CAMINO Z OTROKI ali OBUJ GOJZARJE, NADENI NAHRBTNIK IN STOPI ČEZ HIŠNI PRAG

O Caminu, romarski poti sv. Jakoba, evropski kulturni pešpoti, ki vodi preko Španije in pod mlečno cesto, je bilo že veliko napisanega.

Kaj žene ljudi, da se še dandanašnji odpravijo peš po več sto km dolgi poti in se za mesec dni ali več odmaknejo od vsakdanjega vrveža, divjega tempa življenja in le hodijo, hodijo?

Kdor se enkrat odpravi na takšno pot, na takšno romanje, se vedno znova vrača. Beseda romar zveni morda religiozno, a je primernejša od besede pohodnik, popotnik, ker ima globlji pomen. Ljudje hodijo iz verskih razlogov, pa tudi zato, ker radi hodijo, ker se radi družijo z ljudmi, spoznavajo druge kraje in običaje na drugačen način, z druge, bolj počasne perspektive. Nekdo je pred kratkim napisal: »Če hodiš, še ne pomeni, da si romar, pomeni samo da ti “paše hoditi” Da bi se lahko imenoval romar, moraš ROMATI, doživeti pot tudi v duhovnem in ne le v športnem smislu, kot premikanje nog in merjenje korakov.

Romanje pušča sledi v romarjih. Romanje je molitev, v katerem se besede izgovarjajo s korakih. V dolgih urah hoje premišljuješ o marsičem, se pogovarjaš sam s sabo in si v mislih s svojimi doma. Čeprav si fizično daleč od njih, si morda v takih trenutkih še bolj povezan z njimi. Noge bolijo, a duša se čisti. Določeni trenutki na takšni poti se globoko vtisnejo v podzavest,  v emocialnem in v duhovnem smislu, ko čutiš vibracije drugih pelegrinosov in utripanje svoje duše… Ko odložiš nekatera bremena preteklosti in dobiš moč za nov tovor…

Še nekdo drug pa je napisal: »Camino je poseben prostor v svetu, kot bi se na njem prepletali vsi svetovi, če mu prisluhneš in mu pustiš, da te objame in vzame.«

Camino se skoraj vsakogar dotakne in ga ne izpusti več. Camino je dokaz, da se da čas preživljati tudi drugače.

Novembra lani sem bila šestič na Caminu, tokrat nas je šla manjša skupina prijateljev prehodit razdaljo od Santiaga do rta Finisterre in do Muxie, dobrih 115 km.

Na poti do tja smo srečali družino s petimi otroki. Najprej smo mislili, da so domačini, španska družina, ki je pač šla na kratek sprehod po vasi. Šele čez čas se nam posveti, da tudi on hodijo, romajo. Najmlajši otrok se je ravno kujal in ni hotel dalje. Tam, kjer smo počivali, so bila namreč igrala in tobogani in še nekaj minut prej se je otročad veselo dričala po toboganu, zdaj pa se družina odpravlja dalje. Ugibamo, ali je kujajoči otrok fantek ali punčka. Po dolgih kodrčkih ocenimo, da so v družini štiri punčke in en fantek, a se motimo. Tako so ljubki, da jih prosim, če jih smem fotografirati. Z veseljem privolijo, izmenjamo pa si še elektronske naslove in obljubimo, da pošljemo fotografije. Povedo mi presenetljivo zgodbo o njihovem preživljanju prostega časa, o njihovem vsakoletnem romanju. Srečanje z njimi se nas je vseh globoko dotaknilo.

Družina Lux živi v kraju Kirkel v pokrajini Posarje (Saarland) v Nemčiji, blizu Saarbrückna, kar je cca 160 km jugozahodno od Frankurta. Oče Philipp je star 37 let in je anestezist na urgenci v majhni bolnici v 9 km oddaljenem Neunkirchnu. Njegova žena Eva je stara 35 let in je študirala medicino, vendar je študij opustila po rojstvu prvega otroka. Družina ima pet otrok: Joshua (13), Sara (11), Frederick (9), Jakob (6) and Rasmus (5). Ravno obratno, kot smo mislili, torej štirje fantje in ena deklica.

Philipp ne zna natančno pojasniti, zakaj hodijo. En vzrok je morda pesem, ki so jo videli izpisano na nekem zidu na poti na francoskem Caminu v Ponferadi. Pesem pravi nekako takole: »Prah, blato, sonce in dež. To je Camino Santiago. Množice romarjev in več kot tisoč v letu. Romar, kaj te kliče?Katera skrivna moč te privlači?…«

Družina ne roma iz verskih razlogov ali zato, da bi se spokorili za grehe, vseeno pa ima njihovo romanje duhovno dimenzijo. Ko so se prvič odpravili na romanje, to je bilo leta 2005, so imeli »le« 3 otroke, najmlajši je štel eno leto in takrat so hodili približno 20 km dnevno. L. 2009 pa so že vedeli, da so dovolj »kul«, da bodo šli na pot s petimi otroki, tudi takrat je bil najmlajši star eno leto. Pravijo, da ljubijo enostavnost Camina. Njihova edina skrb je takrat hoja, prehranjevanje, tuširanje, pranje perila in spanje, druge skrbi so takrat potisnjene na stran. Od l. 2005 gredo vsako leto na Camino, vsakič prehodijo cca 200 – 300 km. Tokrat so začeli romati v kraju O’Cebreiro, ki je 170 km oddaljen od Santiaga. 

Iz Kanade so si naročili posebno večnamensko prikolico, imenovano Chariot trailer CTS, ki je predvsem namenjena prevozu otrok. Prikolico se lahko priključi na voziček, na kolo, uporablja se pri pohodništvu in celo na smučanju. Smučar npr. potiska prikolico z otrokom pred seboj. Stane cca 500,00 EUR. Oče Philipp jo uporablja tako, da se sam vpreže vanjo in jo vleče. Nekaj dni, preden smo se srečali, je v Galiciji močno deževalo. Ceste in kolovozi so bili blatni in razriti od dežja. Sprašujem se, kako težavno je voziti voz po takšni poti.

Družina torej že več let roma po Caminu in so vsakokrat prava atrakcija. Vsi jih fotografirajo, se pogovarjajo z njimi ter jih občudujejo.

Philipp pravi, da otroci brez težav hodijo toliko in toliko km na dan. To, da otroci ne zmorejo takšne poti, lahko trdijo tisti, ki so se tega naučili od svojih staršev in na svoje potomce prenašajo miselnost, da je za otroke kruto in da se mučijo, če toliko hodijo. Njihovi otroci se nikoli fizično ne obremenjujejo zaradi hoje, nikoli ne tožijo, da ne zmorejo. Če se slučajno dolgočasijo, jim njihova mama pripoveduje zgodbe. Mama Eva je velika ljubiteljica knjig in med hojo otrokom pripoveduje zgodbe. Če hočejo otroci ujeti celo zgodbo, morajo držati korak z njo. Njene zgodbe so tako zabavne, da jih otroci nočejo zamuditi. Seveda imajo otroci tudi krizo in kdaj nočejo hoditi, a to ni nič slabše in hujše kot doma, kadar se uprejo in nočejo npr. vaditi inštrumentov, se učiti kakšnega predmeta ali pospraviti mize.

Kako zdržijo otroci brez računalnikov in tablic? Philipp pojasni, da teh naprav sploh nimajo. Otroci obiskujejo doma Waldorfsko šolo in tam večina otrok nima računalnikov. Doma pa imajo računalnik, a so na njem zelo malo časa in tudi TV gledajo le enkrat tedensko. Gledanje TV je družinski dogodek, ob katerem se pogovarjajo. Starša ne puščata otrok samih pred TV, da bi imela mir pred njimi.

Večina ljudi, s katerimi se srečujejo na Caminu, sprejema družino zelo gostoljubno, odprto in dobrosrčno. Na podeželju in po vaseh se jim ljudje odkrito čudijo in zmajuje z glavo, kako da otroci tako veliko hodijo, v glavnem pa jih občudujejo. Najbolj se čudijo vozičku, v katerega je vprežen oče. V vozičku vozijo vso prtljago, ki jo potrebujejo na poti, včasih pa se v vozičku pelje tudi utrujen otrok. Neka stara gospa jim je nekoč rekla: »Vidva starša si zaslužita nagrado in hkrati kazen za to, kar počneta z otroki!« Drugače pa je v mestih, kjer jih gledajo, kot bi padli z Marsa.

Camino jim predstavlja veliko družinsko pustolovščino, ko se lahko družina posveti drug drugemu in imajo čas zase. Edino, kar jih na poti skrbi, je, da morda ne bodo dobili prenočišča, ker so počasnejši od ostalih romarjev. Ko pridejo v zavetišče, je navadno že vse polno. A še vedno se je zgodilo, da so našli sedem postelj, oprali goro oblačil, skuhali hrano za vse. Včasih je težko otroke utišati, da ne motijo drugih. Ampak navsezadnje – Camino je odlična izkušnja in oče Philipp komaj čaka, kaj mu bodo otroci čez 20 let povedali o Caminu, kako so ga doživljali in kaj jih je naučil.

Neka romarka je pojasnila smisel Camina. »Življenjski Camino je bistveno težji kot tisti v Španiji. Tam vsaj veš, v katero smer moraš iti, pa veš, da vse, kar moraš narest, je to, da zjutraj vstaneš, obuješ čevlje, naložiš svoje življenje na hrbet in kreneš na pot. Če bi bilo tako enostavno tudi sicer, če bi bile v življenju vedno rumene puščice, če bi vedel, da če boš hodil, boš prišel na pravi cilj, bi bilo vse lažje.«

Ultreia! Romarska mantra, ki pomeni Naprej! Dalje! Samo ne nazaj, ne se vračat. Tako naj bo na vseh nivojih našega življenja. Ni važno, kaj se je zgodilo v preteklosti, živeti moraš zdaj in za naprej in gledati v prihodnost. Tudi če je pot, življenje, Camino še tako težak, je treba vztrajati.

Camino je poln takšnih zgodb in srečanj. Romarji objavljajo svoje vtise na svojih blogih, pišejo o tem knjige. Neka mlada mamica je prehodila 1.000 km s svojima hčerkama, starima 8 in 10 let in to zapisala na svojem blogu Punce na poti (Girls on the Way).

Pred kratkim je bil v Poletu objavljen članek, kako se je mogoče na takšno dolgo pot podati tudi z otrokom: http://www.polet.si/narava/enkrat-romar-za-vedno-romar.

Zakaj pa ne? Zakaj ne bi tudi tako preživljali svojega prostega časa z otroki? Ni treba v Španijo, dolge poti so tudi pri nas doma, le obuti je treba gojzarje, si nadeti nahrbtnik, prijeti otroke za roke in stopiti čez hišni prag.

Dne 12. 3. 2014 se je petim otrokom družine Lux pridružila dojenčica Kajsa. Oče Philipp mi je poslal fotografije s pripisom: “Madita vzklikne zmagovito: “Da, dobila si blaženo stvar! In jaz tudi! Dobili smo Kajso! Presrečni in hvaležni smo ob rojstvu Kajse.”

Madita je roman Astrid Lindgren. Kajsa (Kaisa) pa je finsko - švedsko – estonsko ime, po slovensko bi punčki rekli Katja ali Katarina.

Družina šteje sedaj šest otrok. Čez nekaj tednov odhajajo v Avstralijo, kjer je dobil oče službo v leteči zdravniški ekipi. Pravijo, da jih tudi tam čaka Camino, ki pa bo bolj prašen in vroč od španskega, čakajo pa jih tudi koale in kenguruji.

Srečanje s to družino je bilo ena najlepših zgodb, ki jih je lani, l. 2013, zapisal Camino.

Zapisala: Staša Lepej Bašelj

Objavljeno v Oni, prilogi Dela, dne 4. 2. 2014

Fotografije so iz osebnega arhiva Philippa Luxa, objavljene z njegovim dovoljenjem.

  • Share/Bookmark

Bodite prvi in komentirajte "CAMINO Z OTROKI ali OBUJ GOJZARJE, NADENI NAHRBTNIK IN STOPI ČEZ HIŠNI PRAG"

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !