492, ko je pogumni in neustrašni pomorščak Krištof Kolumb odkril Ameriko in se je šele več let kasneje potrdila nora ideja, da je zemlja morebiti okrogla, da nima konca in da ni nikoli mogoče priti do njenega roba.

Leto 2010 je sveto Jakobovo leto. To je leto, v katerem god apostola Jakoba 25. julij (dan apostolove smrti) pade na nedeljo. Zadnje sveto leto je bilo 2004, ko je h grobu sv. Jakoba v Santiago priromalo peš ali s kolesi 145.800 romarjev. V letošnjem letu je do konca oktobra priromalo že 253.400 romarjev (v celem letu 2010 skupaj 272.703 romarjev).  Romarjem, ki romajo v svetem letu, so baje odpuščeni vsi grehi.

Santiago de Compostela je že od 12. stoletja proglašeno za sveto mesto in je poleg Rima in Jeruzalema najpomembnejši romarski cilj kristjanov. Camino Frances je od l. 1987 prva evropska kulturna pot, od l. 1993 pa spada pod svetovno kulturno dediščino UNESCA.

Tokratno ekipo sestavljamo: Irena z Dola pri Hrastniku, Nika in Marijana iz Železnikov in Staša iz Zagorja ob Savi.  Marijana je Nikina teta in šteje 69 let. To bo njeno prvo romanje, a je zelo vitalna in verjame, da bo zmogla. Tudi Irena gre prvič tako daleč od doma – brez otrok in moža. Nika je preizkušena romarka, ki je že prehodila Camino Frances in bila februarja z menoj na romanju po Sveti deželi. Za menoj pa so prehojeni Camino Frances, Camino Portugues, Camino Primitivo, od Goričkega do Pirana, Camino de Assisi in Jesus Trail v Izraelu. Nika je že prehodila pol Camina Finisterre, jaz pa sem se dvakrat peljala z avtobusom od Santiaga do tja in si vedno želela, da bi tudi ta delček poti nekoč prehodila. Zakaj na Camino Fisterro in zakaj v tem čudnem letnem času? Ker sem si strašno želela spet iti v Santiago, ker je letos sveto leto in se moram nekako simbolično posloviti od tega leta, ki je tudi zame “okroglo”, saj sem srečala Abrahama. Prijatelj Vinko mi je pred odhodom očital, da nisem ravno stanovitna in da letos precej lahkotno menjam svoje “moške” – Jezusa (Jesus Trail), Franceljna (romanje k Frančišku Asiškemu v Assisi) in Jakoba (romanje v Santiago), a da sem Jakobu nekako še najbolj zvesta, saj romam k njemu že četrtič. Pa brat Samo mi je naročil, da moram dobiti nekje kipec sv. Jakoba. Le od kod drugje kot iz Santiaga, ne? Zaradi novemberskih praznikov smo nekaj dni prosti in se vse izide in je prav.

Letalske karte za Španijo uspem dobiti za 207 EUR na osebo (Treviso – Barcelona – Santiago in nazaj, za naju z Ireno pa pri Društvu prijateljev poti sv. Jakoba v Ljubljani dobim  tudi credenciale – romarske potne liste. Gorenjki sta rekli, da jih bosta raje kupili v Santiagu, kar se je kasneje izkazalo za ne-modro potezo.

Nika bo imela prvi dan našega romanja rojstni dan in v mojem rukzaku je kuverta z žigom Beltincev in  najnovejšim CD-jem Vlada Kreslina Drevored ter njegovim osebnim posvetilom za Niko. Ker sem se zadnji trenutek spomnila, da bi bil CD za Niko res odlično darilo, je bila pot do njega precej zapletena in je terjala tudi od Vlada precej akcije, da je darilo pravočasno prišlo v moje roke.  

Menda se nam vse naslednje dni obeta zeloooooo slabo vreme. Ah ne,  vremenoslovci so se sigurno zmotili.

Dne 28. 10. 2010 (četrtek) – Santiago – Negreira (22,4 km)

Okrog pol dveh ponoči pristanemo v Barceloni. Čakalnica v letališki zgradbi v Barceloni je že poznana. Kovinski sedeži so trdi za spanje. Namestimo se nanje. Niki čestitamo za rojstni dan. Izročim ji Vladov Drevored. Osupla je in vesela. Naj ostane taka fletna punca še naprej, boljša kot je, sploh ne more biti.

Prileti sms dragega prijatelja: “Upam, da je napetost že popustila in da se počasi zavedaš, da si na dopustu. Želim ti varno vožnjo, udobno klopco na letališču v Barceloni in prijeten začetek romanja. Pazi nase! Uživaj, sprosti se in naredi kakšno reč prvič.” Hvala. Nekaj reči se nam bo zgodilo na tem romanju prvič, a tega še ne vemo….

Niki se zgodi prvič že kar takoj. Na moj nasvet in po moji lanski izkušnji si razgrne na letaliških tleh spalno vrečo, se zavije vanjo in zaspi kot polh. Nikoli še ni spala na tleh na letališču, sploh pa ne v Barceloni, saj je bila do nekaj ur nazaj prepričana, da letimo preko Madrida in še zdaj ne more prav verjeti, da smo res v katalonski in ne v kastiljski prestolnici. Tudi jaz si pogrnem “posteljo” zraven nje in zaspim. Vinko ima prav. Res nisem preveč stanovitna – lani sva spala tukaj s Stanetom, letos pa z Niko, haha.

Irena in Marijana še nista povsem padli not, da sta odslej romarki, da je vsaka postelja dobra in prava, čeprav je na golih tleh, zato se mučita, da bi zaspali na neudobnih stolih. Del noči jima popestri klošar v bližini, ki ima neznansko veliko dela z veliko malho, iz katere vleče čudo stvari, si pazljivo in z vso skrbnostjo zašije hlače in počne še vse mogoče zabavno reči. A tudi njima uspe zaspati za nekaj uric.

Ob šestih zjutraj vzletimo dalje, ponovno z Ryanairom, proti Santiagu de Composteli in na tamkajšnjem letališču zelo trdo pristanemo ob pol osmih. Ker večina potnikov na letalu med poletom spi, nas trd pristanek dobesedno vrže iz sna in močno prestraši. Še nekaj časa mi od nenadnega šoka razbija srce.

Santiago! Sveto mesto! Mesto sv.Jakoba! Moje mesto! Spet sem tukaj. Četrtič. Najbrž ne zadnjič.

Pred letališko zgradbo že čaka avtobus do mesta. Kupimo vozovnice do katedrale in voznik prikima. Malo čudno se mi vendarle zdi, da bi avtobus vozil čisto do katedrale, a je pač vse mogoče. Po dobre četrt ure vožnje avtobus ustavi. In stoji. In še kar stoji. Potniki sedimo in čakamo. Nakar se končno voznik spomni in nam pove, da je to končna postaja, da dalje pač ne pelje. Z Niko imava malo zmedeno orientacijo in morava vprašati, v katero smer je katedrala, čeprav sva obe že hodili po teh ulicah. Nimam še pravih občutkov, da sem res v Santiagu.  Najprej se napotimo v urad za romarje, da bi dobili credenciale za Niko in Marijano. Nimajo jih! Nekako je logično, saj je urad za romarje končna postaja, kamor pridejo romarji z že izpolnjenimi in požigosanimi credenciali. Santiago je cilj in ne začetek poti. Redko kdo hodi obratno smer. Ne preveč prijazno nam v uradu povedo, da dobimo credenciale v prvem albergu v Negreiri.

Ura je 9.00 in šele začne se daniti. Čeprav je v Španiji isti čas kot pri nas, je tukaj ob osmih zjutraj še trda tema. Dan bo kratek za hojo. Odločimo se, da kar takoj začnemo  in preskočimo obisk katedrale.  Ogledale si jo bomo nazaj grede. Le na hitro ošinemo kip sv. Jakoba na pročelju katedrale, prečkamo trg Obradorio in naredimo prve romarske korake. Pot se začne na stopnišču takoj pod katedralo, vendar ne najdemo puščic in moramo vprašati za smer policista. Ja, kavo bi še spile nekje, preden gremo na pot. V mestu je nekaj barov že odprtih, a ura je za Špance še zelo zgodnja. Vstopimo v nek bar, a se obrnemo, ker je zrak tako zakajen od cigaretnega dima, da se ne da dihati. Izberemo svež zrak in to dobesedno, kajti to je bil zadnji odprti bar  in do naslednjega bo treba brez kave prehoditi skoraj pol današnje poti. Dobimo prvo romarsko lekcijo – vstopi v prvo gostilno, ki jo vidiš, kajti naslednje morda tisti dan ne bo več ali pa je še zelo daleč.

Mesto zapustimo skozi park sv. Suzane – Parc Santa Sussanna,  v katerem občudujemo nenavadno izoblikovana in ukrivljena drevesa, ki so prave umetniške skulpture narave. Na koncu parka je spomenik pesnici Rosalii de Castro (1837 – 1885), rojeni v Santiagu, ki je pisala v galicijščini.  V parku je kamen, ki označuje Camino in ima oznako 88,022 km. Toliko naj bi bilo do Finisterre, do nultega kamna, ki stoji na samem rtu na koncu sveta.

Takoj za mestom se začne podeželje, starodavne vasi s kamnito večstoletno arhitekturo, kamnitimi zidovi in kaščami za žito – horreosi, lesenimi plotovi,  ogromnimi grmi hortenzij, trto in figami ob njih,  kokošmi in petelini na vrtu, ovcami, kravami in konji na pašnikih. V predmestju Santiaga prečkamo tudi naselja v “Beverly Hills” stilu, z razkošnimi vilami, do nule urejenimi vrtovi in parki, ograjenimi z visokimi  ograjami in hudimi psi za njimi, ki preprečujejo približevanje in  radovedne poglede. Jutro je megleno, z vrha neke vzpetine vidimo na nasprotni strani Santiago in v megli katedralo. Nato zavije pot v gozd, med evkaliptuse in bore. Pot je izjemno lepa in položna. Preden smo šle na Finisterro, nam je bilo doma rečeno, naj se prvi dan do Negreire rajši prepeljemo z avtobusom, ker  gre pot ves čas po asfaltu in ob prometni cesti, da se nima smisla mučiti in naj rajši hodimo en dan dlje ob morju. Druga informacija pa je govorila, da je ta dan pot zelo lepa in da vodi skozi vasi in ne ob cesti. Oba podatka sta točna. Nekateri romarji se odločijo za pot ob glavni cesti in seveda tolčejo asfalt. Starodavna pot pa je ta, po kateri hodimo me, v tišini in miru in po samotnih vaseh.

Jakobove školjke so vsepovsod. Ne samo na kamnih, ki označujejo našo pot, tudi na hišah, hlevih. Fasada ene od hiš ob poti je v celoti pokrita s stotinami jakobovih školj, pred neko hišo so školjke vzidane v kamnito ograjo, že kar običajno pa je, da so školjke motiv železnih in kovanih ograj. Jablane in hruške so tukaj redke. Nika narabuta z drevesa nekaj fig, ki so užitne in osvežujoče, a trpkega okusa.

Nekje ob cesti je na brajdi še  grozdje. Preskočiti je treba ozek jarek in se visoko povzpeti, da utrgamo grozde. Od bližnje hiše zaslišimo glas in stara gospa nam nekaj govori. Ojoj, slišale jih bomo zaradi rabutanja, si mislimo. Ko se z nedolžnimi pogledi približamo, nam gospa ponudi lavor že nabranega grozdja. Da se ne bomo matrale, jo razumemo. Veselo nam nekaj pripoveduje, čeprav je nič ne razumemo, a iz mimike obraza vemo, da nam želi srečno pot in nas blagoslavlja. Grozdje je sladko in nam da moči za še vedno manjkajočo jutranjo kavo. 

Po treh urah zmerne hoje zagledamo odrešujoč napis – bar. Končno kava! Prejšnja noč, prebita na letališču in letalih, pač ni bila bogve kaj, utrujene smo. Vas ni označena z imenom in natakarici pokažemo zemljevid, da nam pokaže, kje smo. Nekje čez prvo tretjino. Kar dobro nam gre. Uživamo na sončku in počivamo. Ustanovimo skupno blagajno, iz katere naslednje dni plačujemo skupne stroške.  Nika zmasira Marijanino nogo, ker je nerodno stopila in težko hodi. Masaža je boleča, a pravi, da pomaga in da ji je malce odleglo. Spijemo grande cafe con leche, Nika pa nas časti z rojstnodnevno torto. Pravzaprav tarto de Santiago, mandljevo torto sv. Jakoba, tukajšnjo galicijsko specialiteto, ki jo strežejo v vsaki gostilni.

Po daljšem počitku se odpravimo dalje. Pot se za prvi dan kar vleče, saj naša telesa še niso vajena teže nahrbtnikov, utrujene smo od neprespane noči in vožnje. V  Puente Maceiri občudujemo čudovit srednjeveški most, ki se s svojimi oboki v dolžini 100 m pne preko reke Tambre. V mestecu je več dobro ohranjenih dvorcev in srednjeveških hiš,  ki so okrašene s kamnitimi grbi. Eden od dvorcev, zavit in zaraščen z bršljanom, se kot speča Trnuljčica kaže v vsej svoji lepoti neposredno pod mostom. Ob mostu je sedaj kafič, ki je bil dolgo zaprt, saj je rekla Tambre poplavljala in se je nivo vode dvignil in poplavil gostišče in vso okolico. Z mostu opazujemo reko pod njim in štorkljo, ki se pripravlja na vzlet. Irena ima občutek, da bi tukaj lahko živela. Zadnji kilometri so težki in naporni. Marijana malo obupuje,  noga spet zelo boli. A že vemo, da na romanju ne more nihče narediti nobenega koraka namesto drugega, lahko le vzpodbujamo druga drugo.  

Okrog 18.00 ure prispemo v Negreiro, prvo malo večje mesto. Na začetku mesta stoji turistična tabla z označenimi prenočišči, na kateri piše, da je javni alberg v tem mestu “complete” – zaseden torej. Alberg se nahaja kak kilometer ven iz mesta in da bi romarjem prihranili vračanje nazaj, jih že takoj obvestijo o zasedenosti. Nika ne verjame obvestilu in predlaga, da gremo vseeno pogledat, če je v albergu kaj prostora. Ko je bila nazadnje tu, je lahko spala na žimnici na tleh. Da ne bi vse po nepotrebnem trošile moči, se z Niko odločiva, da greva v izvidnico, Marijana in Irena pa bosta počakali v mestu. Alberg je na vrhu hriba in še preden prideva do njega, nam pride nasproti skupina romarjev, ki povedo, da res ni več prostora. Nika še vedno ne verjame in gre preverit informacijo. Čez čas se razočarano vrne. Prostora res ni. Kam zdaj? Začenja se mračiti. Povprašamo v hotelu  Mezquito. Stara gospa zna le špansko, a prikliče v recepcijo svojo hčerko, s katero se uspemo zmeniti za najem dveh dvoposteljnih sob (25 EUR za eno sobo). Naše sobe so čisto na vrhu zgradbe, v najvišjem nadstropju. Kot da ne bi imele že dovolj hoje za danes! A postelje so udobne, čiste in imajo tople radiatorje. Nika vodi večerne aerobične in raztezalne vaje za razgibanje utrujenih mišic. Poleg nas najde svojo posteljo v hotelu tudi šarmantni belgijski romar Giuseppe, s katerim se bomo srečevale vse naslednje dni.

Večerjamo kar v hotelu, romarski menu je okusen in po zmerni ceni. Večerna poročila na TV kažejo dežnike po vsej SZ Španiji. Mogoče pa vremenska napoved ne bo držala, se tolažimo. Po večerji popadamo v postelje. Niti na kraj pameti nam ne pade, da bi si šle ogledat mesto.

Danes smo prehodile 22,4 km, z višinskimi razlikami vred pa 25,6 km.

Dne 29. 10. 2010 (petek) – Negreira – Olveiroa (33,1 km)

Kako prijetno bi bilo še poležavati v mehkih posteljah, a je treba vstati. Danes nas čaka dolga pot, čez 30 km hoje. Zajtrk v hotelu je obilen in dober, velika kava z mlekom nas dokončno prebudi. Vremenska napoved na TV spet kaže dežne kaplje in dežnike. Hotelirka pove, da je za vogalom avtobus in naj se peljemo, ker bo ves dan deževalo in zmajuje z glavo, ko odklonimo. Giuseppe šepa in se bo del poti peljal.

Zunaj res začne rahlo pršiti. Pripravimo si pelerine. Z Niko imava odlični pelerini, Irena in Marijana pa nek polivinil, ki se med hojo razpira in le za silo zaščiti pred dežjem. Nahrbtnike še dodatno zaščitimo s prevlekami. Malo pred osmo, še vedno v temi, smo nared za odhod. Škropljenje preide v močan naliv. Pred vrati hotela se spogledamo in prasnemo v smeh. Danes ne bomo pelegrinke, temveč pelerinke. Pogumno zakorakamo v dež.

V Negreiri je pustil svoje sledi Ernest Hemingway, saj je mestece opisano v njegovem romanu Komu zvoni. Na koncu mesta je presunljiv spomenik neznanemu emigrantu  – mati z dojenčkom v naročju in malo večjim otrokom, ki vleče za hlačnice očeta, naj ne odhaja od doma. Galicija je bila v preteklosti zelo revna. Predpisi o dedovanju so omogočali drobljenje že tako majhnih in negospodarnih posestev, zato so se ljudje množično odseljevali v svet. Največ izseljencev se je vkrcalo na parnike v pristaniščih Vigo in A Coruna. V Argentini so Špance imenovali kar Gallego (Galicijani, ljudje iz Galicije).   

Današnja pot je zelo samotna. Spet vodi med evkaliptusovimi gozdovi in še bolj redkimi hišami, ki jih najeda zob časa. Vedno več horreosov je častitljive starosti in prelepih oblik, ki se jim vidi, da so stari sto in več let.   Dež neusmiljeno pada. Čofotamo po lužah in blatu. Občutek imamo, da nas vsi prehitevajo, da hodimo izredno počasi. Ne ustavljamo se, saj nimamo kam sesti, ni strehe nad glavo, le dež, ki vztrajno lije izpod neba. In sredi tiste samote, ovite v plahutajoče pelerine, se vsake toliko časa ustavimo, se spogledamo in se krohotamo, češ, kaj počenjamo nore babnice sredi te moče, prebičane od dežja, namesto da bi bile doma na toplem in pri svojih družinah.  K sreči kljub dežju ni mrzlo in pelerine še kar zadržujejo mokroto, tako da nismo preveč mokre.

Na prvi bar naletimo šele po desetih kilometrih hoje, a je pred nami še več kot tretjina poti. Ustavimo se, da se vsaj malce odpočijemo in da spijemo kavo.  V neki manjši vasi, ko spet hodimo dalje, priteče iz hiše gospa, krili z rokami, kaže v nebo in  na nasprotno hišo in nam skuša nekaj dopovedati. Razumemo besedo alberg in verjetno je hiša nasproti prenočišče za romarje. A ura je šele malo čez poldne, kaj čemo početi cel dan v albergu v osamljeni vasi. Gremo dalje. Pot vodi zdaj deloma po asfaltu in nam nabija podplate. Vdane v usodo utrujene stopamo. Na trenutke morala rahlo upade, a se kmalu spet smejimo in nam je “prav fletno” (Nikin priljubljen izraz).

Ob neki hiši nam pride nasproti bel husky, povsem moker kajpada. Prijazno nas ovoha in gre nekaj časa z nami. Nenadoma kuža zavije z glavne asfaltirane ceste levo v gozd in čaka, da pridemo do njega. Nato res zavije v gozd. Prišel nam je nasproti in nas vodil do odcepa, ki bi ga brez njega zanesljivo zgrešile, saj je smerokaz skrit med grmovjem in ga zaradi pelerin in dežja nismo videle. Ko nas pes usmeri  na pravo pot, se vrne  na cesto in bo najbrž počakal naslednje romarje, da jim pokaže smer.

Malo čez 15.00  uro pridemo zelo utrujene do krajev Santa Marina in Maronas. Za čudo se vmes malce zjasni in dež preneha. Na začetku vasi je bar, ki se ga Nika dobro spomni po karikaturi prečrtanih bosih nog na steni – prepovedano je hoditi bos. Ne razumemo, kaj naj bi to pomenilo. Birtinja govori spet le špansko, a nam uspe dopovedati,  da avtobusa od tukaj naprej ni. Sto metrov dalje je alberg in tuhtamo, da bi prespale kar tukaj, saj je do današnjega cilja Olveiroe še več kot 12 km. .Po kratkem bojnem posvetu smo si enotne – Marijana in Irena se bosta peljali s taksijem in naložili vanj vse štiri rukzake, midve z Niko pa greva razbremenjeni peš do Olveiroe. Rečeno – storjeno.

Z Niko jo mahneva dalje. Pokažeta se sonček in mavrica, hip zatem pa se ulije kot iz škafa. V daljavi se na vrhu hriba vrtijo vetrnice. Pokrajina je čudovita, sami travniki in pašniki v nežnih pastelnih barvah,  s kravami in ovcami. Pot vodi mimo velikega jezera Embalse de Ferrenza.  Brez nahrbtnikov res uživava in hodiva bistveno hitreje in lažje.  Tako klepetava, da pozabiva gledati smerokaze. Na neki točki se Nika ustavi, da bi fotografirala jezero in na ekrančku fotoaparata slučajno opazi puščico, ki kaže, da morava zaviti s poti. Če Nika ne bi fotografirala, bi šli kar mimo, v napačno smer in bi morale tolči korake nazaj!

Teh 12 km hoje se nama razvleče na dobre tri ure intenzivne hoje. Zadnji del poti poteka “čez Pohorje”, kot navadno imenujem pokrajino, pokrito z nizkimi grmički in travo, med katerimi so zanimive kamnite skulputure.  Ko ne dežuje, se podijo po nebu nenavadni beli oblaki, eden v podobi resnega moškega obraza, prava nebeška prikazen. Doživiva veličasten sončni zahod za hribi, vrh katerih se sučejo vetrnice.

Na dvorišču neke kmetije se smejiva drznemu cvetličnem lončku – polkipu človeškega telesa z golo ritko, iz katere živahno poganja bršljan. Radovednost naju premaga, da si kip ogledava tudi z druge strani, a ne ugotoviva, katerega spola je.

Z Niko se strinjava, da je Camino Fisterra težji od Camina Francesa, saj so med posameznimi kraji dolge razdalje, vmes skoraj ni gostiln in prenočišč, pa tudi vodnjakov s pitno vodo ni videti, sence je malo. V tem letnem času nas  sicer pesti dež, poleti pa zanesljivo neznanska pripeka in manjko vode.

V Olveiro prispeva, ko je že noč. Olveira je stara vas z nešteto horreosi. V samem središču vasi je nekakšen trikotnik večih horreosov.  Alberg je preurejen iz nekdanjega hleva, del njega so še danes štale za konje. Preden so zgradili ta alberg, so domačini nudili romarjem prenočišče na skednjih in gospodarskih poslopjih in še danes se ta tradicija nadaljuje, kadar je alberg zaseden.

Naši dve romarki sta že vsaka na svoji postelji in počivata. V sobi je še nekaj drugih romarjev. Marijana mi velikodušno prepusti spodnji pograd in splaninari na zgornjo posteljo. Na večerjo se odpravimo v bližnjo gostilno in imamo spet težave s sporazumevanjem. Pomagamo si z risanjem na namizni prt in mahanjem z rokami. Naročimo špagete po bolonjsko, solato in piščanca. Marijana in Irena dobita ogromno porcijo špagetov, jaz pa krožnik solate. Nato dolgo ni nič in skoraj se že sprijaznim, da bo solata vsa moja večerja, ko prinese natakarica vsaki še en ogromen krožnik piščanca s krompirjem. Špageti so le predjed! Le naša vegetarijanka Nika se mora zadovoljiti z veliko skledo solate. V gostilni naprosimo star časopisni papir, ki ga zatlačimo v mokre gojzarje. Papir čez noč popije vlago in so gojzarji naslednji dan za silo suhi.  Mlado natakarico vprašamo, kdaj naslednji dan odprejo in presenetljivo hitro odgovori po angleško (glede na to, da je rekla, da čisto nič ne razume) “at  the eight”. Super, pred odhodom bo torej jutranja kava.

Ko se vrnemo v alberg, je v sobi že tema, nekaj romarjev že spi. Kolikor mogoče tiho brskamo po nahrbtnikih in iščemo opremo za spanje. Romarski začetnici dobita novo romarsko lekcijo: že doma se je treba pri pakiranju izogniti šuštečim plastičnim vrečkam. V sobi s skupinskimi posteljami povzroča takšna vrečka neznosen hrup, zlasti za romarja s sosednje postelje, ki mu je pravkar uspelo zaspati.

Vso noč poslušamo vztrajno škrebljanje dežja. Z Niko sva danes prehodili spoštljivih 33,10 km, z višinskimi razlikami pa 35,8 km, Marijana in Irena pa 12 km manj.   

Dne 30. 10. 2010 (sobota) – Olveiroa – Cee (20 km)

Zjutraj je v gostilni , ki naj bi bila odprta od osmih dalje, popolna tema, naša mlada kelnarca pa še sladko spi. Na srečo je v bližini še en bar, ki je odprt in že poln romarjev. Na nekaj metrih razdalje od alberga do bara nas dodobra premoči dež. Privoščimo si obilen zajtrk z za Niko najboljšo kavo doslej, ki jo postrežejo v steklenih kozarcih. Pozdravljamo se z romarji, s katerimi smo se seznanili prejšnje dni. Marijana, ki je več let živela v Nemčiji, naveže stik z Nemko Regino, ki ji je ime enako kot Marijanini hčerki.  Nemke prosijo, če smejo danes hoditi z nami, da ne bodo same. Zakaj pa ne?

Po zajtrku nam ne preostane drugega, kot da damo pot pod noge. Spet smo temeljito zavite v svoje pelerine. Nekaj metrov od gostilne se odprejo vse nebeške zapornice. Ne dežuje, temveč zliva sv.Jakob na nas z neba  škafe vode. Za povrh še neznansko piha. Sunki vetra nas kljub naši neskromni kilaži in težkim rukzakom nekajkrat skoraj podrejo na tla. Jaz to izkušnjo že imam, ostale romarke pa so se lahko prepričale, da dež v Španiji res pada vodoravno in ne navpično!  Pelegrinke – pelerinke smo prebičane od dežja in prepihane od vetra.

Kljub dežju je pot prelepa. Vzpnemo se tik do vetrnic, ki nežno šumljajo v vetru. Včasih moramo zaiti v gosto grmovje, da obhodimo globoke luže na stezi. Spodaj pod nami se svetlika široka reka. Pokrajina je odprta, brez drevja, posuta le z grmički in resjem. Čez čas se pokrajina spremeni in hodimo med nizkimi borovci in evaliptusi.

Po slabih 8 km hoje, ki se nam zdijo bistveno daljši, pridemo do bara, na katerem piše, da je to zadnji bar naslednjih 15 km. Počitka še nismo potrebne, vendar se zaradi “grožnje”, da je do naslednjega bara daleč, rajši odločimo za postanek. Enako se odločita romarja Giuseppe in Francoz Pierre, ki si privoščita ogromna bocadillosa s pršutom.

Z Niko sediva na barskih stolčkih za šankom in si ogledujeva ponudbo CD-jev na stojalu. “Slabo izbiro imajo, sama latino glasba in nič Kreslina,” komentirava. Nakar se spogledava in obema pade menda istočasno na pamet ista ideja. Nika pobrska po svojem nahrbtniku, izvleče ven Vladov CD Drevored, pomigneva domači punčki za šankom, naj pride bliže in jo vprašava, če da na cd-player Nikin CD. Punčka razume. Pokažem ji še, naj zavrti četrto pesem po vrsti – Eno pesem. Po zakotnem španskem baru, nekje na koncu sveta, med romarji zadoni glas Vlada Kreslina: “Nekaj pa je še takih ljudi, ki se jih človek razveseli, nekaj pa je še takih ljudi…”  Kako noro lepo je slišati priljubljeni glas tukaj, na Caminu, med samimi tujci! Z Niko sva čisto evforični. Vsi tamkaj prisotni romarji so seveda deležni lekcije osveščanja, da je to naj-naj slovenski pevec. Pri Podmoskovskih večerih se vname debata, ali je ta pesem po izvoru ruska ali francoska, ali jo je pel Charles Aznavour ali Gilbert Becaud.  Romarji pritegnejo refrenu in zabrundajo zraven. Nepozabno! Ko se kasneje s temi romarji še srečujemo, dvignejo kazalec in odobravajoče pokimajo: ”Slovenian music – good! Very good!”

Ko odhajamo, opazim na šanku termovko za vodo. Očitno jo je pozabil romar. Vodo zlijem ven, da ne bi nosila nepotrebne teže in vzamem termovko s seboj. Čez čas dohitimo skupino, ki je odšla iz bara že pred nami in takoj se najde lastnica pozabljenega predmeta. Termovko je pozabila Avstralka. Močno se je razveseli, saj pravi, da jo spremlja že dolga leta in bi ji bilo žal, če bi jo izgubila.   

Nekoliko nad barom nas vodi pot mimo tovarne za predelavo kovin in karbidov, iz njenih dimnikov se kadi gost dim. Ta industrijski kompleks prav nič ne paše v neokrnjeno naravo. V tem kraju je križišče. Ena pot vodi proti mestu Cee, druga pa proti Muxii.  Odločimo se za Cee, saj želimo hoditi ob morju. Že tako in tako sem malo razočarana, ker sem pričakovala, da bo pot ves čas vodila tik ob morju, pa ga tretji dan še nismo videle niti od daleč.

Ta del poti je zelo lep, hodimo po makadamski cesti, obdani z nizkimi zidovi iz kamenja, med borovci in evkaliptusi. Vsake toliko časa se ulije in spet zjasni. Pri srednjeveški  kapeli Marije Snežne (Ermita Nosa Senora Das Neves) se malo ustavimo in počivamo. Po legendi naj bi pitje kristalno čiste vode iz tukajšnjega studenca v pomladnem času prinašalo plodnost.  

Štiri kilometre naprej je kapela sv. Petra s kamnitim križem pred vhodom. Kapela je zaprta. Na križu sta znamenji sv. Jakoba (školjka) ter sv. Petra (ključ nebeških vrat). Sv. Peter ozdravlja telesne bolečine in revmo. Z bolnim delom telesa se je treba dotakniti križa, nato ta del očistiti v vodi in bolečine izginejo.  Objamem kamniti kip sv. Petra, pa Irena pripomni, da če revme doslej ravno nisem imela, jo bom dobila pa zdaj, ko objemam ta mrzli in mokri kamen.  Ves čas nas spremlja Giuseppe, hodimo skupaj in se pogovarjamo z univerzalno govorico rok in z nasmeški. Pozno popoldne zagledamo pod seboj morje in pristanišče. Jeeeee!  A spust do ničelne točke nadomorske višine je še hudo strm in moker. Čisto proti koncu nas še pošteno premoči. Nekdo tam zgoraj je danes očitno pozabil zapreti ventile za dež!

Cee  je ribiško in industrijsko mesto s pristaniščem, ki je bilo tako kot mnoga mesta in vasi v tem delu Galicije popolnoma uničeno in porušeno v času Napoleonovih vojn v začetku l. 1800. Soglasno se odločimo, da je 20 km hoje po dežju in vetru za danes dovolj in da se ne bomo matrale še 10 km, kolikor je do vasi Finisterre. S prenočiščem naj ne bi bilo težav. Japajade! Sledimo oznakam za alberg, ki nas pripeljejo v stari del mesta, nato pa oznak zmanjka. Sprašujemo ljudi na ulicah, v trafiki, v trgovini…. Nihče ne ve, kjer je alberg. Vrtimo se v krogu in se vsakič znajdemo na istem mestu. Giuseppe,  ki nas je spremljal ves dan, izgine. Ko smo ga nazadnje videle, je tudi on spraševal mimoidoče na ulici za smer. Ko nam je vsega dovolj, pozvonimo pri vratih hiše, na kateri je zadnja oznaka za alberg. Starejši gospod reče,  naj počakamo, da se iz copat preobuje v natikače in nas prijazno pospremi dve ulici ter nato pokaže nekam v hrib, češ da je naše prenočišče tam.  Pot  se konča za zidom in pred vrati civilne zaščite. Oznak do tja ni, nič čudnega, da nismo našle. Mož v uniformi nam brez besed pobere credenciale, jih požigosa, nas vpiše v knjigo in pokaže, kam moramo iti. Prenočišče je brezplačno in se nahaja v kletnih prostorih osnovne šole. Same smo v sobi, ki je skromno opremljena, a čista. Očitno je v mestu še en drug alberg, kamor so šli ostali romarji.

Irena potoži, da je ožuljena. Žulji so nastali predvsem zaradi mokrote v čevljih. Nika jo “operira”. Žulji se namreč najhitreje zazdravijo tako, da se jih prebode s šivanko in čez noč pusti sukanec v žulju, da voda izteče. Videti je grdo, a resnično pomaga. Med operacijo se hahljamo, Irena pa si zakriva obraz, ko jo fotografiram in grozi, da me bo tožila, če bodo fotke njenih ranjenih podplatov zaokrožile po spletu.

Po tuširanju se odpravimo na večerjo. Irena ostane v albergu, ker je utrujena in potrebna malo zasebnosti. Brala bo, poslala nekaj sms-jev in počivala.  Punce se ne morejo načuditi, ko iz nahrbtnika potegnem šop slovenskih revij in knjigo Romanje v Kompostelo nekoč in danes, ki jih že ves čas nosim s seboj.  “Staša, tebi ni pomoči”, komentira Nika mojo bralno strast.

Nika, Marijana in jaz se torej odpravimo v mesto na večerjo. Ob odhodu iz alberga celo za nekaj trenutkov posije sonček. Zaidemo v veliko blagovnico s številnimi trgovinami in lokalčki, najdemo tržnico, sprehodimo se do obale, Nika potipa morje, ki je, brrrrr, zelo mrzlo in zelo umazano. V trgovini kupimo nekaj hrane in sadja za naslednji dan. Mimoidoče sprašujemo, kje je kakšna gostilna, pa nam ne znajo povedati. V lokalih strežejo bocadillose in tapase, dobiti se da tudi pizza in fast food, prava topla večerja pa ne. Končno najdemo hotel, v katerem so tudi že naši stari romarski znanci, vendar pa začno večerjo streči šele čez dobro uro in pol. Razočarano nameravamo oditi, a nas natakarica zaustavi in pove, da nam bo vseeno postregla. Naročimo romarski menu za 9 EUR. Tokrat pride na svoj račun tudi Nika, saj dobi brezmesno pizzo in ji ni treba jesti le solate.

Jutri pa težav z iskanjem gostilne ne bomo imele, saj poznam v vasi Finisterra staro gostilno, v kateri strežejo čudovito hrano in pečejo najboljše ribe na svetu. “Ta gostilna je moj motiv, da lažje hodim,” pravi Nika. Prav veselim se že okusnih ocvrtih lignjev in sardel, ki jih pripravljajo domala brez začimb, samo posolijo jih in ocvrejo.  Le pri sardelah je majhna težava – drobovine namreč ne čistijo, pečejo jih kar cele, z vso vsebino vred, tako veleva tukajšnja kulinarika!

Po večerji se poslovimo od romarskih znancev in se počasi odpravimo v hrib in proti albergu.  Ker že kakšni dve uri ni deževalo, se pošteno ulije.  Pelerine,  dežniki in baterijske svetilke so ostali v albergu. Nika ima na sebi edine suhe cunje. Nekaj časa že hodimo, potem se začnemo spraševati, da je nekam daleč do alberga in da prej ni bilo takšnega klanca. Kje sploh smo? Popolna tema je, dežuje, me pa ne vemo, kje smo doma. Fanta, ki nam pride nasproti, vprašamo, če ve, kje je alberg in pokaže v smer  tistega drugega, ki je v centru mesta. Za našega ne ve, kje bi bil. Pokažem mu žig v credencialu, a na žigu ni naslova.  Povemo, da je alberg zraven šole in pri gasilcih, a zmajuje z glavo. Gasilci so na drugem hribu in edina šola tudi. Nika obupuje, kako bo naslednji dan hodila v mokrih oblačilih. Tavamo v temi  in ne vemo, kje smo. Odločimo se, da se vrnemo v center mesta in se bomo nemara  spomnile, od kod smo prišle. V centru res prepoznamo trgovino, v kateri smo kupovale hrano in nekaj izložb. Nasproti nam pride fant, ki smo ga že prej spraševale za pot in se po telefonu z nekom pogovarja. Potem nam pove, da je poklical prijatelja in da sta skupaj ugotovila, da naš alberg ni pri gasilcih, temveč pri civilni zaščiti, ki je zraven osnovne šole. Fant nam je skušal na vsak način pomagati, zato je poklical prijatelja, da je ugotovil, kam moramo iti in nas v temi iskal po vsem mestu, da nam je pokazal pot! Takrat smo sicer že vedele, kam moramo iti, a smo mu bile vseeno globoko hvaležne za pomoč in prijaznost.  

Spimo slabo. Niko boli noga in ponoči se premetava sem in tja, da pograd ječi pod njo. Marijano sredi noči prebudi znani zvok, ki oznanja, da je nekdo aktiviral centralno ogrevanje. Potipa radiatorje in ugotovi, da so topli. Po vsej sobi pobere  mokre cunje vseh romark in jih razprostre po radiatorjih, da se bodo sušile.

Danes smo prehodile 20 km. Ni bogvekaj, a smo vseeno zmagovalke, ker smo hodile v takem dežju in vetru.

Dne 31. 10. 2010 (nedelja) – Cee – rt Finisterre (12 + 9,5 km)

Še na nobenem romanju nisem spala do osmih zjutraj! Vedno smo vstajali kmalu, najkasneje ob šestih in šli hitro na pot, da bi se izognili vročini. Sedaj pa nima smisla vstajati prej, saj je do osmih tema. Če smo ponoči slabo spale, pa je jutranje dremuckanje v postelji seveda sladko.

Zajtrkujemo v kavarni v središču mesta. Zajtrk je skromen – en kos toasta z marmelado in majhna kava, ki komajda poživi krvni obtok.  Ob odhodu seveda – dežuje, kaj pa drugega. Bežno si ogledamo mestno tržnico. Stare prodajalke zelenjave sramežljivo skrivajo svoje obraze pred fotoaparati.  Dan je siv in meglen. Po Ceeju, predvsem pa ob obali, je dosti nenavadno oblikovanih spomenikov in skulptur.  Jakobove školjke in puščice jasno označujejo smer hoje. Od Ceeja do rta Finisterre (do kamna 0,00 km)  je 16,5 km.

Od obale zavijemo med hiše in v predmestje, nato skozi evakliptusov gozd in spet po samotnih krajih.  Morje se le vsake toliko časa prikaže v daljavi. Čez čas dokončno zapustimo gozd in pridemo na glavno asfaltirano cesto, ki povezuje Santiago in Finisterro. V daljavi zagledamo rt Finisterre s svetilnikom.  Preplavi me veselje ob pogledu na znano silhueto. A vpadnica do samega cilja je še dolga in se vleče.

Na asfaltirani cesti je nekdo z velikimi črkami napisal: “Mariana, Je t’aime muchou!!!” Marjana, ljubim te zelo!!! Oj, Marijana, tako daleč si morala priti, da ti nekdo sporoča, da te ima rad! Srečnica. Nič ne piše, da ima kdo rad tudi Niko, Ireno in Stašo, le Marijano, smrk, smrk.

Nekaj časa hodimo ob obali. Visoki valovi se razblinjajo ob peščenem robu. Razpenjeno morje divje buči. Čudovito. Tako sem si predstavljala, da bo izgledal ves Camino Fisterra.    

Pot pa spet zavije v gozd in med evkalipte,  vsake toliko časa se odpre razgled na Costa del Morte. Zadnjih nekaj kilometrov, ko že prepoznamo obrise vasi Finisterre, se pot spusti čisto do morja. Nika steče po peščeni obali, odvrže gojzarje in bosa zakoraka v morje. Razposajeno vriska in vzklika. Tudi jaz odvržem nahrbtnik  in čevlje, si zaviham hlačnice in zakoračim za Niko v božjastno mrzel Atlantski ocean.  Objameva se in smejiva, valovi naju škropijo in močijo.  Vsaj pol ure bosi tacava po peščeni obali in morju in vzklikava od veselja. Ostali dve romarki sta bolj previdni in zadržani. Mrzlota vode Niko dokončno prepriča, da ni ravno primeren čas za kopanje. Še včeraj je namreč trdila, da bo zaplavala v oceanu in zvenela je silno prepričljivo. V tem morju se še poleti ne da kopati, tako je mrzel, kar vem iz lastne izkušnje.  Nabiramo školjke, a ne najdemo niti ene jakobinke. Spomnim se fotografije naše prijateljice Vanje in njenih bosih nog v morju tisočerih školjk ravno na tej plaži. Verjetno ni pravi čas za školjke, najbrž imajo svojo sezono, tako kot npr. gobe. Ob morju strašansko piha. Sunki vetra so tako močni, da se z vso silo upiramo ob tla, pa nas kar zanaša. Preplašimo stotine galebov, ki počivajo ob obali, z ogorčenim kričanjem se dvignejo v nebo in odletijo na mirnejši del plaže. Irenina pelerina je razcefrana in je videti, kot bi jo popadel besen trop divjih zveri. Marijanina je za malenkost boljša. Z Niko si spet obujeva čevlje. Nogavice obujeva kar na mokre, mrzle in z mivko obložene noge. Te 3 km do cilja bova že zdržali, čeprav nama škripa v gojzarjih in mivka drgne ob žulje.

Alberg je tik ob avtobusni postaji in ob spomeniku emigrantu sredi vasi Finisterre. Hospitalerka se ne more načuditi, da je Marijana res stara 70 let, saj jih kaže precej manj. Vpiše nas v knjigo gostov in nam napiše potrdilo, da smo prehodile Camino Fisterro.  Živahen fant nam zdiktira hišni red in nas povede do sob. “Sobe so zgoraj, tuši tudi, tule so električne stopnice (pokaže na navadne štenge), če slučajno ne delajo, boste morale žal peš…”   Pred kopalnico se drenja skupina italijanskih kolesarjev, ki so blatni do ušes in čez. Prosijo, če jim damo prednost pri tuširanju. Ni problema. Povsem nesramežljivo odvržejo cunje in nagi skačejo po hodniku in pred kopalnicami, prepevajo in zganjajo neznanski trušč. Ko hospitalerka zardela in hihitajoča pribeži v našo sobo, grem preverit dogajanje. To  sceno se res splača videti. Goli italijanski dedci so vredni natančnega pogleda.

Za silo se namestimo v sobi z več ležišči, nato se odpravimo ven. Danes moramo še do svetilnika na rtu. Sproti si ogledujemo vas in ugotovimo, da je “naša” gostilna zaprta. Na vratih piše, da bo jutri, na praznični dan, vendarle odprta od 9.30 ure dalje. Kje bomo pa sedaj večerjale? Nikin motiv za hojo se razblini v nič.

Z asfaltirane ceste zavijemo na pešpot San Guilermo, ki je nekoliko daljša, kot če bi šle po cesti, predvsem pa je bolj razgledna in slikovita. Bi bila, če ne bi skoraj ves čas neusmiljeno deževalo. Vsake toliko časa lije kot iz škafa, vmes rahlo škropi, brez kapljic pa ne gre.  Pri orjaških skalah, ki se imenujejo puščavnikovo bivališče (San Guilermo)  tako piha, da nas skoraj prekucne.  S teh skal je čudovit razgled na vas Finisterro, saj se za hip celo pokaže sonce in se razkadijo megle.  Dež nam pobere kar nekaj volje in energije. Želela sem, da novopečeni romarki doživita in vidita rt v vsej njegovi lepoti in bleščavi, pa se v megli komaj sluti njegove obrise. Ob vztrajnih plohah in bičanju vetra povsem oprane končno prispemo do svetilnika in do nultega kamna 0,00 km.

Z Niko sva povsem razneženi ter kamen z vso gorečnostjo in velikim cmokom v grlu ter solzami v očeh objameva in se dušiva od ganjenosti. Kar stojiva tam na koncu sveta, globoko dihava in se topiva od čustvovanj in hrepenenj. Irena in Marijana se obnašata  bolj “normalno”, saj nimata za seboj izkušnje 800 km samoočiščevanja in se ju, razumljivo, en navaden kamen pač ne more tako globoko dotakniti kot naju z Niko.

Na tem rtu, na koncu sveta, so romarji doslej obredno sežigali svoja oblačila in se simbolično poslovili od Camina. Na skalah stoji kamniti gojzar, ob njem je bilo največ kurišč. Lani pa je ves ta predel ravno zaradi sežiganja zgorel.  Posebne škode sicer ni videti, saj tukaj raste le nizko grmičevje in suha trava, vendar je romarjem odslej prepovedano sežiganje cunj.  Še zdaj so vidne ožganine in posledice požara. Romarji lahko sedaj svoje kose oblačil, ki so jih sicer nameravali zažgati,  obesijo na visok steber na obali. Na eni od fotografij sem videla, da je ta steber dobesedno oblečen v zdelane majčke, hlače, šale, rutke, kape… in druge predmete, ki jih tam simbolično odlagajo romarji. Danes ni na stebru niti ene stvari, saj je vse  odpihnil močan veter. Z Niko še nekaj časa sediva na skalah pod svetilnikom in ugotavljava, kako neznansko srečni se počutiva na tem kraju in da se bova najbrž še kdaj vrnili. Preplavlja naju neka čudna blaženost in s solzami v očeh ob odhodu pobožava nulti kamen.

Od rta se vračamo v Finisterro že v temi. Baterijske svetilke so seveda spet v rukzakih v albergu. Srečamo Nemko Regino, ki je sicer že bila na rtu, vendar je slišala, da se tam nahaja barka sv.Jakoba, ki jo je treba trikrat obkrožiti in ti prežene glavobole. Ker jo že več let neznansko boli glava, mora najti čudežno barko. Z Niko ji nisva znali pojasniti, kje naj bi bila Jakobova barka.  Pojasnilo najdemo kasneje v vodniku – barka sv. Jakoba so dejansko skale, po obliki podobne nasedli ladji. Te skale ležijo v morju ob Muxii in ne na rtu Finisterre. Tik pred vasjo se zgodi veliki finale  s tako hudo ploho, da smo v trenutku premočene do kosti. Dež spet pada vodoravno! Takšnega naliva nam pa res ni bilo nujno doživeti, z lahkoto bi še naprej shajale brez te preizkušnje! 

Večerjamo v vaški gostilni. Hrana je okusna, gostilničarka pa neznansko prijazna. Trudi se, da bi nas razumela.  Od doma pride zloben sms, če smo danes res hodile, ali se nismo morebiti vozile na metlah, ker je naš praznik – noč čarovnic.

Novoletna voščilnica Tomaža Praunseisa

Prijatelj, ki se je pred nekaj tedni vrnil s Camina Frances, mi piše: “Draga romarka! Daj si duška. Telo prenese vse, tudi dež in veter, važno je, da ti duša poje. Jutri ne zamudi niti najmanjše podrobnosti. Santiago je eden in neponovljiv. Srh gre po meni ob misli, je si. Zdaj si resnično želim biti na tvojem mestu. Uživaj! Toplo noč ti želim. Ultreya.”  

Ponoči seveda spet dežuje.

 Dne 1. 11. 2010 (ponedeljek) – Finisterra – Santiago

Danes  smo spet deležne redkega razkošja, ki romarjem navadno ne pritiče – spanja v postelji do pol devetih! Do odhoda v Santiago nimamo obveznosti, razen kosila v moji priljubljeni gostilni. Ob 9.00  smo zadnje romarke, ki zapuščamo alberg. Vsi ostali so odšli že pred nami.

Že sinoči smo se po ogledu voznega reda odločile, da ne gremo v 30 km oddaljeno Muxio, čeprav smo si tja zelo želele, najprej celo peš, potem pa z avtobusom.  Zaradi praznika vozijo avtobusi na redko. Iz Finisterre tudi ni direktne avtobusne zveze, zapeljati se je treba do Ceeja in tam prestopiti na drug avtobus do Muxie, ki pa se vrača v Santiago šele pozno zvečer. Zmanjkalo bi nam časa.

Na grande kavo gremo v isto gostilno kot smo sinoči večerjale. Gostilničar nam dovoli, da pustimo nahrbtnike v gostilni, da nam jih ni treba tovoriti s seboj. Še zadnjič se sprehodimo ob obali, nabiramo kamenčke in školjke in zremo v nebo, po katerem se podijo črni oblaki. Spet bo lilo! Kapljice kar škrebljajo. Tu in tam se oblaki raztrgajo in se za hip pokaže sonce.  Lepo bi bilo, če bi doživele Finisterro v lepem vremenu, a tudi v dežju je lepa.

Ob 10.30 uri se Nika strumno postavi pred vrata gostilne, ki bi jo morali odpreti od tej uri. Tako piše na vratih. Ko smo šle prej mimo, je na kljuki vrat visela vrečka z eno francosko štruco kruha. “Slabo kaže, slabo,” smo rekle, “tale štruca še nas ne bo nahranila”. Ni videti, da bi se za zaprtimi vrati gostilne karkoli dogajalo, a Nika še kar vztrajno čaka. Čez četrt ure se vrata vendarle odpro. Gospa se Niki opraviči, češ da gostilno prenavljajo, da je trenutno zaprta. Da bi jo prepričala, jo povede v notranjost, kjer res vlada kaos in prenovitvena dela. “Pridite kdaj drugič,” nas še povabi. Ja, pa bomo. Res bo treba priti še enkrat.    

Z opoldanskim avtobusom se odpeljemo proti Santiagu. Občudujemo naravo in prelepe kraje, ki bežijo mimo. Avtobus prevozi razdaljo 90 km do Santiaga v skoraj treh urah, saj obide vsak zaliv in ustavi v vsaki ribiški vasici. Vožnja poteka ves čas ob morju. Neka romarka ves čas vožnje navdušeno vzklika svoji sopotnici: ”I was there, I was there, beutiful, nice… I was there…” Njeno navdušenje je nalezljivo.

V Santiagu se nastanimo v Seminariu Menor, ki so ga od lanskega leta spet prenovili. Jedilnico so spremenili v spalnico in namestili dodatne postelje. Nekaj sob je zasebnih, za dva ali tri osebe, ostalo so skupinske spalnice s po 30 – 40 ležišči in zelo urejenimi in čistimi sanitarijami.

V Santiagu si najprej ogledamo katedralo sv. Jakoba. Glavni vhod s stopnišča na trgu Obradoriu je zaprt. Na trgu postavljajo ogromne odre, ozvočenja, kulise,  po mestnih ulicah pa ekrane. Povsod so policaji. Dne 6. 11. 2010  bo obiskal Santiago papež in bo maševal na glavnem trgu.  V cerkev ni več dovoljeno vstopiti z nahrbtniki in večjimi torbami. V cerkev se vstopa s stranskega desnega vhoda, vendar pa se iz notranjosti cerkve ne da priti do kipa sv. Jakoba, ki stoji v glavnem oltarju. Treba je iti ven in se postaviti v novo (zelooooo dolgo) vrsto, ki vodi najprej do kripte, nato pa do sv. Jakoba. Obvezno dejanje vsakega romarja, ki pride v katedralo, predvsem tistega, ki je pot prehodil, je, da potrka s čelom na steber učenosti (tega že tri leta prenavljajo in se ga vidi le od daleč), da obišče zadnje počivališče apostola Jakoba pod glavnimi oltarjem, kjer leži kripta z njegovo relikvijo in da objame kip sv. Jakoba na glavnem oltarju, poljubi njegovo školjko na rami ter se mu zahvali za srečno romanje. Seveda so občutki pravih romarjev čisto drugačnih ob občutkov turista, ki se pripelje do katedrale z avtobusom. In bistveno bolj intenzivni so občutki, ko preromaš res dolgo pot, kot pa, če se samo “sprehodiš” slabih 100 km do rta Finisterre. A vendarle ta kraj vedno znova navdaja s spoštovanjem, hvaležnostjo za opravljeno pot in  hrepenjenjem, da bi spet šel, spet zmogel to pot – v fizičnem smislu, z romanjem telesa in s premagovanjem naporov in razdalj in v duhovnem smislu, z romanjem duše. Po objemu sv. Jakoba  je treba spet ven iz cerkve in noter  pri drugem vhodu, kajpada spet s čakanjem v dolgi vrsti. Razočarana sem. Ta novi režim me prikrajša za določene občutke.   Rada bi še sedela v katedrali  in v miru premišljevala, pa me človeška vrsta “izpljune” ven. Nimam-o energije za ponovno prerivanje, zato se razpršimo po trgovinah in ulicah in se predamo komercialnemu utripu Santiaga. Nakupimo darila in razglednice in se poslikamo na trgu Obradorio.  Položimo roko v kamnito školjko na sredi trga. Čeprav sem že četrto leto tukaj, prvič vidim na tleh vklesano školjko!

Zvečer se romarke udeležimo maše v katedrali sv. Jakoba. Na tihem upam, da bom morda videla “v akciji” veliko kadilnico – batalfumiero, ki jo ob posebni priložnosti poganja osem menihov z enega konca cerkvene ladje do drugega…  Kadilnica visi trdno privezana nepremično tam pod stropom. Še bo treba priti v Santiago…

Po maši še malo obsedimo v cerkvi. Preberemo Vinkovo Spoved v Santiagu in ga razumemo. Spomnimo se na vse, s katerimi smo že kdaj romale in bi lahko bili z nami, pa bodo morda kdaj drugič. V mislih smo z njimi.  Od Vinka prejmem malo kasneje sms v njegovem značilnem slogu: “Objemite Jakoba! Na Polju zvez, na Trgu Polja zvezd, poglejte navzgor proti nebu, proti zvezdam, proti Bogu. Zate, zame, za vaju, za naju, za vas, za nas, zanje, za vse!”  Smo ga že objele, Vinko, sv. Jakoba, za nas in tudi zate in za vse, ki niso z nami.

Dne 2. 11. 2010 (torek) – Santiago adijo

Jutra ne ostane kaj dosti. Spakiramo  in se počasi odpravimo iz alberga v središče Santiaga. Brat mi je pred odhodom naročil, da kupim kipec sv. Jakoba, ki ga bomo postavili v našo kapelico (o tem kasneje).  Iščem torej  kipec in se ne morem odločiti med sivim in preprostim kamnitim kipcem, ki pa od daleč ni izrazit in razpoznaven in lesenim kipcem. Za vsak slučaj kupim kar oba.  Blizu opoldneva se poslovimo od Santiaga in se peš odpravimo proti avtobusni postaji. Potem pa čakanje in prekladanje po letališčih. Nazaj grede so varnostni ukrepi ob letaliških kontrolah blažji. Ni nam več treba sezuvati gojzarjev. Najbrž  nas uslužbenci že vnaprej zavohajo in naša prepotena oblačila. … Še nemški ovčar, ki je na beneškem letališču vedno dežuren za odkrivanje drog, napravi okrog nas velik ovinek in nejevoljno zaviha smrček. V Benetkah nas pričaka z avtom Samo in malo pred polnočjo smo doma.

Še vtisi z romanja in slovo od svetega Jakobovega leta

Z romanjem po Caminu Fisterra  smo se simbolično poslovile od svetega Jakobovega leta. Dobile smo odpustke za svoje grehe.

In še o naši že prej omenjeni kapelici sv. Jakoba.  Letos poleti smo pred našo hišo v Zagorju podirali drevje, ki je grozilo, da pade na hišo. Od enega drevesa je ostal velik štor. Samo je vanj izdolbel luknjo. Ob poletnih večerih je v štoru prižgal svečko.  Potem se je Samo spomnil, da bi lahko v štor dali kak kip, križ ali kaj takega. Mami je prispevala križ, ki sem ji ga že enkrat prej prinesla s Finisterre. Obljubila sem, da priskrbim  kipec sv. Jakoba, da bom zanj prosila nekoga, ki bo šel na Camino. Takrat še nisem vedela, da bom ponovno šla tja kar sama. No, iz Santiaga sem sedaj res prinesla kipec sv. Jakoba oziroma kar dva, ker se nisem mogla odločiti, kateri bo bolj pasal. Samo je votlino še bolj izdolbel, naredil zraven napis in – nastala je  kapelica sv. Jakoba, kot jo je poimenoval. Simbolično, ker je sv. Jakob res zaznamoval vso našo družino, me »zastrupil« in »okužil« še ostale, zlasti pa smo preko njega spoznali čudovite ljudi. Pa tudi moj ded po očetovi strani je bil Jakob.  

A zgodbe še ni konec. Nekaj dni po vrnitvi z letošnjega Camina Fisterra smo bili ravno vsi zbrani doma in Samo se je zapeljal  do cerkve in pripeljal domov zagorskega župnika, ki je našo »kapelico« uradno požegnal. Zbrala se je cela razširjena družina in še nekaj sosedov. Župnik je z nadvse resnim glasom pomolil in med drugim rekel: »Blagoslavljam to, to, eeeehhh, to…. Kapelico… eeeeeee…. v štoru…«  Komaj smo zadrževali hehetanje! Župnik je rekel, da kaj podobnega res ni nikoli blagoslovil, a da je namen dober, zlasti pa dober razlog,  da se zbere na kupu vsa družina… Presenetil nas je z vprašanjem, naj kdo kaj pove na to temo.  Edina, ki se je znašla in rešila družinsko čast, je bila mami, ki je odločno povedala, »naj nas, njene otroke,  sv. Jakob čuva, da se bomo vedno zdravi in srečni vrnili z naših potepanj po svetu«.

No, pa imamo svojo lastno kapelico.  Samo je ob njej posadil ogromen grm jasmina. Nika je kapelico nagajivo komentirala takole: »Kapelica v štoru je fantastična in sv. Jakob v njej prav mogočen. Vse pohvale Samotu. Njega je pa mama res veeeeliiiikooo stvari naučila :-) !!!«Manja pa: »Vaša kapelica  je prelepa in prav navdušena sem nad tem, da ste jo tudi blagoslovili, res to bo veliko Božjega blagoslova, kot ga je že na vseh vaših poteh…«Fanči: »Pa imamo svojo romarsko pot! Od sv. Jakoba na Dolu do te kapelice je kakšnih 6 ur hoje čez hribe.«

Zame je bilo to romanje po Caminu Fisterra spet eno zelo lepo in globoko doživetje ter prijetno druženje štirih različnih žensk različnih generacij in značajev, ki smo se odlično ujele, se zabavale in do srca nasmejale. Mene osebno navdajajo ti kraji z izjemnimi občutki sreče, spokojnosti in miru, čutim, da nekako spadam sem, da me sem vleče srce.

Verjetno bom še kdaj šla, ne nazadnje zato, ker:

  • še vedno nisem videla velike kadilnice,
  • še nisem videla Muxie in Jakobove okamenele barke
  • ,je bila gostilna v Finisterri, kjer pečejo najboljše ribe in kalamare na svetu, zaprta,
  • ker sem nečaku Lovru obljubila, da ga peljem sem, ker zdaj ni mogel z menoj,
  • ker čutim, da se moram še vrniti
  • ker sv. Jakob čaka name….

Na začetku nam je bilo naročeno, naj naredimo na tem romanju kakšno stvar prvič. In smo jo. Prvič v življenju smo bile tako zelo mokre in prepihane. Z Niko sva kot romarki prvič poležavali do osmih zjutraj in še dlje. Videli sva prikazen v oblakih. Prvič sva v novembru bosi brodili po Atlantskem oceanu.  Irena in Marijana sta bili prvič na romanju, prvič sta doživeli Camino.  Irena se je prvič peljala z double-deckerjem in si  prvič “šivala” žulje.  Marijani je prvič nekdo napisal na asfalt Je t’aime. Nika je prvič v življenju spala v spalni vreči na tleh letališča v Barceloni (in to z menoj) in  v zakotnem baru tik pred Ceejem prvič slišala Eno pesem s Kreslinovega Drevoreda.

Če ne drugega, smo na tem romanju sigurno imele stabilno vreme – ves čas je stabilno deževalo! A ljudje nismo narejeni le za sonce, temveč tudi za dež. Vzele smo ga za svojega z dobre strani.

Prijatelja iz Celja, tudi romarja, mi kasneje pišeta: “Vsaj dan sva spremljala vreme na vaši poti in zgroženo ugotavljala, da tam v Španiji ves čas dežuje. Zdaj, ko bereva tvoje čudovito napisane vtise, gledava na ta dež tudi z druge plati, tako kot si ti. Pomeni, da romanje po Caminu ni nikoli enako, vedno te nauči kaj novega, zato se za nas, pelegrinose, ne more več nikoli končati. Samo mi med sabo razumemo, kaj pomeni romanje po Caminu….”

Druga prijateljica mi piše: “Ne razumem, kaj te žene vedno nekam, ne razumem tvojega nemirnega duha, vagabunda v tebi… A hvala Bogu, da smo si različni. Si predstavljaš, kakšna gneča bi bila, če bi vsi hodili po samotnih poteh (ki potem ne bi bile več samotne in pomirjujoče), če bi vsi cele dneve preživljali za šankom, če bi vsi hodili na pasje razstave, vsi se udeleževali meditacij in joge, se vsi namakali v morju ali bazenih… Verjetno je pa v vsem določen čar, drugače ljudje tega, česarkoli že, ne bi počeli…”

 Irena je ugotovila, da je pogrešala dom in da je tudi sama pogrešana od svojih najdražjih.

Nika je lepo strnila svoje vtise:

“Vsaka pot me nauči sprejemanja – sebe in drugih.  Ni bilo sonca. Ni bilo jakobovih školjk v morju. i bilo razgleda z vrha svetilnika. Bila sta dež in veter! Je prehojena pot! So jasne misli v glavi! Je sreča v srcu! Je mir v meni! In hvaležnost!”

Tako romarji jemljemo te poti, ta naša romanja in iz njih črpamo moč, ko se nam na trenutke zdi življenje pretežko in preprazno.  Buen Camino in pogumno naprej tudi v vsakdanjem življenju. Vsak v okolju, v katerega paše.

Razglednica iz Santiaga

Razglednica iz Santiaga

“… Pot nas je spremenila. Ko opazujemo sonce, nekje na zahodu, ko nežno izginja neznano kam, se zavemo, da Kompostela ni cilj, ampak začetek našega potovanja.  

In ko zapustimo sveto mesto in se znova podamo na pot, čutimo, da nismo sami.

Verjamemo, da bomo na koncu poti, nekje na robu neizmernega obzorja zemeljskega bivanja, prišli do obale morja, kjer se bo naše popotovanje končalo…”

Misel je iz knjige Milana Vinčeca Romanje v Kompostelo nekoč in danes. ,

Zagorje ob Savi, november 2010                                                                    

  • Share/Bookmark