Arhivirana sporočila kategorije 'Glasba'

STARI BRUNDAČ LEONARD COHEN V PRAGI

»Stari cepci! Pri teh letih se greste stare rockerje in se furate 1500 km daleč na koncert enega starega zaškripanega prdca! A ste zmešani?«

 

Takšni so bili komentarji prijateljev in znancev, ko sem jim omenila, da gremo na koncert Leonarda Cohena v Prago. Roko na srce. Večina moje generacije tam okrog Abrahama Cohena niti ne pozna. Če jim zavrtiš kak njegov komad, se bežno spomnijo, da so ga že slišali. Za Slovence velja, da po tridesetem letu starosti ali še prej prenehajo hoditi na rockerske koncerte in se zabubijo doma. Le na koncertih v Križankah in Cankarjevem domu še naletiš na primerke srednje generacije, ostali so pa najbrž na vaških veselicah.

 

Če me je doslej kdo vprašal, kateri je bil zame najboljši koncert od vseh, kar sem jih slišala in videla v živo, sem skoraj brez pomisleka odgovorila, da Leonard Cohen 28. 5. 1993 v Munchnu. Takrat smo se tja odpravili še v starem razmahanem jugotu. Dva brata, punca enega od njih in jaz. Da smo prihranili za prenočišče, smo prespali štirje kar v avtu. V Munchnu smo srečali Vlada Kreslina in Pera Lovšina, ki sta z nami delila navdušenje nad Leonardom. Tudi onadva sta se tja pripeljala z jugotom! Kje so že tisti časi! In teh koncertov, ki jih je naša ekipa videla v živo, ni bilo prav malo. Šli smo na Dunaj, v Budimpešto, v Zeltweg, v Sarajevo, Benetke… Videli smo vse, kar je prilezlo dobrega, za naš okus seveda, k nam v Slovenijo, v širšo in daljno okolico. Pravzaprav sem v živo videla prav vse, kar rada poslušam. Do danes se nam je standard nekoliko izboljšal,  nič več  se ne vozimo na koncerte z jugoti,  a volja do obiskovanja koncertov nam za čudo še ni pojenjala.

 

Ko sem letos spomladi prvič slišala, da je Leonard Cohen na svetovni turneji, sem zastrigla z ušesi. Od zadnje turneje l. 1993 ni več koncertiral. Pri 60. letih se je s težko depresijo, s katero se je boril celo življenje, utrujen, prazen in potrt umaknil med menihe v budistični samostan. Ko se je asketskega življenja naveličal, je ugotovil, da mu je managerka medtem izpraznila bančne račune in ni mu preostalo drugega, kot da se je napotil na novo svetovno turnejo.

 

Na spletu poiščem seznam koncertov. Juhu. Cela Evropa. Najbližje nam Dunaj, Budimpešta, Lucca… Govorilo se je, da pride celo v Ljubljano, v Križanke. Super. Kaj lepšega, kot poslušati tega kanadskega ptiča pod arkadami Plečnikovih Križank? Pa se napovedi niso uresničile. Vzrok? Najbrž božjastno drage vstopnice, ki jih Ljubljana ne bi finančno prenesla. Na Cohenovi uradni spletni strani so ponujali vstopnice od 200 -220 EUR. Halo? Kdo zmore tak strošek? V moji okolici vsi odkimajo, ko omenim ceno vstopnic. Hvala, to je pol moje plače, pravijo. Nekako še razumem, da bo dunajska operna hiša uspela razprodati koncert. A kako bodo za tak denar prodajali vstopnice v revni Bukarešti? Obupam in odmislim koncert. A vsake toliko časa prileti po spletu kak navdušen komentar Cohenovega koncerta in vsakič, ko slišim po radiu njegovo pesem, me razdraži, stisne pri srcu in grem brskat po spletu. Munchen. Vstopnice po 150 EUR. Koncertne agencije jih ponujajo le v paketu s prevozom. Še vedno predrago. Nihče noče z menoj. Sama pač ne morem na koncert.

 

Sredi poletja najdem na spletu napoved koncerta za Prago v septembru. Vstopnice so spet po 200 EUR. A pozor! Ali prav vidim in je možno res kupiti tudi vstopnice za 42 EUR? Bojni posvet doma. Gre kdo na koncert Leonarda Cohena v Prago? V nekaj minutah nas je šest kandidatov. Brata Samo in Sandi, svakinji Tanja in Anita, prijateljica, Saša,  jaz. Opravim rezervacijo in vplačam šest vstopnic preko spleta s kreditno kartico. Gre za goljufijo, bodo karte prispele ali bo nekdo le pokasiral denar? Nekaj dni se tresem od negotovosti, nato pa prispe iz Prage kuverta z vstopnicami. Videti so pristne. S kodo, vodnim znamenjem. Zdaj se sekiramo, če niso vstopnice morda ponarejene. A tega ne bomo izvedeli prej, preden ne pridemo v Prago. Treba bo pač tvegati.

 

… In smo dočakali ta petek, 26. 9. 2008, nekaj dni po rojstnem dnevu Leonarda Cohena (rojen je 21. 9. 1934).

 

V Prago se nas je šest komadov napotilo z osebnim avtom in avtodomom. Mimogrede smo se ustavili še na Dunaju, kjer je v galeriji Albertini ena najbolj dragocenih slikarskih razstav – 50 slik in 100 akvarelov Vincenca Van Gogha. Vzporedno z Van Goghom razstavljajo tudi dela Moneta, Kokosche, Picassa, Matissa, Modiglianija, Chagalla, Miroja… Ker smo bili pred galerijo že ob 9. uri zjutraj, pri vhodu še ni bilo vrst. Vstopnica je stala 9 EUR. V galeriji je vladala spoštljiva tišina in nemo navdušenje obiskovalcev nad čudoviti slikami. Tišino je prekinjalo le čebljanje skupine predšolskih otrok, ki so skupaj s svojimi učiteljicami obiskali razstavo in so sedeli na tleh pod slikami ter s strmečimi očmi in velikim zanimanjem poslušali zgodbe o Van Goghu. Estetska vzgoja se začne že pri malčkih.

Ko smo zapuščali galerijo, se je pred vhodom vila dolga kača ljubiteljev slikarstva. Razstava bo v Albertini na ogled še do 8. 12. 2008, je pisalo. Blizu je, splača si jo ogledat.

Mimogrede. Dunaj je tudi simbolično povezan z Leonardom Cohenom. Njegova pesem Take This Waltz je prepesnitev pesmi Mali dunajski valček španskega pesnika Federica Garcie Lorce, po katerem je Cohen poimenoval svojo hčerko Lorco. Ej, ej, ej, ej! Zapleši ta valček z vitkimi boki… Ko smo zapuščali Dunaj, smo si na CD-ju vrteli in prepevali »Ay, ay, ay, ay. Take this waltz, take this waltz. Take this waltz its been dying for years…

Od Dunaja proti Brnu zmanjka avtocest. Vozimo se po podeželskih cestah, po očarljivih in lepo urejenih vasicah in manjših krajih. Ob cesti se nizajo dolge vrste vinogradov. Kamor seže pogled, so neskončna pšenična polja, prepletena s polji sončnic. Poleti je pogled na rumeno cvetoče Van Goghove orjaške cvetove prav impozanten. V teh jesenskih dneh so na nekaterih njivah le še porjavele in posušene sončnice, ki jih kmetje iz neznanih razlogov niso poželi in pospravili. Mejni prehod Mikulov je opustel in prazen. Na bencinskem servisu kupimo češko vinjeto za 11 EUR. Z mlado prodajalko se komaj zmenimo, kaj bi radi, saj nas sploh noče poslušati in trmasto ter zadirčno odgovarja, da nas ne razume, čeprav se trudimo z angleščino in slovenščino, ki je v nekaterih besedah podobna češčini.

Malo čez mejo se ustavimo v kraju Lednice, ki slovi po grajskem kompleksu, ki ga je dala v 16. stol. zgraditi evropska vladarska družina Liechenstein. Okrog gradu se nahaja obsežen park, ki je eden najlepših in največjih v Sr. Evropi. Grajsko posestvo s parkom je pod zaščito UNESCA. Za vstop v park ni vstopnine. Sprehajati se je možno po lepo urejenih potkah, med cvetočimi vrtnicami, cinijami in reginami in med negovanim drevjem, še lepše pa ob jezerih, ribnikih, med starodavnimi drevesi, med katerimi so čudovite naravne drevesne skulpure. Če je bilo v tem času doma v Sloveniji še pozno poletje, je Češka že žarela v pravih jesenskih mavričnih barvah.

V delu parka smo naleteli na sokole, ujede in sove, ki so bili s tačko privezani z verigo k stojalu. Na plakatih je pisalo, da se tukaj dogaja sokolarjenje, dresura sokolov in ujed ter lov s sokoli.

Privez ptic k stojalu naj bi bil eden najbolj humanih načinov bivanja teh ptic v ujetništvu. Najbrž se naravovarstveniki in ljubitelji živali s tem ne bi strinjali. Pogled na te veličastne ptice z žalostno povešenimi glavicami ni bil prav prijeten. Na travniku so postavljene tribune, od koder lahko turisti občudujejo udomačene in dresirane ptice, kako se dvigajo v nebo, se spuščajo, strmoglavljajo ter izvajajo akrobacije.

Skozi park teče rečica, po kateri se je možno voziti s čolni.  Celo pravi minaret imajo. Park smo prehodili po dolgem in počez, tako da smo imeli pravzaprav kar zavidljiv treking in so eno od naših deklet pošteno ožulili čevlji. Mračilo se je že, ko smo se odpravili proti Brnu, nekdaj drugem največjem češkoslovaškem mestu in napravili en kratek giro skozi staro mestno jedro. Le-to je bilo ob sedmih zvečer popolnoma osamelo, vse trgovine in lokali zaprti, ogledati si je bilo mogoče edino cerkev.

Opolnoči nas je navigacija pripeljala točno v naš kamp v predmestju Troja v Pragi. Nikoli ne bom razumela, kako ena naprava ve, kje je naš avto in mi, jaz pa npr. nimam pojma, kje se nahajam! Ne znam si predstavljati, kako bi se brez navigacije znašli sredi noči v 1,2 milijonskem mestu. Najbrž bi se, tako kot smo se nekdaj, ko še nismo poznali teh čudežnih naprav. V avtokampu smo parkirali naši dve vozili in prespali v avtodomu.

Naslednji dan smo pustili oba avta v kampu in se odpravili v Prago s tramvajem. Praga ima razvejan sistem javnih prevozov in lahko po mili volji kombiniraš tramvaj, podzemno železnico, trolejbus in avtobus. Avta praktično ne rabiš, saj se da povsod priti z javnim prevozom, pa še za parkiranje in za to, da bi ti kdo ukradel avto, ni treba skrbeti.

 

Cel dan smo pohajkovali po zlati Pragi in uživali v neverjetno toplem in sončnem vremenu. Mesto vrvi od turistov. Pol Karlovega mostu je zaprtega, saj ga prenavljajo. Po Vltavi vozijo ladjice in čolni. Na Hradčanih je ob opoldanski menjavi mestne straže gneča neznosna. V Zlati ulički po novem pobirajo vstopnino, ampak ulica je zaradi množice turistov domala neprehodna. Nič boljše ni na Staromestskih namestih. Ob polni uri se zavrtijo figurice na astronomski uri, Smrt zapleše svojo predstavo, ki jo vsakokrat zaključi krik petelinčka. Na trgu se zbirajo gruče turistov in strmijo v uro, po kratki predstavi pa se razkropijo po okoliških uličicah starega mesta.

Nešteto muzejev in cerkva vabi k ogledu. Narodni muzej na Vaclavskih namestih, muzej Franca Kafke, Bedricha Smetane, dobrega vojaka Švejka, muzej mučilnih naprav, čudovita Strahovska knjižnica, številne galerije, praški grad, mestna hiša, nekoliko odmaknjeni Višegrad… Mesto piva (»Spij še en kozarček piva zame, za naju,”  mi je bilo naročeno od meni drage osebe od doma)  in beherovke, mesto cmokov, golaža, kuminovega kruha, pivskih klobas, krapov. Mesto književnikov, klasične glasbe, umetnikov. Praga nam je izjemno ljuba in domača. Jože Plečnik je pustil v tem mestu neizbrisen pečat. Pomagal je obnavljati praški grad, zato so mu na Hradčanih postavili spomenik.

V Pragi nismo našli enega samega plakata za Cohenov koncert, tako da do zadnjega trenutka pravzaprav nismo vedeli, ali koncert sploh bo in ali imamo morda ponarejene vstopnice. Niti pred dvorano AC Sparta, kjer naj bi bil koncert, ni bilo plakata! Frajer Cohen razproda koncert brez reklame, lepo prosim. Očitno se mu ne splača metati stran dodatnega denarja za nepotrebno propagando.

Zvečer smo se kar peš odpravili proti dvorani Sparta, saj je bila le slabih 5 km oddaljena od našega kampa. Sprehod nam je dobro del. Dvorana sprejme 10.000 obiskovalcev.

Pred dvorano je stalo veliko ljudi, ki so držali v rokah plakate z napisi, da kupijo vstopnice. Nismo se upali veseliti, da imamo karte, dokler nismo prišli skozi vhodno kontrolo. Ko je varnostnik potegnil prvo našo vstopnico skozi senzorje in so se odprla vrata za vstop, smo zavriskali od veselja. Vstopnice so prave, veljajo! Notri smo! Sedeže imamo na čisto krasnem mestu, točno nasproti odra. Pravzaprav naši sedeži za 42 EUR-ov niso nič slabši od tistih za 200 EUR, le da k dražjim strežejo šampanjec v pecljatih kozarcih.

 

Avla pred dvorano izgleda kot v času svetovne lakote. Vsepovsod pečejo klobasice in hrenovke, obiskovalci se bašejo s hrano in jo obilno zalivajo s pivom. Na štantu prodajajo suvenirje – majčke s Cohenovo podobo, CD-je, knjige. Na žalost ali pa na srečo (ker se ne bi znala zadržati) jemljejo samo krone, nikakor pa ne evrov, zato lahko kupim le brošuro, za kaj več nimam lokalne valute.

 

Večina publike je v zrelih srednjih letih, veterani, precej pa jih je že »pozna trgatev«. Nekateri imajo že krepko čez 70 in celo 80 let. Leonard Cohen je star 74 let, marsikdo v dvorani je njegov vrstnik. Mi, ki smo blizu Abrahamovih let, smo med mlajšimi!

 

Koncert se je pričel ob 20.10. Cohen je stopil na oder v temni klasični obleki, vitek, eleganten, dostojanstven. Prva pesem Dance Me To The End Of Love. Ena njegovih najlepših, če ne celo res najlepša pesem. Spomnim se, da sem ob njej nekdaj pretočila cele vedre solz. Takoj nam je udarilo na solzne mešičke. Tako popolnega zvoka na koncertu še nismo slišali. Če bi zaprla oči, bi verjela, da poslušam CD. Čisto enak zvok in glasba. Perfekcionalizem do nule. Ob spremljevalnih vokalih se nam je ježila koža. Druga pesem nas je sezula, nadaljevanje je bilo »za žile rezat«. Malce je motilo edino loputanje sedežev in premikanje zapoznelih obiskovalcev. Vsako pesem je publika pospremila z močnim aplavzom in žvižganjem. Žvižganje na prste je na koncertih najvišja stopnja navdušenja. Vedno sem obžalovala, da se nisem naučila žvižgati, saj bi z neverjetnim veseljem zabrlizgala skozi prste. A pozor! Po začetnih zvokih Tower of Songs je Cohen ustavil glasbo, luči v dvorani so se prižgale. Zanergal je: »Vse slišim. Slišim žvižganje. Upam, da je znak odobravanja in ne kritike. A vseeno prosim, da ne počnete tega!« V dvorani je zavela smrtna tišina. Kot bi nas polil z mrzlo vodo. Ne upamo več žvižgati. Do konca koncerta le še ploskamo, iz pesmi v pesem bolj divje in bolj navdušeno.

Ne pravijo Leonardu Cohenu zaman, da je nekakšen guru. Da je prerok srca. Enota za senzibilnost. Sinonim za inspiracijo in obsesijo. Genij za depresijo. Da se ob njem celo črnina zdi kot mavrica. Da postaneš obseden, ko se potopiš v njegovo poezijo. Nekdo ga je imenoval Žalostni molovski brundač.

 

Koncert je bil čista desetka. Ves čas smo nihali med popolno evforijo, histeričnim smehom in jokom, razganjalo nas je od emocij in globokih čustev. Telo mi je vibriralo od glasu tega karizmatičnega pevca z globokim žametnim glasom. Srca so se lomila od žalosti, otožnosti, nežnosti, zasanjanosti, melanholije, sreče, joka, koža ježila od srha… Če še kdaj v življenju še slišim kak koncert ali nobenega več – večje popolnosti ne bo nikoli več.

 

Koncert je trajal skoraj štiri ure, z vmesno 15-minutno pavzo. Cohen je zapel vse svoje največje hite. Pogrešala nisem niti ene same pesmi. Pravzaprav ni imel česa zgrešiti. Vsaka njegova pesem je itak hit. Med koncertom je Cohen predstavljal svoj ansambel, vokalistko Sharon Robinson in sestri Web, instrumentaliste. Vsakemu je dal pomembno vlogo, nikogar ni pozabil in zanemaril. Ekipa je bila uigrana do popolnosti, čutila se je pripadnost velikemu pevcu.

 

Koncert je zaključil s čudovito Hey, That’s No Way To Say Goodbye. Zaradi mene bi se lahko s to pesmijo koncert resnično tudi končal, saj si lepšega zaključka ni bilo mogoče predstavljati. A se Cohen kar ni mogel posloviti. Še štirikrat bis. Proti koncu je že tako živahno poskakoval po odru, da nas je zaskrbelo za njegove kolke. »Hvala vam, prijatelji. Hvala vam za vaš topel in ganljiv sprejem, « se je zahvalil publiki. Malo pred polnočjo je odpel res zadnjo pesem Closing Time.

 

Zadnje pol ure smo stali in vsako pesem pospremili z burnim ploskanjem, ovacijami in žvižganjem. Publika zdaj ni mogla več skrivati in zadrževati navdušenja in tudi Cohen ni več nergal nad žvižganjem. Vedel je, da je bil ta večer spet popoln in da nas je spravil v ekstazo in trans.

»Stara, tole si pa dobr zrihtala!« mi je po koncertu dejal brat in me od navdušenja krepko lopnil po rami. Še dobro, da smo se v kamp vračali peš, da smo si vsaj malo ohladili razgrete glave.

 

V nedeljo smo se vračali domov. Spet smo se vozili po podeželju, se ustavljali v manjših krajih, občudovali vasi.

 

70 km od Prage je znamenita Kutna Hora, ki je bila v srednjem veku rezidenca čeških kraljev, kraljeva kovnica denarja ter eno največjih rudnikov živega srebra v Evropi. V bližnjem kraju Sedlec se nahaja ena najbolj morbidnih in grozljivih znamenitosti – kostnica. Prvi vtis ob vstopu v kostnico – šok! Groza! Oči obstanejo na grozljivih zavesah iz niza človeških lobanj, ki zastirajo visoka gotska okna. Na sredini kostnice visi lestenec, sestavljen iz vseh kosti človeškega telesa. Iz kosti so sestavljeni križ, monštranca, kelihi, krona, grb. Nek mojster je iz človeških kosti sestavljal srhljive skulpture in umetnije, ob katerih se obiskovalcem ježi koža. Človek – prah si in v prah se povrneš. Atmosfera v kostnici je zelo posebna. Prostor si moraš ogledati sam. Le na tak način ga doživiš v celoti, z vsemi čuti in emocijami, začutiš mirnost, spokojnost, pieteto. Marsikomu se zdijo skulpture iz kosti skrunitev trupel in človeškega dostojanstva. Cerkvi so očitali, da je nenaravna, nekulturna, da je satanistična, kultna in podobno. A vendar je čisto navadna cerkev, zgrajena iz kamna in opeke. Le kosti so v njej so prave. Pravi je občutek smrti. In občutek miru.

Še kratek postanek v srednjeveškem Telču, očarljivem mestecu, ki je znano po lepih pisanih pročeljih hiš, okrašenih s trikotnimi zatrepi. Sredi mesteca je obširen trg s fontano, ki ga z vseh strani obkrožajo čudovite hiške, ki dajejo občutek, kot da so kulise.

Telč se ponaša z gradom, na katerega se naslanja baročna cerkev. Vzpon po strmih stopnicah na vrh cerkvenega zvonika, sprehod skozi čudovit park z ribniki in velikimi krapi v njih, šumenje jesenskega listja pod nogami, še kavica v gostilni z imenom Švejk (kaj pa drugega) in počasi nazaj proti domu. Do mejnega prehoda Znojmo na češko – avstrijski meji je od Telča uro in pol vožnje. V poznih nočnih urah smo prispeli domov.

To so bili trije dnevi čistega užitka, smeha in navdušenja. Takšne stvari osmislijo življenje in dajo polet za naprej. Za takrat, ko bomo do vratu v biznisu, v dirki s časom, pehanjem za denarjem, prenapeti in utrujeni od tempa življenja… Res nam kdo reče, da smo norci, ker se peljemo 1500 km daleč na koncert enega  Metuzalema, da bi se pri teh letih lahko že zresnili. Res naša mularija čudno sumljivo zmajuje z glavo nad obnašanjem svojih starcev in res je enostavneje in bolj udobno zavrteti CD in se zvaliti na kavč s pivom v roki… Ampak tudi to je življenjski stil, tudi v zrelih letih se da ohraniti veselje do življenja, do drobnih radosti. Pa ne mislite, da je takšno vandranje drago. Za gorivo, dve vinjeti (češko, avstrijsko), vstopnice za Van Gogha, parkirnine, hrano, kamp… smo zapravili 75 EUR na osebo! Tale turistična agencija je res odlično izpeljala program, haha.

Cohenova koncertna turneja po Evropi še traja. Mogoče se dajo še kje dobiti kakšne vstopnice. Koncert je v popolnosti izpolnil naša, moja pričakovanja. Trikrat vprašajte, kateri je najboljši koncert, ki sem ga kdaj slišala v življenju. In pokažite mi, prosim, eno normalno žensko, ki se ne bi popolnoma stopila od ugodja in nežnosti, če bi ji njen moški zabrundal na uho: »I’m your man!«

 

Zagorje ob Savi, september 2008

Zapisala: Staša Lepej Bašelj

Foto: Staša Lepej Bašelj, Samo Bašelj

 

  • Share/Bookmark

Pohod z Goričkega v Piran

POHOD

 

 

Z GORIČKEGA V PIRAN

 

 

 

Ko pa prideš ti, se nebo mi razjasni,

čez gore, ravan,

seže mi pogled z Goričkega v Piran.

  

(Vlado Kreslin)   

 

Vlado Kreslin je z albumom Cesta ”zakrivil” pohod od Goričkega do Pirana, ki je potekal od dne 15. 9. do dne 27. 9. 2007.  Kako je pohod potekal, si lahko ogledate na:

 

 http://users.volja.net/stasal1/

 

 

 

  • Share/Bookmark